Jedro

Odpoved mora biti skladna s programom razreševanja presežnih delavcev, ne vpliva pa na njeno zakonitost, ali je bilo enako zakonito pogodba odpovedana tudi drugim delavcem, in tudi ne, ali jim je sploh bila odpovedana. Dejstvo, da sprejeti program razreševanja presežnih delavcev ni bil v celoti izveden, ne more vplivati na drugačno odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 4. 2009. Zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu planer OPP. Tožena stranka je po predhodnem posvetu s sindikati in svetom delavcev sprejela program razreševanja presežnih delavcev, po katerem je zaradi znižanja količin v več oddelkih prišlo do reorganizacije dela in optimalizacije dela v krojilnici, skladiščih, sektorju kakovosti, finančno računovodskem sektorju in planiranju proizvodnje. Predvideno je bilo prenehanje delovnega razmerja 90 delavcev ter določeni kriteriji za določitev presežnih delavcev. Ker je bil tožnica najslabše ocenjena po delovni uspešnosti, je bila uvrščena med presežne delavce. Pri tem je tožena stranka upoštevala ocenitev delovne uspešnosti, ki se je upoštevala pri plačah in je razvidna iz plačilnih list. Tožnica ni izpolnjevala pogojev za zasedbo delovnih mest komercialistov, ki jih je tožena stranka zasedla v tem času, delovno mesto vodje proizvodnje pa je zasedla 1. 2. 2010 s takratnim vodjem izmene. Tožena stranka tožnice ni obravnavala diskriminatorno, v letih 2008 in 2009 pa nadurno delo ni bilo odrejano, ampak je šlo občasno le za prerazporeditev delovnega časa.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Ne tožnica v tožbi ne tožena stranka v odgovoru na pritožbo se nista v ničemer sklicevali na sistemizacijo delovnih mest, temveč šele ob presoji programa presežnih delavcev na drugem naroku. Sodišče je v skladu s 34. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) zato smatralo za potrebno, da razpolaga tudi s to listino. Zato tožena stranka ni bila prekludirana z njeno predložitvijo, poleg tega pa podatki iz te listine za odločitev nimajo ključnega pomena. Delovna uspešnost se je izkazovala z višino dodatka pri plači, ki ji tožnica ni ugovarjala.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da je od vsega začetka trdila, da je tožena stranka sočasno z njeno odpovedjo na novo zaposlila pet drugih delavcev in bi morala te zaposlitve v skladu z zakonom ponuditi njej. Delodajalec ni dokazal, da bi bila ta delovna mesta za tožnico neustrezna in do konca prvega naroka v spis ni vložil dokazov, da so bile nove zaposlitve za tožnico neustrezne. Sodišče je kljub prekluziji toženo stranko pozvalo, naj predloži sistemizacijo oziroma opis del in nalog. Tako postopanje sodišča ni v skladu s 34. členom ZDSS-1, saj te določbe ni mogoče uporabiti v primerih, ko je dokazno breme prevaljeno na delodajalca. Sodišči se nista opredelili do tožbenih navedb, da se delovna uspešnost ni ocenjevala skladno s podjetniško kolektivno pogodbo, ki jo je tožnica vložila v spis na naroku 22. 10. 2009 in jo je sodišče popolnoma prezrlo. Sodišči se tudi nista opredelili do dejstva, da je imela tožena stranka ob podaji odpovedi prosto za tožnico ustrezno delovno mesto vodje obrata montaže, pa tega delovnega mesta ni ponudila tožnici, temveč je nanj razporedila drugega delavca. Sodba zato nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišči se nista opredelili tudi do trditev tožnice, da delo tožnice ni postalo nepotrebno in da poslovni razlog torej ne obstaja. Kot napačno uporabo materialnega prava zatrjuje, da sodišče ni pravilno opredelilo odločilnega dejstva, da tožena stranka sprejetega programa kolektivnega odpuščanja ni v celoti izvedla. Veliki večini presežnih delavcev so odpovedi preklicali še v odpovednem roku.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, nadaljevanju ZPP, v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

6. Tožnica kot kršitve določb postopka izrecno uveljavlja le zmotno uporabo določbe 34. člena ZDSS-1, ki je posebna določba v delovnih sporih. Kršitev določb pravdnega postopka (ZPP) izrecno ne navede. Smiselno pa uveljavlja le, da sodišče (prve stopnje) nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) oziroma da takih razlogov nima niti izpodbijana sodba (prvi odstavek 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP). Navedb v zvezi s postopkovnimi kršitvami ni mogoče upoštevati kot zatrjevanja zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker to ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Določba 34. člena ZDSS-1 se nanaša le na izjemne primere, ko sodišče kljub izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, presodi, da so še vedno ostala neraziskana nekatera pravno pomembna dejstva in se zato odloči izvesti dokaze tudi po uradni dolžnosti. To ne pomeni, da bi sodišče „saniralo neaktivnost delodajalca“ glede trditvenega in dokaznega bremena, določba pa tudi ne vpliva na veljavnost določb 286. člena ZPP v delovnih sporih.

8. Toda pri tem je treba upoštevati dvoje. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku od tožene stranke zahtevalo predložitev sistemizacije delovnih mest. Gre za (splošni) akt, v katerem mora delodajalec po določbah 20. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) določiti pogoje, ki jih morajo izpolnjevati delavci za posamezna delovna mesta. Kot tak pa pomeni pravno podlago (enako kot zakon in kolektivna pogodba) za odločitev o tem, ali delavec izpolnjuje predpisane pogoje, in tudi za presojo o tem, ali gre za ustrezno delo v primeru ponudbe nove zaposlitve presežnemu delavcu.

9. Iz tožbenih navedb niti ni izhajalo, da bi tožnica izrecno zatrjevala, da bi bila omenjena delovna mesta petih delavcev zanjo tudi ustrezna, tožena stranka pa je v odgovoru na tožbo zatrjevala, da so bili omenjeni delavci zaposleni pri njej že pred uvedbo postopka določanja presežnih delavcev. Sodišče prve stopnje je v prvem postopku tožbenemu zahtevku ugodilo in odpoved razveljavilo z utemeljitvijo, da tožena stranka ni preverila možnosti za zaposlitev tožnice na drugem delovnem mestu. Sodišče druge stopnje je tako odločitev razveljavilo in sodišču prve stopnje naložilo, da preveri, ali bi bilo delovno mesto „komercialist“ za tožnico sploh ustrezno in primerno, pri čemer je izhajalo iz ugotovitve, da je tožena stranka v programu sicer opisala možnosti, ki jih je imela za nadaljevanje zaposlitev delavcev pod spremenjenimi pogoji. V novem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z napotki pritožbenega sodišča (362. člen ZPP) pridobilo še manjkajoče akte, to je opise konkretnih delovnih mest: delovnega mesta tožnice in komercialistov. Ker sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov ni moglo ugotoviti vseh pravno odločilnih dejstev za presojo zakonitosti odpovedi, je imelo podlago za uporabo določila prvega odstavka 34. člena ZDSS-1 in izvedbo dokazov po uradni dolžnosti.

10. Ne drži trditev tožnice, da se sodišče ni opredelilo do njenih navedb o nepravilni oceni delovne uspešnosti, ki da naj bi bila v neskladju s podjetniško kolektivno pogodbo. Sodišče je ugotovilo dvoje: prvič, da se je upoštevala delovna uspešnost za čas od avgusta 2008 do januarja 2009, kot se je izkazovala v plačilnih listah z višino dodatka k plači, in drugič, da tožnica zoper tako oceno ni ugovarjala. Tako prvo kot drugostopno sodišče sta se do teh navedb tožnice opredelili, zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka. Kadar delodajalec upošteva delovno uspešnost pri ugotavljanju presežnih delavcev na tak način, so ugovori delavcev zoper oceno, na podlagi katere so prejeli dodatek k plači, v tem postopku tudi prepozni.

11. Tako prvo kot drugostopno sodišče sta se opredelili tudi do navedb tožnice glede zatrjevanega prostega delovnega mesta vodje obrata montaže. Zato tudi v tem delu ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka, nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča pa pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja tudi za revizijske navedbe tožnice glede neutemeljenost odpovednega razloga, ker naj bi tožnica pred odpovedjo opravljala nadure in zaradi dela R. kot planerja.

12. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

13. Revizijsko sodišče je pri materialno pravni presoji pravnomočne sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje.

14. Edini ugovor zmotne uporabe materialnega prava, ki ga tožnica uveljavlja, je, da sprejeti program razreševanja presežnih delavcev ni bil v celoti izveden oziroma da sploh ni bil izveden. Katero materialno pravo in kako naj bi bilo s tem zmotno uporabljeno, revizija ne pove. Tudi sicer tožnica tako zatrjevane bistvene kršitve kot uporabo materialnega prava izpodbija ob predpostavki, da bi moralo sodišče ugotoviti drugačno dejansko stanje oziroma sprejeti drugačno dokazno oceno. To pa je, kot že navedeno, nedovoljen revizijski razlog.

15. V primerih, ko delodajalec iz poslovnih razlogov odpove pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, je dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi konkretnemu delavcu presoja le, ali je bil program sprejet, pravilnost njegovega sprejetja in minimalne predpisane vsebine programa. Odpoved mora biti skladna s programom, ne vpliva pa na njeno zakonitost, ali je bilo enako zakonito pogodba odpovedana tudi drugim delavcem, in tudi ne, ali jim je sploh bila odpovedana. Odpovedi večjemu številu delavcev so že sicer vezane na daljše časovno obdobje: sprejem programa, obveščanje in posvetovanje s sindikati, obveščanje in sodelovanje zavoda za zaposlovanje. Pri tem se razmere, ki so privedle do ugotavljanja presežnih delavcev, tudi spremenijo, kar izhaja tudi iz zakonske ureditve prednostne pravice do zaposlitve v roku enega leta po odpovedi. Zato tudi zatrjevano dejstvo, da sprejeti program razreševanja presežnih delavcev ni bil v celoti izveden, ne more vplivati na drugačno odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici.

16. Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).