Jedro

Kriterija ene objektivne in ene subjektivne okoliščine, ki utemeljujeta sklep o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ni mogoče razumeti v smislu mehanične oziroma popolne separacije med objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami.

Poleg objektivnih in subjektivnih okoliščin ZKP v določbi 3. točke prvega odstavka 201. člena predvideva še samostojen kriterij na podlagi katerega je mogoče sklepati na ponovitveno nevarnost – tako imenovane druge posebne okoliščine, ki že same po sebi kažejo na nevarnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil.

Izrek

I. Zahteva zagovornika obdolženega J. Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Zahtevi zagovornikov obdolženega N. K. se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 11. 12. 2012 zoper obdolženca J. Š. in N. K. iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) podaljšalo pripor zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja sodelovanja v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje po prvem odstavku 301. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 18. 12. 2012 pritožbi obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep so zahtevi za varstvo zakonitosti vložili: - zagovornik obdolženega J. Š. dne 24. 12. 2012 (Vrhovno sodišče je zahtevo prejelo dne 28. 12. 2012) zaradi, kot navaja, kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. V zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je obdolženčeva obramba v pritožbi predložila več različnih dokazov, s katerimi še ni razpolagala na pripornem naroku dne 6. 12. 2012, da navedeni dokazi še dodatno potrjujejo obdolženčev zagovor, da je bil do največ pet minut pred prijetjem policije v družbi treh oseb v bližnjem lokalu, pred prijetjem pa so se vsi skupaj preko starega mostu v Mariboru namenili proti parkiranemu osebnemu avtomobilu na drugi strani reke Drave, da Višje sodišče predlaganih dokazov ob reševanju pritožbe ni obravnavalo z obrazložitvijo, da se nanašajo na dokazno oceno in jih bo obdolženčeva obramba mogla uveljavljati v naslednjih fazah kazenskega postopka, da je pritožbeno sodišče s takšno obrazložitvijo kršilo 20. člen Ustave Republike Slovenije, ker je sodišče dolžno pripor odpraviti tudi, če oceni, da ni več podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, da Višje sodišče ni ukrenilo ničesar, da bi odpravilo neutemeljeno odrejen pripor, ki se lahko v primeru očitanega kaznivega dejanja odredi le izjemoma. V zvezi z zatrjevanim neobstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti trdi, da je bil obdolženec prvič na javnem shodu, na katerem se je izražalo mnenje proti politiki, da je shod obiskal iz radovednosti, da doslej še ni bil pravnomočno obsojen, niti obravnavan za kazniva dejanja ali prekrške z elementi nasilja, da izhaja iz urejene družine, da nima več namena obiskovati napovedanih javnih shodov, da niso podane osebne lastnosti ali posebne okoliščine, ki bi utemeljevale tako hud poseg v osebno svobodo posameznika, kot je odreditev pripora, ter da v Maribor ni prišel, da bi se pridružil skupini agresivnih protestnikov, temveč je prišel mirno protestirati. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani pravnomočni sklep o podaljšanju pripora razveljavi in pripor zoper obdolženca odpravi; - zagovorniki obdolženega N. K. dne 27. 12. 2012 (Vrhovno sodišče je zahtevo prejelo dne 28. 12. 2012) zaradi, kot navajajo, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanega sklepa. V obrazložitvi zahteve v zvezi z zatrjevanim neobstojem utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja navajajo, da je pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu zagrešilo kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker ni zadostno obrazložilo svoje odločitve, da pritožbo zavrne, da so razlogi sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu protispisni, kar utemeljuje z uradnim zaznamkom o pridržanju obdolženca ter s kartončkom o ugotavljanju njegove identitete, iz katerih da izhaja, da je bil obdolženec aretiran ob 21.30 uri, storitev kaznivega dejanja pa se mu očita ob 21.55 uri, da je bil obdolženec aretiran na Koroški cesti ..., ki je od kraja kaznivega dejanja oddaljena okoli 200 m, da je obdolženca aretiral in njegovo identiteto preveril policist, ki prihaja iz Policijske uprave Kranj, ob tem pa so druge domnevne izgrednike aretirali pripadniki Policijske uprave Novo mesto, ter da razlog preverjanja obdolženčeve identitete ni bila domnevna storitev kaznivega dejanja, temveč neupoštevanje zakonitega ukaza policije. V zvezi z zatrjevanim neobstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti navaja, da pripor zoper osebo, ki s svojim prejšnjim življenjem ni z ničemer indicirala, da bi lahko storila kakršnokoli kaznivo dejanje, kaj šele tako nasilno, kot se ji očita v obtožnem predlogu, da je obdolženec doslej nekaznovan, da ima urejeno življenje, se šola, redno trenira nogomet v športnem klubu, njegova želja pa je celo, da postane kriminalist, ter da je sodišče z vsemi temi tehtnimi razlogi opravilo preveč zlahka, sklicujoč se le na domnevno brutalnost očitanega kaznivega dejanja. Uveljavlja tudi, da zatrjevana teža očitanega kaznivega dejanja ne upravičuje sorazmernosti odreditve pripora, upoštevaje, da tožilstvo ne trdi, da bi obdolženec v policiste metal kakršnekoli predmete. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani pravnomočni sklep o podaljšanju pripora razveljavi ter obdolženca izpusti na prostost. 3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevi zagovornika obdolženega J. Š. in zagovornikov obdolženega N. K., podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, dne 4. 1. 2013 predlagala zavrnitev zahtev. Glede zahteve zagovornika obdolženega J. Š. ugotavlja, da le-ta vsebinsko uveljavlja razloge zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Izpodbijani pravnomočni sklep je v delu, ki se nanaša na obdolženca, za to fazo kazenskega postopka ustrezno argumentiran. Stališče višjega sodišča, da je dokazna ocena predlaganih dokazov stvar nadaljnjega kazenskega postopka, je pravilno in tudi v skladu z že uveljavljeno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Zunajobravnavni senat okrožnega sodišča je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel razloge, na podlagi katerih šteje, da obstaja utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, pri čemer posebej izpostavlja uradni zaznamek policista B. P. Glede zahteve zagovornikov obdolženega N. K. navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti po vsebini uveljavlja razloge zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, da je sodišče ocenilo, da je bil obdolženec identificiran kot član skupine izgrednikov, ki so metali granitne kocke v policiste, njegovo ime pa je tudi na seznamu, ki je priložen kazenski ovadbi, ocena neizogibnosti pripora in ponovitvene nevarnosti pa izhaja iz podatka, da je bil obdolženec že kaznovan za prekršek z elementi nasilja ter upoštevaje drznost in način zoperstavljanja policistom. Z odgovorom vrhovne državne tožilke so bili zagovorniki obdolžencev seznanjeni dne 4. 1. 2013. Zagovornik obdolženega J. Š. je dne 8. 1. 2013 nanj podal odgovor, v katerem je izrazil nestrinjanje z odgovorom vrhovne državne tožilke, navedel, da zahteva ni vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ter poudaril, da ni mogoče razumeti odločitve sodišča, ki spregleda videoposnetke in izjave oseb, ki dokazujejo, da se je obdolženec tik do prijetja nahajal v lokalu in ne na ulici.

B-1.

4. Glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena ter da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

5. Vrhovno sodišče na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti ter podatkov spisa v zvezi z obdolženim J. Š. ugotavlja tudi: da obdolženčev zagovornik z eno zahtevo za varstvo zakonitosti vloženo dne 24. 12. 2012 po vsebini enakimi razlogi izpodbija dva pravnomočna sklepa: sklep o odreditvi pripora (sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 62103/2012 z dne 8. 12. 2012, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Kp 62103/2012 z dne 15. 12. 2012) ter sklep o podaljšanju pripora (sklep Okrajnega sodišča v Mariboru III K 62103/2012 z dne 11. 12. 2012, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Kp 62103/2012 z dne 18. 12. 2012); da je bil obdolženec dne 3. 12. 2012 ob 22.00 uri prijet na Glavnem trgu … v Mariboru; da je bil obdolženec po zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom dne 6. 12. 2012 izpuščen na prostost; v pripor pa je bil s prostosti priveden dne 9. 12. 2012; da je bil zoper obdolženca dne 10. 12. 2012 vložen obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, ter da okrožni državni tožilec v njem podaljšanja pripora zoper obdolženca ni predlagal; da je državni tožilec podaljšanje pripora zoper obdolženca predlagal šele s posebno vlogo dne 11. 12. 2012; da je bil pripor zoper obdolženca odpravljen s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru III K 62103/2012 z dne 31. 12. 2012; da je Okrajno sodišče v Mariboru dne 20. 12. 2012 opravilo predobravnavni narok, na katerem obdolženec krivde po obtožnem predlogu ni priznal. 6. Vrhovno sodišče na podlagi vložene zahteve za varstvo zakonitosti ter podatkov spisa v zvezi z obdolženim N. K. ugotavlja tudi: da obdolženčev zagovornik z eno zahtevo za varstvo zakonitosti vloženo dne 27. 12. 2012 po vsebini enakimi razlogi izpodbija dva pravnomočna sklepa: sklep o odreditvi pripora (sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Mariboru I Ks 62103/2012 z dne 8. 12. 2012, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Kp 62103/2012 z dne 15. 12. 2012) ter sklep o podaljšanju pripora (sklep Okrajnega sodišča v Mariboru III K 62103/2012 z dne 11. 12. 2012, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Kp 62103/2012 z dne 18. 12. 2012); da iz uradnega zaznamka ter odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju z dne 4. 12. 2012 (listovni številki spisa 564 in 565) izhaja, da je bila obdolžencu s strani policije odvzeta prostost dne 3. 12. 2012 ob 21.30 uri na Koroški cesti v Mariboru; dne 6. 12. 2012 je okrožna državna tožilka na pripornem naroku zoper obdolženca predlagala odreditev pripora, s katero pa se preiskovalna sodnica ni strinjala, zato je bila zadeva zaradi nesoglasja med preiskovalno sodnico in okrožno državno tožilko dne 7. 12. 2012 predložena zunajobravnavnemu senatu Okrožnega sodišča v Mariboru, ki je z izpodbijanim sklepom dne 8. 12. 2012 zoper obdolženca odredil pripornega; da je bil obdolženec priveden v pripor s prostosti dne 8. 12. 2012; da je bil zoper obdolženca dne 10. 12. 2012 vložen obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru, ter da okrožni državni tožilec v njem podaljšanja pripora zoper obdolženca ni predlagal; da je državni tožilec podaljšanje pripora zoper obdolženca predlagal s posebno vlogo dne 11. 12. 2012; da je bil pripor zoper obdolženca odpravljen s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru III K 62103/2012 z dne 31. 12. 2012; da je Okrajno sodišče v Mariboru dne 20. 12. 2012 opravilo predobravnavni narok, na katerem obdolženec krivde po obtožnem predlogu ni priznal. B-2.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega J. Š.

7. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z utemeljenim sumom obdolžencu očitanega kaznivega dejanja trdi, da je obdolženčeva obramba v pritožbi predložila več različnih dokazov, ki potrjujejo obdolženčev zagovor, višje sodišče pa predlaganih dokazov ob reševanju pritožbe ni obravnavalo z obrazložitvijo, da se nanašajo na dokazno oceno in jih bo obdolženčeva obramba mogla uveljavljati v naslednjih fazah kazenskega postopka, s čimer je kršilo 20. člen Ustave.

8. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 določno opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik zahtevo utemeljiti, da bi zadostil trditvenemu bremenu. Pri tem je navedlo, da dispozitivnost strankam nalaga, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Vložnik je dolžan kršitev zakona, ki jo zatrjuje, razločno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkusiti obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Pri tem ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo. Kolikor vložnik uveljavlja le zakonski razlog, iz katerega je mogoče vložiti zahtevo, ne navede pa kdaj oziroma kje v postopku oziroma v katerem delu sodbe naj bi bila kršitev storjena in ne navede vsebine kršitve okoliščin oziroma ravnanja, ki tvorijo kršitev, ki jo kot zakonski razlog uveljavlja, sodišče ni dolžno samo preizkušati, ali niso bile v postopku oziroma odločbi storjene kršitve takšne vrste, na kakršne se na splošno sklicuje zahteva. To bi pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

9. Vložnik zahteve zgolj posplošeno trdi, da višje sodišče ni obravnavalo v pritožbi predloženih dokazov, pri tem pa določno ne navede, na katere dokaze se uveljavljana kršitev nanaša. Vrhovno sodišče zato zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ne more preizkusiti, ne da bi pravno neopredeljenemu očitku samo dodajalo vsebino in s tem preseglo okvir dispozitivnosti iz prvega odstavka 424. člena ZKP, temveč lahko v zvezi z zatrjevanim neobstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ugotovi le, da je sodišče utemeljen sum v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora oprlo na vsebino uradnega zaznamka policista B. P., izjave policistov M. K., D. K., V. K., D. Ž. in drugih policistov, ki so potrdili, da je obdolženec metal granitne kocke proti policistom, policisti pa so si ga zapomnili po oblačilih, medicinsko dokumentacijo, zapisnike o sprejemu kazenskih ovadb, zapisnik o ogledu ter fotografije in posnetke demonstracij na treh CD zgoščenkah. Navedeni dokazi, zlasti izjave policistov, ki so neposredno zaznali, da je obdolženec metal granitne kocke proti policistom, tudi po presoji Vrhovnega sodišča dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec dne 3. 12. 2012 sodeloval v skupini, ki je s skupnim delovanjem poskusila preprečiti uradnim osebam uradno dejanje tako, da je v policiste metala nevarne predmete.

10. Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da pri obdolžencu ne obstaja priporni razlog ponovitvene nevarnosti.

11. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, in storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine, kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče je glede tega pripornega razloga že v več svojih odločbah (sodbe I Ips 45/2000 z dne 2. 3. 2000, I Ips 261/2005 z dne 22. 9. 2005, XI Ips 18/2010 z dne 11. 3. 2010 ter številne druge) presodilo, da po vsebini ta določba obsega tako okoliščine objektivne kot okoliščine subjektivne narave, od katerih morata biti podani vsaj ena (objektivna) okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje in najmanj ena (subjektivna) okoliščina, ki zadeva storilca, kar šele lahko utemeljuje sklep, da je podana realna nevarnost, da bo obdolženec ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Navedenega kriterija (test ene objektivne in ene subjektivne okoliščine) pa ni mogoče razumeti v smislu mehanične oziroma popolne separacije med objektivnimi in subjektivnimi okoliščinami. Raznolikost inkriminiranih konkretnih dejanskih stanov (življenjskih dogodkov) pogosto narekuje ugotovitev, da so v objektivnih okoliščinah, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, hkrati vsebovane tudi okoliščine subjektivne narave, ki zadevajo storilca kaznivega dejanja; na primer surovo ravnanje z žrtvijo ali storitev dejanja na grozovit način ipd. kaže na težo storjenega kaznivega dejanja, hkrati pa tudi na osebnostne lastnosti oziroma nevarnost storilca kaznivega dejanja. Poleg objektivnih in subjektivnih okoliščin ZKP v določbi 3. točke prvega odstavka 201. člena predvideva še samostojen kriterij na podlagi katerega je mogoče sklepati, da pri storilcu obstaja nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje. To so takoimenovane druge posebne okoliščine, ki že same po sebi kažejo na nevarnost, da bo storilec kaznivo dejanje ponovil. 12. V obravnavanem primeru je sodišče po presoji Vrhovnega sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora navedlo in presodilo konkretne in specifične okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem (način, teža storitve kaznivega dejanj, izredna agresivnost in brutalnost napada na policiste, nevarnost za življenje policistov, ki jo je skupina s svojim ravnanjem predstavljala in pri tem ni izbirala sredstev), kot tudi osebnimi lastnostmi obdolženca (odločenost in vztrajnost za nasilno delovanje v protestih, ki se kaže v tem, da skupina, v kateri naj bi sodeloval obdolženec z nasiljem ni prenehala, kljub večkratnemu pozivu policije in mirnih protestnikov, brutalnost izgrednikov, enotnost delovanja skupine), ki utemeljujejo realno nevarnost ponovitve kaznivih dejanj. Sodišče je sklep o obstoju ponovitvene nevarnosti obdolženca v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora utemeljeno oprlo tudi na ugotovljeno drugo posebno okoliščino, to je na bodoče napovedane proteste v zvezi s katerimi (upoštevaje obdolženčeve osebne lastnosti) obstaja velika verjetnost, da bo obdolženec nanje ponovno prišel in ravnal na način, kot se mu očita v obravnavanem primeru. Takšne utemeljene presoje sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti obdolženca ne morejo omajati obširne navedbe zahteve, da je bil obdolženec prvič na javnem shodu, na katerem se je izražalo mnenje proti politiki, da je shod obiskal iz radovednosti, da doslej še ni bil pravnomočno obsojen, niti obravnavan za kazniva dejanja ali prekrške z elementi nasilja, da izhaja iz urejene družine, da nima več namena obiskovati napovedanih javnih shodov, ter da v Maribor ni prišel, da bi se pridružil skupini agresivnih protestnikov, temveč je prišel mirno protestirati, s katerimi vložnik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišč prve in druge stopnje v izpodbijanem sklepu o odreditvi pripora glede obstoja pripornega razloga. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

B-3.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženega N. K. 13. Iz opisa obdolžencu očitanega ravnanja v obtožnem predlogu izhaja, da naj bi obdolženec dne 3. 12. 2012, okoli 21.55 ure v Mariboru, na območju Glavnega trga in Starega mostu sodeloval v skupini, ki je policistom poskušala preprečiti uradno dejanje na ta način, da je proti njim začela metati granitne kocke, lesene palice in steklenice, s tem pa ni prenehala niti po pozivu policistov naj se razide, temveč je nadaljevala z množičnim metanjem prej navedenih predmetov v policiste.

14. Iz uradnega zaznamka o pridržanju N. K. z dne 4. 12. 2012 (listovna številka 564 spisa) izhaja, da je bil obdolženec s strani policije prijet dne 3. 12. 2012 ob 21.30 uri v Mariboru na Koroški cesti... Enako izhaja tudi iz odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju obdolženca z dne 4. 12. 2012 (listovna številka 565 spisa) ter kartončka o ugotavljanju njegove identitete (priloga A-5 spisa).

15. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (takoimenovano protispisnost), ki jo med drugim utemeljuje z navedbo, da iz uradnega zaznamka o pridržanju obdolženca ter iz kartončka o ugotavljanju njegove identitete, izhaja, da je bil obdolženec aretiran dne 3. 12. 2012 ob 21.30 uri, storitev kaznivega dejanja pa se mu očita istega dne ob 21.55 uri.

16. Kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki.

17. Zatrjevane kršitve ni mogoče preizkusiti, ker je Vrhovnemu sodišču pri odločanju o njej nastal precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ugotovljenih v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora (427. člen ZKP). Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 243/2009 z dne 7. 1. 2010 presodilo, da mora biti dvom v resničnost oziroma bolje v pravilnost odločilnih dejstev ne samo precejšen, temveč tudi takšen, da se zaradi njega ne more odločati o zahtevi za varstvo zakonitosti, torej preizkusiti kršitve zakona, ki je predmet postopka.

18. V obravnavani zadevi je Vrhovnemu sodišču nastal precejšen dvom, da je obdolženec dne 3. 12. 2012, okoli 21.55 ure sodeloval v skupini, ki je v policiste na območju Glavnega trga in Starega mostu v Mariboru metala različne nevarne predmete. Takšen dvom je utemeljen na podlagi treh listin v spisu (uradnega zaznamka o pridržanju N. K. z dne 4. 12. 2012, odločbe o odvzemu prostosti in pridržanju obdolženca z dne 4. 12. 2012, kartončka o ugotavljanju njegove identitete), iz katerih skladno izhaja, da je bil obdolženec s strani policije aretiran oziroma pridržan dne 3. 12. 2012 ob 21.30 uri, torej skoraj pol ure preden naj bi storil očitano mu kaznivo dejanje. Navedeno bi utegnilo pomeniti, da je bil obdolženec v policijskem pridržanju v času, ko je skupina v kateri naj bi sodeloval v policiste metala nevarne predmete, upoštevaje dejstvo, da ista oseba istočasno ne more biti navzoč na dveh različnih krajih. Dvom v pravilnost odločilnih dejstev še utrjuje okoliščina, da obdolženec s strani policije ni bil prijet na inkriminiranem območju (območje Glavnega trga oziroma Starega mostu), temveč na več kot sto metrov oddaljenem naslovu Koroška cesta ... v Mariboru.

B-4.

19. Kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obdolženega J. Š. v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je praktično v celoti vložena zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

20. Če bo za obdolženega J. Š. nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

21. Vrhovno sodišče je glede na ugotovljen dvom v odločilno dejstvo zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornikov obdolženega N. K. ugodilo ter izpodbijani sklep o podaljšanju pripora na podlagi določila 427. člena ZKP razveljavilo.