Jedro

Nobenega dvoma ni, da je bil izbris večjega števila ljudi iz registra stalnega prebivalstva leta 1992 protipravno dejanje, česar tudi toženka ne zanika. S tem je izkazan eden od elementov odškodninske odgovornosti (nedopustno škodno dejstvo). Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je povrnitvi splošne, povprečne škode, ki je nastala t. i. izbrisanim zaradi izbrisa, namenjena odškodnina v upravnem postopku po 6. do 8. členu ZPŠOIRSP (ki jo je tožnik že dobil izplačano), medtem ko lahko oseba, ki meni, da njena škoda iz takega ali drugačnega razloga presega to pavšalno odškodnino, višjo odškodnino uveljavlja v pravdnem postopku po 10. in 11. členu ZPŠOIRSP. V tej pravdi mora skladno z 11. členom ZPŠOIRSP oškodovanec dokazati vse elemente civilnega delikta, med drugim tudi obstoj in obseg škode ter vzročno zvezo med nastalo škodo in izbrisom. Drugače povedano, obstoj in višino škode mora oškodovanec tudi v pravdah po ZPŠOIRSP dokazati na enak način in po enakih kriterijih kot katerikoli »običajni« oškodovanec. Pri tem mora, enako kot v vsaki odškodninski pravdi, slediti tudi osnovnim načelom pravdnega postopka, med drugim pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu.

Evidentno je, da tožnikova izguba zaposlitve nima nobene zveze z izbrisom, saj je službo izgubil nekaj mesecev pred izbrisom. Zakaj je pravzaprav izgubil zaposlitev, sodišče prve stopnje ni uspelo zanesljivo ugotoviti, vendar to niti ni pomembno; pomembno je, da izguba službe ni v vzročni zvezi z izbrisom. V zvezi s tem je toženka v vlogi z dne 25. 3. 2019 navedla, da je tožnik zaposlitev (najverjetneje) izgubil zato, ker je bil obsojen na zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev, sklicujoč se na določbe delovnopravne zakonodaje. Tožnik teh trditev toženke sploh ni prerekal, zato se štejejo za priznane. Njegove prej podane navedbe o vzrokih za izgubo zaposlitve (zaradi izgube državljanstva in »stalnega bivanja«) se glede na povedano izkažejo za očitno napačne ali vsaj zelo malo verjetne.

Nadalje pritožnik navaja, da je bil zaradi protipravne odločitve o izbrisu izgnan iz Slovenije. Čeprav je bila odločitev o izbrisu protipravna, pa izbris sam po sebi ni bil podlaga za izgon. Tožnikov izgon za pet let je bil posledica obsodbe za kaznivo dejanje preprodaje mamil v letu 1992, ki niti ni bilo njegovo prvo kaznivo dejanje. V kazenskem postopku je bil tožniku pravnomočno izrečen varnostni ukrep izgona tujca iz države; tožnik ne trdi, da bi bila ta kazenska sodba razveljavljena ali kako drugače spremenjena, kar pomeni, da je bil ukrep izgona izrečen zakonito in torej ne more biti protipraven. Zato so pravno neupoštevne pritožbene navedbe, da obsodba v kazenskem postopku ni bila utemeljen razlog za izgon. Tudi dejstvo, da so tožniku izrekli ta varnostni ukrep, ni vzročno povezano z izbrisom. Prvič zato ne, ker izgon ni bil vezan na stalno bivališče, temveč na državljanstvo, za katerega pa tožnik pred izbrisom sploh ni zaprosil, torej bi ga (ob vseh ostalih enakih okoliščinah) izgnali tudi, če ne bi prišlo do izbrisa. Drugič pa pritožba s tem, ko ukrep izgona vzročno povezuje z izbrisom, meša vzrok in posledico. Izgon ni posledica dejstva, da je bil tožnik izbrisan, temveč dejstva, da je storil kaznivo dejanje, za katerega je mogoče takšen ukrep izreči. Drugače povedano: če tožnik ne bi bil obsojen za kaznivo dejanje, ga ne bi izgnali, saj ostalim izbrisanim, ki niso izvrševali kaznivih dejanj, oblasti niso izrekale varnostnih ukrepov izgona (ki se tudi sicer lahko izreče samo v kazenskem postopku).

O sodbi presenečenja je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala, pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. V konkretnem primeru ni šlo za nič takega, saj je tožena stranka ves čas postopka ugovarjala pomanjkanje vzročne zveze. Tudi vprašanje, kakšno je trditveno in dokazno breme v pravdah po ZPŠOIRSP, je bilo v sodni praksi enotno rešeno že pred prvo obravnavo v tej zadevi. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 688,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki ju vtožuje na podlagi Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva1. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da glede premoženjske škode ni podana vzročna zveza med izbrisom in tožnikovo nezaposlenostjo v času od 1992 do 2002, glede nepremoženjske škode pa je ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da bi mu nastala škoda v obliki duševnega trpljenja v dalj časa trajajočem obdobju, ki bi ga upravičevala do odmere denarne odškodnine.

2. Tožnik v pritožbi, vloženi iz vseh pritožbenih razlogov, med drugim navaja, da je službo v družbi H., d. d., izgubil, ker ni imel slovenskega državljanstva in dovoljenja za stalno bivanje. Ker ni mogel dobiti zaposlitve, je storil kaznivo dejanje, ker je ostal brez sredstev za življenje. Zaradi protipravne odločitve o izbrisu mu je bil izrečen izgon iz Slovenije. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti dokaze v zvezi z višino plače. Izbris in nato izgon sta pravnorelevantna vzroka za uveljavljanje premoženjske in nepremoženjske škode. Samo po sebi je umevno, da je protipravno ravnanje toženke tožniku povzročilo hude psihične težave, ki jih je tudi opisal v tožbi, vse to izhaja tudi iz izpovedbe njegove partnerke in sina M. 3. Toženka je na pritožbo obrazloženo in vsebinsko odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nobenega dvoma ni, da je bil izbris večjega števila ljudi iz registra stalnega prebivalstva leta 1992 protipravno dejanje, česar tudi toženka ne zanika. S tem je izkazan eden od elementov odškodninske odgovornosti (nedopustno škodno dejstvo). Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je povrnitvi splošne, povprečne škode, ki je nastala t. i. izbrisanim zaradi izbrisa, namenjena odškodnina v upravnem postopku po 6. do 8. členu ZPŠOIRSP (ki jo je tožnik že dobil izplačano), medtem ko lahko oseba, ki meni, da njena škoda iz takega ali drugačnega razloga presega to pavšalno odškodnino, višjo odškodnino uveljavlja v pravdnem postopku po 10. in 11. členu ZPŠOIRSP.2 V tej pravdi mora skladno z 11. členom ZPŠOIRSP oškodovanec dokazati vse elemente civilnega delikta, med drugim tudi obstoj in obseg škode ter vzročno zvezo med nastalo škodo in izbrisom.3 Drugače povedano, obstoj in višino škode mora oškodovanec tudi v pravdah po ZPŠOIRSP dokazati na enak način in po enakih kriterijih kot katerikoli »običajni« oškodovanec. Pri tem mora, enako kot v vsaki odškodninski pravdi, slediti tudi osnovnim načelom pravdnega postopka,4 med drugim pravilu o trditvenem in dokaznem bremenu (7., 212. in 214. člen Zakona o pravdnem postopku5). Zato so pravno zgrešene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje izvajati dokaze v zvezi z višino škode. Ker je sodišče zavrnilo zahtevek po temelju, je pravilno, da se z višino ni ukvarjalo.

6. Pritožnik v pritožbi ponavlja svojo tezo, da naj bi dne 14. 10. 1991 izgubil službo v Republiki Sloveniji, ker ni imel državljanstva in dovoljenja za stalno bivanje, kar pa je v logičnem nasprotju z dejstvom, da je bil tožnik iz registra stalnega prebivalstva izbrisan več kot štiri mesece (26. 2. 1992) po tem, ko je že izgubil delo. Zaradi izbrisa naj bi ostal brez sredstev za življenje in bil zaradi tega (tako pritožba) tako rekoč »prisiljen« izvršiti kaznivo dejanje, zaradi katerega je bil zaprt in nato izgnan. Pri tem pa tožnik povsem prezre (zamolči) dejstvo, da je bil prvič v priporu že od 13. 5. do 5. 7. 1991 in da je bil s sodbo Temeljnega sodišča v Kopru, enota Piran, z dne 27. 9. 1991 (priloga B13) obsojen za več kaznivih dejanj, ki jih je storil v obdobju od 28. 11. 1990 do 10. 5. 1991, torej ne le pred izbrisom in izgubo službe, ampak celo še pred osamosvojitvijo Slovenije. To dejstvo tudi povsem negira tožnikove navedbe, da naj bi bil v kriminal prisiljen zaradi ekonomske stiske v posledici brezposelnosti, saj je kazniva dejanja izvrševal že v času, ko ne le, da še ni bil izbrisan, ampak je tudi še imel »povsem urejeno življenje, zaposlitev, plačo, možnosti napredovanja« (tako tožnik v tožbi, točka III).

7. Evidentno je, da tožnikova izguba zaposlitve nima nobene zveze z izbrisom, saj je službo izgubil nekaj mesecev pred izbrisom. Zakaj je pravzaprav izgubil zaposlitev, sodišče prve stopnje ni uspelo zanesljivo ugotoviti, vendar to niti ni pomembno; pomembno je, da izguba službe ni v vzročni zvezi z izbrisom. V zvezi s tem je toženka v vlogi z dne 25. 3. 2019 (list. št. 52 zadaj) navedla, da je tožnik zaposlitev (najverjetneje) izgubil zato, ker je bil obsojen na zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev, sklicujoč se na določbe delovnopravne zakonodaje. Tožnik teh trditev toženke sploh ni prerekal, zato se štejejo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Njegove prej podane navedbe o vzrokih za izgubo zaposlitve (zaradi izgube državljanstva in »stalnega bivanja«) se glede na povedano izkažejo za očitno napačne ali vsaj zelo malo verjetne.6 Torej je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal vzročne zveze med izbrisom in izgubo zaposlitve ter posledično izgubo zaslužka (32. točka obrazložitve), za kar je sodišče prve stopnje nanizalo prepričljive razloge. Teh razlogov pritožba sploh ne izpodbija obrazloženo, temveč le ponavlja svoje na prvi stopnji podane trditve, da naj bi bila njegova izguba zaposlitve neposredno povezana z izbrisom. Te trditve pa so, glede na zgoraj povzeto časovno sosledje dogodkov, logično nevzdržne.

8. Nadalje pritožnik navaja, da je bil zaradi protipravne odločitve o izbrisu izgnan iz Slovenije. Čeprav je bila odločitev o izbrisu protipravna, pa izbris sam po sebi ni bil podlaga za izgon. Tožnikov izgon za pet let je bil posledica obsodbe za kaznivo dejanje preprodaje mamil v letu 1992, ki niti ni bilo njegovo prvo kaznivo dejanje. V kazenskem postopku je bil tožniku pravnomočno izrečen varnostni ukrep izgona tujca iz države; tožnik ne trdi, da bi bila ta kazenska sodba razveljavljena ali kako drugače spremenjena, kar pomeni, da je bil ukrep izgona izrečen zakonito in torej ne more biti protipraven. Zato so pravno neupoštevne pritožbene navedbe, da obsodba v kazenskem postopku ni bila utemeljen razlog za izgon. Tudi dejstvo, da so tožniku izrekli ta varnostni ukrep, ni vzročno povezano z izbrisom. Prvič zato ne, ker izgon ni bil vezan na stalno bivališče, temveč na državljanstvo, za katerega pa tožnik pred izbrisom sploh ni zaprosil, torej bi ga (ob vseh ostalih enakih okoliščinah) izgnali tudi, če ne bi prišlo do izbrisa. Drugič pa pritožba s tem, ko ukrep izgona vzročno povezuje z izbrisom, meša vzrok in posledico. Izgon ni posledica dejstva, da je bil tožnik izbrisan, temveč dejstva, da je storil kaznivo dejanje, za katerega je mogoče takšen ukrep izreči. Drugače povedano: če tožnik ne bi bil obsojen za kaznivo dejanje, ga ne bi izgnali, saj ostalim izbrisanim, ki niso izvrševali kaznivih dejanj, oblasti niso izrekale varnostnih ukrepov izgona (ki se tudi sicer lahko izreče samo v kazenskem postopku).

9. Prvostopenjsko sodišče je še ugotovilo, da pozneje, po izbrisu, tožnik ni mogel dobiti službe v Sloveniji, ker je bil v priporu, nato zaporu in nato izgnan za pet let; sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo (na podlagi izpovedbe tožnikove partnerke), da je po prihodu v Slovenijo (ko mu je potekla doba izgona) imel težave pri iskanju službe, ker je bil »zabeležen«, da je bil v zaporu (27. točka obrazložitve). Glede na povedano se izkaže za pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik očitno izgubil zaposlitev iz drugih vzrokov in ne zaradi izbrisa in da so tudi težave pri iskanju zaposlitve drugje (27., 31. in 32. točka sodbe prve stopnje), česar pritožba ni uspela omajati. Zato je deplasiran pritožbeni očitek, da naj bi bil zaključek o neobstoju vzročne zveze »nerazumen in nekonkretiziran;« nekonkretizirane so kvečjemu pritožbene navedbe, ki pretežno le ponavljajo trditve, ki jih je podal tožnik že na prvi stopnji. Ker tožnikova nezaposlenost ni posledica izbrisa, je logično, da ni vzročne zveze niti za materialno škodo (izgubljeni zaslužek) niti za nematerialno škodo (duševne bolečine) zaradi nezaposlenosti.7

10. Pritožbene navedbe, da je šlo za sodbo presenečenja, so neutemeljene, pa tudi nekonkretizirane, saj pritožnik ne pove, katera naj bi bila presenetljiva pravna podlaga, na katero ni mogel računati. O sodbi presenečenja je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala, pri čemer pa strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. V konkretnem primeru ni šlo za nič takega, saj je tožena stranka ves čas postopka ugovarjala pomanjkanje vzročne zveze. Tudi vprašanje, kakšno je trditveno in dokazno breme v pravdah po ZPŠOIRSP, je bilo v sodni praksi enotno rešeno že pred prvo obravnavo v tej zadevi.8 Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku. O sodbi presenečenja zato ne govorimo v primerih, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno ali materialnopravno presojo, s katero se stranka ne strinja.9

11. Pritožnikova navedba, da je sodišče pri presoji nepremoženjske škode zavzelo »neobičajen in napačen pristop,« je nekonkretizirana. Sodišče prve stopnje je napravilo obširno, sistematično in prepričljivo dokazno oceno (točke 26, 35 in 36 obrazložitve), s katero pritožba niti ne vzpostavlja vsebinskega dialoga, temveč le pavšalno navaja, da naj bi tožnik utrpel nepremoženjsko škodo. Pritožbeni navedbi, da je »samo po sebi umevno, da je protipravno ravnanje toženke tožniku povzročilo hude psihične težave« in da že samo dejstvo, da je bil z izbrisom ločen od družine, dokazuje obstoj duševnih bolečin, kažeta na nepoznavanje razlike med nedopustnim škodnim dejstvom (protipravno ravnanje toženke, t.j. izbris) in škodo (duševnimi bolečinami). Škodo, duševne bolečine, je treba najprej navesti, nato pa tudi dokazati, tako kot vsako pravno pomembno dejstvo (212. člen ZPP). Enako velja za nadaljnjo navedbo, da je te težave tožnik tudi opisal v tožbi: zatrjevanje dejstev (v tožbi ali kje drugje) ne zadošča, temveč jih je treba tudi dokazati, če so sporna. Nobene trditve ne morejo nadomestiti tožnikove izpovedbe o tem, kako se je počutil, koliko časa, opisa okoliščin, ki so mu povzročile nepremoženjsko škodo ipd. O svojem subjektivnem zaznavanju, koliko časa ter kako hude duševne bolečine je trpel, lahko sodišču izpove le oškodovanec.

12. Tožnik je bil zaslišan, sodišče se je celo potrudilo, da mu je pomagalo razumeti zastavljena vprašanja, vendar so bili odgovori takšni, da niso z zadostno stopnjo zanesljivosti izkazali obstoja pravno priznane škode. V dokaz svojih trditev o nepremoženjski škodi je tožnik ponudil svoje zaslišanje ter zaslišanje dveh prič, te dokaze je sodišče prve stopnje izvedlo in jih tudi ocenilo; upoštevalo je, da so bili tožnikovi odgovori pavšalni, skopi, izpostavilo je tudi tožnikovo neiskrenost in spreminjanje navedb v različnih postopkih (31. točka obrazložitve), kar omogoča dokazni zaključek, da so njegove izpovedbe neverodostojne. Te dokazne ocene pritožba konkretizirano sploh ne izpodbija. Pritožba ne navede, v katerem delu izpodbijana sodba ni upoštevala tožnikove izpovedbe glede nepremoženjske škode. Zgolj s pritožbeno trditvijo, da je v svoji izpovedbi povsem jasno opisal svoje trpljenje, se pritožnik ni izjavil, katerega dela te izpovedbe sodišče ni upoštevalo, saj se je v 35. točki obrazložitve sodišče prve stopnje jasno opredelilo do tožnikove izpovedbe.

13. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bilo dejansko stanje v celoti pravilno ugotovljeno in materialno pravo pravilno uporabljeno. Ker niso podani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, mora toženki povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP) in sicer 1125 točk ali 675 EUR za sestavo odgovora na pritožbo ter 2 % (13,50 EUR) za materialne stroške, skupaj 688,50 EUR.

1 Uradni list RS 99/2013 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPŠOIRSP. 2 Tako tudi sodba VSRS II Ips 130/2016 z dne 25. 5. 2017. 3 O tem obstoji obsežna in enotna sodna praksa; glej npr. odločbe VSRS II Ips 105/2017 z dne 14. 6. 2018, II Ips 34/2017 z dne 18. 1. 2018, II Ips 255/2016 z dne 2. 2. 2017, II Ips 170/2016 z dne 10. 11. 2016 in II Ips 221/2017 z dne 24. 1. 2019. Glej tudi: Uroš Pavlina, Zakon o izbrisanih in uporaba določil obligacijskega prava, Pravna praksa, 2014, št. 23, str. 16; in Predlog ZPŠOIRSP z obrazložitvijo, objavljen v Poročevalcu DZ z dne 29. 7. 2013 – komentar 11. člena. 4 Tako tudi sodba VSRS II Ips 34/2017 z dne 18. 1. 2018 in sodba VSL II Cp 649/2018 z dne 16. 1. 2019. 5 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 6 Pritožbeno sodišče pripominja, da niti na zaslišanju tožnik ni potrdil svojih navedb, da je zaposlitev izgubil zato, ker ni imel državljanstva, temveč je izpovedal (zapisnik z dne 6. 5. 2019, list. št. 60č), da je izgubil službo, ker je »imel v službi neke take razmere in je že imel zrihtano drugo službo« (v tujini). 7 Tako tudi sodba VSRS II Ips 1194/2008 z dne 14. 6. 2012; primerjaj tudi sodbe VSL II Cp 513/2017 z dne 14. 9. 2017, VSL II Cp 1166/2019 z dne 4. 12. 2019 in VSRS II Ips 130/2016 z dne 25. 5. 2017. 8 Npr. odločbe VSRS II Ips 105/2017 z dne 14. 6. 2018, II Ips 34/2017 z dne 18. 1. 2018, II Ips 255/2016 z dne 2. 2. 2017 in II Ips 170/2016 z dne 10. 11. 2016. 9 Primerjaj sodbo VSRS II Ips 75/2016 z dne 1. 2. 2018.