Jedro

Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu obrazložila, da tožnik vnaša nemir do sostanovalcev in je tudi preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območje azilnega doma, primeren. Nadalje je v zvezi s tem navedla, da če mu ne bi bilo gibanje omejeno na tak način, kot je določeno s sklepom, bi s kršitvami nadaljeval, ker bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kjer velja enak hišni red, ki ga je kljub opozorilom kršil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje, ker je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Odločila je, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni od 9. 10. 2023 od 11.40 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 9. 1. 2024 do 11.40 ure z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je bila tožena stranka s strani socialne službe azilnega doma obveščena o kršitvah Uredbe o hišnem redu azilnega doma ter o grožnjah in vedenju, ki vnaša nemir med nastanjene v azilnem domu. Iz poročila varnostne službe z dne 7. 10. 2023 ob 9.59 uri izhaja, da je prišlo na M oddelku azilnega doma do pretepa, in sicer do napada na tožnika, ki je dobil poškodbo na glavi. Nudena mu je bila prva pomoč, odpeljan je bil v UKC Ljubljana, o dogodku je bila obveščena tudi policija. Iz poročila varnostne službe z dne 7. 10. 2023 ob 18.40 pa izhaja, da je ponovno prišlo do pretepa večih tujcev na M oddelku azilnega doma. Varnostnik je opazil tožnika, da je razburjen z nožem v roki napadel prosilca A. A. in tujca B. B., zato mu je varnostna služba odvzela nož. Tožniku je bilo takoj odrejeno pridržanje zaradi suma, da je na varovanem območju storil kaznivo dejanje. Obveščena je bila policija, ki je ugotovila, da je šlo za povzročitev lahke telesne poškodbe. Iz dokumentacije izhaja, da je tožnik dvakrat kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma. Kljub večkratnim opozorilom socialnih delavcev ni ogrožal le sebe, ampak tudi nastanjene v azilnem domu. Obravnavala ga je tudi policija za kršenje javnega reda in miru.

3. Tožnik je bil pred ustnim izrekom omejitve gibanja seznanjen z dejanji, o katerih je bila tožena stranka nazadnje obveščena in je imel možnost izjasnitve o vsakem posameznem dejanju. Povedal je, da so v njegovo sobo prišle tri osebe, ga preteple in mu vzele mobitel. Napadla sta ga dva prosilca. Seznanjen je bil tudi s poročilom o napadu sostanovalca z nožem. Tožnik je povedal, da ni imel noža, da so ga drugi napadli z nožem. Nož je padel iz rok tistega, ki ga je napadel, v njegove roke, v tistem trenutku pa je prišel varnostnik in videl nož v njegovih rokah.

4. Tožena stranka se pri svoji odločitvi sklicuje na prvi odstavek 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da če po določbah tega zakona ni mogoče zagotoviti doseganja ciljev, lahko pristojni organ odredi ukrepe obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave, med drugim tudi zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnostni in drugih primerljivih razlogov javnega reda (4. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). Tožena stranka je ocenila, da so izpolnjeni ti pogoji za omejitev gibanja. Tožnik je s svojimi dejanji kršil 10. in 11. člen Uredbe o hišnem redu, ki določa, da morajo imeti nastanjene osebe spoštljiv odnos do pristojnih in drugih oseb ter da je zaradi zagotavljanja varnosti in reda v prostorih azilnega doma prepovedano izražanje rasne, verske, nacionalne, spolne, politične ter druge nestrpnosti, prepovedano je imeti žaljiv in nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, prepovedano je kršenje nočnega miru in počitka, neupoštevanje navodil in odredb pristojnih oseb in vnašanje ali uživanje alkohola. Tožnik je poznal pravila hišnega reda. Opozorjen je bil na možnost izreka ukrepov omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitve hišnega reda.

5. Tožena stranka je preverjala, ali bi bil primeren milejši ukrep. Dejstva, ki izhajajo iz spisovne dokumentacije, kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, s kršitvami nadaljeval, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kjer velja enak hišni red, ki ga je kljub opozorilom kršil. Opozorila varnostnikov in posredovanje policije niso imeli nobenega učinka, da bi se njegovo vedenje izboljšalo. To, da ukrep omejitve gibanja na azilni dom ne bi bil učinkovit, izhaja že iz samega ravnanja tožnika, da bi nadaljeval s svojim neprimernim vedenjem in posledično ukrep omejitve gibanja ne bi dosegel svojega namena. Azilni dom in njegove izpostave se v zadnjem času soočajo s povečanim pritokom migrantov in zagotovitev preselitve na drugo lokacijo ne bi bila možna.

6. Tožnik v tožbi navaja, da mora biti pridržanje prosilca v konkretni zadevi nujno potrebno, razumno in sorazmerno glede na legitimen cilj pridržanja. Dejansko stanje je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Navaja, da je bil sam napaden s strani treh oseb, dobil je udarce v glavo, trebuh in hrbet in bil mu je ukraden telefon. Dogodek je želel prijaviti policiji. Bil je žrtev obeh napadov in je bil s tem udeležen v incidentu, vendar se je branil. Ob drugem napadu bi bil lahko celo zaboden z nožem. Ravno takrat, ko je vstopil varnostnik, je v rokah držal kuhinji nož, dogodek je obravnavala policija in je verjetno predmet predkazenskega postopka. Iz obrazložitve sklepa ni razvidno, kdo je bil poškodovan pri tem dogodku, niti ni predmet zadevnega postopka, da se ugotavlja kazenska odgovornost tožnika. V kontradiktornem postopku mora biti stranki omogočeno, da navaja dejstva, dokaze in pravno stališče in se opredeli do navedb nasprotne stranke. Tožnik je prava neuka stranka, bil je brez pooblaščenca. Dne 8. 10. 2023 je bil celo odpeljan na Psihiatrično kliniko v ..., kjer je bil do naslednjega jutra obravnavan in z rešilcem pripeljan nazaj v azilni dom. Poraja se utemeljen dvom, v kakšnem psihofizičnem stanju se je tožnik zatem nahajal. Tožnik tudi meni, da prostorske kapacitete azilnega doma zagotavljajo omejitev gibanja, četudi se mu zdi ukrep omejitve osebne svobode neprimeren. Sklep je bil izdan brez upoštevanja kakršnihkoli možnosti alternativnih oblik pridržanja. Poleg tega je zakonska dikcija "nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda" nedoločen praven pojem, katerega mora upravni organ v vsakem individualnem primeru z zadostno mero vsebinsko napolniti. Dokazna ocena ni metodološko pravilna in ni v skladu z zahtevami iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in ne omogoča presoje nujnosti in potrebnosti izrečenega ukrepa. Poleg tega ni opredeljeno, ali je šlo za lažje in težje kršitve hišnega reda v smislu 82.a člena ZMZ-1. Šele če bi bila jasno opredeljena tudi teža domnevnih kršitev, bi bila možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa. Azilni dom ima zagotovo tudi del kapacitete, ki je posebno varovan in namenjen osebam, ki jim je začasno omejeno gibanje in to kljub trenutni preštevilčnosti nastanjenih oseb. Tožnik predlaga naj sodišče izpodbijani sklep odpravi ter toženi stranki naloži, da mora prenehati izvajati ukrep omejitve gibanja, podrejeno pa predlaga, naj sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

7. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, v kateri predlaga, naj sodišče odredi, da mora tožena stranka nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Tožnik se v Centru za tujce zelo slabo počuti in s težavo prenaša omejitev osebne svobode. Slovenska ureditev dopušča možnost pritožbe tudi v primeru, če bi Upravno sodišče RS spremenilo odločitev tožene stranke in torej taka sodba še ni pravnomočna. Tožniku je z odvzemom prostosti kršena pravica do osebne svobode, kar predstavlja nepopravljivo škodo že samo po sebi. Ker nezakonit odvzem prostosti že sedaj predstavlja težko popravljivo škodo, je potreba po izdaji začasne odredbe izkazana z višjo stopnjo od "verjetnosti". Preprečitev nadaljevanja nezakonitega stanja pa odtehta tudi javne koristi, ki jih niti ni.

8. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil s tožečo stranko opravljen razgovor glede kršitve hišnega reda v azilnem domu in je bil tožnik seznanjen z možnostjo izreka ukrepa omejitve gibanja v primeru nadaljevanja in stopnjevanja kršitev hišnega reda. Kršitve hišnega reda, ki vključujejo nespoštljivo vedenje do zaposlenih, sostanovalcev, nasilen odnos do drugih sostanovalcev predstavljajo toženi stranki resno grožnjo, ki opravičuje ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce v Postojni. Gre za razumno in sorazmerno odločitev. Tožnika je tudi obravnavala policija, z njegovo odstranitvijo iz prostorov azilnega doma pa sta zagotovljena mir in varnost zaposlenih in ostalih prosilcev za mednarodno zaščito, nastanjenih v azilnem domu. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

9. Sodišče je na glavni obravnavi dne 19. 10. 2023 vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa, v zdravniški izvid, ki ga je tožeča stranka predložila na glavni obravnavi, ter v skladu z določbo sedmega odstavka 84. člena ZMZ-1 zaslišalo tožnika. Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri tem, kar je povedal na zaslišanju pri toženi stranki in nima kaj dodati, za svojimi izjavami stoji. Zaradi udarca, ki ga je dobil v glavo, ima glavobol. Kritičnega dne so ga pretepli. Še sedaj čuti bolečine zaradi tega, odpeljali so ga v zdravstveno ustanovo. Napadalca sta ga tako pretepla, da so prišli varnostniki in ga odpeljali k zdravniku. Z nožem ga je drugi napadel in je zgrešil, nakar je nož padel na tla, on ga je prijel in v tistem trenutku so prišli varnostniki. Napadalca sta mu tudi vzela telefon. S pravili hišnega reda je bil seznanjen. S strani policije je bil enkrat obravnavan. V Centru za tujce ima dovolj prostora za gibanje, s hrano je zadovoljen. Meni, da je Center za tujce bolj napolnjen kot azilni dom.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu pri svoji odločitvi sklicuje na določilo 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave, kadar se preprečuje ogrožanje varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije ali je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Glede izpolnjenosti navedenega zakonskega razloga za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce se sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v pretežnem delu sklicuje na utemeljitev sklepa tožene stranke in zato ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik s svojimi dejanji kršil Uredbo o hišnem redu in da je poznal pravila hišnega reda. Prav tako je pravilno ocenila, da če mu gibanje ne bi bilo omejeno, bi lahko s kršitvami nadaljeval, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih.

12. Sodišče se sicer strinja s tožbeno navedbo, da je bil pri prvem incidentu dne 7. 10. 2023 tožnik sam napaden, saj tudi iz poročila o dogodku z dne 7. 10. 2023 izhaja, da je prišlo do napada nanj s strani drugih oseb in da je bil poškodovan, povedal je tudi, kdo ga je napadel ter da želi dogodek prijaviti na policijo. Vendar pa ne gre spregledati tega, da iz poročila o dogodku z dne 7. 10. 2023 o incidentu, ki se je zgodil zvečer izhaja, da je bila tedaj situacija drugačna. Iz tega poročila izhaja, da je varnostnik držal tožnika in da je ta varnostnik tožniku odvzel nož, s katerim je napadel prosilca A. A. in tujca B. B.. Pri napadu naj bi bil uporabljen kuhinjski nož, zaradi navedenega pa je bil tožnik zaradi suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje zadržan. Dogodek je obravnavala tudi patrulja Policijske postaje Vič. Iz navedenega razloga sodišče ne more slediti temu, da bi šlo pri drugem incidentu zgolj za obrambo. Pri tem je treba upoštevati, da je nož nevarno sredstvo, s katerim se lahko posameznika hudo poškoduje.

13. Tožnik v tožbi smiselno navaja tudi, da naj bi mu bilo kršeno načelo zaslišanja stranke v upravnem postopku. Sklicuje se na to, da je bil brez pooblaščenca. S tem v zvezi sodišče meni, da to načelo ni bilo kršeno, saj je iz zapisnika o zaslišanju tožnika z dne 9. 10. 2023 razvidno, da je imel ob koncu razgovora možnost podati svoje stališče v zvezi z omejitvijo gibanja na Center za tujce, pri čemer je odgovoril, da ni nič naredil in da je bil sam pretepen (str. 2 zapisnika). Res je, da je ob tem tudi odgovoril, da ni ničesar razumel, čemur pa sodišče ne more slediti, saj je bil pri zaslišanju navzoč tolmač za arabski jezik.

14. Tožnik nadalje v tožbi navaja, da se poraja utemeljen dvom v psihofizično stanje tožnika, ker je bil en dan pred zaslišanjem na psihiatrični kliniki. Vendar pa zgolj na podlagi tega dejstva ob odsotnosti drugih dokazov še ni mogoče sklepati, da ni bil zmožen odgovarjati na vprašanja in ob koncu zaslišanja dati svoje izjave.

15. Tožnik očita toženi stranki tudi to, da je sklep pomanjkljivo obrazložen, ker ni mogoča presoja nujnosti in potrebnosti izrečenega ukrepa. Sodišče se sicer strinja z navedbo, da mora biti pridržanje prosilca nujno potrebno, razumno in sorazmerno, vendar pa meni, da je izpodbijani sklep v tem delu dovolj obrazložen, da se ga da preizkusiti. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu obrazložila, da tožnik vnaša nemir do sostanovalcev in je tudi preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območje azilnega doma, primeren. Nadalje je v zvezi s tem navedla, da če mu ne bi bilo gibanje omejeno na tak način, kot je določeno s sklepom, bi s kršitvami nadaljeval, ker bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kjer velja enak hišni red, ki ga je kljub opozorilom kršil. Nadalje je v zvezi s tem še zapisano, da se azilni dom sooča s povečanim pritokom migrantov, da preselitev na drugo lokacijo ni možna in da ne bi dosegla svojega namena. Izpodbijani sklep je v tem delu dovolj obrazložen in je v skladu z določili 214. člena ZUP, ki določa, kakšna mora biti obrazložitev upravnega akta. Sodišče nadalje v zvezi s tem tudi meni, da je treba upoštevati tudi težo kršitve, ki je bila sicer po ugotovitvah sodišča le ena, torej le v večernem incidentu, vendar pa je bilo pri tem uporabljeno nevarno sredstvo - nož, s katerim se lahko telo hudo poškoduje.

16. Nadalje je v tožbi navedeno, da iz upravnega akta ni razvidno, katere kršitve tožnika so lažje ali težje v smislu 82.a člena ZMZ-1. V zvezi s tem tožnik v tožbi navaja, da je šele v primeru, ko je jasno opredeljena teža domnevne kršitve, možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa z vidika 82.b člena ZMZ-1. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da sicer v sklepu ni navedeno, ali je bila kršitev lažja ali težja v smislu 82.a člena ZMZ-1, vendar pa je iz opisa kršitev, kot so določene v drugem in tretjem odstavka 82.a člena ZMZ-1 razvidno, da je taka kršitev lahko samo težja, saj je v zadnji alineji tretjega odstavka 82.a člena ZMZ-1 navedeno, da se kot težja kršitev šteje kršenje javnega reda in miru, v 2. alineji pa je kot težja kršitev navedena nasilen odnos do sostanovalcev, zaposlenih in obiskovalcev, medtem ko drugi odstavek 82.a člena ZMZ-1 tovrstnih kršitve ne navaja kot lažje. Ne glede na navedeno pa to v obravnavani zadevi sploh ni bistveno, saj tožena stranka svojega ukrepa ni izdala na podlagi 82.b člena ZMZ-1, ampak na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Gre za različni pravni podlagi in tudi ukrepi na eni ali drugi pravni podlagi so povsem različni. 82. b člen ZMZ-1 določa ukrepe, ki so povezani s kršitvijo pravil bivanja v azilnem domu, pri čemer so možni ukrepi ustno opozorilo, nastanitev v posebni sobi ali pa preselitev na drugo nastanitveno lokacijo (slednji ukrep ne pomeni omejitve gibanja, ampak zgolj to, da se prosilca premesti iz azilnega doma v katero od njegovih izpostav ali obratno). Ukrepi po 84. členu ZMZ-1 pa so drugačni, po tem določilu se omeji gibanje na območje azilnega doma ali v prostore Centra za tujce za daljše obdobje (tri mesece z možnostjo podaljšanja z en mesec). Tudi postopek odreditve posameznega ukrepa je na teh dveh pravnih podlagah povsem različen. V skladu s četrtim odstavkom 82.b člena ZMZ-1 se izda za dva izmed ukrepov pisna odločba, zoper katero je mogoč ugovor v treh dneh od njene vročitve, 84. člen ZMZ-1 pa takega postopka z ugovorom ne določa. Tudi razlogi, zaradi katerih se sprejme ukrep po 82.b členu ali po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 so drugačni, identičen je edino razlog kršitve javnega reda in miru. Vendar je pri ukrepanju v smislu 82.a in 82.b člena ZMZ-1 mišljena kršitev javnega reda in miru izključno v povezavi z bivanjem v azilnem domu, po 4. alineji prvega odstavka 84. člena pa je mišljena kršitev javnega reda na splošno, torej tako izven azilnega doma kot znotraj njega. Poleg tega 4. alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 nikjer ne odkazuje na uporabo določil 82.a in 82.b člena ZMZ-1, kar pomeni, da gre pri določilu 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 za povsem samostojno pravno podlago za omejitev gibanja, ki ni povezana s predhodnim ugotavljanjem, za kakšno kršitev bivanja v azilnem domu naj bi šlo glede na določilo 82.a člena ZMZ-1. Po 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je namreč možno omejiti gibanje ne zgolj zaradi razlogov javnega reda, ampak tudi zaradi preprečitve ogrožanja varnosti države ali ustavne ureditve Republike Slovenije, kar pa ni povezano s kršitvijo pravil bivanja v azilnem domu. V obravnavani zadevi je bistveno to, da je bilo ugotovljeno, da je bil javni red zaradi incidenta kršen, kar pa ob upoštevanju načela sorazmernosti zadostuje za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce.

17. Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep pravilen, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II izreka:

18. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

19. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

20. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da se v Centru za tujce slabo počuti in da s težavo prenaša omejitev osebne svobode in da omejitev osebne svobode predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, ki se z vsakim dnem le še povečuje. Tako zatrjevana škoda je po presoji sodišča zgolj na splošno opredeljena. Zgolj navedba o tem, da je tožniku poseženo v osebno svobodo in se slabo počuti, ne odstopa od običajnih pripomb pridržanih prosilcev za mednarodno zaščito. Ker težko popravljiva škoda po presoji sodišča ni izkazana, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Če bi sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe ob hkratni zavrnitvi tožbe, bi bila taka sodna odločba sama s seboj v nasprotju, saj ne more sodišče hkrati potrditi utemeljenosti sklepa o omejitvi gibanja in obenem odločiti, da se omejitev gibanja preneha izvajati.