Jedro

Uuporaba ukrepov obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave mora biti omejena in izrečena le, če se to izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera. V obravnavani zadevi je za odločitev bistvena ugotovitev, da je nesporno do incidenta (pretepa) prišlo, da je bil s tem kršen javni red ter da je bilo pri izreku ukrepa upoštevano načelo sorazmernosti, kar zadostuje za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce.

Iz vsebine pritožnikovih ugovorov izhaja zgolj splošno nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo Upravno sodišče. Pri tem pritožnik ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila napačna vsebinska presoja Upravnega sodišča, zato Vrhovno sodišče ne vidi razloga, da bi lahko dejansko stanje, kot sta ga ugotovila Upravno sodišče in toženka, štelo za nepopolno ali zmotno ugotovljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo in sklepom na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo (I. točka izreka) zoper sklep toženke, št. 2142- 128/2023/3 (UOIM1-04) z dne 11. 10. 2023, s katerim je tožniku omejila gibanje, ker je to nujno potrebno za varstvo osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda (4. alineja prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 ) na prostore Centra za tujce, Veliki otok 44z, Postojna, od 9. 10. 2023 od 11:40 ure do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 9. 1. 2024 do 11:40 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec. Sodišče je zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe in sklepa izhaja, da se Upravno sodišče glede izpolnjenosti zakonskega razloga za omejitev gibanja na prostore Centra za tujce na podlagi 71. člena ZUS-1 v pretežnem delu sklicuje na utemeljitev sklepa toženke, ki je ugotovila, da je prišlo do pretepa več tujcev na M oddelku azilnega doma ter da je varnostnik opazil tožnika, da je vidno razburjen z nožem v roki napadel prosilca A. A. in tujca B. B., zato mu je varnostna služba odvzela nož, tožniku pa je bilo odrejeno pridržanje zaradi suma, da je na varovanem območju storil kaznivo dejanje. Upravno sodišče poudarja, da je toženka pravilno ugotovila, da je tožnik s svojimi dejanji kršil Uredbo o hišnem redu in da je pravila hišnega reda poznal. Prav tako kot pravilno potrjuje oceno toženke, da če tožniku gibanje ne bi bilo omejeno, bi lahko s kršitvami nadaljeval, saj bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih.

3. Zoper I. točko izreka navedene sodbe in sklepa je tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vložil pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo in sklep v I. točki izreka spremeni tako, da tožbi ugodi, podrejeno, naj jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Glede zmotne uporabe materialnega prava pritožnik obširno navaja, da bi se moralo Upravno sodišče pri presoji opreti na širši pravni temelj, saj je bil pritožniku odrejen izjemno kaznovalen ukrep, s katerim je bilo poseženo v njegovo ustavno pravico do osebne svobode in kateri ima vse značilnosti odvzema prostosti. V zvezi s presojo sorazmernosti odrejenega ukrepa navaja, da je zakonska dikcija „nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda“ nedoločen pravni pojem. Razlaga slednjega, ki jo je sprejela toženka in potrdilo Upravno sodišče, pa presega ustaljene metode razlage prava. Iz sklepa toženke ni razvidno, ali je zatrjevano kršitev opredelila kot hujšo ali lažjo v smislu 82.a člena ZMZ-1. Šele, ko bi bila z navedbo zakonske določbe jasno opredeljena teža pritožnikove kršitve, bi bila možna presoja sorazmernosti izrečenega ukrepa z vidika 82.b člena ZMZ-1. Ne razume, na kateri pravni podlagi je bil s sklepom toženke in sodno odločitvijo izdan odrejeni ukrep, saj je bil seznanjen z eno kršitvijo hišnega reda azilnega doma. Upravno sodišče pa meni, da ker je v incidentu uporabljeno nevarno sredstvo – kuhinjski nož, to predstavlja hujšo kršitev hišnega reda azilnega doma, to pa je subsumirano pod 4. alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, kot kršitev javnega reda na splošno.

7. Ta pritožbeni ugovor ni utemeljen. Upravno sodišče se je v izpodbijani sodbi povsem jasno in pravilno opredelilo do tega že v tožbi izpostavljenega očitka. Kot bistveno je pojasnilo, da toženka ukrepa ni izdala na podlagi 82.b člena ZMZ-1, ampak na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po tem členu pa so ukrepi drugačni. Gre za samostojno pravno podlago za omejitev gibanja, ki ni povezana s predhodnim ugotavljanjem, za kakšno kršitev bivanja v azilnem domu naj bi šlo glede na 82.a člena ZMZ-1. Pritožbeno vztrajanje na enakem zmotnem stališču pritožnika, kot ga je navedel že v tožbi, je zato ob navedenem pojasnilu Upravnega sodišča, po presoji Vrhovnega sodišča, neutemeljeno. Še zlasti ob upoštevanju, da že iz samega besedila I. točke izreka sklepa toženke izhaja, da je bil ukrep izdan na podlagi 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ker je to nujno potrebno za varstvo osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda.

8. Vrhovno sodišče se strinja, da mora biti uporaba ukrepov obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave omejena in izrečena le, če se to izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera. V obravnavani zadevi je za odločitev bistvena ugotovitev, da je nesporno do tega incidenta prišlo, da je bil s tem kršen javni red ter da je bilo pri izreku ukrepa upoštevano načelo sorazmernosti, kar zadostuje za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

9. Pritožnik sicer navaja, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da ni imel možnosti, da bi se presojal kateri drug zakonsko omogočen ukrep, vendar navedeno ne drži. Upravno sodišče je pojasnilo, da je toženka v izpodbijanem sklepu obrazložila, da tožnik vnaša nemir in se zapleta v različne konfliktne situacije s sostanovalci in da opozorila socialnih delavcev in varnostnikov niso imeli nobenega učinka, da bi se njegovo vedenje izboljšalo. Posledično je tudi preverjala, ali bi bil milejši ukrep, to je pridržanje na območju azilnega doma, primeren, a je ugotovila, da bi v tem primeru s kršitvami nadaljeval, ker bi bil še vedno nastanjen v istih prostorih, kjer velja hišni red, ki ga je kljub večkratnim opozorilom kršil (torej ni šlo za enkratno kršitev, ampak za ponavljajoče dejanje). Preselitev na drugo lokacijo ni možna zaradi povečanega pritoka migrantov in ker tudi ne bi dosegla svojega namena (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Teh zaključkov pritožnik ni konkretizirano prerekal, zato je njegov ugovor v zvezi s tem neutemeljen.

10. Iz pritožbe izhaja, da pritožnik Upravnemu sodišču očita tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Navaja, da je res imel v rokah kuhinjski nož, vendar je prišlo v spornem dogodku do silobrana, nož ni bil njegov in se je le branil ob napadu dveh oseb. Meni, da je izključena protipravnost dejanja – posest kuhinjskega noža in njegova odgovornost, sodišče pa naj bi iz ugotovljenih dejstev napravilo nepravilen sklep.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz vsebine njegovih ugovorov izhaja zgolj splošno nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo Upravno sodišče. Pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila napačna vsebinska presoja Upravnega sodišča, ki je zaključilo, da pri drugem incidentu ni šlo zgolj za obrambo, ter poudarilo, da je nož nevarno sredstvo, s katerim se lahko posameznika hudo poškoduje. Upravno sodišče je ob tem še pojasnilo, da je bil pri prvem incidentu dne 7. 10. 2023 tožnik res sam napaden, saj to izhaja iz poročila o dogodku s tega dne, vendar pa iz poročila o dogodku, ki se je zgodil istega dne zvečer, izhaja, da je bila situacija drugačna, in sicer, da je varnostnik vidno razburjenemu tožniku odvzel kuhinjski nož, s katerim je napadel prosilca A. A. in tujca B. B., dogodek pa je obravnavala tudi patrulja Policijske postaje Vič (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vrhovno sodišče zato ne vidi razloga, da bi lahko dejansko stanje, kot sta ga ugotovila Upravno sodišče in toženka, štelo za nepopolno ali zmotno ugotovljeno.1

12. Po obrazloženem in ker druge navedbe niso pomembne, podani pa niso niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo zoper sodbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen ZUS-1).

1 Glede tega, da je presoja razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem pritožbenem postopku tudi sicer omejena, poudarja Vrhovno sodišče ustaljeno v svoji sodni praksi, glej npr. sodbe I Up 227/2016 z dne 31. 8. 2016, I Up 312/2016 z dne 1. 2. 2017, I Up 132/2017 z dne 7. 4. 2017, I Up 124/2021 z dne 1. 9. 2021.