Jedro

Posojilno pogodbo je revidentka sklenila skupaj s pokojnim možem, s katerim sta posojilo prejela za restavracijo, ki sta jo najela in uporabljala skupaj, posle v zvezi z restavracijo pa je vodila toženka, je pravilna odločitev, da je bilo posojilo najeto v zvezi s skupnim premoženjem

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 13. 1. 2003 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je toženka dolžna plačati 20.451,00 EUR z zamudnimi obrestmi ter povrniti stroške pravdnega postopka. Navedel je, da je junija 1996 toženki in njenemu takrat še živečemu možu posodil denar za dokončno ureditev restavracije, zato zahteva izpolnitev dogovorjene obveznosti.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnika ugodilo in je toženki naložilo plačilo 20.451,00 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in je v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in naloži tožeči stranki v plačilo vse pravdne stroške, podrejeno pa, naj obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da gre za posojilo. Meni, da sodišče ni ocenjevalo neskladnosti v izpovedbah tožnika samega in z njegove strani predloženih dokazil. Prezrlo je, da je tožnik najprej zatrjeval, da je bila sklenjena pisna pogodba, katero sta podpisala tako pok. Ž. N. kot toženka sama, kar se je izkazalo za neresnično. Izvedenec grafološke stroke je potrdil, da pokojni mož ni podpisal potrdila, ki bi dokazoval sklenitev posojilne pogodbe. Toženka poudarja, da je sodišče kljub temu, da tožnik ni dokazal sklenitve pisne posojilne pogodbe, zaključilo, da je obstajala ustna pogodba. Meni tudi, da se je sodišče nepravilno oprlo na določila 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in odločilo, da je toženka solidarno odgovorna za vrnitev posojila. Poudarja, da posojilo ni bilo vloženo v skupno premoženje in opozarja, da sodna praksa stoji na stališču, da je obveznost drugega zakonca odvisna od namena, za katerega je bilo posojilo dano. Meni, da v primeru, ko je denar vložen v restavracijo, to ne predstavlja obveznosti za tekoče potrebe skupnosti in je zato vsak zakonec odgovoren za posojilo sorazmerno s svojim deležem v restavraciji. Meni, da bi za dolgove pok. moža odgovarjala lahko le do višine vrednosti zapuščine, tožnik pa bi svojo terjatev moral prijaviti v zapuščinskem postopku.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da revidentka z ugovorom, da ni bila sklenjena ustna posojilna pogodba, izpodbija dokazno oceno oziroma uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar po določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni dopustno. Neutemeljen je tudi revidentkin očitek, da sodišče ni ocenjevalo neskladnosti v izpovedbah tožnika in njegovih dokazil. Pravilna je namreč ugotovitev sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo zakaj verjame, da je bila sklenjena ustna posojilna pogodba, čeprav je podpis na posojilni pogodbi štelo za ponaredbo.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravno pomembna dejstva: da je bil podpis na pisni posojilni pogodbi sicer prostoročna ponaredba, da pa iz drugih dokazov izhaja, da je bilo posojilo izročeno oziroma, da je bila sklenjena ustna posojilna pogodba. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je tožnik glede na sorodstveno razmerje (pokojnik je bil brat tožnikove žene) upravičeno verjel, da bo ustna zaveza zadoščala, prav tako pa je bil zmožen posojila v taki višini; da sta toženka in njen pokojni mož posojilo prejela za ureditev restavracije, ki sta jo najela skupaj, pri čemer je vse posle v zvezi z restavracijo vodila toženka; da sta toženka in njen pokojni mož kot enotna pogodbena stranka nastopala tudi glede najema restavracije in bančnega posojila.

8. Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev je pravilen materialnopravni zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je toženka dolžna tožniku na podlagi 414. člena (solidarnost dolžnikov) in prvega odstavka 557. člena (obveznost posojilojemalca) Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ter drugega odstavka 56. člena ZZZDR vrniti posojilo. Po drugem odstavku 56. člena ZZZDR zakonca za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem, odgovarjata nerazdelno in sicer tako s skupnim kot tudi s svojim posebnim premoženjem. To pomeni, da lahko upnik terja plačilo celotnega dolga od enega ali drugega zakonca, ne glede na to, kdo je bil tisti, ki je konkretno obveznost prevzel. 9. Glede na ugotovitve sodišč, da je posojilno pogodbo revidentka sklenila skupaj s pokojnim možem, da sta posojilo prejela za restavracijo, ki sta jo najela skupaj, da sta jo uporabljala skupno, posle v zvezi z restavracijo pa je vodila toženka, je pravilna tudi odločitev, da je bilo posojilo najeto v zvezi s skupnim premoženjem.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljan revizijski razlog ni podan, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da toženka sama krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP.