Jedro

Ob ugotovitvi, da je stranka darilne pogodbe le tožnik in ne tudi toženka, da je predmet darila le 1/2 solastninski delež tožnika in ne tudi solastninski delež toženke na nepremičninah, da je v pogodbi navedeno, kaj vse predstavlja ta solastninski delež v naravi, je pravilna odločitev, da je tožnik soglašal, da se njegovo delo in vlaganja po sklenitvi darilne pogodbe z bivšo ženo niso odrazila v več kot 1/2 deležu na skupnem premoženju, da je bila torej delitev, s katero je pridobil 1/2 solastninski delež, ustrezna in je s tem premoženjem tudi razpolagal. Tako je pravilna odločitev, da je tožnik v darilni pogodbi, ki jo je sklenil s hčerkama, razpolagal s svojim posebnim in ne s skupnim premoženjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja počitniška prikolica znamke Adria - Unica B 431 DB, pri čemer je delež pravdnih strank na tem premoženju enak. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek, naj ugotovi, da v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi toženkin 1/2 solastninski delež na nepremičninah parc. št. ..., .../1, .../2 in .../5, vse k.o. Ž., ki v naravi predstavljajo objekt stanovanjske hiše in objekt garaže ter drvarnice, vse z dvoriščem, potjo, zelenico in sadovnjakom ter travnik. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnika, naj sodišče razsodi, da je toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis tožnikove 1/2 solastninske pravice na njenem 1/2 solastninskem deležu, tako da bi se na spornih nepremičninah vknjižila lastninska pravica v korist tožnika do 1/4. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke v višini 2.225,00 EUR.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik in to iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Glede na to, da iz pritožbe ni razvidno, v katerem delu jo tožnik izpodbija, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusilo sodbo v zavrnilnem delu. V pritožbi tožnik navaja, da pravdni stranki, ki sta bivša zakonca, z darilno pogodbo nista določila deležev na skupnem premoženju. Poudarja, da je bila darilna pogodba sklenjena sredi gradnje, tako da mu tožnica ni več podarjala zgolj svojih nepremičnin, ampak je že šlo za skupno premoženje. Od sklenitve pogodbe dalje pa sta pravdni stranki gradili še naprej in se je obseg premoženja močno povečal. Tožnik meni, da bi sodišče tako lahko štelo kvečjemu, da je bilo z darilno pogodbo razdeljeno le tedaj obstoječe skupno premoženje, nikakor pa z darilno pogodbo določeni deleži ne morejo veljati za v bodoče nastalo premoženje. Tožnik dodaja, da je vknjižba solastninskih deležev do 1/2 predstavljala zgolj deklaratoren vpis, saj z delom ustvarjeno premoženje med trajanjem zakonske zveze predstavlja originaren način pridobitve lastninske pravice. Poudarja, da je šlo, kljub temu da sta bila zakonca na nepremičninah vknjižena kot solastnika vsak do 1/2, za skupno premoženje pravdnih strank, tako da njegovo darilo svojega 1/2 solastninskega deleža na nepremičninah hčerkama predstavlja razpolaganje s skupnim in ne s posebnim premoženjem. Tožnik poudarja, da je 1/2 spornih zemljišč podaril hčerkama z vednostjo, soglasjem in na pobudo toženke z namenom, da se izogne posegom morebitnih upnikov na njegovo premoženje. Zato meni, da je polovični delež, ki je še vknjižen na toženko, njuno skupno premoženje, na katerem sta njuna deleža enaka. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da ni navedlo, zakaj je darilno pogodbo med zakoncema štelo za pogodbo o določitvi deležev, saj niti naslov niti vsebina ne dajeta opore za takšno oceno, niti ni obrazložilo, zakaj šteje, da sta si stranki vzajemno priznali deleže tudi za bodoče premoženje. Tožnik tudi očita, da je sodišče prve stopnje kršilo postopkovne določbe, ker ni izvedlo predlaganih dokazov, in sicer zaslišanja hčerk pravdnih strank, ki bi izpovedali, kakšen je bil namen sklenitve darilne pogodbe med njima in tožnikom.

Pritožba je bila v skladu z določbo 1. odstavka 344. člena ZPP vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR) v drugem odstavku 51. člena določa, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Po 55. členu ZZZDR se pravice na nepremičninah, ki so skupno premoženje zakoncev, vpišejo v zemljiško knjigo na ime obeh zakoncev kot njuno skupno premoženje. Zakon nato v 58. členu določa, da se skupno premoženje razdeli, če zakonska zveza preneha ali se razveljavi. V času trajanja zakonske zveze se skupno premoženje lahko razdeli po sporazumu ali na zahtevo enega ali drugega zakonca. V 60. členu ZZZDR pa je določeno, da se zakonca lahko sama sporazumeta o višini deležev na skupnem premoženju ali pa zahtevata, da določi sodišče ta delež. Skupno premoženje je celota premoženjskih pravic, tako obligacijskopravnih, kot tudi stvarnopravnih. Potem ko je sporazumno ali v pravdnem postopku določen delež zakoncev na skupnem premoženju, pa se to skupno premoženje razdeli bodisi sporazumno bodisi v sodnem postopku po pravilih, ki veljajo za delitev solastnine; vsak od zakoncev lahko prejme v izključno last posamezne stvari iz skupnega premoženja v vrednosti svojega deleža na skupnem premoženju, lahko pa bivša zakonca na posameznih stvareh, ki spadajo v skupno premoženje, pridobita solastninski delež.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka z veljavno darilno pogodbo dne 2. 6. 1989 tožniku, takratnemu zakoncu, podarila 1/2 solastninski delež na nepremičninah parc. št. ..., .../1 in .../2, vse k.o. Ž., ki je bilo pred tem njeno posebno premoženje, ki ga je pridobila z dedovanjem. Tožnik je zatrjeval, da sta s toženko že pred darilno pogodbo - od leta 1986 - skupaj vlagala v te nepremičnine. Tožnik nima prav, ko navaja, da določba 51. člena ZZZDR že sama po sebi predstavlja podlago za originaren način pridobitve lastninske pravice. Zakonca po tej določbi pridobita lastninsko pravico le, če so izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice tudi po veljavnih predpisih stvarnega prava. Ob sklenitvi darilne pogodbe je veljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80, v nadaljevanju ZTLR), ki je s pravili o originarni pridobitvi lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem zemljišču odstopil od načela "superficies solo cedit". Prav tako ni izrecno omejeval originarne pridobitve lastninske pravice z ustvaritvijo nove stvari, s spojitvijo in pomešanjem le na premičnine, zaradi česar je sodna praksa na podlagi ZTLR priznavala to možnost tudi za nepremičnine. Po uveljavljeni sodni praksi pa je bila skupna gradnja tudi posebni pravni temelj za pridobitev originarne lastnine graditeljev na podlagi 20. člena ZTLR (primerjaj A. Frantar, Stvarno pravo, GV, 1993, str. 391). Sodna praksa je v primeru dogovorjene skupne gradnje kot pravno podlago za pridobitev originarne lastninske pravice štela vse zgoraj navedene določbe ZTLR (glej T. Pavčnik, Pravna narava dogovora o skupni gradnji, Pravna praksa, št. 10/2002, str. 7).

Upoštevajoč vse navedene določbe, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je toženka s sklenitvijo darilne pogodbe dejansko priznala, da sta z gradnjo ustvarila skupno premoženje, da pa sta oba soglašala tudi, da sta njuna deleža na skupnem premoženju, ki sta ga ustvarila do takrat, enaka, tako da sta s sklenitvijo darilne pogodbe, ki je bila overjena po sodniku, in z vpisom solastninske pravice na nepremičninah do 1/2 na tožnika, to premoženje tudi razdelila, tako da je to premoženje postalo njuno posebno premoženje.

Tožnik ima prav, da z darilno pogodbo, sklenjeno leta 1989, nista mogla razdeliti skupnega premoženja, ki je bilo z delom in vlaganji v gradnjo na teh nepremičninah ustvarjeno pozneje. Res je tudi, da zakonec lahko zatrjuje in dokazuje, da vpis solastninskih deležev zakoncev v zemljiško knjigo ne ustreza dejanskemu stanju, ker je po sklenitvi pogodbe na originaren način, torej zunajknjižno, pridobil lastninsko pravico tudi na delu ali na vsem solastninskem deležu zakonca. Tožnik pa tega ni storil, ampak je z darilno pogodbo z dne 6. 3. 2002 svoj 1/2 solastninski delež na spornih nepremičninah podaril hčerkama, vsaki do 1/4. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožniku, ko je 6. 3. 2002 s hčerkama sklenil darilno pogodbo, v celoti znan obseg do tedaj ustvarjenega skupnega premoženja in njegova vrednost. Iz tožnikove trditvene podlage namreč izhaja, da je bila gradnja pretežno zaključena v letu 1991, kasneje pa sta se zgradili še garaža in drvarnica. Iz opredelitve predmeta darilne pogodbe je razvidno, kaj vse obsega pritožnikov 1/2 solastniški delež na nepremičninah v naravi; poleg stanovanjske hiše tudi gospodarsko poslopje. Ob ugotovitvi, da je stranka darilne pogodbe le tožnik in ne tudi toženka, da je predmet darila le 1/2 solastninski delež tožnika in ne tudi solastninski delež toženke na nepremičninah, da je v pogodbi navedeno, kaj vse predstavlja ta solastninski delež v naravi, je pravilna odločitev, da je tožnik soglašal, da se njegovo delo in vlaganja po 2. 6. 1989 niso odrazila v več kot 1/2 deležu na skupnem premoženju, da je bila torej delitev, s katero je pridobil 1/2 solastninski delež, ustrezna in je s tem premoženjem tudi razpolagal. Tožnik tudi sedaj ne zatrjuje, da bi mu glede na njegov prispevek pripadal več kot 1/2 delež na skupnem premoženju. Tako je pravilna odločitev, da je tožnik v darilni pogodbi z dne 6. 3. 2002 razpolagal s svojim posebnim in ne s skupnim premoženjem.

Tožnik pa tudi nima prav, da je sodišče prve stopnje zagrešilo procesno kršitev, ker je zavrnilo predlog za zaslišanje hčerk pravdnih strank. Sodišče namreč lahko zavrne dokazni predlog, če meni, da dejstvo, ki naj se z njim dokazuje, ni pravno pomembno. Z zaslišanjem hčerk je tožnik dokazoval namen sklenitve darilne pogodbe, sodišče pa je pravilno štelo, da to, kakšen je bil namen sklenitve darilne pogodbe s hčerkama, za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz naslova skupnega premoženja zoper bivšo ženo ni pravno pomembno. Zato z zavrnitvijo dokaznega predloga ni kršilo tožnikove pravice do izjave v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožnik izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako ne razlogi, na katere mora v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo njegovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi stroške pritožbenega postopka. Odločitev o stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP in je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.