Jedro

Za pridobitev pravice do družinske pokojnine po 71. členu ZPIZ ni pomembno, da je pokojni zavarovanec umrl kot pripadnik tuje vojske. Bistveno je, da je na njegovi strani ob smrti izpolnjen eden od pogojev iz prvega odstavka 71. člena ZPIZ. Ker je po dejanskih ugotovitvah sodišča tak pogoj izpolnjen, je pravilna odločitev, da imajo tožnica ter njena otroka pravico do družinske pokojnine glede na to, da izpolnjujejo tudi posebne pogoje za priznanje pravice po ZPIZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in odpravilo odločbi tožene stranke št. 4068744 z dne 27. 6. 2005 in št. P-34 4068744 z dne 22. 4. 2005 (točka 1) ter tožnici in njenima sinovoma Z. K. in D. K. priznalo pravico do družinske pokojnine po pokojnem možu M. K. od 1. 7. 1997 dalje (točka 2). Toženi stranki je naložilo, da o odmeri in izplačevanju družinske pokojnine odloči s posebno odločbo v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe, da tožnici in njenima sinovoma v odločbi prizna in tudi izplača zakonske zamudne obresti od že zapadlih zneskov družinske pokojnine do plačila (točka 3) ter da tožnici povrne stroške postopka (točka 5). V delu, v katerem je tožnica zahtevala priznanje pravice do družinske pokojnine za obdobje od 26. 7. 1995 do 30. 6. 1997 in izplačilo zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka 4) ter v delu, v katerem je tožnica zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka za čas od dneva izdaje sodbe do poteka paricijskega roka za izpolnitev (točka 6), je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki 3 izreka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da o odmeri in izplačevanju družinske pokojnine ter priznavanju in izplačilu zakonskih zamudnih obresti od že zapadlih zneskov družinske pokojnine odloči s posebno odločbo v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu (točke 1, 2 in 5 izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pokojni M. K. izgubil življenje kot pripadnik Vojske Republike Srpske, ko je bil v tem svojstvu zavarovan za primer smrti pri tujem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Pravne podlage za odločitev v zadevi zato ne predstavlja določba drugega odstavka 254. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS, št. 12/92 in nadaljnji), pač pa določba četrtega odstavka tega člena, po kateri je pravice za primer zavarovančeve smrti zaradi poškodbe pri delu mogoče pri slovenskem nosilcu zavarovanja uveljaviti le, če je bil zavarovanec v času poškodbe zavarovan pri slovenskem nosilcu zavarovanja. Ker pokojni v času nastanka zavarovalnega primera ni bil zavarovan pri toženi stranki, tožnica pri njej ne more uveljavljati pravice do družinske pokojnine. Gre za pravico za primer zavarovančeve smrti in ker je ta nastopila kot posledica poškodbe pri delu v tujini, tožnica in njena sinova po določbi četrtega odstavka 254. člena ZPIZ ne morejo pridobiti pravice do družinske pokojnine. Tožnica tako lahko uveljavljala družinsko pokojnino po pokojnem le pri nosilcu zavarovanja Republike Srbske, kjer ji je bila pravica do družinske pokojnine tudi priznana po posebnem predpisu, ker je pokojni padel kot borec, ne glede na doseženo pokojninsko dobo. Tožnici je bila družinska pokojnina v Republiki Srbski odmerjena tudi v najvišjem možnem odstotku zaradi vzroka smrti zavarovanca, zato dejstvo, da je pokojni v Republiki Sloveniji dopolnil 16 let, 7 mesecev in 14 dni pokojninske dobe, ni pomembno. Tožena stranka meni, da ni namen zakonodajalca, da bi s splošnim ZPIZ pokrival vse primere zavarovanja ne glede na okoliščine smrti, torej tudi riziko zavarovanja za primer smrti ali invalidnosti, do katere bi prišlo zaradi vojne v tuji državi. Tak riziko mora pokriti država, v kateri je zavarovalni primer nastal. Tožena stranka podrejeno še opozarja, da sodišče ni v celoti odločilo o priznanju pravice do družinske pokojnine oz. izpodbijana sodba nima razlogov o tem, do kdaj imata sinova tožnice pravico do družinske pokojnine (glede na šolanje, starost in druga odločilna dejstva), zaradi česar je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Tožnica v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti.

7. Na podlagi določbe 391. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji) se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja oziroma za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. Ker se je predmetni postopek začel z vložitvijo zahteve pri toženi stranki 10. 12. 1997, torej pred uveljavitvijo ZPIZ-1, pravno podlago za odločitev predstavljajo določila ZPIZ.

8. Za pridobitev pravice do družinske pokojnine po ZPIZ morajo biti izpolnjeni splošni in posebni pogoji. Splošni pogoji se nanašajo na umrlega zavarovanca ali uživalca pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (71. člen ZPIZ), posebni pogoji pa na upravičence do družinske pokojnine (72. do 82. člen ZPIZ). Krog oseb, ki lahko pridobijo pravico do družinske pokojnine, določa zakon v 70. členu.

9. Pravica do družinske pokojnine se uveljavlja z vložitvijo zahteve pod pogoji, določenimi v 254. členu ZPIZ. Le-ta v prvem odstavku določa, da lahko uveljavi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pri zavodu oseba, ki je bila pri njem nazadnje zavarovana, in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih pogodb. V drugem odstavku, ki je bil dodan z novelo ZPIZ-B (Ur. l. RS, št. 7/96), je nadalje določeno, da le-ta pridobi pravico do starostne oz. predčasne pokojnine pri zavodu, če je z zavarovalno dobo pri zavodu izpolnila pogoje za priznanje pravice po tem zakonu, ali je v zadnjih 10 letih pred vložitvijo zahtevka za priznanje pravice do pokojnine dopolnila v zavarovanju pri zavodu najmanj 80 mesecev zavarovalne dobe ali v zadnjih petih letih najmanj 40 mesecev zavarovalne dobe. V tretjem odstavku je vsebovana izjema, da lahko pri zavodu uveljavi pravico do starostne, invalidske ali družinske pokojnine tudi državljan Republike Slovenije, ki je pretežni del (torej več kot polovico) svoje zavarovalne dobe prebil na območju zavoda.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je kot pravilne sprejelo sodišče druge stopnje, izhaja, da je bil pokojni mož tožnice M. K. državljan Republike Slovenije in da je pretežni del svoje zavarovalne dobe prebil na območju tožene stranke. Ker so tudi tožnica ter njuna sinova Z. K. in D. K. vsi državljani Republike Slovenije, so izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 254. člena ZPIZ, kar pomeni, da je tožena stranka za odločanje o zahtevi pristojna. Ali je zahteva tožnice tudi materialnopravno utemeljena, pa je odvisno le od tega, ali so izpolnjeni splošni in posebni pogoji za priznanje pravice do družinske pokojnine po ZPIZ.

11. Tožena stranka kot pravno podlago za zavrnitev zahteve neutemeljeno navaja določbo četrtega odstavka 254. člena ZPIZ. Ta ureja uveljavljanje pravic za primer invalidnosti in smrti zavarovanca zaradi poškodbe pri delu in bi bila relevantna le, če bi tožnica in njena otroka uveljavljala pravico na podlagi drugega odstavka 71. člena ZPIZ, po katerem pridobijo družinski člani zavarovanca, če je ta umrl zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, pravico do družinske pokojnine ne glede na njegovo pokojninsko dobo. Ker pa z vidika zavarovanja pri toženi stranki ne gre za tak primer, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno upoštevali določbo tretjega odstavka 254. člena ZPIZ, torej da je pokojni umrl v posledici poškodbe izven dela. V takem primeru zavarovanje pri toženi stranki v času smrti zavarovanca ni predpisano kot pogoj za uveljavljanje pravice do družinske pokojnine.

12. Pravilna je tudi presoja obeh sodišč, da za pridobitev pravice do družinske pokojnine po 71. členu ZPIZ ni pomembno, da je pokojni zavarovanec umrl kot pripadnik tuje vojske. Bistveno je, da je na njegovi strani ob smrti izpolnjen eden od pogojev iz prvega odstavka 71. člena ZPIZ. Ker je po dejanskih ugotovitvah sodišča tak pogoj izpolnjen, je pravilna odločitev, da imajo tožnica ter njena otroka pravico do družinske pokojnine glede na to, da izpolnjujejo tudi posebne pogoje za priznanje pravice po ZPIZ.

13. Revizija tudi zmotno navaja, da bi riziko zavarovanja za primer smrti zaradi vojne v tuji državi morala pokriti država, v kateri je nastal zavarovalni primer in da je v zvezi s tem Republika Srbska s posebnim zakonom že uredila pogoje za uveljavljanje pravic. Iz določil ZPIZ ne izhaja, da družinski člani v vojni umrlega (bivšega) zavarovanca, kljub izpolnjenim pogojem ZPIZ za pridobitev pravice do družinske pokojnine do le-te niso upravičeni, ker jim je bila istovrstna dajatev že priznana na podlagi določil tuje zakonodaje.

14. Tožena stranka „podrejeno“ zatrjuje še bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP z obrazložitvijo, da izpodbijana sodba nima razlogov o tem, do kdaj imata sinova tožnice pravico do družinske pokojnine (glede na šolanje, starost in druga odločilna dejstva), ki pa ni podana. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, je odločitev o tem naložena toženi stranki, ki mora o odmeri in izplačevanju družinske pokojnine ter priznavanju in izplačilu zakonskih zamudnih obresti od že zapadlih zneskov družinske pokojnine odločiti s posebno odločbo.

15. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Ker navedbe v odgovoru na revizijo niso prispevale ničesar bistvenega za odločitev, tožnica glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka.