Jedro

Ker je tožena stranka delo čiščenja proizvodnih prostorov, ki ga je opravljala tožnica, prenesla na zunanjega izvajalca, bi morala zagotoviti, da bi se delovno razmerje tožnice nadaljevalo pri zunanjem izvajalcu kot delodajalcu prevzemniku. Kljub temu, da je bila tožnica edina delavka, ki je delo čiščenja proizvodnih prostorov opravljala, ni mogoče šteti, da sprememba načina opravljanja tega dela predstavlja poslovni razlog in je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka, nezakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni in se v spremenjenem delu na novo glasi: „Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi po sklepu o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.8.2004 nezakonita in se sklep razveljavi.

Delovno razmerje tožeče stranke po izteku nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4.10.2004 traja od 4.10.2004 do 1.9.2006. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjigo in jo za isti čas prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje, vse v 8-ih dneh in pod izvršbo.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki plačo za obdobje od 4.10.2004 do 1.9.2006 v znesku 329,66 EUR neto mesečno, torej skupaj 7.582,21 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega zneska neto plače 329,66 EUR od 16. v mesecu do plačila. Od te plače pa je dolžna obračunati in plačati vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati regres za letni dopust za leto 2005 vznesku 680,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2005 do plačila ter regres za letni dopust za leto 2006 v višini 680,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2006 do plačila. Tožena stranka je dolžna od regresa odvesti zakonsko predpisano dohodnino.

Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni na transakcijski račun Delovnega sodišča v Celju, št. ... pri ..., sklicna št. ... plačati stroške tega postopka v znesku 1.520,00 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.“ V preostalem delu (3. in 4. odstavek 4. točke) se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici plačati pritožbene stroške v znesku 217,00 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Revizija v zvezi z odločitvijo o plačilu odškodnine za neizkoriščen letni dopust in regres za letni dopust se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi po sklepu o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.8.2004 nezakonita in se sklep razveljavi, da delovno razmerje tožnici po izteku nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 4.10.2004 traja do 4.10.2004 do 1.9.2006, da ji je tožena stranka dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vpisati delovno dobo v delovno knjigo in jo za isti čas prijaviti v zdravstveno, invalidsko in pokojninsko zavarovanje, ji plačati plačo za obdobje od 4.10.2004 do 1.9.2006 v znesku 329,66 EUR neto mesečno, skupaj 7.582,21 EUR neto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakomesečnega neto zneska od 18. v mesecu do plačila. Od tega obračunati tudi vse davke in prispevke, plačati regres za letni dopust za leto 2005 in za leto 2006 ter odškodnino za neizkoriščen dopust v letu 2005 in 2006 ter odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 4.172,93 EUR. Zavrnilo je tudi zahtevek na plačilo stroškov postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma, da o zadevi samo razsodi. Po določbi 3. odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec preveriti ali je delavca možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ga je mogoče prekvalificirati oziroma dokvalificirati za drugo delo. Sodišče prve stopnje je v celoti verjelo priči T., da so tožnici ustno ponudili delovno mesto pranja in brisanja stekla, čeprav je to zanikala tako tožnica kot predsednik neodvisnega sindikata. Priča T. je nasprotno izpovedala, da v času, ko je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi, ni bilo prostega delovnega mesta, na katerega bi tožnico razporedili. Tožena stranka delovnega mesta tožnici ni ponudila, o tem pa so se pogovarjali na razgovoru s pričo in predsednikom sindikata. Dela pranja in brisanja stekla ji niso ponudili, ker tožnica za delo zdravstveno ni bila zmožna. Predsednik sindikata je že v prejšnjem postopku izpovedal, da tožnici v njegovi prisotnosti ni bilo ponujeno nobeno delo. Zakaj ni verjelo izpovedi sindikalista, ni pojasnilo. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je bilo tožnici ponujeno drugo delo, ki pa ga je odklonila. Priča T. je v ponovnem sojenju izpovedala drugače. Glede zdravniškega spričevala z dne 7.2.2003 navaja, da je bilo staro. V kolikor je tožena stranka menila, da tožnica za delo brisanje stekla ni sposobna, bi ji moralo odrediti nov zdravniški pregled. Trdi, da tožena stranka ni vsebinsko preverila, ali jo je mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugem ustreznem delovnem mestu. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 1110/2005 z dne 29.6.2006 pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku v skladu z napotili pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek in ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da so bili pri toženi stranki podani poslovni razlogi, zaradi katerih je prišlo do prenehanja potrebe po opravljanju dela tožnice na delovnem mestu čiščenja proizvodnje, ker je izvajanje čiščenja proizvodnih prostorov s 1.9.2004 tožena stranka prenesla na zunanjega izvajalca. Zato delo tožnice ni bilo več potrebno. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je prenos čiščenja proizvodnih prostorov na zunanjega izvajalca ugodnejša za toženo stranko, saj zunanji izvajalec opravlja storitve v večjem obsegu, kot jih je opravljala tožnica. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožena stranka ravnala v skladu s 3. odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS št. 42/2002), vendar za tožnico zaradi zdravstvenih omejitev ni našla ustreznega dela, ki bi ga bila zmožna opravljati. Ugotovilo je tudi, da v konkretnem primeru ni šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR, ker tožena stranka na čistilni servis ni prenesla celotne dejavnosti čiščenja. Ugotovilo je, da nobena od čistilk, ki so bile zaposlene pri toženi stranki ni bila prevzeta k čistilnemu servisu, samo dejstvo, da je čistilni servis oglaševal, da potrebuje čistilke, pa ne vpliva na inštitut spremembe delodajalca v smislu 73. člena ZDR.

Glede na določbo 4. člena Konvencije mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca mora za prenehanje delovnega razmerja obstajati resen razlog v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Dokazno breme, da obstaja resen razlog je na delodajalcu (točka a, 2. odstavka 9. člena konvencije). Če se delavec pritoži, je sodišče pooblaščeno za presojo ali tak razlog obstaja (točka b, 2. odstavka 9. člena konvencije).

Po 1. odstavku 73. člena ZDR pride do spremembe delodajalca v primeru pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve. Navedena določba ZDR je vsebinsko usklajena z Direktivo Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov.

V zadevi Schmidt (zadeva 392/92 iz leta 1994) je sodišče evropskih skupnosti odločilo, da direktiva lahko velja v primerih, ko podjetje opravljanje storitev pogodbeno prepusti drugemu podjetju tudi v primeru, ko gre za enega delavca. V konkretnem primeru je tožena stranka prepustila opravljanje uslug (delo čiščenja proizvodnih prostorov) drugemu podjetju čistilnemu servisu. S tem je delo tožnice pri toženi stranki po pogodbi o zaposlitvi v resnici postalo nepotrebno. Ker pa se tožena stranka ni dogovorila s prevzemnikom, to je podjetjem, ki je opravljalo čiščenje, ki ga je prej opravljala tožnica, je tožena stranka tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ob pravilnem postopanju tožene stranke delo tožnice pri toženi stranki ne bi bilo nepotrebno, temveč bi bila prevzeta k novemu delodajalcu na podlagi določbe 73. člena ZDR. Čiščenje proizvodnih prostorov sta sicer opravljali dve delavki, vendar je imela druga delavka sklenjena pogodbo o zaposlitvi s Šolskim centrom in ne s toženo stranko. Ob sklenitvi pogodbe o izvajanju storitev pa je delo čiščenja v proizvodnji opravljala le tožnica.

Sodišče prve stopnje je na podlagi navedenega napačno sklepalo, da ni prišlo do spremembe delodajalca v smislu 1. odstavka 73. člena ZDR, ker naj bi na čistilni servis prenesla le del čiščenja proizvodnje. Bistvo je, da je bila tožnica edina izvajalka v delu čiščenja, ki se je nanašal na proizvodne prostore. Tudi ni mogoče pritrditi stališču, da je podan poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v primeru, ko delodajalec prenosnik ne zagotovi, da bi bil delavec prevzet k delodajalcu prevzemniku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18.8.2004 ugodilo. Ugoditev zahtevku je narekovala tudi ugoditev zahtevku za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 4.10.2004 do 1.9.2006, ko se je tožnica zaposlila pri drugem delodajalcu. Tožnici za sporno obdobje (tožnica ne zahteva reintegracije) pripada tudi nadomestilo plače in regres za letni dopust za leto 2005 in 2006. Neutemeljen pa je zahtevek na plačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2005 in 2006. Delavec, kateremu je delodajalec dolžan nadomestilo plače, ni upravičen še do dodatne odškodnine za formalno neizkoriščen letni dopust. Če je delavec celo koledarsko leto prost delovnih obveznosti pri delodajalcu, za to koledarsko leto ne more še dodatno zahtevati koriščenja letnega dopusta. Neutemeljen je tudi zahtevek na izplačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Pri priznanju odškodnine za nepremoženjsko škodo velja, da so pravno priznane samo tiste škode, ki so predvidene v zakonu, kar pomeni, da gre oškodovancu odškodnina le, če je škoda nastala v pravno priznani obliki. Tožnica je tista, ki bi morala prepričati sodišče, da ji je škoda nastala prav zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Tega pa po mnenju pritožbenega sodišča ni uspela storiti.

Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker niso bistvene za sprejem drugostopenjske odločitve (1. odstavek 360. člena ZPP).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP, kot izhaja iz izreka sodbe. V posledici navedenega je spremenilo tudi izrek o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, mora sodišče v skladu s 155. členom ZPP upoštevati samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Potrebni stroški tožnice so znašali za tožbo 300 točk, za pet pripravljalnih vlog po 225 točk, za pristope na narok za glavno obravnavno, urnino in čakanje skupaj 1270 točk, za pritožbo 375 točk ter za administrativne stroške 40 točk, skupaj 2760 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke in 20 % DDV na dan odločanja sodišča prve stopnje znaša 1.520,00 EUR.

Tožnica je s pritožbo delno uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške. Od priglašenih stroškov ji je pritožbeno sodišče priznalo 375 točk za sestavo pritožbe in 20 točk za administrativne stroške. Glede na vrednost odvetniškega točke in 20 % DDV znašajo pritožbeni stroški 217,00 EUR.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom ZDSS-1 odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Zahtevki iz naslova regresa za letni dopust in odškodnine za neizkoriščen letni dopust ne presegajo zneska 4.172,93 EUR. Zato v tem delu revizija po določbah ZPP ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija zoper del sodbe, ki se nanaša na regres in plačilo odškodnine za letni dopust ne dopusti.