Jedro

Ker dohodek, ki ga zavarovanec v času prejemanja denarnega nadomestila prejme za opravljeno delo, ne vpliva na izgubo denarnega nadomestila, rok osmih dni, določen v četrtem odstavku 124. člena ZUTD, ne more biti podlaga za odločitev o tem, ali je tožnik postopal skladno z določbami 67. člena ZUTD in za zaključek, da tožniku, ki ni postopal skladno z določbami 67. člena ZUTD, preneha pravica do denarnega nadomestila. Rok osmih dni, v katerem naj bi zavarovanec obvestil zavod o prejetem dohodku, ni določen v 67. členu ZUTD, pač pa je v tej določbi določeno, da so zavarovanci po opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo zavod dolžni obveščati sproti.

Ker sprotno obveščanje v določbi 67. člena ZUTD niti v katerikoli drugi določbi tega zakona ni definirano, niti ni časovno in terminsko opredeljeno, je potrebno vprašanje, ali je zavarovanec postopal skladno z določbami 67. člena ZUTD, presojati za vsak konkreten primer, pri tem pa upoštevati tudi dejstvo, ali gre za takšen prejeti dohodek, ki vpliva na zmanjšanje denarnega nadomestila v smislu prvega odstavka 67. člena zakona ali ne, saj je v delu petega odstavka 67. člena določeno, da se denarno nadomestilo zavarovancu zniža v mesecu, v katerem je prejel plačilo za delo, oziroma v naslednjem mesecu po prejetem plačilu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 8. 5. 2012 in odločba Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 7. 2. 2012. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 454,45 EUR, v roku 8 dni.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v višini 299,63 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 8. 5. 2012 in št. ... z dne 7. 2. 2012 in odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi bistvene kršitve določb postopka, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V obširni pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik kršil dolžnost sprotnega poročanja iz 67. člena Zakona o urejanju trga dela (Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami, v nadaljevanju ZUTD) in se pri tem napačno sklicevalo na četrti odstavek 124. člena ZUTD, ki določa 8-dnevni rok za poročanje o dejstvih, ki med drugim vplivajo na izgubo pravic, pri čemer gre v konkretnem primeru za poročanje o prejemkih do 200,00 EUR, ki ne vplivajo na izgubo pravic. Kot izhaja iz prvega odstavka 67. člena ZUTD se namreč denarno nadomestilo za primer brezposelnosti zniža zgolj v primeru mesečnih prejemkov, ki presegajo 200,00 EUR. Poročanje o prejemkih je specialno urejena v petem odstavku 67. člena zakona in v njem je izrecno določeno, da se obvešča sprotno in torej ne v roku iz četrtega odstavka 124. člena ZUTD. Sprotno poročanje pomeni tekoče poročanje, pri čemer ni določen interval poročanja. Zato je potrebno omenjeno določbo razlagati tako, da je sprotno poročanje tudi poročanje pri vsakokratnem svetovalnem razgovoru na zavodu. Omenjeno določbo o sprotnem poročanju je po mnenju pritožbe treba primarno razlagati na z ustavo skladni način in sicer tako, da se prekomerno ne poseže v pravico do socialne varnosti, ki jo denarno nadomestilo zagotavlja. Posebej pritožba opozarja na pravni pouk, podan v izjavi. V pravnem pouku ni specialne ureditve v smislu roka iz četrtega odstavka 124. člena ZUTD, niti 67. člen ne napotuje na kakšne druge določbe predmetnega zakona. V osmem odstavku 67. člena ZUTD, je določeno, da zavarovancu, ki ne ravna v skladu z določbami 67. člena, preneha pravica do denarnega nadomestila in mora vrniti neupravičeno prejete zneske denarnega nadomestila. Meni, da je glede na navedeno 67. člen ZUTD, na katerega napotuje toženec v izjavi, zavajajoč. Tožnik v pritožbi opozarja na dejstvo, da v različnih postopkih pristojni organi na ustrezen način opozorijo na bistvene roke v pravnem pouku, v predmetni zadevi pa 8-dnevnega roka, ki je bistven in ne upoštevanje katerega ima tako težke posledice, ni bilo. Navaja, da je tožnik dne 5. 12. 2011 prejel plačilo za opravljanje dela po podjemni pogodbi z dne 3. 11. 2011 v znesku 50,00 EUR bruto in dne 5. 1. 2012 plačilo v znesku 60,00 EUR bruto, kar skupaj znaša 110,00 EUR bruto. O tem je obvestil svojo svetovalko za zaposlitev dne 25. 1. 2011, ko je imel pri njej dogovorjen prvi termin za razgovor. To pa je šteti za tekoče obveščanje. Meni, da je tožnik dejansko storil vse, kar je izhajalo iz tako imenovanega pravnega pouka, podanega v izjavi s strani toženca. Tudi A.A., delavka Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje je izpovedala, da tožnika glede sporočanja dohodkov ni posebej opozorila, kar vse še dodatno opravičuje zgoraj navedeno. Prav tako iz izpovedbe B.B. izhaja, da na navedenem seminarju ni bilo posebej poudarjeno, da je potrebno prijaviti vse dohodke in da tudi ni bilo govora o kakšnih rokih. V tej zvezi tožnik poudarja, da toženec ni verjetno izkazal, da je tožnika opozoril na roke iz 124. člena ZUTD oziroma je v tej zvezi opustil dolžno skrbnost. Glede na težo posledic, ki jih 8-dnevni rok iz 124. člena ZUTD prinaša, bi toženec moral na ta rok na ustrezen način obvestiti, torej pisno navesti v pravnem pouku v izjavi. Sklicevanje toženca na predmetno izjavo je tako popolnoma neutemeljeno, sklicevanje na to, da so vsi zakoni objavljeni, pa je po mnenju tožnika nepravično in prekomerno. Nadalje navaja, da je v tožbi predlagal, da sodišče postopa v skladu z 156. členom Ustave RS, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti dela zakona. Meni, da sta 9. alinea prvega odstavka 65. člena in osmi odstavek 67. člena ZUTD v nasprotju z določbami Ustave RS in sicer 2. člena, 14. člena, 15. člena, 22. člena, 23. člena, 28. člena in 50. člena. Navaja, da gre v konkretnem primeru za nesorazmerni poseg v pravico do denarnega nadomestila, ki jo varuje 50. člen Ustave RS in obrazloži vse ostale razloge, zaradi katerih meni, da je sporna ureditev v nasprotju s citiranimi določbami Ustave RS. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo in v nasprotju z določbo 50. člena Ustave RS nesorazmerno poseglo v pravico do denarnega nadomestila. V postopku pa ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugih kršitev določb ZPP pa pritožba ne navaja.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 8. 5. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo Zavoda RS za zaposlovanje št. ... z dne 7. 2. 2012. S slednjo je odločil, da tožniku z dnem 30. 11. 2011 preneha pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. V obravnavani zadevi je sporno, ali je podan dejanski stan iz osmega odstavka 67. člena ZUTD za prenehanje pravice do denarnega nadomestila.

Po prvem odstavku 67. člena ZUTD se denarno nadomestilo zniža zavarovancu, ki v času upravičenosti do denarnega nadomestila med brezposelnostjo opravi delo, za katero prejme ali je upravičen prejeti dohodek iz dela, ki po plačilu davkov in obveznih prispevkov mesečno presega 200,00 EUR. Glede na tretji odstavek citirane določbe se denarno nadomestilo zavarovancu zniža za 50 % oziroma se znižanje ne izvede, če bi bilo denarno nadomestilo treba znižati za manj kot 20,00 EUR (četrti odstavek). V petem odstavku 67. člena ZUTD je nadalje med drugim določeno, da je zavarovanec o opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo, dolžan sproti obveščati zavod. Denarno nadomestilo se zavarovancu zniža v mesecu, v katerem je prejel plačilo za delo oziroma v naslednjem mesecu po prejetem plačilu, če obvestila o prejetem plačilu ni več mogoče upoštevati pri obračunu denarnega nadomestila za tekoči mesec. V osmem odstavku 67. člena ZUTD pa je izrecno določeno, da zavarovancu, ki ne ravna v skladu z določbami tega člena, preneha pravica do denarnega nadomestila in mora vrniti neupravičeno prejete zneske denarnega nadomestila.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s petim odstavkom 67. člena ZUTD kot sprotno obveščanje štelo rok 8 dni od prejema dohodka. Gre za rok, ki je določen v četrtem odstavku 124. člena ZUTD, nanaša pa se na obveznost uživalcev pravic po tem zakonu, da zavodu in ostalim izvajalcem v tem roku sporočajo vsa dejstva, ki vplivajo na pridobitev, mirovanje ali izgubo pravic. Dejstvo, ki vpliva na izgubo pravice, je sodišče štelo tudi dohodek iz dela med prejemanjem denarnega nadomestila in posledično rok osmih dni kot rok, v katerem je zavarovanec dolžan zavod obvestiti o prejetem dohodku.

Glede na določbo 67. člena ZUTD se denarno nadomestilo zavarovancu, ki v času upravičenosti do denarnega nadomestila med brezposelnostjo opravi delo, za katero prejme ali je upravičen prejeti dohodek iz dela, zniža in še to le v primeru, če po plačilu davkov in prispevkov dohodek presega 200,00 EUR oziroma, če bi bilo treba denarno nadomestilo znižati za manj kot 20,00 EUR, se znižanje celo ne izvede. Pomeni, da dohodek, ki ga zavarovanec prejme ali ga je upravičen prejeti v času prejemanja denarnega nadomestila, vpliva na znižanje denarnega nadomestila, ne pa na njegovo izgubo oziroma, če dohodek mesečno ne presega 200,00 EUR ne vpliva niti na znižanje denarnega nadomestila.

Ker dohodek, ki ga zavarovanec v času prejemanja denarnega nadomestila prejme za opravljeno delo, ne vpliva na izgubo denarnega nadomestila, rok osmih dni določen v četrtem odstavku 124. člena ZUTD ne more biti podlaga za odločitev o tem, ali je tožnik postopal skladno z določbami 67. člena ZUTD in za zaključek, da tožniku, ki ni postopal skladno z določbami 67. člena ZUTD preneha pravica do denarnega nadomestila. Rok osmih dni, v katerem naj bi zavarovanec obvestil zavod o prejetem dohodku, ni določen v 67. členu ZUTD, pač pa je v tej določbi določeno, da so zavarovanci po opravljenem delu, dogovorjenem plačilu in roku plačila za opravljeno delo zavod dolžni obveščati sproti.

Ker sprotno obveščanje v določbi 67. člena ZUTD, niti v katerikoli drugi določbi tega zakona ni definirano, niti ni časovno in terminsko opredeljeno, je potrebno vprašanje, ali je zavarovanec postopal skladno z določbami 67. člena ZUTD presojati za vsak konkreten primer, pri tem pa upoštevati tudi dejstvo, ali gre za takšen prejeti dohodek, ki vpliva na zmanjšanje denarnega nadomestila v smislu prvega odstavka 67. člena zakona, ali ne, saj je v delu petega odstavka 67. člena določeno, da se denarno nadomestilo zavarovancu zniža v mesecu, v katerem je prejel plačilo za delo, oziroma v naslednjem mesecu po prejetem plačilu.

V obravnavanem primeru je tožnik zavod o tem, da je na podlagi sklenjene podjemne pogodbe dne 1. 12. 2011 prejel bruto 50,00 EUR in dne 6. 1. 2012 bruto 60,00 EUR, to je skupaj v dveh mesecih 110,00 EUR dohodka, obvestil na prvem razgovoru s svetovalko dne 25. 1. 2012. Gre za takšen skupen dohodek, ki v dveh mesecih, še manj pa v posameznem mesecu, ne presega bruto 200,00 EUR tako, da glede na prvi odstavek 67. člena ZUTD prejeti dohodek ne bi vplival na znižanje denarnega nadomestila. Razen tega tožnik na to, da je dolžan o prejetih dohodkih obvestiti zavod v roku osmih dni, ni bil posebej opozorjen s strani delavcev zavoda in v izjavi (priloga A16), ki jo je na zavodu podpisal, ni bilo navedenega roka osmih dni ali določbe četrtega odstavka 124. člena ZUTD, ampak le rok treh dni, ki ga je tožnik upošteval in pravočasno zavod obvestil o sklenjeni podjemni pogodbi.

Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je s tem, ko je štelo, da tožnik zavoda o tem, da je decembra prejel bruto 50,00 EUR in januarja bruto 60,00 EUR ni obvestil v roku osmih dni, ki je določen v četrtem odstavku 124. člena ZUTD, ta rok pa se nanaša na obveznost poročanja dejstev, ki vplivajo na izgubo in ne na znižanje denarnega nadomestila, odločilo v nasprotju z določbo 67. člena ZUTD, da tožniku preneha pravica do denarnega nadomestila. V zvezi z vprašanjem sprotnega obveščanja, pritožba pravilno poudarja, da je določbo o sprotnem poročanju razlagati tudi na z ustavo skladen način tako, da prekomerno in nesorazmerno ne poseže v pravico do socialne varnosti, ki jo denarno nadomestilo zagotavlja. Do takšnega prekomernega in nesorazmernega posega pa je prišlo prav v konkretni zadevi, ko je sodišče prve stopnje in pred tem toženec, poseglo v tožnikovo pravico do denarnega nadomestila zato, ker tožnik v roku osmih dni ni obvestil zavoda o prejetem dohodku, ki ne presega 200,00 EUR, na podlagi dohodka prejetega v takšni višini pa ne bi prišlo do znižanja denarnega nadomestila, kot določa peti odstavek 67. člena ZUTD. V obravnavani zadevi, na kar pritožba posebej opozarja, ni nepomembno, da v izjavi, ki jo je tožnik podpisal na zavodu, ni bilo navedene ne določbe četrtega odstavka 124. člena in ne roka osmih dni. Na obveznost, da mora zavodu sporočiti podatke o prejetem dohodku v roku osmih dni pa tožnika tudi ni nihče od zaposlenih posebej opozoril, čeprav ima opustitev obveščanja po postopku določenem v 67. členu ZUTD lahko za posledico prenehanje pravice do denarnega nadomestila.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je na podlagi določbe 81. člena ZDSS-1, kot nezakoniti odpravilo obe izpodbijani odločbi. Obenem je tožniku, ker je v sporu uspel na podlagi na določbe 154. člena ZPP v zvezi z določbami Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08, v nadaljevanju OT) priznalo stroške postopka v višini 454,45 EUR. Od tega zneska je po tar. št. 3100 OT priznalo 183,30 EUR za postopek, po tar. št. 3102 za narok 169,20 EUR ter po tar. št. 6002 pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR, to je skupaj 372,50 EUR in od tega zneska še 22 % DDV v višini 81,95 EUR. Glede na to, da je tožnik s pritožbo uspel, je pritožbeno sodišče tožniku priznalo tudi stroške pritožbe in sicer po tar. št. 3210 za pritožbo v višini 225,60 EUR ter po tar. št. 6002 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev, to je skupaj 245,60 EUR ter od tega zneska še 22 % DDV 54,03 EUR oziroma skupaj 299,63 EUR. Tako stroške postopka kot stroške pritožbe je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki, da jih plača v roku 8 dni.