Jedro

Bager je po tem, ko je od podlage privzdignil kos asfalta, prenehal obratovati in je prešel v stanje popolnega mirovanja. Bistveno je tudi, da se je asfaltni kos prelomil šele, ko ga je tožnik s sodelavcem nameraval podložiti in naložiti na žlico. Izpostavljene okoliščine kažejo na to, da je bil vpliv bagra na nastanek škode zgolj posreden oziroma oddaljen.

Vrhovno sodišče zaključuje, da je pritožbeno sodišče zmotno ugotovilo, da je bila nastala škoda posledica bagrove primarne delovne operacije.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Odločitvi sodišč nižjih stopenj**

1. Tožnik je s tožbo zahteval odškodnino v višini 53.029,80 EUR in povračilo pravdnih stroškov, oboje skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je njegov zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je odgovornost toženke izključena – skladno s 13. točko 3. odstavka 3. člena Splošnih pogojev – saj je do poškodbe tožnika prišlo zaradi delovanja bagra, ki je bil takrat v fazi primarne delovne operacije.

2. Zoper takšno odločitev se je tožnik pritožil. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo zavrnilo in pritrdilo razlogom prvostopenjske sodbe.

**Revizijske navedbe**

3. Tožnik je zoper odločitev pritožbenega sodišča pravočasno vložil revizijo, v kateri uveljavlja kršitve materialnopravne in procesne narave. Predvsem se ne strinja z materialnopravno presojo sodišča, da je do nesreče prišlo zaradi delovanja bagra oziroma njegove žlice. Poudarja, da je bil bager v času delovne nesreče v mirovanju. Pravi vzrok nesreče je bilo neuravnoteženo prenašanje asfalta, natančneje, nenaden premik težišča, ki je tožnikovo roko stisnil ob žlico bagra in jo poškodoval. Glede na navedeno, 13. točke 3. člena 3. odstavka Splošnih pogojev v konkretni zadevi ni mogoče uporabiti, še posebej glede na to, da gre za formularno pogodbo in je treba njeno besedilo razlagati v korist tožnika. Revizija nadalje opozarja, da predstavlja prenašanje velikega in težkega asfaltnega kosa nevarno dejavnost, saj delavci med seboj težko enakomerno razporedijo težo tovora. Iz tega razloga je toženka za nastalo škodo objektivno odgovorna. Sodišče je na tej relaciji zagrešilo tudi procesno kršitev, in sicer zato, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem iz področja varnosti pri delu, niti ni v sodbi navedlo razlogov za njegovo zavrnitev. Slednji bi namreč lahko izpovedal o okoliščinah nesreče ter o tem, da predstavlja prenašanje velikih in težkih kosov asfalta nevarno dejavnost. Asfalt bi moral biti namreč predhodno zdrobljen na manjše 15 kilogramske kose, ki bi jih lahko nato vsak delavec prenašal samostojno.

4. Toženki je bila revizija pravilno vročena, vendar nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

**Dejanske okoliščine primera**

6. Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da tožnik v reviziji nepravilno povzema dejanske zaključke sodb sodišč nižjih stopenj (oziroma povzema kar svoje navedbe iz postopka na prvi stopnji). Navaja namreč, da naj bi do škodnega dogodka prišlo medtem, ko so trije delavci na bager nalagali velik in težak kos asfalta, pri čemer je eden od delavcev popustil oziroma kos predčasno odvrgel ter potisnil tožnikovo roko ob bagrovo žlico in jo poškodoval. Bager je ob tem ves čas miroval. 7. Sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo, da se je škodni dogodek zgodil dne 18. 3. 2008 med ročnim nalaganjem kosa asfalta na bagrovo žlico,1 in sicer tako, da je bager asfalt najprej delno dvignil od podlage. Tožnik je nato skupaj s sodelavcem asfalt nameraval podložiti, a se je kos prelomil in tožnika poškodoval. Bager je ob tem povsem miroval.2

8. Navkljub v reviziji nepravilno povzetim dokaznim zaključkom, pa tožnik pravilno napada materialnopravno presojo sodišča druge stopnje, ko uveljavlja, da do delovne nesreče ni prišlo zaradi delovanja bagra ali premikanja njegove „delovne kible“: kot bo pojasnjeno v nadaljevanju je prav bagrova pasivnost odločilnega pomena za presojo v tej zadevi.

**O izključitvi zavarovalnega jamstva**

9. Zavarovalna pogodba je dvostranska in sinalagmatična pogodba pri kateri sta dajatvi pogodbenih strank vzajemni, medsebojno odvisni in primerljivi po vrednosti (načelo ekvivalence iz prvega odstavka 8. člena Obligacijskega zakonika – Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami in dopolnitvami; v nadaljevanju OZ). Bistvo zavarovalne pogodbe je v tem, da se zavarovalnica z njo zaveže, da bo zavarovancu (ali komu tretjemu) v primeru nastopa zavarovalnega primera izplačala določeno zavarovalnino, odškodnino ali storila kaj drugega.3 Na drugi strani se zavarovanec z zavarovalno pogodbo zaveže, da bo zavarovalnici plačal dogovorjeno premijo, katere višina je odvisna od narave in verjetnosti nastanka zavarovalnega primera. Ali nekoliko poenostavljeno, zavarovalnica z zavarovalno pogodbo nase prevzame določeno tveganje in ga ob tem finančno ovrednoti.

10. Tožnik v reviziji izpodbija predvsem materialnopravno razlago 13. točke 3. odstavka 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti 01-ODG-01/06, kot sestavnega dela pogodbe o zavarovanju odgovornosti, sklenjene med toženko in tožnikovim delodajalcem. Iz spornega pogodbenega določila izhaja, da so iz zavarovalnega kritja izključeni odškodninski zahtevki zaradi škod, ki nastanejo v zvezi z uporabo ali posestjo zračnih in vodnih plovil vseh vrst, kakor tudi kopenskih motornih vozil, prikolic in drugih vozil na motorni pogon (samovoznih delovnih strojev, avtodvigal, traktorjev, motokultivatorjev ipd.).

11. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je potrebno besedno zvezo „z uporabo ali posestjo samovoznih delovnih strojev“ razlagati v smislu, da je zavarovalno kritje toženke izključeno v primeru, če škoda izvira neposredno iz delovanja samovoznih delovnih strojev oziroma, če je funkcija, ki je za samovozne delovne stroje značilna, odločilno prispevala k nastanku škodnega dogodka. Pri razlagi pogodbenih določil je namreč treba izhajati iz skupnega namena pogodbenih strank. Konkretno je potrebno izhajati iz tipičnega namena pogodbenih strank,4 ki je v tem, da zavarovalnica izključi svoje jamstvo za povečano tveganje, ki ni zajeto z vplačano zavarovalno premijo.

12. Med pravdnima strankama ni sporno, da predstavlja bager samovozni delovni stroj, pri čemer je njegova osnovna delovna funkcija izkopavanje in nakladanje zemeljskega materiala. Za presojo obravnavanega revizijskega očitka je odločilno, da je bager, po tem ko je od podlage privzdignil kos asfalta, prenehal obratovati in je prešel v stanje popolnega mirovanja. Bistveno je tudi, da se je asfaltni kos prelomil šele, ko ga je tožnik s sodelavcem nameraval podložiti in naložiti na žlico. Izpostavljene okoliščine kažejo na to, da je bil vpliv bagra na nastanek škode zgolj posreden oziroma oddaljen. V kritičnem trenutku je bil namreč bager zgolj v vlogi statične opore, njegova žlica je povsem mirovala. Ni torej opravljal svoje osnovne delovne funkcije, iz katere izhaja povečana nevarnost za nastanek škode (izkopavanje in nakladanje) in ki je narekovala izključitev zavarovalnega jamstva toženke. Da bagrov prispevek k vzročno-posledični verigi ni bil odločilen, kaže tudi dejstvo, da bi lahko do istovrstnega škodnega dogodka prišlo tudi brez njegovega delovanja. Asfaltni kos bi se lahko namreč prelomil tudi v situaciji, ko bi ga eden ali več delavcev privzdignilo ročno (oziroma s pomočjo orodja) brez namena odložitve na žlico bagra.5 Ob vsem povedanem, Vrhovno sodišče zaključuje, da je pritožbeno sodišče zmotno ugotovilo, da je bila nastala škoda posledica bagrove primarne delovne operacije.

**O preostalih revizijskih navedbah**

13. Tožnik v reviziji nadalje obširno pojasnjuje, da predstavlja prenašanje velikih in težkih kosov asfalta nevarno dejavnost. Vrhovno sodišče se do teh navedb ne opredeljuje, saj prvostopenjsko sodišče še ni presojalo pravnega temelja odškodninske odgovornosti in bi po tem takem poseglo v njegovo pristojnost izvirnega odločanja o tožbenem zahtevku. Posledično je brez pomena tudi sklicevanje na zavrnitev dokaznega predloga z izvedencem, saj kot je pravilno pojasnilo pritožbeno sodišče, le ta ni bil potreben za ugotavljanje vpletenosti bagra v nesrečo. **Odločitev o reviziji**

14. Ker sta sodišči nižjih stopenj narobe uporabili materialno pravo in je dejansko stanje zaradi tega ostalo nepopolno ugotovljeno, Vrhovno sodišče ne more in ne sme spremeniti izpodbijane sodbe, temveč sprejema sklep o razveljaviti sodb sodišč druge in prve stopnje ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati v tej odločbi vzpostavljeno materialnopravno izhodišče in odločiti še o preostalem delu tožbenega zahtevka (380. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami; ZPP) **Odločitev o stroških revizijskega postopka**

15. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Tak dokazni zaključek izhaja iz 7. točke prvostopenjske sodbe, ki ga pritožbeno sodišče v svoji sodbi sicer izrecno ne povzema, vendar kljub temu predstavlja obstoječo dejansko podlago, ki je odločilna za presojo v tej zadevi. 2 Zaključek sodišča, da je bil bager v fazi primarne delovne operacije, je v tem kontekstu pravne narave, kar pomeni, da je mogoč njegov preizkus v revizijskem postopku. 3 Ob tem predstavlja zavarovalni primer realizacijo določenega bodočega, negotovega in od izključne volje pogodbenih strank neodvisnega dogodka (921. člen OZ in prvi odstavek 922. člena OZ). 4 Drugačen namen ne izhaja iz dejanskih okvirov, na katere je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku vezano. 5 Kar je bilo glede na dejstvo, da so delavci nameravali asfaltni kos na žlico bagra ročno naložiti, tudi dejansko izvedljivo.