Jedro

Stranka je tista, ki lahko izpodbija pogodbo, kot zainteresirana oseba in to v določenem roku, če gre za izpodbojnost pa oblikovalni zahtevek na razveljavitev pogodbe. Če tega stranka ne stori, sodišče zahtevku na ugotovitev neveljavnosti pogodbe ne more ugoditi, tudi če ugotovi, da so podani razlogi za izpodbojnost, ker ni postavljen ustrezen oblikovalni zahtevek na razveljavitev.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke : „Ugotovi se, da je darilna pogodba, ki sta jo dne 9.11.2007 sklenili prvo tožena stranka T.S.J. in drugo tožena stranka P.M.R., za nepremičnino s parc.št. 2155, vpisano v vl. št. 569, k.o. N., neveljavna (točka I izreka); - vknjižba lastninske pravice pri nepremičnini s parc.št. 2155, vpisani v vl.št. 569, k.o. N. na ime drugo tožene stranke v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Piranu, pod vknjižbo Dn 1 je neveljavna. Vzpostavi se zemljiškoknjižno sanje, kot je bilo pred predmetno vknjižbo (točka II izreka)“ zavrne.

Odločba o stroških, vsebovana v točki III izreka se razveljavi.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo primarno postavljenem tožbenemu zahtevku na ugotovitev, da je darilna pogodba, ki sta jo sklenila toženca 9.11.2007 za nepremičnino s parc.št. 2155, vl.št. 569 k.o. N. neveljavna, kot tudi vknjižba lastninske pravice pri tej nepremičnini na ime druge toženke, ter na vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja, kot je bilo pred predmetno vknjižbo (točka I in II izreka). Glede stroškov je odločilo, da sta jih toženca dolžna povrniti tožnici, kot je to določno opredeljeno v izreku pod točko III.

Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Tožba je bila nesklepčna, sodišče prve stopnje bi jo moralo zavrniti. Na to je opozorila tožena stranka že med postopkom, saj se je sodna praksa že večkrat izrekla, da razpolaganje enega od zakoncev s posameznimi stvarmi skupnega premoženja brez soglasja drugega nima za posledico ničnosti, pač pa le izpodbojnost. Gre za milejšo obliko neveljavnosti. Tožnica zato ni pravilno oblikovala tožbenega zahtevka, tožbeni zahtevek na izpodbijanje pogodbe bi moral biti namreč oblikovalne narave. Materialno pravo je zmotno uporabljeno, sodišče bi lahko zahtevku ugodilo torej le, če bi bil postavljen zahtevek na razveljavitev darilne pogodbe. Tudi dejansko stanje je zmotno ugotovljeno. Tudi če bi šlo pritrditi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da nepremičnina .predstavlja skupno premoženje sedaj razvezanih zakoncev, ne drži, da prvi toženec ni imel soglasja tožnice za daritev nepremičnine toženki, ki naj bi vedela, da gre za del skupnega premoženja. Tako prvi toženec kot tudi druga toženka sta skladno izpovedala, da je prvi toženec drugi toženki povedal, da je nepremičnina njegovo posebno premoženje, saj jo je sam kupil in bil zemljiškoknjižni lastnik. Napačen je zaključek, da je bilo drugi toženki znano, da gre za skupno premoženje. Ni mogoče pričakovati, da bi sosedje poznali notranje razmerje med zakonci. Tudi nista imeli toženca nobenega namena pred sklenitvijo pogodbe škodovati tožnici, ki sklenitvi pogodbe očitno ni nasprotovala, saj k podpisu pogodbe pri notarki ni pristopila, čeprav ji je bilo znano dejstvo, da bodo pri notarki sklenili sporno darilno pogodbo. Predlaga da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, sodbo razveljavi, tožbeni zahtevek pa zavrne oz. zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Ne drži, da je sodba nesklepčna, ob tem opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča opr.št. II Ips 561/95 z dne 8.1.1997. Po Obligacijskem zakoniku (OZ) se kot neveljavne pogodbe štejejo tako nične kot izpodbojne pogodbe. V sodni praksi je omogočeno, da se pri uveljavljanju izpodbojnosti pogodb oblikujejo tožbeni zahtevki s katerimi se zahteva ugotovitev neveljavnosti. V teoriji sta se izoblikovali dve stališči. Del teorije zastopa stališče, da je za razveljavitev izpodbojne pogodbe potrebna konstitutivna sodna odločba. Pomemben del slovenske teorije pa trdi, da lahko prizadeta stranka sama s svojima sopogodbenika naslovljeno izjavo razveljavi pogodbo in sodišče le ugotovi, da je stranka imela pravico izpodbiti posel. Pri obravnavi pritožbe je treba izhajati tudi iz načela dispozitivnosti, v smislu vezanosti sodišča v pravdnem postopku na tožbeni zahtevek kot to izhaja iz 2. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tudi sodba VSL II Cp 317/2000 z dne 17.1.2001 pravi, da je izpodbojnost manjša napaka kot ničnost. Zato zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe obsega tudi zahtevek za njeno razveljavitev. Podobno tudi sodba II Ips 554/97 z dne 2.12.1998. Razveljavitev izpodbojne pogodbe z oblikovalno sodbo v razmerju do zahtevka na ugotovitev ničnosti je torej nekaj manj in ne nekaj več. Tožbeni zahtevek ni nesklepčen, iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi namreč ne izhaja, da bi moralo sodišče zahtevek zavrniti. Sodišče pa bi v primeru nesklepčnosti tožbe tudi sicer moralo opozoriti stranko na to pomanjkljivost, sicer bi šlo za sodbo presenečenja, če bi jo sodišče opozorilo, bi tožeča stranka lahko pravico izkoristila, tako izhaja tudi iz mnenja Ustavnega sodišča v odločbi Up 312/2003 z dne 15.9.2005. Opozarja še na razliko med popolnostjo in nesklepčnostjo, ter v tej zvezi na odločbo Ustavnega sodišča Up 101/05 z dne 6.7.2006. Ker je dejansko stanje pravilno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo, naj se pritožba zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je zahtevala s primarnim tožbenim zahtevkom, da se ugotovi neveljavnost pogodbe, ki sta jo sklenila toženca. Tožnica kot bivši zakonec je aktivno legitimirana, skladno z določbo 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), da izpodbija veljavnost pravnega posla, ki sta ga toženca sklenila, torej darilne pogodbe. Ne more pa tožnica uveljavljati ničnosti takega posla, saj 54. člen ZZZDR prepoveduje razpolaganje z nedoločenim deležem na skupnem premoženju, ni pa prepovedano razpolaganje s posamezno stvarjo, ki sodi v skupno premoženje zakoncev, kot v konkretnem primeru, ko naj bi toženec razpolagal z nepremičnino, ki je potrditvah tožnice skupno premoženje strank. Pogodba, s katero en zakonec brez soglasja drugega zakonca razpolaga s stvarjo, ki sodi v skupno premoženje je torej lahko le izpodbojna in ne nična (tako tudi sodna praksa, na primer odločbe VS RS II Ips 497/2006 z dne 17.4.2009, II Ips 200/99 z dne 25.11.1999 in druge). To je tudi pravilno v razlogih sodbe poudarilo prvostopenjsko sodišče. Tožbenemu zahtevku na ugotovitev neveljavnosti pogodbe je ugodilo, ker je ugotovilo, da je toženka vedela, da ji prvi toženec podarja nepremičnino, ki spada v skupno premoženje prvega toženca in tožnice in zaključilo, da je tako razpolaganja, saj prvi toženec soglasja tožnice ni imel, druga toženka pa ni bila v dobri veri, neveljavno. Pritožba pravno pravilno izpostavlja, da so neveljavne pogodbe tiste, kjer niso podane predpostavke za njihovo veljavnost, gre torej lahko za nične pa tudi za izpodbojne pogodbe. Sodišče prve stopnje mora paziti na ničnost po uradni dolžnosti, in je to moralo storiti tudi v okviru uveljavljanega zahtevka za neveljavnost pogodbe. Ko pazi sodišče na ničnost po uradni dolžnosti, je pri tem vezano na postavljeni zahtevek in trditve pravdnih strank, upošteva torej dejstva, ki so mu znana in ki vsebinsko opredeljujejo ničnost. Po drugi strani, kar se tiče izpodbojnosti, pa je stranka tista, ki lahko izpodbija pogodbo, kot zainteresirana oseba in to v določenem roku. V posledici so tudi zahtevki različni, če gre za ničnost je treba postaviti ugotovitveni zahtevek, če gre za izpodbojnost pa oblikovalni zahtevek na razveljavitev pogodbe. Če tega stranka ne stori, sodišče zahtevku na ugotovitev neveljavnosti pogodbe ne more ugoditi, tudi če ugotovi, da so podani razlogi za izpodbojnost, ker ni postavljen ustrezen oblikovalni zahtevek na razveljavitev (taka je tudi novejša praksa sodišč - na primer odločbe VS RS III Ips 31/2004 z dne 8.11.2005, II Ips 752/2005 z dne 24.1.2008). Odločitev sodišča prve stopnje je zato materialnopravno napačna.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr.št. II Ips 561/95 z dne 8.1.1997. Spregleda pa, da se je v tisti zadevi sodišče ukvarjalo z zahtevkom na ugotovitev neveljavnosti pogodbe, v primeru, ko je tak zahtevek postavil en sopogodbenik zoper drugega sopogodbenika, in ob tem opozorilo tudi na izjave nekaterih teoretikov, ko lahko prizadeta stranka sama, z na svojega sopogodbenika naslovljeno izjavo razveljavi pogodbo (na primer komentar prof. dr. Stojana Cigoja, Obligacijska razmerja, ZOR s komentarjem, Ljubljana 1978, ČZ, Ur.l. SRS, k 112. členu ZOR). V konkretnem primeru pa tožnica ni sopogodbenica. Zato se neuspešno sklicuje na zadevo opr.št. II Ips 561/95, saj ne gre za primerljivo situacijo. Tudi ni bilo dolžno sodišče tožeče stranke pozivati, naj drugače oblikuje tožbeni zahtevek, oblikovanje tožbenega zahtevka je v sferi stranke, tožba ni bila nepopolna, in tudi tožbeni predlog je bil jasen. Materialno pravdno vodstvo v smislu 285. člena ZPP pa se tiče tožbenega zahtevka le toliko, da se npr. odpravi nepopolna formulacija, kakšna nejasnost..., ne more pa sodišče stranki sugerirati, kakšen zahtevek naj postavi, da bo utemeljen, s tem bi najmanj načelo dispozitivnosti bilo kršeno. Pritožbeno sodišče, ki ob odločanju uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni zasledilo, je zato ugodilo pritožbi in sodbo tako spremenilo, da se tožbeni zahtevek na ugotovitev neveljavnosti pogodbe zavrne (2. odst. 350. člena in 5. točka 358. člena ZPP).

Ker je v tej zadevi tožeča stranka postavila tudi podredni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe, o katerem še ni odločeno, je pritožbeno sodišče odločbo o stroških razveljavilo ter tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo, saj bo moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o podrednem zahtevku (165. člen ZPP).