Jedro

Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da je pogodba, s katero eden od zakoncev brez soglasja drugega razpolaga s stvarjo, ki spada v skupno premoženje, izpodbojna in ne nična.

Novejša sodna praksa je enotna, da zahtevek za ugotovitev neveljavnosti pogodbe, ki je izpodbojna in ne nična, ne vsebuje tudi razveljavitvenega zahtevka in ga je treba zaradi nesklepčnosti zavrniti.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je prvi toženec (njen bivši mož) brez njenega soglasja podaril nepremičnino, ki je spadala v njuno skupno premoženje, drugi toženki. Zato je vložila zahtevek za ugotovitev, da je darilna pogodba med prvim tožencem in drugo toženko neveljavna, da je neveljavna vknjižba lastninske pravice druge toženke na nepremičnini in da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo.

2. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi tožencev in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je zahtevek za ugotovitev neveljavnosti darilne pogodbe nesklepčen, ker je pogodba, s katero zakonec brez soglasja drugega zakonca razpolaga s stvarjo skupnega premoženja, izpodbojna in ne nična.

3. Tožnica zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga predlog za dopustitev revizije. Trdi, da naj bi bila odločitev v tej zadevi odvisna od pomembnega pravnega vprašanja, ali je pogodba, s katero zakonec razpolaga s stvarjo skupnega premoženja brez soglasja drugega zakonca, nična ali izpodbojna (glede tega naj bi bila sodna praksa neenotna) in vprašanja, ali je v zahtevku za ugotovitev neveljavnosti takšne pogodbe vsebovan tudi oblikovalni zahtevek za razveljavitev pogodbe (glede tega vprašanja naj bi pritožbeno sodišče odločilo v nasprotju s sodno prakso). Poleg tega navaja, da je bila pogodba simulirana in bi bilo treba že iz tega razloga ugoditi zahtevku za ugotovitev ničnosti. Sklicuje se na pravni mnenji občne seje Vrhovnega sodišča (z dne 22. 6. 1993, Poročilo VSS 1/93, str. 37 in z dne 22. 6. 1994, Pravna mnenja VSS 1/94, str. 9) ter na odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 544/92 z dne 25. 2. 1993, II Ips 153/99 z dne 20. 10. 1999, II Ips 31/2004 z dne 24. 3. 2005 in II Ips 752/2005 z dne 24. 1. 2008. 4. Poleg tega v predlogu navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnico pozvati na odpravo morebitne nesklepčnosti tožbe. Ker tega ni storilo, je bila kršena njena pravica do izjave iz 22. člena Ustave, ker naj bi izhajalo iz odločbe Ustavnega sodišča Up-312/03 z dne 15. 9. 205. Poleg tega se sklicuje na odločbo Up-1013/05 z dne 6. 7. 2006 iz katere izhaja, da je popolnost tožbe šele predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je sploh mogoče preizkusiti, ali je tožba sklepčna.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je že večkrat odločilo, da je pogodba, s katero eden od zakoncev brez soglasja drugega razpolaga s stvarjo, ki spada v skupno premoženje, izpodbojna in ne nična. Gre za sklenitev pogodbe v nasprotju s prvim odstavkom 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), v skladu s katerim zakonca skupno premoženje upravljata in z njim razpolagata skupno in sporazumno. Varnost pravnega prometa pa je narekovala ureditev, ki pod določenimi pogoji dovoljuje razpolaganje s posamezno stvarjo, pa čeprav sodi v skupno premoženje, vendar tako, da obenem varuje zakonca, ki se s takšnim razpolaganjem ni strinjal (pravni mnenji občne seje Vrhovnega sodišča z dne 22. 6. 1993, Poročilo VSS 1/93, str. 37 in z dne 22. 6. 1994, Pravna mnenja VSS 1/94, str. 9 ter odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah II Ips 497/2006 z dne 17. 4. 2009, II Ips 406/2001 z dne 21.03.2002, II Ips 544/92 z dne 25. 2. 1993 ter II Ips 198/93 z dne 8. 12. 1993). Zato ni mogoče pritrditi tožničinemu stališču, da je sodna praksa glede tega vprašanja neenotna.

7. Prav tako ni mogoče pritrditi stališču, da je odločitev o zavrnitvi zahtevka zaradi nesklepčnosti v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Novejša sodna praksa je namreč enotna, da zahtevek za ugotovitev neveljavnosti pogodbe, ki je izpodbojna in ne nična, ne vsebuje tudi razveljavitvenega zahtevka in ga je treba zaradi nesklepčnosti zavrniti (II Ips 604/2007 z dne 23. 6. 2010, II Ips 227/2008 z dne 5. 11. 2009, II Ips 358/2006 z dne 31. 8. 2006 in II Ips 406/2001 z dne 21. 03. 2002. 8. Na odločitev o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije ne more vplivati navedba, da je pogodba med prvim tožencem in drugo toženko simulirana in že zaradi tega nična. Iz sodb nižjih sodišč namreč ne izhaja, da je tožnica to zatrjevala že v postopku na prvi stopnji. Poleg tega tožnica v predlogu ne navaja, da bi bilo v zvezi s to trditvijo mogoče pričakovati odločitev o kakšnem pomembnem pravnem vprašanju.

9. Predlog je neutemeljen tudi z vidika bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožničina tožba namreč ni bila nepopolna (108. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 45/08, v nadaljevanju ZPP), zaradi česar je ni bilo treba vračati v dopolnitev.

10. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da pogoji za dopustitev revizije iz določbe prvega odstavka 367.a člena ZPP niso podani, zato je predlog zavrnilo.