Jedro

Tožniku je bila starostna pokojnina odmerjena po ZPIZ/92 in ZSS, torej po predpisih, veljavnih do ZPIZ-1. To pa pomeni, da velja določba tretjega odstavka 417. člena ZPIZ-1 tudi za tožnika in da se mu na način, kot je določen v prvem odstavku 417. člena ZPIZ-1 (ter tudi drugega odstavka), ob prenehanju ponovnega zavarovanja odmeri pokojnina ob upoštevanju naknadno dopolnjene zavarovalne dobe, v primeru, da je to zanj ugodneje, pa tudi ob upoštevanju plače.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo dokončno odločbo toženca št. ... z dne 14. 6. 2012, v prvostopni odločbi toženca št. ... z dne 4. 4. 2012 pa je 1. in 2. odstavek izreka nadomestilo z besedilom: „Zavarovanec A.A., roj. 11. 7. 1937, ima pravico do starostne pokojnine v znesku 2.215,54 EUR na mesec od 31. 12. 2010 dalje z nadaljnjimi uskladitvami.“ V ostalem ostane odločba nespremenjena. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan tožniku v roku 8 dni od pravnomočnosti te sodbe izplačati razlike med že izplačanimi zneski iz naslova starostne pokojnine oz. akontacije le-te in zneske pokojnine, ki mu pripadajo po tej sodbi. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, kjer je tožnik zahteval povečanje starostne pokojnine za 7,2 % zaradi višje starosti ob upokojitvi (IV. tč).

Zoper sodbo, razen v IV. točki izreka glede zavrnilnega dela, je pritožbo vložil toženec iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in sicer določbe 417. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Navaja, da je tožnik leta 1994 uveljavil in užival pravico do starostne pokojnine, ki jo je pridobil na podlagi posebnega predpisa, to je Zakona o sodniški službi in je imel pokojnino odmerjeno v najvišjem možnem odstotku, to je v višini 85 %, kot za polno pokojninsko dobo, ne glede na to, da dejansko ni imel dopolnjene polne pokojninske dobe. Navedeni posebni predpis ni določal ponovne odmere pokojnine. Zato za tožnika kot uživalca starostne pokojnine po omenjenem posebnem predpisu ne velja določba 417. člena ZPIZ-1. Meni, da tožnik kot uživalec starostne pokojnine po posebnem predpisu, ni zajet v pojem uživalca pokojnine iz tretjega odstavka 417. člena ZPIZ-1. Izraz pokojnina po prehodni določbi 417. člena ZPIZ-1 se nanaša le na pokojnine priznane po splošnih predpisih in se ne nanaša na pokojnine, ki so bile priznane po posebnem predpisu. Tožnik pred 31. 12. 2010 ni bil upokojen po splošnih predpisih. Glede na navedeno ima tožnik, ki je bil upokojen na podlagi Zakona o sodniški službi in se je po upokojitvi ponovno zaposlil, ob ponovni upokojitvi pravico do izbire med uživanjem že priznane pokojnine po Zakonu o sodniški službi, ki se uskladi na dan ponovnega uživanja pravice, ali pa do priznanja pravica do starostne pokojnine po splošnih predpisih, veljavnih na dan prenehanja zavarovanja. Kot je razvidno iz dokončne odločbe toženca št. ... z dne 14. 6. 2012 v zvezi z odločbo št. ... z dne 14. 6. 2012, je za tožnika ugodnejša pokojnina priznana po splošnih predpisih, to je na podlagi 36. člena ZPIZ-1 in 21. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo (Ur. l. RS, št. 30/2010, MP št. 5/2010, v nadaljevanju Sporazum), saj je bil tožnik od 1. 6. 1982 do 6. 3. 1986 zaposlen v Srbiji in gre navedena zavarovalna doba v breme srbskega nosilca zavarovanja, ki jo je tudi potrdil. Zato znaša pravilni odmerni odstotek 95,5 % od najvišje pokojninske osnove, pokojnina na dan 31. 12. 2010 pa 2.084,57 EUR na mesec in ne 2.215,54 EUR, kot je zmotno odločilo prvostopno sodišče. To pa ne pomeni posega v že pridobljeno pravico do pokojnine, ki mu je bila priznana po posebnem predpisu, niti ne posega v pravnomočno priznani odmerni odstotek pokojnine, ki mu je bil priznan po posebnem zakonu. Tožnik je, v kolikor je to zanj ugodneje, upravičen do uživanja že priznane pokojnine na podlagi posebnega predpisa. Glede na tožnikovo ponovno zaposlitev, ki je nastopila po upokojitvi po posebnem zakonu, gre lahko le še za priznanje pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, to je po ZPIZ-1 in z upoštevanjem Sporazuma. Dodatno navaja, da tudi v primeru, če bi bil tožnik upokojen po splošnih predpisih po 8. 10. 1991, bi bilo potrebno pokojninsko dobo dopolnjeno v Republiki Srbiji izločiti, saj bi bil v nasprotnem primeru priviligiran v razmerju do ostalih upokojencev, ki so bili upokojeni med 8. 10. 1991 in uveljavitvijo Sporazuma, za katere se po uradni dolžnosti opravi preračun glede na pokojninsko dobo, dopolnjeno v posamezni državi pogodbenici.

V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim razlogom in navaja, da je pravilnost izreka pod točko IV neločljivo povezana s pravilnostjo uporabe 417. člena ZPIZ-1 v primerjavi z ostalimi deli izreka. Navaja, da je brez podlage določbo 102. člena Zakona o sodniški službi šteti kot upokojitev sui generis, ki naj ne bi imela nič skupnega s splošnimi predpisi o upokojevanju. Meni, da ne vzdrži razlaga določbe 417. člena ZPIZ-1, da določba 102. člena Zakona o sodniški službi ni pomenila predpisa o pokojnini, veljavnega do uveljavitve novega zakona. Prav tako se ne strinja z izločitvijo dobe dopolnjene na B. sodišču v C. (Srbija) oz. v Srbiji in z razlago, da ni bila prekršena prepoved povratne veljavnosti pravnih aktov iz 155. člena Ustave RS. Prav tako se ne strinja s stališčem toženca, da bi bil v razmerju do drugih upokojencev, ki so se upokojili v obdobju med 8. 10. 1991 do uveljavitve Sporazuma, v priviligiranem položaju.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 14. 6. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 4. 4. 2012, sporna pa je višina starostne pokojnine in uporaba ZPIZ-1. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je toženec tožniku z odločbo št. ... z dne 2. 12. 1994 priznal pravico do starostne pokojnine, na podlagi 102. člena Zakona o sodniški službi (Ur. l. RS, št. 19/94 s spremembami, v nadaljevanju ZSS).

Po citirani določbi 102. člena ZSS lahko sodniki, ki ne kandidirajo za izvolitev v trajno sodniško funkcijo in do 1. 1. 1995 dopolnijo 35 let pokojninske dobe, uveljavijo pravico do pokojnine s polno pokojninsko dobo, ne glede na pogoje, ki so določeni za pridobitev pravice do pokojnine po splošnih predpisih.

Glede na citirano določbo ZSS je tožnik dejansko imel pokojnino odmerjeno v (takrat) najvišjem možnem odstotku, to je v višini 85 % kot za polno pokojninsko dobo, ne glede na to, da ni imel polne pokojnine dobe 40 let, kot je bilo določeno v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92), ampak le 35 let. Tožnik je s 1. 1. 1995 ponovno vstopil v zavarovanje s polnim delovnim časom, s sklepom z dne 22. 12. 1994 se mu je zato izplačevanje te starostne pokojnine z 31. 12. 1994 ustavilo. Dne 28. 10. 2010 je tožnik ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine od 31. 12. 2010, ker mu je 30. 12. 2010 prenehalo delovno razmerje. Kot je razvidno iz odločbe toženca z dne 4. 4. 2012, potrjeno z dokončno odločbo z dne 14. 6. 2012, je toženec tožniku priznal pravico do starostne pokojnine v znesku 2.084,57 EUR na mesec od 31. 12. 2010 dalje z vsemi nadaljnjimi uskladitvami. Takšno pokojnino je kot ugodnejšo toženec tožniku priznal na podlagi 36. člena ZPIZ-1 in 21. člena Sporazuma (ker je bil tožnik v obdobju od 1. 6. 1982 do 6. 3. 1986 zaposlen v Srbiji) in jo odmeril v višini 95,5 % od najvišje pokojninske osnove.

V obravnavani zadevi je sporno, ali za tožnika velja določba tretjega odstavka 417. člena ZPIZ-1 in ali se ob prenehanju ponovnega zavarovanja odmeri pokojnina z upoštevanjem naknadno dopolnjene zavarovalne dobe.

V prehodni in končni določbi 417. člena ZPIZ-1 (ponovna odmera oz. odstotno povečanje pokojnine uživalcem pokojnine po prejšnjih predpisih) je določeno, da se uživalcu delne pokojnine, priznane po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ob prenehanju ponovnega zavarovanja pokojnina odmeri ob upoštevanju naknadno dopolnjene zavarovalne dobe, v primeru, da je to zanj ugodneje, pa tudi ob upoštevanju plače (prvi odstavek). Pri ponovni odmeri pokojnine se ne upošteva povečanje starostne pokojnine po 53. členu tega zakona (drugi odstavek). V tretjem odstavku pa je določeno, da se na način, določen v prejšnjih dveh odstavkih, ob prenehanju ponovnega zavarovanja odmeri pokojnina tudi uživalcu pokojnine, priznane po predpisih, veljavnih do uveljavitve tega zakona, ki se ponovno vključi v zavarovanje.

Zakon v citirani določbi posebej ne določa, da se nanaša le na uživalce pokojnin, ki so se upokojili po splošnih predpisih. Ta določba tudi izrecno ne določa, da ne velja za uživalce pokojnin, ki so se upokojili po posebnih predpisih. V citirani določbi tretjega odstavka 417. člena ZPIZ-1 je določeno, da velja za uživalce pokojnin, ki so se upokojili po predpisih veljavnih do uveljavitve ZPIZ-1. Slednje pa je v konkretnem primeru relevantno.

Nedvomno tožniku leta 1994 ni bila starostna pokojnina priznana po splošnem predpisu ZPIZ/92, pač pa po 102. členu ZSS kot posebnem predpisu. Ta zakon (razen določbe 102. člena) ni določal ponovne odmere, kakor tudi ni določal usklajevanja ali drugih v zvezi s pokojninami, relevantnih vprašanj.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila tožniku starostna pokojnina odmerjena po ZPIZ/92 in ZSS, torej po predpisih veljavnih do ZPIZ-1. To pa pomeni, da velja določba tretjega odstavka 417. člena ZPIZ-1 tudi za tožnika in da se mu na način, kot je določen v prvem odstavku 417. člena ZPIZ-1 (ter tudi drugega odstavka), ob prenehanju ponovnega zavarovanja odmeri pokojnina ob upoštevanju naknadno dopolnjene zavarovalne dobe, v primeru, da je to zanj ugodneje, pa tudi ob upoštevanju plače. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju tretjega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 417. člena ZPIZ-1, tožniku odmerilo starostno pokojnino tako, da je pokojnino priznano po predpisih veljavnih do uveljavitve tega zakona povečalo za 16,5 %, to je za 11 let pokojninske dobe oz. skupaj v višini 101,5 % pokojninske osnove, ki jo je v odločbi z dne 8. 8. 2011 ob upoštevanju plač iz ponovnega zavarovanja ugotovil že toženec, oz. ker je tožnikova pokojninska osnova presegala najvišjo pokojninsko osnovo, upošteval najvišjo pokojninsko osnovo in to v konkretnem primeru ni bilo sporno.

Pritožba neutemeljeno vztraja, da gre tožniku, ki se je upokojil po posebnem zakonu, le priznanje pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, to je po določbah ZPIZ-1 in Sporazuma. Pri pritožbenem reševanju zadeve tudi ni bilo mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da bi bilo tudi v primeru, če bi bil tožnik upokojen po splošnih predpisih po 8. 10. 1991, potrebno pokojninsko dobo, dopolnjeno v Republiki Srbiji izločiti, ker bi bil v nasprotnem primeru priviligiran v razmerju do ostalih upokojencev, ki so bili upokojeni med 8. 10. 1991 in uveljavitvijo Sporazuma. Določba 14. člena Ustave RS zagotavlja splošno enakost pred zakonom. Zakonodajalce zavezuje, da enake položaje pravnih subjektov uredi enako, različne pa različno. Tudi sicer načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati enakih položajev pravnih subjektov, pač pa, da se tega ne sme početi samovoljno.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (I., II. in III. točka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.