Jedro

Res je, kar navaja tožnik, da mora upravljavec smučišča po določbah zakona, ki ureja varnost na javnih smučiščih, proge za smučanje pripraviti tako, da na njih ni nevarnih mest. Vendar je po splošni določbi prvega odstavka 131. člena OZ na tožniku materialno dokazno dokazno breme, da je do poškodbe prišlo prav zaradi neurejenosti smučišča.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik je s tožbo z dne 14. 12. 2004 od tožene zavarovalnice zahteval plačilo odškodnine zaradi poškodbe na smučišču ..., ki ga upravlja njen zavarovanec.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo pritožbo tožnika in je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnik vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ker so ugotovitve sodišča, da je padel na delu smučišča, na katerem je bila proga brezhibna in urejena, v nasprotju z izpovedmi prič Š. D., T. R. in D. Š.. Meni, da se sodišče ne bi smelo opreti na fotografijo, ki jo je kot dokaz predložila tožena stranka, saj ta prikazuje mesto, kjer je obležal, ne pa mesta, kjer je naletel na oviro na progi. Tožnik tudi meni, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu. Meni, da je s tem, ko je z nedvomno zadostno mero verjetnosti dokazal, da je do nesreče prišlo prav zaradi stanja na smučišču, ki ni dopuščalo varnega smučanja, dokazno breme prevalil na toženo stranko. Poudarja, da bi tožena stranka morala dokazati, da do škodnega dogodka ni prišlo zaradi opustitve upravljavčevega dolžnega ravnanja. Navaja, da je nerazumno stališče sodišča druge stopnje v izpodbijani sodbi, da tožnik ne pove, kako bi opozorilna tabla, da je proga neurejena, lahko preprečila njegov padec. Poudarja, da je stanje urejenosti smučišča relevantna okoliščina in da je takšno stališče Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo tudi v zadevi II Ips 181/96. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do št. 12/2010) v 215. členu določa, da če sodišče na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva sklepa o njem na podlagi pravila o dokaznem bremenu. Razlika med materialnim in procesnim dokaznim bremenom je v tem, da je materialno dokazno breme ves čas stabilno oziroma, da je ves čas postopka le na eni ali na drugi stranki, procesno dokazno breme pa se med dokaznim postopkom lahko premešča.(1).

7. Tožnik ima prav, ko navaja, da so vse tri priče Š. D., T. R. in D. Š. izpovedali, da je bilo smučišče slabo urejeno, da so bili ponekod kuclji, ponekod je bilo ledeno, ponekod pa so izpod snežne odeje gledale smrekove veje. Tožnik je res s tem dokazal neurejenost smučišča in je procesno dokazno breme prenesel na toženo stranko. Tožena stranka je s predložitvijo fotografije dela smučišča, na katerem je prišlo do nesreče, procesno dokazno breme prevalila nazaj na tožnika. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da iz fotografije ni razvidno, da bi na tem delu smučišča podrast gledala izpod snežne odeje. Res je, kar navaja tožnik, da mora upravljavec smučišča po določbah zakona, ki ureja varnost na javnih smučiščih, proge za smučanje pripraviti tako, da na njih ni nevarnih mest. Vendar je po splošni določbi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 – 40/2007, v nadaljevanju OZ) na tožniku materialno dokazno dokazno breme, da je do poškodbe prišlo prav zaradi neurejenosti smučišča. V zadevi opr. št. II Ips 181/96, na katero se sklicuje tožnik v reviziji, je sodišče ugotovilo, da je bila prav kopnina na smučišču vzrok za spiralni zlom desne goleni oškodovanca. V obravnavani zadevi, pa je sodišče ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da je do poškodbe prišlo zaradi podrasti, ki naj bi gledala izpod snežne odeje.

8. Ni res, da je ugotovitev sodišča druge stopnje, da nobena od prič ni potrdila, da bi bila na delu smučišča, na katerem je smučal tožnik, podrast, zaradi katere bi lahko prišlo do poškodbe, v nasprotju z zapisniki o zaslišanju prič. Priči T. R. in D. Š. sta povedala, da je bila podrast predvsem na sredini smučišča, kjer pa so bile razmere tako slabe, da se sploh ni moglo smučati. T. R. je povedal, da na kraju nesreče ni bilo iz snega nobenih vej, D. Š. pa je potrdil, da je bila podrast na sredini proge, da pa se tožnik ni poškodoval na tem delu proge, ker se tam sploh ni dalo smučat. Očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

9. Sodišče druge stopnje je torej pravilno odločilo, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP, ko je ocenilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je do poškodbe prišlo prav zaradi neurejenega smučišča. 10. Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana, zato je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP in zajeta z izrekom revizijske odločbe.

Op. št. (1): J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Ljubljana 2006, str. 382.