Jedro

Dokazno breme o tem, da je prav zaradi protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke prišlo do škodnega dogodka nosi oškodovanec. Zato bi on moral dokazati, da je padel prav zaradi ovire na smučišču, ki bi jo moral upravljalec odstraniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati tožniku odškodnino za škodo, ki jo je utrpel 01.02.2004, ko se je poškodoval kot smučar na smučišču na S. Odškodninska odgovornost tožene stranke za njenega zavarovanca – upravljalca smučišča bi bila lahko krivdna, nikakor pa ne objektivna, saj smučišče samo po sebi ni nevarna stvar, v tem primeru pa tudi niso bile podane izjemne okoliščine, zaradi katerih bi konkretno smučišče postalo nevarno v smislu 149.čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Tožniku ni uspelo dokazati, da je do padca zaradi odpetja smuči prišlo iz razlogov na strani tožene stranke. Na kompaktnem, trdem snegu z gladko površino se je tožniku odpela smučka in ga udarila v levo roko. Ker mu v postopku ni uspelo s stopnjo prepričljivosti dokazati, da je do nezgode prišlo zaradi nedopustne opustitve tožene stranke vzdrževati smučišče, kot tudi obstoja morebitne vzročne zveze med kakršnokoli opustitvijo zavarovanca tožene stranke in škodnim dogodkom, je tožnikov odškodninski zahtevek zavrnilo. O tem, da bi tožnik s smučko zapel v podrast ne obstaja noben relevanten dokaz, saj je o tem celo tožnik v svoji izpovedi podal zgolj domnevo. Dejstvo, da je imel v času nesreče nove, kvalitetne vezi, pa tudi ne igra nobene vloge, saj je naloga vezi, da pri padcu ločijo smuči od smučarskih čevljev in preprečijo zlom, zvin in drugo.

Zoper sodbo je vložil tožnik pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi pritožbe pa izraža tudi pomisleke o dokazni oceni in v določenem delu vidi v sodbi protispisnost. Glede fotografije, ki naj bi jo posnel nadzornik smučišča navaja, da je bil nadzornik v času nezgode v lokalu planinskega doma, ki je oddaljen cca. 1 km od smučišča. Pritožba meni, da je protispisna ugotovitev sodbe, da je prišlo do padca tožnika na čistini, ki jo zatrjuje tožena stranka. Priče T.R., Š.D. in D.Š. so povedale, da je prišlo do padca višje od mesta, ki ga prikazuje fotografija tožene stranke. Zadevo bi moralo sodišče presojati ob upoštevanju dinamike gibanja. Če vozi smučar po strmini navzdol in na tej poti trči ob oviro, opravi še določeno pot do popolne zaustavitve zaradi sile vztrajnosti. Navedbo upravljalca smučišča, da na progi ob teptanju snega ni bilo videti podrasti, po mnenju pritožbe ni mogoče šteti v procesnem smislu niti kot dokaz niti kot izpoved. Sodišče nepravilno enači v sodbi dvom in domnevo. Tožnik je v izpovedi izrazil domnevo, da mu je smučko spodnesla ovira v obliki podrasti, vendar iz te njegove izpovedi še ni mogoče sklepati, da je dvomil ali ga je res spodneslo zaradi te ovire, saj se le izraziti ni mogel o tem ali je šlo za vejo ovijalko, robido ali podobno. Dejstvo, da tožnik nima kronskih prič za svoje navedbe, sodišče ne bi smelo šteti v njegovo škodo v taki meri, kot jo je v konkretni zadevi. Priče, ki so bile zaslišane so izpovedale o pomanjkljivo urejenem smučišču. Tako je priča T.R. povedal, da je bil na smučišču gručast in poledenel sneg, da so se veje na smučišču nahajale cca 5 metrov nad mestom, kjer naj bi na fotografiji bil označen tožnikov padec. Priča Š.D. pa je povedala, da je bilo smučišče ponekod poledenelo, da so bili ponekod kuclji in da so ponekod rastoče veje smrek segale iz snega. Tudi iz izpovedi priče D.Š. je razvidno, da je bilo smučišče slabše urejeno. Proga je bila sicer steptana, vendar slabo. Na smučišču opozorilnih znakov zaradi podrasti ni bilo. Kot smučarski učitelj pa je povedal, da do odpetja smučke ne pride samodejno, ampak je to posledica nečesa drugega, na primer zapetja v nekaj, trka ali česa podobnega. Sodišče je nekritično sprejelo izpoved upravljalca smučišča D.J., ki je zainteresiran za zavrnitev tožbenega zahtevka v povezavi s plačilom zavarovalne premije. Tudi I.C., ki je v isti osebi reševalec in nadzornik. I.C. je bil v isti osebi reševalec in nadzornik in nobeden od njiju ni bil niti blizu kraja nezgode v času, ko je do nje prišlo. Neutemeljeno je sodišče odreklo dokazno vrednost fotografijam tožnika, ki so bile posnete v poletnih mesecih in ki prikazujejo podrast na trasi smučišča. Kršilo je pravilo o dokaznem bremenu. Če tožena stranka meni, da je vzrok za nesrečo v odpetju smučke, tožnik meni, da pridejo v poštev pravila o obrnjenem dokaznem bremenu. Ker iz izpovedi R.T., Š.D. in D.Š. izhaja neurejenost smučišča, bi tožena stranka morala dokazati, da je do škode prišlo brez njene krivde. Upravljalec smučišča je dolžan progo za smučanje pripraviti tako, da na njej ni nevarnih mest. Če pa obstajajo in ne ustavi obratovanje, je dolžan postaviti vidno opozorilo. Če je prišlo do škode, mora škodo povrniti, razen če dokaže, da je do škode prišlo brez njegove krivde. Tudi po veljavni sodni praksi je upravljalec smučišča odgovoren za škodo, ki nastane zaradi neizpolnitve zahtev po Zakonu o varnosti na smučiščih. Obstoj povezave med nastalo škodo in razmerami na smučišču je pravno vprašanje in je odločitev o tem v domeni sodišča. Ni se mogoče strinjati s tem, da so padci smučarjev običajna stvar, še zlasti kot v obravnavanem primeru, ko bi zaradi poškodbe žile na odročnem kraju lahko prišlo do izkrvavitve poškodovanca. Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku po temelju ugodi, podrejeno, da jo ponovno razveljavi in vrne pred spremenjeni senat sodišču prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav pritožba izrecno uveljavlja le pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, v obrazložitvi izpostavlja tudi absolutno bistveno kršitev postopka, zato je pritožbeno sodišče najprej preizkusilo, ali je podan ta pritožbeni razlog. Pritožba trdi, da je protispisna ugotovitev mesta tožnikovega padca. Meni, da je treba na zadevo gledati z vidika dinamike gibanja. Če je smučar vozil po strmini navzdol in na tej poti trčil ob oviro, je do popolne zaustavitve zaradi sile vztrajnosti opravil še določeno pot. Te trditve držijo, vendar zatrjevane protispisnosti v izpodbijani sodbi pritožbeno sodišče kljub temu ni ugotovilo. Iz fotografije, ki jo izpostavlja pritožba, je sodišče prve stopnje namreč v sodbi ugotovilo samo, da na tej fotografiji ni videti podrasti in da je bila fotografija posneta na kraju samem na dan dogodka s strani nadzornika smučišča. Ta ugotovitev v sodbi pa ni sporna. Pritožba ima očitno v mislih drug kraj dogodka, kjer naj bi prišel tožnik v stik z oviro, sodišče pa v sodbi ugotavlja kraj, kjer je tožnik dejansko padel. Ta kraj bi bil vsekakor nižje ob dejstvu, da se je tožnik peljal po strmi progi navzdol, vendar ostaja dejstvo, da tožnik ni dokazal kraja, kjer naj bi se mu smučka odpela in podrasti na tem kraju, ki naj bi gledala iz snega in bila vzrok odpetja smučke. Zato so te pritožbene navedbe brez pomena.

Tudi pritožbeni razlog, v katerem tožnik očita sodišču kršitev pravil o dokaznem bremenu ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ta pravila pravilno uporabilo.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa ne drži niti pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnikovega padca ni videla nobena od zaslišanih prič. V tožbenih navedbah je tožnik zatrjeval, da se je ponesrečil zaradi neurejene proge, da je zasmučal na očitno neprilagojeno mesto na smučišču, na katerem se je naredila grbina in da je segala podrast iz snega. Da bi tožnik padel zaradi takšnih okoliščin na smučišču pa mu, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ni uspelo dokazati. Na mestu, kjer je padel, ni bilo podrasti, ki bi gledala iz snega. Prav tako ni ponudil nobenega dokaza, da naj bi gledala podrast iz snega tam, kjer naj bi se mu odpela smučka. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje niti sam ni bil prepričan, ali mu je smučka res zapela v podrast. O tem je samo domneval. Njegovo izpoved v tem delu je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe korektno povzelo, zato pritožba neutemeljeno polemizira s temi razlogi sodbe. Tožnikove izpovedi se ne da razumeti tako kot jo skuša prikazati pritožba, da se samo ni mogel izjaviti, ali je pri podrasti šlo za vejo ovijalko, robido ali podobno. Tožnik je povedal, da domneva, da je bila to podrast ob kar je zapel. Tudi nobena od ostalih prič, ki jih je tožnik predlagal, ni o podrasti na tistem delu smučišča, kjer je smučal tožnik, to je na levi strani proge, ničesar vedela. Vse so izpovedovale samo o podrasti, ki je gledala iz snega po sredini smučišča, tam pa se ni smučalo. Res so priče Š.D., T.M. in D.Š. govorile o razmerah na smučišču in o tem, da je bila sredina smučišča izrabljena do te mere, da se po njej ni dalo smučati, saj je moral smučar paziti na smrečje, ki je segalo iz snega ter je bil teren gručast in poledenel. Vendar pa je tudi tožnik sam povedal, da je prav iz tega razloga uporabljal drugo polovico proge, to je levi del. Ta del proge pa očitno ni bil tako slab, saj je tožnik pred padcem že parkrat peljal po tej progi. Ob takem stanju in ob dejstvu, da tam, kjer je padel, ni bilo podrasti, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da podrast ob katero naj bi zapel, ni bila razlog za tožnikov padec. Iz zapisnika o nesreči na smučišču je sodišče prve stopnje povzelo, da je tožnik padel, ker se mu je odpela smučka. Ureznina na zapestju pa je bila zatem povzročena z robom smučke poškodovanca. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ugotavlja, da samo zato, ker je tožnik imel nove vezi dobre znamke še ni mogoče sklepati, da so se te vezi odpele zaradi pomanjkljivo urejenega smučišča. Res je priča D.Š. povedal, da je odpeta smučka ponavadi posledica nečesa drugega na primer zapetja ob nekaj, trka ali kaj podobnega, vendar tudi ta izpoved ne omaja v izpodbijani sodbi sprejeta zaključka, saj tožniku, ki je nosil dokazno breme, ni uspelo dokazati, da je na smučišču zapel v oviro, ki bi jo morala tožena stranka odstraniti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke v zvezi z urejenostjo smučišča, na katerem je prišlo do tožnikovega padca. Dokazno breme o tem, da je prav zaradi protipravnega ravnanja zavarovanca tožene stranke prišlo do škodnega dogodka nosi namreč oškodovanec. Zato bi on moral dokazati, da je padel prav zaradi ovire na smučišču, ki bi jo moral upravljalec odstraniti. Tožnik očita v pritožbi še, da bi moral zavarovanec tožene stranke postaviti opozorilno tablo, ker je bilo smučišče slabo urejeno. Ne pove pa, kako bi takšna opozorilna tabla preprečila njegov padec. Ob dejstvu, da je tožnik smučišče dobro poznal, da se je pred padcem že parkrat spustil tega dne po tej progi, mu tudi razmere na dan, ko je utrpel poškodbo niso bile nepoznane in bi se lahko sam odločil, da ne bo po tej progi več smučal. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je vzrok njegovega padca in posledično poškodbe bilo protipravno ravnanje zavarovanca tožene stranke. Končno niti fotografije, ki jih je tožnik posnel v poletnem času ne morejo spremeniti dokazne ocene o stanju na kraju dogodka, zato pritožba neutemeljeno tudi v tem delu očita sodišču prve stopnje nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 131.čl. OZ, saj glede na okoliščine, v katerih je tožnik utrpel škodni dogodek, zavarovanec tožene stranke ne more biti objektivno odgovoren. Njegova odgovornost bi bila lahko le krivdna. Sodišče prve stopnje je zato pravilno raziskovalo vse okoliščine iz 1.odst. 131.čl. OZ. Zato tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP).