Jedro

Tožeča stranka je imela možnost vložiti pritožbo zoper napotitveni sklep, če je menila, da je napačen. Pravnomočen sklep o napotitvi na pravdo pa ne more biti več predmet presoje v tem postopku.

Zloraba procesnih pravic je lahko povzročena le naklepoma. Stranka se mora zavedati, da izvršuje svojo pravico v nasprotju z njenim namenom.

Ker je kreditna pogodba le nadomestila stare kredite, je za presojo objektivnega pogoja izpodbojnosti ključno vprašanje, ali je tožeča stranka s pridobitvijo hipoteke na nepremičninah toženke pridobila več pravic, kot jih je imela pred tem na podlagi že danih kreditov. V primeru, da je pridobila več pravic, so ji bili dani ugodnejši pogoji za poplačilo terjatve v smislu 271. člena ZFPPIPP.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za uveljavitev ločitvene pravice na nepremičninah, ki naj bi temeljila na kreditni pogodbi. Ugodilo je tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in razveljavilo pogodbo o zastavi nepremičnin, sporazum o zavarovanju denarne terjatve ter zemljiškoknjižni dovolili, s katerima je tožena stranka (tožeča stranka po nasprotni tožbi) dovolila vknjižbo hipoteke v korist tožeče stranke (tožene stranke po nasprotni tožbi). Ugodilo je tudi zahtevku za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja, kakršno je bilo pred vknjižbo hipoteke v korist tožeče stranke.

2. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku po tožbi in toženi stranki naložilo prednostno poplačilo terjatev tožeče stranke iz nepremičnega premoženja ter zavrnilo vse zahtevke iz nasprotne tožbe.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožeče stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: - Tožeča stranka je na podlagi pogodbe o kratkoročnem kreditu z dne 26. 3. 2009 toženi stranki odobrila kratkoročni kredit v višini 7,439.053,88 EUR. S pogodbo o zastavi nepremičnin z dne 26. 3. 2009 sta pogodbeni stranki za obstoječe terjatve tožeče stranke po kreditni pogodbi ter terjatve iz bodočih kreditnih in drugih pogodb do višine 7,500.000,00 EUR ustanovili maksimalno hipoteko do višine 12,000.000,00 EUR na nepremičninah tožene stranke. Šlo je za preoblikovanje starih kreditnih obveznosti tožene stranke do tožeče stranke.

- Ločitvena pravica tožeče stranke je nastala na podlagi pogodbe o zastavi nepremičnin z dne 26. 3. 2009 in na podlagi notarskega sporazuma o zavarovanju denarne terjatve z dne 30. 3. 2009. - Nad toženo stranko je bil 28. 12. 2009 uveden stečajni postopek. Tožeča stranka je v stečajnem postopku pravočasno prijavila denarno terjatev ter ločitveno pravico. Stečajni upravitelj je denarno terjatev priznal, prerekal pa je ločitveno pravico.

- Sklep o preizkusu terjatev, ločitvenih in izločitvenih pravic, s katerim je bila prerekana ločitvena pravica tožeče stranke, je bil objavljen 30. 11. 2010. S tem sklepom je bila tožeča stranka napotena na pravdo (za ugotovitev obstoja ločitvene pravice).

7. V odločbi je izraz tožeča stranka uporabljen za tožečo stranko po tožbi in toženo stranko po nasprotni tožbi ter izraz tožena stranka za toženo stranko po tožbi ter tožečo stranko po nasprotni tožbi.

8. Tožeča stranka je trdila, da je sklep o napotitvi na pravdo napačen, saj bi morala biti na pravdo napotena tožena stranka. Posledično je po njenem mnenju napačno tudi izpodbijanje pravnih dejanj tožene stranke z ugovorom, ki temelji na četrtem odstavku 275. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Nasprotna tožba, ki jo je nato vložila tožena stranka, pa je po stališču tožeče stranke vložena prepozno.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da so ugovori tožeče stranke v zvezi z napačno napotitvijo na pravdo neutemeljeni, saj je sklep o napotitvi na pravdo pravnomočen. Na podlagi četrtega odstavka 275. člena ZFPPIPP je presodilo, da je ugovor izpodbojnosti dovoljen oziroma nasprotna tožba pravočasna. Ugotovilo je, da je tožeča stranka s pogodbo o zastavi nepremičnin in z notarskim sporazumom o zavarovanju denarne terjatve pridobila položaj ločitvenega upnika glede terjatev, ki so nastale že pred sklenitvijo teh pravnih poslov. Presodilo je, da sta izpolnjena tako objektivni kot tudi subjektivni pogoj izpodbojnosti.

10. Sodišče druge stopnje je zavzelo drugačno stališče, in sicer, da je bil napotitveni sklep napačen, saj bi morala biti na pravdo napotena tožena stranka, ker je bila tožničina ločitvena pravica vpisana v zemljiško knjigo. Uveljavljanje izpodbojnega zahtevka z nasprotno tožbo po preteku enomesečnega roka za vložitev izpodbojne tožbe je zato po stališču pritožbenega sodišča prepozno. Kot podredni argument za sprejeto odločitev je navedlo, da sama sklenitev kreditne pogodbe za stare obveznosti ne pomeni privilegiranja upnika stečajnega dolžnika in s tem ne obstoja objektivnega pogoja izpodbojnosti.

11. ZFPPIPP v prvem odstavku 305. člena določa, da mora upnik, čigar ločitvena pravica je prerekana, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti tožbo, s katero zahteva, da sodišče naloži stečajnemu dolžniku prednostno plačilo zavarovane terjatve iz premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, če ni v 306., 307. ali 308. členu zakona drugače določeno. 308. člen ZFPPIPP določa pravila, ki se uporabljajo, če je prerekana ločitvena pravica, ki je nastala z vpisom v zemljiško knjigo ali na podlagi izvršilnega naslova. Na pravdo za vložitev izpodbojne tožbe mora biti v takem primeru napoten tisti, ki prereka takšno ločitveno pravico.

12. Prerekana ločitvena pravica tožeče stranke je nastala z vpisom v zemljiško knjigo. Revidentka trdi, da je bila na pravdo pravilno napotena tožeča stranka. Do navedenih trditev se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo, saj pravilna napotitev ne more biti več predmet presoje v tem postopku. Tudi če je bila napotitev napačna, na odločitev v tej zadevi ne more vplivati. Drži namreč nadaljnja revizijska trditev tožene stranke, da je pritožbeno sodišče zmotno presodilo, kakšno pravno naravo ima sklep o napotitvi na pravdo. Če stranka, ki je bila napotena na pravdo, ne ravna skladno z njim, njena pravica, v zvezi s katero je bila napotena na pravdo, preneha. Tožeča stranka je imela možnost vložiti pritožbo zoper napotitveni sklep, če je menila, da je napačen. Pravnomočen sklep o napotitvi na pravdo pa ne more biti več predmet presoje v tem postopku.

13. Tožeča stranka, ki je bila napotena na pravdo, je tako morala tožbo vložiti, če ni želela izgubiti svoje ločitvene pravice, katere obstoj je bil v stečajnem postopku sporen (četrti odstavek 305. člena ZFPPIPP). Ker je v pravdnem postopku tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja svoje ločitvene pravice, ki je temeljila na pogodbi o zastavi nepremičnin in na notarskem sporazumu o zavarovanju denarne terjatve, za oba pravna posla pa je tožena stranka trdila, da sta izpodbojna, je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 275. člena ZFPPIPP pravilno izpodbojnost uveljavljala z ugovorom oziroma z nasprotno tožbo kot obrambnim sredstvom na podlagi ugovora. V primeru, da oseba, v korist katere je bilo opravljeno izpodbojno pravno dejanje, s tožbo ali drugo procesno vlogo v postopku pred pristojnim sodiščem ali drugim državnim organom proti stečajnemu dolžniku uveljavlja ugotovitev ali izpolnitev svoje terjatve, ki jo je pridobila s tem dejanjem, je izpodbojni zahtevek mogoče uveljavljati tudi z ugovorom v postopku, ki teče na podlagi take tožbe ali druge procesne vloge (četrti odstavek 275. člena ZFPPIPP). Razlika od siceršnje izpodbojne tožbe, ki jo vloži stečajni dolžnik, je v tem, da ugovor po četrtem odstavku 275. člena ZFPPIPP ni vezan na prekluzivni 6-mesečni rok iz prvega odstavka 277. člena ZFPPIPP (glej peti odstavek 277. člen ZFPPIPP), temveč ga je mogoče vložiti do konca postopka pred sodiščem prve stopnje.

14. Pri tem se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do vprašanja, ali je izpodbojni zahtevek po četrtem odstavku 275. člena ZFPPIPP mogoče uveljavljati z ugovorom ali pa le z nasprotno tožbo kot obrambnim sredstvom, saj je tožena stranka nasprotno tožbo vložila, zato uveljavljanje izpodbojnosti z ugovorom v nobenem primeru ni moglo vplivati na (ne)možnost odločanja o zahtevku. V vsakem primeru pa je uveljavljani izpodbojni zahtevek postavljen pravočasno (peti odstavek 277. člena ZFPPIPP).

15. Revidentka utemeljeno opozarja tudi na napačno stališče sodišča druge stopnje glede zlorabe pravic. Zloraba procesnih pravic je lahko povzročena le naklepoma. Stranka se mora zavedati, da izvršuje svojo pravico v nasprotju z njenim namenom. V obravnavanem primeru je bila na pravdo za uveljavitev ločitvene pravice napotena tožeča stranka. Ta je tožbo tudi vložila. S tem je prišlo do situacije iz četrtega odstavka 275. člena ZFPPIPP, zaradi česar je tožena stranka uveljavljala izpodbojnost pogodbe o zastavi nepremičnin in notarskega sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Zlorabe pravic ji z vložitvijo izpodbojnega zahtevka ni mogoče očitati, saj bi v nasprotnem primeru (če zahtevka ne bi vložila) tvegala, da bi bil ugotovljen obstoj tožničine ločitvene pravice. Četudi je bil sklep o napotitvi na pravdo napačen in bi morala biti na pravdo napotena tožena stranka, se je zaradi sklepa o napotitvi tožeče stranke na uveljavitev ločitvene pravice toženka lahko upravičeno zanesla, da sme izpodbojnost pravnih dejanj uveljavljati z ugovorom. Če tožena stranka ne bi zahtevala razveljavitve učinka spornih pravnih dejanj, bi se ločitvena pravica štela za priznano. Zlorabe pravic ji ni mogoče očitati.

16. Revidentka izpodbija tudi podredni argument sodišča druge stopnje (za ugoditev zahtevku po tožbi in zavrnitev zahtevka po nasprotni tožbi), da ni podan objektivni pogoj izpodbojnosti. Sodišče druge stopnje je na podlagi ugotovitve, da je bila kreditna pogodba sklenjena za pokrivanje starih obveznosti tožene stranke, zavzelo stališče, da ne gre za privilegiranje tožeče stranke kot upnika v stečajnem postopku nad toženko. Z izpodbijanima pravnima posloma je tožeča stranka na nepremičninah tožene stranke pridobila hipoteko. Tožena stranka v reviziji sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, in sicer 2. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ki določa domnevo, da je objektivni pogoj izpodbojnosti (v obravnavanem primeru pridobitev ugodnejših pogojev za poplačilo terjatve) podan, če je upnik zaradi pravnega dejanja stečajnega dolžnika pridobil položaj ločitvenega upnika glede plačila terjatve, ki je nastala, preden je bilo opravljeno to dejanje.

17. Ker je kreditna pogodba le nadomestila stare kredite, je za presojo objektivnega pogoja ključno vprašanje, ali je tožeča stranka s pridobitvijo hipoteke na nepremičninah toženke pridobila več pravic, kot jih je imela pred tem na podlagi že danih kreditov. V primeru, da je pridobila več pravic, so ji bili dani ugodnejši pogoji za poplačilo terjatve v smislu 271. člena ZFPPIPP. Sodišče druge stopnje je presodilo, da so bili stari krediti, ki jih je nadomestila sporna kreditna pogodba, že pred tem zavarovani ter da gre zato pri zavarovanju z zastavno pravico na nepremičninah le za dodatno zavarovanje. Vendar pa iz pogodb, na katere se sklicuje pritožbeno sodišče v svoji obrazložitvi (40. točka obrazložitve drugostopenjske sodbe), izhaja, da so bili prejšnji krediti zavarovani z menicami, odstopi terjatev v zavarovanje, zastavnimi pravicami na prilivih in na bodočih terjatvah. Zavarovanje terjatve z zastavno pravico na nepremičninah pa je tožeča stranka pridobila šele s pogodbo o zastavi nepremičnin z dne 26. 3. 2009 ter z notarskim sporazumom o zavarovanju denarne terjatve z dne 30. 3. 2009. Revidentka ima prav, ko trdi, da gre za ustanovitev novih zavarovanj, ki so tožeči stranki zagotovila ugodnejše pogoje za poplačilo svoje terjatve. Njen položaj kot položaj upnice se je s pridobitvijo navedenega zavarovanja izboljšal, saj zavarovanje z zastavno pravico na nepremičninah zagotavlja dodatne možnosti za poplačilo terjatve v primerjavi z zavarovanjem z menicami, odstopi terjatev ter zastavnimi pravicami na denarnih sredstvih.

18. Sodišče druge stopnje je tako zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer 2. točko prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, ko je presodilo, da objektivni pogoj izpodbojnosti ni podan, prav tako pa je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je presodilo, da je tožena stranka zlorabila svoje pravice in da je nasprotno tožbo vložila prepozno. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe tožeče stranke. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP in drugi odstavek 380. člena ZPP).

19. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče druge stopnje presoditi še pritožbene navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na čas nastanka insolventnosti tožene stranke ter na obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti.

20. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.