Jedro

Prenehanje sodniške funkcije, ki nastopi z dnem, ko Sodni svet odloči o pritožbi sodnika zoper oceno sodniškega dela, ne pomeni istočasnega prenehanja službe, temveč je treba s smiselno uporabo določb ZDR-1, zaradi zagotovitve ustavnega načela enakosti zaposlenih oseb, katerih pravice in obveznosti so (razen v delu, ki se nanaša na sodnikovo neodvisnost pri odločanju), bistveno enake oziroma podobne, šteti, da lahko sodniku na ustavno skladen način preneha sodniška služba z dnem, ko mu je vročena (obrazložena) odločba Sodnega sveta o prenehanju sodniške funkcije, ne pa za nazaj, že na dan sprejema odločitve na Sodnem svetu.

ZSS nima določbe, iz katere bi izhajalo, da delodajalec oziroma službodajalec v primeru prenehanja sodniške službe sodnika razporedi na drugo ustrezno delo (pri sodiščih se kot takšno lahko izpostavi delo strokovnega sodelavca) oziroma da je dolžan preveriti, ali takšno prosto delovno mesto obstaja. Po določbi 4.a člena ZSS se glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja. ZSS torej določa, da se smiselno uporablja ZDR-1, ne določa pa smiselne uporabe ZJU. Zato tudi ni pravilno zavzemanje tožnice, da naj bi sodišče pravice sodnika, kateremu je prenehala sodniška funkcija, presojalo v skladu z določbo 160. člena ZJU, ki določa, da javnemu uslužbencu, za katerega se ugotovi, da je nesposoben za svoj položaj oziroma za svoje delovno mesto, delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi z učinkom po preteku odpovednega roka, če ga ni mogoče premestiti na drugo ustrezno delovno mesto, za katero izpolnjuje pogoje. Zato je mogoče glede datuma prenehanja sodniške službe smiselno uporabiti le določbe ZDR-1, ne pa tudi določb ZJU.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi: „I. Odločba začasne predsednice Okrožnega sodišča v A., opr. št. Su 21/2012-10 z dne 16. 12. 2013 se delno spremeni v točki 2 izreka tako, da se ugotovi, da tožeči stranki pripada plača in prejemki iz naslova sodniške službe do dneva vročitve odločbe Sodnega sveta št. 2/13-270 z dne 28. 11. 2013 tožeči stranki.

II. Ugotovi se, da tožeči stranki službeno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 28. 11. 2013, temveč je trajalo do vročitve odločbe Sodnega sveta št. 2/13-270 z dne 28. 11. 2013 tožeči stranki.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki priznati vse pravice iz službenega razmerja od dne 28. 11. 2013 do dne vročitve odločbe Sodnega sveta št. 2/13-270 z dne 28. 11. 2013, ji za ta čas obračunati plačo v višini, kot jo je prejemala do prenehanja sodniške funkcije, od bruto plače obračunati in odvesti davke ter prispevke, neto znesek pa izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plače v plačilo, v roku 8 dni pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek (za reintegracijo tožnice na delo k toženi stranki, premestitev na ustrezno delovno mesto in priznanje vseh pravic iz službenega razmerja za čas po dnevu vročitve odločbe Sodnega sveta št. 2/13-270 z dne 28. 11. 2013), pa se zavrne kot neutemeljen.“

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (glede razveljavitve oziroma odprave odločbe začasne predsednice Okrožnega sodišča v A., opr. št. Su 21/2012-10 z dne 16. 12. 2013, za reintegracijo ter glede pravic iz službenega razmerja za čas po vročitvi odločbe Sodnega sveta št. 2/13-270 z dne 28. 11. 2013 tožeči stranki).

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - da se ugotovi, da je odločba Okrožnega sodišča v A., opr. št. Su 21/2012-10 z dne 16. 12. 2013 nezakonita in se razveljavi oziroma se odpravi (točka I/1 izreka); - da se ugotovi, da tožeči stranki delovno razmerje oziroma službeno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še vedno traja, z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, do dejanske vrnitve tožeče stranke na delo (točka I/2 izreka); - da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo ter jo, v kolikor je to potrebno, premestiti na ustrezno delovno mesto in ji od dne nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od dne 28. 11. 2013, priznati vse pravice iz delovnega razmerja (priznati delovno dobo, jo prijaviti v vsa obvezna zavarovanja) ter ji za čas od 28. 11. 2013 do vrnitve na delo obračunati vse mesečne plače v višini, kot jo je prejemala pred nezakonito odpovedjo delovnega razmerja, z morebitnimi zakonskimi povečanji plače, tako da od bruto plač obračuna in odvede davke ter prispevke, neto zneske pa izplača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače v plačilo, v roku 8 dni pod izvršbo (točka I/3 izreka); - da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (točka I/4 izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da v tem sporu ni mogoče odpirati vprašanja v zvezi s tem, ali je bila ocena sodniške službe pravilna ali ne, temveč, da je to predmet upravnega spora. Ugotovitev sodišča, da izpodbijana odločba začasne predsednice Okrožnega sodišča v A. niti ne vzpostavlja niti ne ukinja nobene pravice iz delovnega razmerja, temveč da je izdana zgolj v posledici izdaje odločbe Sodnega sveta z dne 28. 12. 2013, ter zato ne more biti nezakonita, nepravilna in zmotna, je v nasprotju z ugotovitvijo v sodbi, da je tožnica pravilno iz zapisa tožene stranke razbrala, da jo tožena stranka prav s to odločbo obvešča, da ji pri njej delovno oziroma službeno razmerje preneha z dnem 28. 11. 2013 in da ji do vključno 28. 11. 2013 pripada plača in vsi drugi prejemki, ki ji gredo iz delovnega razmerja. Zato je s tem sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ni mogoče pritrditi stališču sodišča, da je delovno sodišče vezano na odločitev upravnega sodišča, ker predmet delovnega spora ni presoja ocene sodniške službe. Delovno sodišče mora odločati v mejah postavljenih zahtevkov. Pred upravnim sodiščem tožnica s primarnim zahtevkom zahteva, da sodišče ugotovi, da tožnica ustreza sodniški službi, podrejeno pa da se odločba sodnega sveta odpravi in zadeva vrne v nov postopek. V obravnavanem delovnem sporu pa tožnica zahteva ugotovitev, da je odločba Okrožnega sodišča v A. nezakonita in da se odpravi, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je slednja tožnico dolžna pozvati nazaj na delo ter ji od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter ji za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo izplačati vse mesečne plače, kot jih je prejemala pred odpovedjo delovnega razmerja. To pa sta povsem različna zahtevka, kar pomeni, da sodišče sploh ni meritorno odločilo o postavljenem zahtevku zoper toženo stranko, saj se do njega vsebinsko ni opredelilo in izvedlo predlaganih dokazov, da bi lahko presodilo, ali je odločba tožene stranke zakonita.

Sodišče prve stopnje arbitrarno, brez utemeljitve, navaja, da ni podlage za to, da bi lahko sodniku po prenehanju njegove sodniške funkcije delovno oziroma službeno razmerje s toženo stranko še naprej trajalo, češ, da je sodnik funkcionar, zaposlen za čas trajanja sodniške funkcije, česar ne more spremeniti niti okoliščina, da zakon ne predpisuje natančno, na kakšen način naj tožena stranka ugotovi prenehanje službenega razmerja. Pri tem sodišče prve stopnje namenoma povzema navedbe tožnice izven konteksta ter jih razlaga po svoje s sklicevanjem na 17. člen Zakona o funkcionarjih v državnih organih, češ, da bi morale biti pravice sodnikov po prenehanju funkcije določene s posebnimi zakoni, česar pa noben zakon ne ureja. Gre za zelo ozko in enostransko razlago sodišča, ki privede do neenakopravne obravnave sodnikov v primerjavi z ostalimi zaposlenimi v javnem sektorju. Iz sodbe sodišča prve stopnje je po eni strani mogoče razumeti, da službeno razmerje opredeljuje ločeno od delovnega razmerja, da je sodnik funkcionar, ki je zaposlen pri toženi stranki le za čas trajanja sodniške funkcije. Sklicuje se na smiselno uporabo določb ZDR-1, kljub temu pa ugotavlja, da je tožnici delovno oziroma službeno razmerje prenehalo istočasno s prenehanjem sodniške funkcije, pri tem pa ne pojasni pravne podlage za takšno stališče. Tožnica vztraja na stališču, da določb 76. člena Zakona o sodniški službi (ZSS) in prvega odstavka 132. člena Ustave RS ni mogoče tako ozko razlagati, ker gre za pravno praznino, ki jo je potrebno zapolniti z določbami Zakona o javnih funkcionarjih v državnih organih in ZDR. Člen 4. a ZSS odkazuje na smiselno uporabo ZDR. Zato je edina možna logična in življenjska razlaga, da je v takih primerih potrebno smiselno uporabiti določbe ZDR, kot tudi Zakon o funkcionarjih v državnih organih (17. člen), ki napotuje na Zakon o javnih uslužbencih (160. člen), ki se nanaša na primer prenehanja funkcije.

Nadalje se pritožba ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da prenehanje sodniške službe ni odločitev tožene stranke, temveč nastopi po samem zakonu z dnem potrditve ocene negativne sodniške službe, tožena stranka pa izda le ugotovitveno odločbo o prenehanju sodniške službe (76. člen ZSS). Ugotovitve sodišča prve stopnje, da pravice sodnikov po prenehanju sodniške funkcije niso uzakonjene, saj jih noben zakon natančno ne predpisuje, so v nasprotju z vsebino izpodbijane odločbe, s katero je odločeno, da tožnici preneha službeno oziroma delovno razmerje z dnem 28. 11. 2013 ter da ji pripadajo plača in vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja do vključno 28. 11. 2013. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in v pretežnem delu sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev, le deloma, glede datuma prenehanja službenega razmerja, je zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnica je opravljala funkcijo okrožne sodnice na Okrožnem sodišču v A.. Personalni svet Višjega sodišča v A. je za tožnico izdal oceno sodniške službe, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnica kot sodnica ne ustreza sodniški službi. Personalni svet Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je pritožbo tožnice zoper oceno zavrnil. Sodni svet je z odločbo št. 2/13-270 z dne 28. 11. 2013 odločil, (1) da se potrdi ocena sodniške službe št. Su 100100/2012-259 z dne 15. 3. 2013, ki jo je za tožnico (okrožno sodnico na Okrožnem sodišču v A.) izdelal Personalni svet Višjega sodišča v A., v zvezi s sklepom Personalnega sveta VSRS št. SuZ-ps 15/2013 in (2) da tožnici preneha sodniška funkcija dne 28. 11. 2013 iz razloga po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS. Tožnica je zoper odločbo Sodnega sveta sprožila upravni spor, vendar je bila tožba pravnomočno zavrnjena.

6. V delovnem sporu tožnica izpodbija odločbo začasne predsednice Okrožnega sodišča v A., opr. št. Su 21/2012-10 z dne 16. 12. 2013, s katero je bilo odločeno, da tožnici (1) preneha sodniška funkcija z dnem 28. 11. 2013 iz razloga po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS in (2) da ji do vključno 28. 11. 2013 pripada plača in vsi drugi prejemki, ki ji gredo iz rednega delovnega razmerja. Izpodbijana odločba začasne predsednice, izdana na podlagi 60. in 61. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/1994 in naslednji; ZS), v 1. točki izreka dejansko odloči enako, kot je že bilo odločeno z odločbo Sodnega sveta. Takšna odločitev ni pravilna, saj predstojnik sodišča nima te pristojnosti po 60. in 61. členu ZS, vendar zaradi navedenega 1. točka izreka odločbe ni nezakonita, saj gre le za ugotovitev, da je Sodni svet odločil o prenehanju sodniške funkcije tožnici. Odločitev v točki 2 odločbe, po kateri je tožnica upravičena do pravic iz delovnega razmerja (pravilno: sodniške službe) le do 28. 11. 2013, to je do dneva sprejetja odločitve na Sodnem svetu, pa po stališču pritožbenega sodišča ni pravilna.

7. V obravnavani zadevi gre za vprašanje zakonitosti in ustavnosti prenehanja sodniškega službenega razmerja (sodniške službe) z dnem, ko Sodni svet potrdi oceno sodniške službe, da sodnik ne ustreza sodniški službi. Zakon o sodniški službi (Ur. l. RS, št. 19/1994 s sprem. - ZSS) ne ureja prenehanja službenega razmerja sodnika. ZSS v drugem odstavku 1. člena določa, da je sodnik v službenem razmerju z Republiko Slovenijo (sodniška služba), v 23. členu istega zakona pa je določeno, da sodnik nastopi sodniško službo z dnem, ko pred predsednikom državnega zbora izreče prisego. Prenehanje sodniške službe torej glede vprašanja prenehanja službe iz razloga po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS (če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza sodniški službi (33. člen ZSS)) ni normirano, niti ni določeno prenehanje sodniške službe v ostalih primerih, ko sodniku preneha funkcija (74. člen). Zato sta glede datuma prenehanja sodniške službe možni dve stališči in sicer, da sodniška služba preneha istočasno z dnem prenehanja sodniške funkcije (to je takrat, ko Sodni svet potrdi oceno personalnega sveta, da sodnik ne ustreza sodniški službi), ali pa z dnem, ko je sodnik o samem prenehanju sodniške funkcije pisno obveščen, torej takrat, ko mu je vročena obrazložena odločba Sodnega sveta, da mu sodniška funkcija preneha iz razloga po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZDR-1. Po drugem stališču je potrebno glede datuma prenehanja sodniške službe smiselno uporabiti določbe ZDR-1, ki se nanašajo na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali pa na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, ki pomeni odpoved brez odpovednega roka, ki veljata z dnem vročitve odpovedi delavcu.

ZSS v 4.a členu določa, da se glede sodnikovih pravic in obveznosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja, torej v obravnavani zadevi Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013 in 78/2013 - popr.; ZDR-1), ki je veljal v času prenehanja sodniške funkcije tožnice. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi sicer pravilne ugotovitve, da tožnica ni bila v delovnem razmerju, temveč v službenem razmerju, štelo, da smiselna uporaba določb ZDR-1 glede prenehanja službenega razmerja ni utemeljena. Sodišče druge stopnje se s takšnim stališčem ne strinja. Po vsebini sta si obe razmerji, tako službeno razmerje kot delovno razmerje, podobni (z izjemo odnosa podrejenosti - nadrejenosti, ki ga v službenem razmerju ni, saj je sodnik pri sojenju neodvisen), s tem, da gre pri delovnem razmerju za pogodbeni odnos med delavcem in delodajalcem, ki nastane s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, pri službenem razmerju pa za razmerje, ki nastane na podlagi odločitve pristojnega organa, ki sodnika izvoli oziroma imenuje v funkcijo in položaj, zakon pa določa medsebojne pravice sodnika in delodajalca oziroma službodajalca, torej Republike Slovenije.

Pri presoji, kdaj sodniku, ki mu je prenehala sodniška funkcija, preneha službeno razmerje, je bistveno vprašanje, ali razlaga, da službeno razmerje preneha „za nazaj“, torej že z dnem, ko Sodni svet potrdi oceno personalnega sveta, da sodnik ne ustreza sodniški službi, za razliko od delovnega razmerja, ko npr. delovno razmerje preneha z datumom podaje izredne odpovedi (to je vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu), ustvarja nedopustno razlikovanje med zaposlenimi osebami, kar pomeni kršitev drugega odstavka 14. čl. Ustave RS)(1). Glede datuma prenehanja službenega razmerja je treba vsebinsko primerjati pravice in obveznosti, ki so vezane na sodniško službo in delovno razmerje. Ker gre za dve kategoriji zaposlenih, katerih pravice in obveznosti so (razen v delu, ki se nanaša na sodnikovo neodvisnost pri odločanju) bistveno enake oziroma podobne (trajno opravljanje dela, na podlagi katerega se oseba vključi v socialna zavarovanja ter prejema plačo in ima bistveno enake pravice iz dela: regres, dopust, ...), ni razlogov, da bi ti dve kategoriji zaposlenih različno obravnavali glede samega prenehanja razmerja. Takšno razlikovanje v tem delu nima razumnega in stvarnega razloga oziroma ne ustreza tistim kriterijem, ki jih pri oceni ustavnosti nedopustnega razlikovanja v svojih odločitvah upošteva Ustavno sodišče Republike Slovenije, po tako imenovanem testu arbitrarnosti, ko za dopustnost takšnega posega zadošča že kakršenkoli nearbitraren, torej razumen in stvarno utemeljen razlog.(2)

8. Potrebno je tudi izpostaviti, da sodniška funkcija in sodniška služba ne nastopita istočasno, temveč da je sodnik izvoljen v sodniško funkcijo na podlagi odločitve Državnega zbora RS, sodniško službo pa nastopi z dnem podaje prisege pred predsednikom Državnega zbora RS. Zato tudi ni razloga, da ne bi bilo prenehanje sodniške funkcije in prenehanje sodniške službe časovno ločeno. Ureditev v ZSS, ki ne določa datuma prenehanja službenega razmerja, je podnormirana. Stališče, da s prenehanjem funkcije preneha tudi službeno razmerje, pa poleg kršitve načela enakosti pomeni tudi nedopusten poseg v pravice sodnega funkcionarja za nazaj, saj razmerje preneha, preden je sodnik z razlogi zanj sploh seznanjen. Prenehanje sodniške funkcije, ki nastopi z dnem, ko Sodni svet odloči o pritožbi sodnika zoper oceno sodniškega dela, glede na navedeno, ne pomeni istočasnega prenehanja službe, temveč je treba s smiselno uporabo določb ZDR-1, zaradi zagotovitve ustavnega načela enakosti zaposlenih oseb, katerih pravice in obveznosti so (razen v delu, ki se nanaša na sodnikovo neodvisnost pri odločanju), bistveno enake oziroma podobne, šteti, da lahko sodniku na ustavno skladen način preneha sodniška služba z dnem, ko mu je vročena (obrazložena) odločba Sodnega sveta o prenehanju sodniške funkcije, ne pa za nazaj, že na dan sprejema odločitve na Sodnem svetu.

Ob upoštevanju smiselne uporabe ZDR-1 gre pri prenehanju funkcije po svoji naravi za situacijo, ki najbolj ustreza redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (89. člen ZDR-1) oziroma izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga na strani delavca, ki jo poda delodajalec (110. člen ZDR-1). V obeh primerih začne odpoved učinkovati z dnem vročitve delavcu (s tem, da pri redni odpovedi s tem dnem začne teči odpovedni rok, pri izredni odpovedi pa pogodba o zaposlitvi z vročitvijo preneha). To pa pomeni, da sodniška služba preneha z dnem vročitve odločbe Sodnega sveta sodniku, enako kot pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu, ki je v delovnem razmerju, ki velja z dnem vročitve delavcu. Zaradi narave opravljanja sodniške funkcije, to je trajnega mandata, ki se izvršuje tako, da sodnik dejansko opravlja delo na način, ki je skoraj identičen delu ostalih zaposlenih (npr. delavcev ali javnih uslužbencev), obstajajo bistvene vsebinske razlike med poslanskim in sodniškim mandatom. Poslanski mandat je po naravi stvari časovno omejen, saj je vezan na volitve v državni zbor, ki se praviloma (redne volitve) opravljajo vsake 4 leta (drugi odstavek 12. člena Zakona o volitvah v državni zbor (ZVDZ; Ur. l. RS, št. 44/92 in nadalj.) ali celo pogosteje (predčasne volitve; tretji odstavek 12. člena ZVDZ). Prav zaradi časovne omejenosti poslanskega mandata in drugačne opredelitve razlogov za prenehanje mandata poslancu ter povsem drugačne vsebine dela sodnika, ni mogoče datuma prenehanja službenega razmerja sodnika izenačevati s situacijo, ko poslancu preneha mandat v skladu z določbo prvega odstavka 9. člena Zakona o poslancih (Uradni list RS, št. 48/1992 in naslednji; ZPos), pri čemer ZPos v drugem odstavku 9. člena določa, da poslancu preneha mandat z dnem, ko državni zbor ugotovi, da so nastali razlogi iz prejšnjega odstavka. Sodnik svojo funkcijo opravlja trajno (129. člen Ustave RS), pravice in obveznosti iz službenega razmerja pa so po vsebini bistveno bolj podobne pravicam in obveznostim iz delovnega razmerja, kot pa pravicam in obveznostim poslanca iz naslova izvrševanja poslanskega mandata.

9. Pritožba tožnice pa ni utemeljena v delu, ki se nanaša na preostali del tožbenega zahtevka, torej za priznanje vseh pravic iz službenega razmerja za čas po datumu vročitve odločbe Sodnega sveta. ZSS namreč nima določbe, iz katere bi izhajalo, da delodajalec oziroma službodajalec v primeru prenehanja sodniške službe sodnika razporedi na drugo ustrezno delo (pri sodiščih se kot takšno lahko izpostavi delo strokovnega sodelavca) oziroma da je dolžan preveriti, ali takšno prosto delovno mesto obstaja. Po določbi 4.a člena ZSS se glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja. ZSS torej določa, da se smiselno uporablja ZDR-1, ne določa pa smiselne uporabe Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002 in naslednji; ZJU). Zato tudi ni pravilno zavzemanje tožnice, da bi sodišče pravice sodnika, kateremu je prenehala sodniška funkcija, presojalo v skladu z določbo 160. člena ZJU, ki določa, da javnemu uslužbencu, za katerega se ugotovi, da je nesposoben za svoj položaj oziroma za svoje delovno mesto, delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi z učinkom po preteku odpovednega roka, če ga ni mogoče premestiti na drugo ustrezno delovno mesto, za katero izpolnjuje pogoje. Zato je mogoče glede datuma prenehanja sodniške službe smiselno uporabiti le določbe ZDR-1, ne pa tudi določb ZJU.

10. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, le deloma, glede pravic iz službenega razmerja po datumu odločitve Sodnega sveta o potrditvi ocene sodniške službe, pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Ker je v tem obsegu pritožba delno utemeljena, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. točke 358. člena ZPP delno ugodilo pritožbi ter izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožnici priznalo vse pravice iz službenega razmerja do dne, ko je bila tožnici vročena odločba Sodnega sveta, št. 2/13-270 z dne 28. 11. 2013. Pritožbeno sodišče je v tem delu odločilo opisno, pri čemer pa je takšna odločitev dovolj specificirana oz. konkretizirana in jo bo lahko tožena stranka izvršila na podlagi podatkov (vročilnice) v personalni mapi tožnice pri Okrožnem sodišču v A.. V presežku pa je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo. Ker v preostalem niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker za odločitev o pritožbi niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

(1) Prim. stališče, ki ga je sodnik dr. Fišer zavzel v svojem odklonilnem mnenju k odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-175/97 z dne 25. 11. 1999. V zadevi je bilo odločeno, da določba prvega odstavka 58. člena Zakona o sodniški službi ni v neskladju z Ustavo. Določba Zakona o sodniški službi, ki določa minimalno in maksimalno dolžino dopusta sodnikov, ni v neskladju z načelom enakosti pred zakonom. Zakonodajalec je namreč pri določitvi obsega in načina izvrševanja pravice do letnega dopusta, ki sodniku pripada iz službenega razmerja, zagotavljal tako pravico sodnika do dopusta, ki izvira iz dela, kakor tudi neovirano delovanje sodstva. Narava dela sodnika kot funkcionarja in delovanje sodišča kot državne institucije namreč ne dopuščata daljšega trajanja letnega dopusta sodnikov. Takšno razlikovanje med ureditvijo pravice do letnega dopusta v delovnem razmerju in službenem razmerju torej ni brez razumnega in stvarnega razloga. Večinsko stališče temelji na stališču, da položaj funkcionarja v službenem razmerju ni primerljiv s položajem delavca v delovnem razmerju in pravice in dolžnosti sodnika iz službenega razmerja zato ureja ZSS samostojno.

Po stališču sodnika dr. Fišerja je takšna primerjava povsem pavšalizirana in ne pove nič vsebinskega. Vprašanje, ki je ključno, je v konkretnem primeru naslednje: ali določba prvega odst. 58. čl. ZSS, ki pravi, da ima lahko sodnik največ 40 dni dopusta, ustvarja nedopustno razlikovanje med zaposlenimi osebami (kar bi pomenilo kršitev drugega odst. 14. čl. Ustave RS) ali ne. Šele, če bi službeno in delovno razmerje razbili na posamezne elemente, bi primerjava po ločenem stališču morebiti postala smiselna. V navedeni zadevi je dr. Fišer menil, da takšna primerjava sama zase niti ne bi privedla do pravilne rešitve.

V obravnavani zadevi, ko pa ne gre za vprašanje pravic iz naslova invalidnosti, oziroma presoje pravic oseb s telesno okvaro, ki svoje delo opravljajo s povečanim naporom, in za katere je pravilneje, da se jih primerja z vidika vlaganja povečanih naporov in ne z vidika vsebine njihovega dela, pa je po stališču pritožbenega sodišča utemeljena vsebinska primerjava elementov službenega razmerja in delovnega razmerja, saj pokaže, da drugačno obravnavanje datuma prenehanja službenega razmerja v primerjavi z delovnim razmerjem ustvarja nedopustno razlikovanje med tema dvema kategorijama zaposlenih oseb, saj so pravice in obveznosti bistveno enake oziroma podobne.

(2) Test arbitrarnosti je Ustavno sodišče RS uporabilo v številnih odločbah, v katerih je presojalo kršenje ustavnega načela enakosti pred zakonom v smislu drugega odstavka 14. člena Ustave RS, npr.: odločba št. U-I-296/96-41 z dne 19. 3. 1998, sklep št. U-I-227/08-25 z dne 2. 12. 2010, sklep št. U-I-300/95 z dne 14. 10. 1998, in številni drugi).