Jedro

Obstoj sodniške službe oziroma službenega razmerja sodnika je vezan na sodniško funkcijo. Ko ta preneha, preneha tudi službeno razmerje oziroma sodniška služba.

Glede sodnikovih pravic in obveznosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene z ZSS se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja.

Tožnica ni bila v delovnem, pač pa v službenem razmerju in s toženo stranko ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Med zaposlenim in delodajalcem obstaja pogodbeni odnos, ki nastane s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, službeno pa je razmerje, ki nastane na podlagi odločbe pristojnega organa, ki sodnika izvoli v funkcijo in na položaj. Zato sodnik kot funkcionar ni v enakem položaju kot zaposlena oseba, za katero se uporabljajo določbe ZJU o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v tem ni nobenega nedopustnega razlikovanja. Sodnikov položaj je že v izhodišču drugačen od položaja zaposlenega javnega uslužbenca, zato je razlikovanje med prenehanjem službenega razmerja sodnika in prenehanjem delovnega razmerja javnega uslužbenca utemeljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločbe Okrožnega sodišča v A. Su 21/2012-10 z dne 16. 12. 2013, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje oziroma službeno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, za vrnitev na delo ter premestitev na ustrezno delovno mesto in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 28. 11. 2013 dalje. Ugotovilo je, da je bila tožnica razrešena s funkcije okrožne sodnice zaradi negativne ocene sodniške službe, ki jo je Sodni svet potrdil 28. 11. 2013, ko je sprejel sklep, da ji sodniška funkcija preneha iz razloga po 7. točki prvega odstavka 74. člena Zakona o sodniški službi (ZSS - UPB, Ur. l. RS, št. 94/2007 in nadaljnji). Na podlagi sklepa je začasna predsednica Okrožnega sodišča v A. 16. 12. 2013 izdala odločbo o ugotovitvi prenehanja sodniške funkcije in o pravici do plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja do 28. 11. 2013. Presodilo je, da po prenehanju sodniške funkcije ni več podlage za obstoj službenega razmerja sodnika in za nadaljevanje dela na kakšnem drugem delovnem mestu.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi in delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je v odločbi začasne predsednice Okrožnega sodišča v A. spremenilo datum, do katerega ji je priznalo pravice iz službenega razmerja, in sicer z 28. 11. 2013 na datum vročitve odločbe tožnici. Za ta čas ji je priznalo tudi vse pravice iz službenega razmerja, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo. Poudarilo je, da do prenehanja službenega razmerja ne more priti prej, preden je odločba o prenehanju sodniške funkcije vročena, sicer pa je soglašalo s presojo sodišča prve stopnje, da po razrešitvi s funkcije sodnice ni podlage za nadaljevanje dela tožnice na drugem delovnem mestu.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišče druge stopnje ni argumentirano obrazložilo svoje odločitve, da sodba nima tehtnih razlogov in v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in sami s seboj v nasprotju. Meni, da je sama s seboj v nasprotju ugotovitev v sodbi, da akt, ki ga je izdala začasna predsednica okrožnega sodišča, ni nezakonit, čeprav hkrati ugotavlja, da predsednica pristojnosti za odločitev o prenehanju sodniške funkcije nima. Nadalje meni, da gre za nedopustno arbitrarnost, ker je sodišče najprej uporabilo določbe ZDR-1 glede datuma prenehanja delovnega razmerja in s tem zagotovilo enakost sodnih funkcionarjev z drugimi zaposlenimi osebami, nato pa navedlo, da ZSS smiselne uporabe ZJU ne določa. Meni, da je smiselna uporaba ZJU in ZDR-1 možna in da bi morala imeti pravice, kot ostali zaposleni, kar pomeni, da bi ji morala biti po prenehanju funkcije zagotovljena zaposlitev na drugem delovnem mestu. Očita tudi, da sodba nima razlogov in ne ustreza standardu obrazloženosti glede stališča, da odločbe Sodnega sveta v postopku pred delovnim sodiščem ni mogoče preizkušati. Presoje zakonitosti odločbe Sodnega sveta ni zahtevala, pač pa le presojo zakonitosti sklepa začasne predsednice sodišča o prenehanju delovnega razmerja. O tem zahtevku sodišče po mnenju revidentke sploh ni meritorno odločilo. Čeprav ZSS nima določbe o pravicah iz delovnega razmerja tudi za čas po datumu vročitve odločbe Sodnega sveta o prenehanju sodniške funkcije, bi moralo sodišče smiselno uporabiti ZDR-1. Razlaga sodišča, ki je samo navrglo, da noben zakon ne določa, da je treba po prenehanju sodniške službe zagotoviti sodniku nadaljevanje delovnega razmerja, je ozka in enostranska in privede do neenakopravne obravnave sodnikov v primerjavi z ostalimi zaposlenimi v javnem sektorju. Če postopki niso predpisani, gre za pravno praznino in jo je treba napolniti z določbami ZJU oziroma Zakonom o javnih funkcionarjih in ZDR. Tožnici je prenehala sodniška funkcija, ker je bilo ugotovljeno, da ne ustreza sodniški službi, ker ni izpolnjevala vseh kriterijev iz 29. člena ZSS, to pa pomeni, da ni sposobna opravljati sodniškega dela, kar je razlog nesposobnosti, zato bi bila upravičena do ohranitve zaposlitve, kot to določa 160. člen ZJU. Sodišče je s svojo odločitvijo nedopustno razlikovalo med zaposlenimi osebami in sodniki. Zato naj bi zagrešilo kršitev 14. člena Ustave RS. Predlaga, da se odločitev sodišča druge stopnje spremeni, podrejeno pa razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Očitek bistvenih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Razlogi izpodbijane sodbe o odločilnih dejstvih, ki so vsa ugotovljena, so povsem jasni. Med njimi ni nasprotij, zaradi katerih izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti.

7. Bistvo odločitve začasne predsednice Okrožnega sodišča v A., ki se izpodbija v tem delovnem sporu, je odločitev o pravicah tožnice, ki ji je po sklepu Sodnega sveta z dne 28. 11. 2013 sodniška funkcija prenehala. Sodišče je o sklepu začasne predsednice odločilo po vsebini, zato je očitek, da o njem ni odločilo meritorno oziroma celo, da je odločalo izven okvira postavljenega zahtevka, neutemeljen. Neutemeljen je tudi očitek, da izpodbijana sodba ne ustreza standardu obrazloženosti glede stališča, da odločbe Sodnega sveta v postopku pred delovnim sodiščem ni mogoče preizkušati. Jasno je, da se v delovnem sporu ne presoja zakonitost odločitve Sodnega sveta; to dejstvo ne potrebuje posebne razlage. Tožnica v reviziji sama navaja, da ne izpodbija odločitve Sodnega sveta, pač pa odločitev začasne predsednice okrožnega sodišča. Prav o zakonitosti te odločbe je sodišče tudi odločalo. Ugotovilo je, da je sklep glede datuma, do katerega je zaradi prenehanja sodniške funkcije treba tožnici priznati pravico do plače in drugih prejemkov, nezakonit, zato ga je spremenilo in datum 28. 11. 2013 nadomestilo z datumom vročitve odločbe sodnega sveta. Do tega datuma ji je priznalo vse pravice iz službenega razmerja, v ostalem pa je potrdilo zavrnitev tožbenega zahtevka, s katerim je tožnica zahtevala razveljavitev sklepa in reintegracijo z vsemi pravicami in premestitev na drugo delovno mesto.

8. Sodišče druge stopnje je sicer v 6. točki obrazložitve res zapisalo, da odločitev začasne predsednice v 1. točki izreka sklepa (da tožnici preneha sodniška funkcija z 28. 11. 2013) ni pravilna, ker taka odločitev ni v pristojnosti predsednika sodišča, pač pa sodnega sveta, nato pa je zaključilo, da odločitev ni nezakonita. Vendar pa zaradi tega sodbi ni mogoče očitati nasprotja v razlogih, saj iz nadaljnjega pojasnila, da se v tem delu izpodbijana odločba šteje za ugotovitveno, ker le povzema že sprejeto odločitev Sodnega sveta, izhaja, da sodišče šteje izpodbijano odločbo v tem delu le za nepravilno oblikovano, ne pa za nezakonito.

9. Z navedbo, da je nelogična, sama s seboj v nasprotju in protiustavna razlaga, da ZSS ne določa smiselne uporabe 160. člena ZJU in da izpodbijana sodba o tem nima razlogov, tožnica očitno uveljavlja bistveno kršitev, vendar neutemeljeno. Vprašanje, katere predpise je ali bi moralo uporabiti sodišče, je stvar pravilne uporabe materialnega prava in ne bistvene kršitve.

10. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11. Odločitev, da tožnici po datumu vročitve odločbe sodnega sveta o prenehanju sodniške funkcije ne pripadajo več nobene pravice iz službenega razmerja ter da ni upravičena do vrnitve na delo in do premestitve na drugo delovno mesto, je pravilna. Po 1. členu ZSS sodnica oziroma sodnik (v nadaljnjem besedilu: sodnik), izvoljen v sodniško funkcijo, dobi položaj, ki mu ga zagotavljajo ustava, zakon, ki ureja organizacijo in pristojnost sodišč in ta zakon. Sodnik je v službenem razmerju z Republiko Slovenijo (v nadaljnjem besedilu: sodniška služba). Glede na takšno določbo je obstoj sodniške službe oziroma službenega razmerja sodnika torej vezan na sodniško funkcijo. Ko ta preneha, preneha tudi službeno razmerje oziroma sodniška služba.

12. ZSS v 4a. členu določa, da se glede sodnikovih pravic in obveznosti v zvezi s sodniško službo, ki niso urejene s tem zakonom, smiselno uporabljajo določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja. V zvezi s to določbo in 18. členom Zakona o funkcionarjih v državnih organih, ki (med drugim) podobno določa, da ima funkcionar „druge pravice iz delovnega razmerja v skladu z zakonom, ki ureja ta vprašanja za delavce v državnih organih ...“, se tožnica neutemeljeno zavzema za to, da bi ji morale biti po prenehanju sodniške funkcije zagotovljene pravice, ki pripadajo zaposlenemu javnemu uslužbencu, za katerega se ugotovi, da je nesposoben za svoj položaj (160. člen ZJU). Citirani zakonski določbi se glede pravic in obveznosti, ki jih ZSS ne ureja, lahko nanašata le na čas trajanja sodniške funkcije oziroma sodniške službe, saj iz njiju jasno izhaja, da gre za „sodnikove pravice in obveznosti v zvezi s sodniško službo“ oziroma „pravicefunkcionarja“. Na čas po prenehanju sodniške funkcije in sodniške službe se citirani določbi ne nanašata.

13. Revidentka se nepravilno sklicuje tudi na 17. člen Zakona o funkcionarjih, ki naj bi napotoval na uporabo ZJU. V 17. členu Zakona o funkcionarjih je med drugim navedeno, da so pravice sodnikov (in drugih pravosodnih funkcionarjev) po prenehanju funkcije določene s posebnimi zakoni. Iz te določbe ne izhaja napotitev na ZJU, ki je splošni zakon, pač pa na poseben zakon, ki je v tem primeru za sodnike ZSS. Sodnik je funkcionar in ne javni uslužbenec (četrti odstavek 1. člena ZJU), za katerega bi veljale določbe ZJU o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje, tožnica ni bila v delovnem, pač pa v službenem razmerju in s toženo stranko ni imela sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Med zaposlenim in delodajalcem obstaja pogodbeni odnos, ki nastane s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi, službeno pa je razmerje, ki nastane na podlagi odločbe pristojnega organa, ki sodnika izvoli v funkcijo in na položaj. Zato sodnik kot funkcionar ni v enakem položaju kot zaposlena oseba, za katero se uporabljajo določbe ZJU o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v tem ni nobenega nedopustnega razlikovanja. Sodnikov položaj je že v izhodišču drugačen od položaja zaposlenega javnega uslužbenca, zato je razlikovanje med prenehanjem službenega razmerja sodnika in prenehanjem delovnega razmerja javnega uslužbenca utemeljeno. Vztrajanje, da pomeni prenehanje sodniške službe ob prenehanju sodniške funkcije neenako obravnavo v primerjavi z drugimi zaposlenimi v javnem sektorju ter sklicevanje na neustavnost takšnega stališča je zato neutemeljeno.

14. Neutemeljeno se revidentka zavzema tudi za to, da bi se morale določbe o odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabiti zaradi pravne praznine, ki naj bi nastala, ker ZSS ne ureja načina prenehanja delovnega razmerja. ZSS sicer res ne vsebuje določbe o prenehanju delovnega razmerja po prenehanju sodniške funkcije, vendar pa to ne pomeni obstoja pravne praznine, ki bi jo bilo treba zapolniti na način, ki ga predlaga tožnica. Sodnik ni v delovnem pač pa v službenem razmerju, ki preneha na podlagi določb ZSS, konkretno na podlagi 74. člena ZSS v povezavi s 1. členom ZSS, zato je logično, da ZSS določb o prenehanju delovnega razmerja ne vsebuje. Če iz ocene njegove službe izhaja, da ne ustreza sodniški službi (33. člen ZSS), sodniku po 7. točki prvega odstavka 74. člena ZSS preneha sodniška funkcija. Oseba, ki ji je prenehala sodniška funkcija, z dnem, ko sodni svet potrdi oceno (tretji odstavek 74. člena ZSS), preneha biti sodnik, saj prenehanje sodniške funkcije pomeni izgubo položaja sodnika. Ker službeno razmerje (sodniška služba) po drugem odstavku 1. člena ZSS obstaja le med sodnikom in Republiko Slovenijo, po prenehanju sodniške funkcije ni več podlage za obstoj službenega razmerja (sodniške službe). Niti ZSS niti noben drug poseben zakon v smislu 17. člena Zakona o funkcionarjih ne določa pravice do vzpostavitve delovnega razmerja po prenehanju sodniške funkcije, do katerega pride zaradi negativne ocene sodniške službe. Zato je zahtevek tožnice za vrnitev na delo in premestitev na drugo delovno mesto neutemeljen.

15. Glede na to, da je Sodni svet odločil o prenehanju sodniške funkcije, je bila začasna predsednica, ki je to odločitev povzela v sklepu, dolžna izdati odločbo o pravicah iz službenega razmerja, ki jih je tožnici ob ugotovitvi, da ji je sodniška funkcija prenehala 28. 11. 2013 (tretji odstavek 74. člena ZSS), do tega datuma tudi priznala. Z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o prenehanju funkcije, saj je o tem odločil že Sodni svet. Začasna predsednica je to dejstvo le ugotovila in priznala tožnici pravice do datuma prenehanja sodniške funkcije.

16. Sodišče druge stopnje je odločbo začasne predsednice spremenilo le glede datuma, do katerega se tožnici priznajo pravice iz službenega razmerja. Po tem datumu iz navedenih razlogov do njih ni več upravičena.

17. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.