Jedro

Tudi javni skladi se morajo v razmerjih s potrošniki podrediti pravu varstva potrošnikov in se ne smejo posluževati (nepoštenih) poslovnih praks, ki jih ZVPot preganja.

Izrek

Revizija se v delu zoper odločitev o tožbenih zahtevkih V. B., I. V., I. B., D. B., K. B., T. J., A. Č., A. Č., P. C., T. L., S. C., M. V., U. G., M. G., D. K., G. K., P. K., Z. L., U. L., A. L., A. M., M. L., V. L., E. M., T. N., T. B., F. S., B. G., T. Š., B. S., M. Š. M., B. M., A. V., M. B., N. T., A. Š. in S. Š. zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožniki so v tej pravdi vtoževali plačilo kapitaliziranih obresti od predplačil za stanovanja, ki so jih kupili od toženca. Prvostopenjsko sodišče je z vmesno in delno sodbo odločilo, da tožnikom pripadajo obresti od zapadlosti treh obrokov predplačil dalje, in zavrnilo presežni tožbeni zahtevek. Presodilo je, da je toženec, ki je javni sklad, tožnikom dolžan plačati obresti po 41. členu v zvezi s četrtim odstavkom 1. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot).

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je začetek teka obresti še dodatno omejilo, in sicer, da obresti ne pričnejo teči prej kot od dejanskih plačil obrokov dalje. Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. 3. Revizijsko sodišče je s sklepom II DoR 121/2011 z dne 5. 10. 2011 odločilo o toženčevem predlogu za dopustitev revizije in toženčevo revizijo dopustilo glede pravnega vprašanja, ali za toženo stranko veljajo določbe ZVPot, ter glede pravnega vprašanja, ali je tožena stranka v konkretnih primerih pogojevala izročitve stanovanj s predhodnim plačilom kupnine.

Navedbe revidenta

4. Toženec je vložil pravočasno revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno, naj sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da zanj ne velja ZVPot, saj ni podjetje, ki bi opravljalo pridobitno dejavnost, temveč je javni sklad. Takšno stališče je v drugi zadevi sprejelo tudi pritožbeno sodišče, razlogi zanj pa so navedeni še v odločbi Ministrstva za gospodarstvo. Četrti odstavek 1. člena ZVPot je le pojasnjevalna določba tretjega odstavka istega člena. Toženec opravlja nepridobitno dejavnost, deluje v javnem interesu in je dolžan izvajati pravila javnega naročanja. Na trgu ne posluje prosto, stanovanj ne ponuja po tržni ceni in ne pridobiva dobička. Namen 41. člena ZVPot je v vračilu koristi prodajalca potrošniku. Korist ni nastala. Kupci so z izpodbijano odločitvijo obogateni, toženec, ki je javni subjekt, pa je oškodovan. Toženec ni pogojeval izročitve stanovanj s predhodnim plačilom kupnine. Tožniki predlagani plačilni dinamiki, ki je bila šele predmet pogodb, niso nasprotovali. O predlagani plačilni dinamiki se je bilo mogoče pogajati. Sankcija za zamudo s predplačili je bila le v plačilu zakonskih zamudnih obresti. Vsi tožniki so stanovanja prejeli tudi v primeru, če so s plačili zamujali. Prvostopenjsko sodišče je v drugi enaki zadevi odločilo, da ni bilo pogojevanja predplačil. Pritožbeno sodišče je zmotno presodilo, da 41. člen ZVPot ne bi veljal le v primeru, če bi toženec tožnikom vnaprej ponudil različne možnosti plačila, saj ZVPot te obveznosti ne nalaga. ZVPot se nanaša le na situacije, ko kupci nasprotujejo predlaganemu predplačilu s strani prodajalca. V tem je smisel pogojevanja, ki bi ga bilo treba ugotavljati za vsakega tožnika posebej. Toženec v reviziji tudi obširno navaja dejstva, ki odstopajo od ugotovitev nižjih sodišč, in sodiščema očita storitev številnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ter kršitev 2., 7. in 286. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP).

Odgovor nasprotne stranke

5. Tožniki v odgovoru na revizijo nasprotujejo revizijskim navedbam, opozarjajo na preseganje okvira dopuščene revizije in predlagajo zavrnitev neutemeljene revizije.

6. Revizija v delu zoper odločitev o tožbenih zahtevkih tožnikov, ki so navedeni v izreku te odločbe, ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

7. V premoženjskih sporih, kakršen je tudi obravnavani zaradi plačila kapitaliziranih obresti (39. člen ZPP), revizija ni dovoljena oziroma ne more biti dopuščena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000,00 EUR (drugi in tretji odstavek 367. člena ZPP).

8. Toženec v reviziji kot vrednost spornega predmeta zmotno navaja seštevek vrednosti vseh tožbenih zahtevkov posameznih tožnikov. Gre za subjektivno kumulacijo tožbenih zahtevkov navadnih sospornikov (195. člen ZPP), ki ne povzroči seštevanja vrednosti posameznih zahtevkov in je treba zato vrednost spornega predmeta presojati ločeno za zahtevek vsakega tožnika posebej (drugi odstavek 41. člena ZPP).(1) Tožniki, ki tožbene zahtevke uveljavljajo skupaj v parih in ki vtoževanih terjatev niso (jasno) opredelili za solidarne oziroma nerazdelne, uveljavljajo deljive terjatve (406. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ), ki se delijo po enakih delih (tretji odstavek 393. člena OZ).

9. Skladno z navedenim revizijsko sodišče ugotavlja, da sporne vrednosti za V. B., I. V., I. B., D. B., K. B., T. J., A. Č., A. Č., P. C., T. L., S. C., M. V., U. G., M. G., D. K., G. K., P. K., Z. L., U. L., A. L., A. M., M. L., V. L., E. M., T. N., T. B., F. S., B. G., T. Š., B. S., M. Š. M., B. M., A. V., M. B., N. T., A. Š. in S. Š. ne presegajo 2.000,00 EUR. Pri oceni spornih vrednosti (za E. M. in A. V.) je upoštevan tudi (vrednostno določljivi) zavrnilni del sodbe prvostopenjskega sodišča. 10. Ker torej revizija v opisanem obsegu ni dovoljena, jo je revizijsko sodišče v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije

11. Z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče in stranke so torej v revizijskem postopku vezani in na dejanske ugotovitve nižjih sodišč in na meje dopuščene revizije. Revizijsko sodišče zato vseh trditev, ki od ugotovljenega dejanskega stanja kakorkoli odstopajo in ki izpostavljajo vprašanja, glede katerih revizija ni bila dopuščena, ni upoštevalo. V konkretni zadevi so neupoštevni tudi vsi očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj pomenijo vprašanja, ki presegajo okvir dopuščene revizije.

12. Osebna veljavnost ZVPot je urejena v določbah drugega, tretjega in četrtega odstavka 1. člena ZVPot. Nesporno se razteza na potrošnika, ki je fizična oseba, ki pridobiva ali uporablja blago in storitve za namene izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti (drugi odstavek), in na podjetje, za katerega šteje pravna ali fizična oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost, ne glede na njeno pravnoorganizacijsko obliko ali lastninsko pripadnost (tretji odstavek). Vprašanje pa je, ali četrti odstavek, po katerem se obveznosti, ki jih ima po ZVPot podjetje, nanašajo tudi na zavode in druge organizacije oziroma druge fizične osebe, ki zagotavljajo potrošnikom blago in storitve, velja za toženca.

13. Po presoji revizijskega sodišča, ki ni vezano na odločbe nižjih sodišč in razloge upravnih odločb, revizija ne ponudi in tudi drugače ni najti razlogov, da v konkretnem primeru ZVPot za toženca, ki je kot javni sklad potrošnikom zagotavljal blago (stanovanja), ne velja. Namen ZVPot je varstvo potrošnikov. Tudi javni skladi se morajo v razmerjih s potrošniki podrediti pravu varstva potrošnikov in se ne smejo posluževati (nepoštenih) poslovnih praks, ki jih ZVPot preganja. Stališče o široki osebni veljavnosti ZVPot nenazadnje sprejema tudi pravna teorija (npr. za javne gospodarske in negospodarske zavode, lokalne skupnosti in Republiko Slovenijo).(2) Golo sklicevanje na njegove organizacijske in poslovne značilnosti (npr. neprofitnost, javni namen, namenska poraba pridobljenih sredstev, prodaja stanovanj po netržni ceni,...) te zaveze toženca ne more razbremeniti. ZVPot ne omogoča razlage, po kateri je četrti odstavek 1. člena zakona le „pojasnjevalna določba“ tretjega odstavka, saj se po izrecni dikciji obveznosti, ki jih ima podjetje, nanašajo tudi na druge organizacije, ki (na trgu) zagotavljajo potrošnikom blago. Toženec razlogom, da je organizacija, ki potrošnikom zagotavlja blago, ne nasprotuje.

14. Slediti tudi ni mogoče pavšalnemu in neizkazanemu zatrjevanju, da mu s predplačili ni nastala korist, ki bi jo moral povrniti. Jasno je namreč, da so kupci s predplačili brezplačno kreditirali prodajalca in da lahko zato zahtevajo odmeno. V potrošniških prodajnih pogodbah je načelo sočasnosti izpolnitve (455. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ) še posebej varovano, in sicer z določbo 41. člena ZVPot, po kateri je podjetje dolžno potrošniku ob dobavi blaga obračunati in plačati obresti po obrestni meri, po kakršni se obrestujejo hranilne vloge, vezane nad tri mesece, če molče ali izrecno pogojuje nakup blaga z delnim ali celotnim predplačilom in dobavi blago ali opravi storitev po prejemu predplačila. Namen omenjene odločbe, ki pravzaprav že predvideva obstoj prodajalčeve koristi, je v preprečevanju nepoštene poslovne prakse. Kupcu, ki ima ekonomski interes po sočasni izpolnitvi, omogoča, da s pogojevanimi predplačili ni oškodovan. Prodajalcu ne nalaga kazni, saj ne določa plačila zakonskih zamudnih obresti, ki imajo deloma tudi kaznovalno funkcijo, temveč le plačilo običajne (minimalne) odmene za uporabo denarja. Po presoji revizijskega sodišča za uporabo 41. člena ZVPot tudi ni bistveno, če prodajalec s predplačili dejansko ni bil obogaten, saj gre za okoliščine, ki izhajajo izključno iz njegove sfere in se ne nanašajo na razmerje s potrošnikom.

15. Neutemeljeni so revizijski očitki, da toženec ni pogojeval nakupa stanovanj s predplačili. Toženec je že v javnem razpisu, ki je določal le eno možnost sklenitve pogodbe in ki je v bistvenem že predvidel plačilno dinamiko, ki je obsegala plačilo celotne kupnine pred vselitvijo, (vsaj) molče sklenitev pogodbe pogojeval s predplačilom. Enaka dinamika je bila povzeta v vseh prodajnih pogodbah. Dejstva, da kupci plačilni dinamiki niso nasprotovali, da se je bilo mogoče pogajati in da so plačilno dinamiko sprejeli, na vprašanje pogojevanja ne morejo vplivati oziroma obstoja pogojevanja ne izključijo. Uspešnost pogojevanja je pravzaprav pogoj za uporabo 41. člena ZVPot. Povedano drugače, če pogojevanje iz kateregakoli razloga ne uspe (gre npr. za primere, ko kupec ne sklene pogodbe, ko s pogajanji doseže sočasnost izpolnitve,...), 41. člena ZVPot niti ni mogoče uporabiti. Zaradi že omenjenega načela sočasnosti izpolnitve iz 455. člena OZ velja pritrditi stališču pritožbenega sodišča, da bi moral prodajalec v primeru, ko ponuja blago le z možnostjo predplačila, kupcu ponuditi tudi drugo možnost.(3) Napačno je torej zavzemanje toženca, da je treba potrošnika v razmerju s ponudnikom blaga obravnavati enakopravno. Nenazadnje temelji celoten ZVPot na izhodišču, da je potrošnik (pravno in ekonomsko) šibkejša stranka, ki potrebuje ustrezno zaščito. Neutemeljeno je tudi sklicevanje toženca, da je bila edina sankcija za zamudo s predplačili plačilo zakonskih zamudnih obresti oziroma da so tožniki stanovanja prejeli, čeprav so s predplačili zamujali. Pogojevanje predplačil ne obstoji le v primeru, ko so predplačila določena v pogodbi kot razvezni ali odložni pogoj. Zadošča že sankcija s plačilom zakonskih zamudnih obresti, ki zaradi svoje deloma kaznovalne narave kupcu ne puščajo zadostnih možnosti v smislu sočasne izpolnitve obveznosti.

16. Ker torej niso podani v reviziji uveljavljani razlogi (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče toženčevo revizijo v ostalem delu na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na 164. členu ZPP.

Op. št. (1): Glej tudi zadevo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 245/2009 z dne 3. 3. 2011, ki vsebuje podrobno obrazložitev takšnega stališča, in številne druge.

Op. št. (2): Glej mag. Špela Mežnar: Osebna veljavnost OZ in ZVPot, Pravna praksa, št. 36/02, str. 24. Op. št. (3): Podobno stališče je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo tudi v zadevi II Ips 209/2003 z dne 18. 3. 2004.