Jedro

Res je, da ZVPot šteje za podjetje pravne in fizične osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost, vendar je zmotno naziranje pritožnice, da ZVPot velja zgolj za podjetja, ki opravljajo pridobitno dejavnost. Skladno s 4. odstavkom 1. člena ZVPot se obveznosti, ki jih ima po ZVPot podjetje, nanašajo tudi na vse druge subjekte, ki zagotavljajo potrošnikom blago in storitve. Ne more biti dvoma, da mednje sodi tudi tožena stranka, ki je tožnikom kot potrošnikom nesporno prodala stanovanja.

Za plačila, ki so bila izvedena po v pogodbi dogovorjeni zapadlosti posameznih obrokov, so tožniki ob pravilni uporabi 1. odstavka 41. člena ZVPot upravičeni do obresti na predplačila le od dne dejanskega plačila, ne pa od pogodbeno določenega dne zapadlosti posameznega obroka.

Namen ZVPot je v varstvu vsakega potrošnika kot ekonomsko šibkejšega partnerja v pogodbenih odnosih, v katere vstopa zaradi nakupa blaga ali storitev z ekonomsko močnejšim subjektom. Tak namen zakona (zaščita potrošnika oziroma kupca) ne daje osnove za ločevanje oziroma priviligiranje določenih ponudnikov oziroma prodajalcev blaga in storitev.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se za besedilom: „... od 15.3.2005 ...“ vstavi vejica in doda besedilo: „... vendar ne prej kot od dejanskega plačila obrokov posameznih tožnikov.“.

V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenem zahtevku tožečih strank, ki od tožene stranke kot prodajalca stanovanj v soseski N. D. zahtevajo plačilo obresti od predplačil na podlagi 41. člena Zakona o varstvu potrošnikov (Ur. l. RS, št. 20/1998 s spremembami, v nadaljevanju: ZVPot).

V izpodbijani odločbi je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, kolikor tožeče stranke zahtevajo obresti od predplačil za prvi obrok od 15.4.2004, za drugi obrok od 15.9.2004 in za tretjega od 15.3.2005 (točka 1. izreka).

Z delno sodbo (točka 2. izreka) je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov za plačilo obresti po obrestni meri 4% letno od posameznih obrokov kupnine, ki so bili plačani pred v točki 1. navedenimi datumi, in sicer od dnevov plačila posameznih zneskov do v točki 1. izreka navedenih datumov.

Glede na delni umik tožbe dveh tožnikov je v točki 3. izreka s sklepom ustavilo postopek za umaknjeni znesek 51,02 EUR z zahtevanimi obrestmi.

Zoper vmesno sodbo (točka 1. izreka odločbe) vlaga pritožbo tožena stranka. Izpodbija jo iz vseh v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidenih pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev oziroma spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnikom pa naloži plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje.

Kot materialnopravno zmotno graja stališče prvega sodišča, da tudi zanj kot javni sklad velja ZVPot. Očita mu napačno uporabo materialnega prava. Namesto 4. odstavka 1. člena ZVPot bi moralo uporabiti 3. odstavek 1. člena istega predpisa. Po njem se za podjetje šteje tista pravna oseba, ki opravlja pridobitno dejavnost. Četrti odstavek 1. člena ZVPot ne širi kroga zavezancev, pač pa pojasnjuje 3. odstavek istega člena. Da za pritožnika ne velja ZVPot, je odločilo Višje sodišče v Ljubljani z odločbo VSL II Cp 2679/2009 z dne 15.11.2009. Enako je stališče Ministrstva za gospodarstvo RS v odločbi št. 0211-95/2007-2 z dne 1.8.2007. Toženec se je nanjo skliceval, sodišče pa ni zmoglo ustrezne nasprotne obrazložitve. Ker se ni opredelilo do bistvenega vprašanja – ali toženec opravlja pridobitno dejavnost, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Posledično je napačno uporabljeno materialno pravo. Sodbe se ne da preizkusiti, ker se sodišče ni opredelilo do toženčevih navedb. V obširnih pritožbenih navedbah jih ponavlja in vztraja, da kot javni sklad ne opravlja pridobitne dejavnosti in ne posluje na trgu. Deluje z namenom zagotavljanja javnega interesa – za izvajanje nacionalnega stanovanjskega programa. Namen 41. člena ZVPot je, da prodajalec povrne kupcu korist, ker lahko kupčeva predplačila uporablja za katerikoli namen. Tega pa javni nepremičninski skladi ne smejo.

Tudi če bi za pritožnika veljal ZVPot, je sodba po njegovem mnenju napačna in nezakonita. Sporno je ostalo bistveno vprašanje, ali je toženec pogojeval izročitev stanovanja s plačilom predplačil. Dejansko stanje o tem je nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni zaslišalo z njegove strani predlaganih prič. Tega tudi ni obrazložilo. Njegove navedbe in dokaze je napačno štelo kot prepozne. Bistveno je kršilo pravila pravdnega postopka iz 5. in 286. člena ZPP. Pritožniku je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem (absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP). Kršilo je tudi pravilo o dokaznem bremenu. Toženec je argumentirano prerekal tožbene trditve o pogojevanju izročitve stanovanj s predčasnim plačilom. Zato je bilo na tožnikih breme, da dokažejo, da je do pogojevanja prišlo. Zmotno je stališče sodišča, da so tožniki s prijavo na razpis za nakup stanovanja sprejeli pogoje razpisa in nanje niso mogli vplivati. Odločitev oziroma ugotovitev o molčečem pogojevanju predplačila je napačna. Tudi v tem delu ponavlja svoje navedbe s prve stopnje. Vztraja, da bi tožniki lahko predlagali drugačno plačilno dinamiko. Meni, da zato pogojevanja predplačil v smislu čl. 41/1 ZVPot ni bilo. Sicer pa bi bilo treba pogojevanje plačila predplačil obravnavati za vsakega tožnika posebej. Glede na trditveno podlago tožeče stranke bi tožnikom pripadale obresti le od prvega obroka predplačila. Navedbe o času in višini drugega obroka so prepozne.

Končno opozarja še na nepravilnost izreka vmesne sodbe. V njej je dejansko že opredeljen začetek teka obresti, kar je del odločitve o višini in ne o temelju zahtevka. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni pojasnjeno, zakaj naj bi šle tožnikom obresti že od dneva v pogodbi dogovorjenega roka plačila, ne pa od dneva dejanskega plačila. V nasprotju s 1. odstavkom 41. člena ZVPot in preko zahtevkov je priznan tek obresti od v pogodbi dogovorjenih rokov plačila namesto od datumov dejanskih plačil. Tek obresti bi bilo treba navesti za vsakega tožnika posebej.

Tožeče stranke so na vročeno pritožbo odgovorile. Predlagajo njeno zavrnitev in potrditev vmesne sodbe, razen v delu glede datumsko opredeljenega začetka teka obresti. Predlagajo, da v tem delu pritožbeno sodišče sledi predlogu razpravljajoče sodnice.

Sodnica prvega sodišča je na pritožbene očitke glede datumsko opredeljenega začetka teka obresti podala pojasnilo (2. odstavek 345. člena ZPP). Predlaga, da višje sodišče sodbo v tem delu ustrezno spremeni, ker je iz izreka pomotoma izpadel dostavek: „... vendar ne prej kot od dejanskega plačila obrokov posameznih tožnikov.“.

Pritožba je le delno utemeljena.

Tožeče stranke v tem postopku na podlagi 41. člena ZVPot zahtevajo od tožene stranke plačilo obresti od predplačil, danih za nakup stanovanj v soseski N. D.. Trdile in z razpisom za nakup stanovanj ter sklenjenimi pogodbami so dokazovale, da je tožena stranka nakup stanovanj izrecno oziroma molče pogojevala z delnim oziroma celotnim predplačilom, stanovanja pa izročila po prejemu predplačila. Tožena stranka se je v prvi vrsti branila z ugovorom, da se zanjo ne uporabljajo določila ZVPot, ker ne gre za podjetje, ki bi opravljalo pridobitno dejavnost. Njen drugi ugovor je bil, da ni izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 41. člena ZVPot za plačilo obresti: pogojevanje izročitve stanovanj s predhodnim plačilom kupnine.

Iz trditvene podlage strank in ugotovitev prvega sodišča izhaja: da je tožena stranka prodala tožnikom stanovanja na podlagi razpisa objavljenega oktobra 2003, v katerem je določila pogoje za prijavo na razpis, da je razpis med drugim določal, kdaj bodo izbrani kupci sklenili prodajno pogodbo in da bodo ob njenem podpisu plačali prvi obrok kupnine, da ob objavi razpisa stanovanja še niso bila vseljiva in da je bilo uporabno dovoljenje izdano 1.2.2005, da so bili tožniki pozvani k sklenitvi predpogodb v januarju 2004, k podpisu pogodb v marcu 2004 in da so jih vsi tudi podpisali, da je bila v prodajnih pogodbah določena plačilna dinamika (plačilo prvega obroka do 15.4.2004, drugega do 15.9.2004 in tretjega pred vselitvijo, ki je bila predvidena 15.3.2005) in da bo prodajalec kupcu izročil stanovanje po plačilu celotne kupnine.

Ker je bil sporen tako temelj kot višina tožbenega zahtevka, je prvo sodišče z vmesno sodbo najprej odločalo o podlagi. Glede na ugotovljene dejanske okoliščine je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen za obresti, ki teko od v pogodbah dogovorjenih rokov za posamezna predplačila (za prvi obrok od 15.4.2004, za drugega od 15.9.2004 in za tretjega od 15.3.2005). Pritožbi je treba pritrditi, da je v tem delu prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Glede na ugotovitev, da so bila posamezna predplačila plačana tudi izven pogodbeno dogovorjenih rokov (pri čemer je zahtevke za čas pred pogodbeno določenimi roki zavrnilo, kar ni več predmet pritožbene obravnave), je napačno odločilo o teku obresti za tista plačila, ki so bila izvedena po v pogodbi dogovorjeni zapadlosti posameznih obrokov. Kot pravilno opozarja pritožba, so v teh primerih tožniki ob pravilni uporabi 1. odstavka 41. člena ZVPot upravičeni do obresti na predplačila le od dne dejanskega plačila, ne pa od pogodbeno določenega dne zapadlosti posameznega obroka. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo. Na podlagi zakonskega pooblastila iz 5. točke 358. člena ZPP je vmesno sodbo spremenilo in odločilo, da je tožbeni zahtevek tožečih strank utemeljen za obresti od predplačil za posamezne obroke od pogodbeno dogovorjenih dnevov zapadlosti, kot jih je ugotovilo prvo sodišče, vendar ne prej, kot od dnevov dejanskega plačila obrokov posameznih tožnikov.

Sicer pa je pritožba neutemeljena.

Prvo sodišče je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in ob pravilni uporabi 1. in 41. člena ZVPot kot relevantnega materialnega prava z vmesno sodbo pravilno odločilo najprej o temelju tožbenega zahtevka (1. odstavek 315. člena ZPP). Tako odločanje (najprej o podlagi tožbenega zahtevka, šele nato o višini posameznih tožbenih zahtevkov) je narekovalo dejstvo, da je bila ob v bistvenem enakih dejanskih okoliščinah za vse tožnike (74) sporna pravna podlaga njihovih zahtevkov. Pritožbeno sodišče se strinja z njegovo dokazno oceno in ugotovitvijo, da je ta podana. Utemeljena je v jasnih, logičnih in popolnih razlogih sodbe. Kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, jih pritožbeno sodišče sprejema. V njih ne najde zatrjevanih procesnih kršitev niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Tudi o pravilnosti izreka, ki mu pritožba očita nejasnost glede posameznih tožnikov (absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) in sojenje mimo postavljenih zahtevkov (kršitev 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 2. člena ZPP) po že opisani spremembi sodbe nima pomislekov. Ob ugotovljenih istovrstnih dejanskih okoliščinah in enaki pravni podlagi za vse tožnike je kljub splošnosti (kar narekuje načelo ekonomičnosti, da lahko velja za vse tožnike) dovolj jasen, da omogoča odločanje o višini vsakega posameznega tožbenega zahtevka. Kot je pravilno (razlogi na strani 5 sodbe) pojasnilo že prvo sodišče, bo to stvar nadaljnjega postopka, vključno z ugotavljanjem konkretnega začetka teka obresti za vsakega tožnika posebej.

Ker je v preostalem (nespremenjenem) delu sodba pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjena ne z uveljavljanimi procesnim kršitvami ne s tistimi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, bo v nadaljevanju odgovorilo le še na odločilne pritožbene navedbe (1. odstavek 360. člena ZPP).

O uporabi ZVPot Ni bilo sporno, da je tožena stranka javni sklad, ustanovljen s strani Republike Slovenije za financiranje in izvajanje nacionalnega stanovanjskega programa, vzpodbujanje stanovanjske gradnje, prenove in vzdrževanja stanovanj in stanovanjskih stavb (146. člen Stanovanjskega zakona – SZ-1; Ur. l. RS, št. 69/2003 s spremembami). Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da ne gre za podjetje, saj je javni sklad pravna oseba javnega prava, ki upravlja in razpolaga s premoženjem, ki ga je ustanovitelj (RS ali samoupravna lokalna skupnost) namenil za zagotavljanje javnega interesa (1. odstavek Zakona o javnih skladih – ZJS; Ur. l. RS, št. 22/2000). Med pristojnosti tožene stranke med drugim sodi investiranje v gradnjo stanovanj in stavbna zemljišča in poslovanje z nepremičninami z namenom zagotavljanja javnega interesa (148. člen SZ-1, 8. člen Akta o ustanovitvi Stanovanjskega sklada RS kot javnega sklada – Ur.l. RS, 96/2000). Posluje kot javni nepremičninski sklad, tako da stanovanja pridobiva, oddaja v najem in jih (tudi) prodaja (31. člen Splošnih pogojev poslovanja Stanovanjskega sklada RS, Javnega sklada (Ur. l. RS, št. 119/2000). Ni bilo sporno, in to je ugotovilo tudi prvo sodišče, da je tožena stranka v obravnavanem primeru tožnikom stanovanje prodala, in sicer preko javnega razpisa, na katerem so lahko kandidirale in imele prednost določene skupine kupcev. To kaže, da je bila obravnavana prodaja stanovanj izvedena v skladu z navedenimi zakonskimi predpisi – z namenom izvajanja nacionalnega stanovanjskega programa.

Vendar prvo sodišče te okoliščine pravilno ni štelo za pravno odločilno pri odločanju o tem, ali tudi za toženko kot javni sklad in prodajalko pri poslovanju s fizičnimi osebami kot potrošniki zadevajo določila ZVPot ali ne, kar je bilo glede na trditveno podlago strank med njima sporno. ZVPot ureja pravice potrošnikov pri ponujanju, prodajanju in drugih oblikah trženja blaga in storitev s strani podjetij. Hkrati določa dolžnosti državnih in drugih subjektov, da te pravice zagotavljajo (1. odstavek 1. člena ZVPot). Res je, da ZVPot šteje za podjetje pravne in fizične osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost (3. odstavek 1. člena ZVPot), kot trdi pritožnica. Vendar je zmotno njeno nadaljnje naziranje, da ZVPot velja zgolj za podjetja, ki opravljajo pridobitno dejavnost. Prvo sodišče je pravilno opozorilo in glede na dejansko ugotovljene okoliščine uporabilo 4. odstavek 1. člena ZVPot. Po njem se obveznosti, ki jih ima po ZVPot podjetje, nanašajo tudi na vse druge subjekte, ki zagotavljajo potrošnikom blago in storitve. Ne more biti dvoma, da mednje sodi tudi tožena stranka, ki je tožnikom kot potrošnikom nesporno prodala stanovanja. Zato pritožbeno sodišče sprejema odločitev prvega sodišča kot pravilno. Ne more je omajati stališče tukajšnjega sodišča v vsebinsko drugačni zadevi, na katero opozarja pritožba. En judikat višjega sodišča ne pomeni ustaljene sodne prakse. Enako velja za stališče upravnega organa, na katerega se je sklicevala tožena stranka in nanj ponovno opozarja v pritožbi. Že prvo sodišče je pravilno povedalo, da nanj ni vezano. S konciznimi, a popolnimi razlogi je odgovorilo na vse nasprotne v pritožbi ponovljene ugovore tožene stranke (5. odstavek na strani štiri sodbe). Zato jih pritožbeno sodišče ne bo ponavljalo. Dodaja le še, da je namen ZVPot v varstvu vsakega potrošnika kot ekonomsko šibkejšega partnerja v pogodbenih odnosih, v katere vstopa zaradi nakupa blaga ali storitev z ekonomsko močnejšim subjektom. Tak namen zakona (zaščita potrošnika oziroma kupca) ne daje osnove za ločevanje oziroma priviligiranje določenih ponudnikov oziroma prodajalcev blaga in storitev, za kakršno se zavzema pritožnik. Ob ugotovljenih dejstvih, da je tožena stranka subjekt, ki med drugim tudi prodaja stanovanja, in da so bila ta v obravnavanem primeru tožnikom prodana (česar pritožba ne izpodbija), so bila ugotovljena vsa potrebna relevantna dejstva za uporabo določil ZVPot tudi v obravnavanem primeru. Očitki o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju so neutemeljeni. Prvemu sodišču ni bilo treba ugotavljati, ali tožena stranka opravlja pridobitno dejavnost ali ne. To je dovolj jasno pojasnjeno v razlogih sodbe, tako da ta tudi z očitano absolutno bistveno kršitvijo pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni obremenjena.

O pogojevanju prodaje z vnaprejšnjim plačilom kupnine Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi dokazno oceno prvega, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 41. člena ZVPot. Po njem mora podjetje, oziroma ker gre za obveznost podjetja, tudi subjekt iz 4. odstavka 1. člena ZVPot, kadar molče ali izrecno pogojuje nakup blaga ali opravljanje storitev z delnim ali celotnim predplačilom in dobavi blago ali opravi storitev po prejemu predplačila, potrošniku ob dobavi blaga ali izvedbi storitve obračunati in plačati obresti po obrestni meri, po kakršni se obrestujejo hranilne vloge, vezane nad tri mesece.

V okviru podane trditvene in dokazne podlage strank je na podlagi pravilno ocenjenega razpisa in prodajnih pogodb ugotovilo, da je tožena stranka molče pogojevala plačilo kupnine pred izročitvijo stanovanj. Pritožbeno sodišče se s tem strinja, saj je tožena stranka že v razpisnih pogojih določila, da bodo izbrani kupci ob podpisu prodajne pogodbe plačali prvi obrok kupnine, v pogodbah pa, da bodo vse ostale plačali pred vselitvijo.

Pravilno je opozorilo, da je pri vprašanju pogojevanja vnaprejšnjega plačila kupnine pravno relevantno vprašanje, ali je imel kupec možnost izbire: torej ali je lahko izbiral med več vnaprej ponujenimi možnostmi za nakup (primerjaj judikat Vrhovnega sodišča RS II Ips 165/2001 z dne 22.11.2001, II Ips 209/2003 z dne 18.3.2004, II Ips 97/96 z dne 18.9.1997 – vse sprejete v času tedaj veljavnega 26. člena Zakona o blagovnem prometu – ZBP, katerega bistvo pa je bilo povzeto v za primer uporabno določilo 41. člena ZVPot; na opisana stališča sodne prakse se opira tudi sedanja sodna praksa: primerjaj VSK I Cp 847/2006 z dne 5.6.2007, VSL I Cp 1570/99 z dne 24.1.2001 in druge).

Po ugotovitvi prvega sodišča, ki jo pritožbeno sodišče sprejema, tožniki niso imeli take možnosti izbire že sodeč po razpisnih pogojih. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z njim in ne s pritožnikom, da nanje niso imeli nobenega vpliva. Če so hoteli kandidirati na razpis, so razpisne pogoje morali sprejeti. Sicer so bili izločeni še pred izbiro kupcev, ki so imeli pri sklepanju pogodb prednost. Dejstvo, da so bile pogodbe izmed več prijavljenimi na razpis sklenjene le z izbranimi kupci, namreč ni bilo sporno. Že te dejansko ugotovljene okoliščine potrjujejo pravilnost odločitve prvega sodišča, da je tožena stranka molče pogojevala plačilo kupnine že v razpisu in v pogodbah.

Tožena stranka, na kateri je bilo trditveno in dokazno breme o drugi, kupcem v naprej ponujeni, možnosti za nakup stanovanj, o tem ni podala relevantnih trditev niti dokazov. Ugotovitve prvega sodišča v tej smeri so pravilne. Očitki pritožnice o procesnih kršitvah 286. člena ZPP, 5. in 7. člena ZPP ter o odvzeti pravici do izjave (absolutni bistveni kršitvi pravil pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena) pa so neutemeljene.

Glede na način prodaje (javni razpis) bi morala biti drugačna možnost plačilnih pogojev predvidena že v javnem razpisu. Določal pa je le eno možnost sklenitve pogodbe. V bistvenem je že predvidel plačilno dinamiko. Obsegala je plačilo celotne kupnine pred vselitvijo. Enake določbe so bile po pravilni ugotovitvi prvega sodišča povzete v vsakokratne pogodbe s tožniki kot kupci (4. in 5. členi pogodb). Trditev, da bi kupcem tožena stranka sama ponudila možnost izbire oziroma možnost drugačnih plačilnih pogojev (na primer plačilo ob izročitvi stvari) z njene strani ni bilo. Trdila je le, da so imeli kupci možnost predlagati drugačno plačilno dinamiko, a tega niso izkoristili, kar pomeni, da so se lahko pogajali o edini ponujeni možnosti nakupa. Tudi dokazi, ki jih je predlagala (v pritožbi navedene priče), so merili na dokazovanje neizkoriščene možnosti tožnikov za pogajanja o edini ponujeni možnosti oziroma o že določeni plačilni dinamiki. Pri takih navedbah pritožnica vztraja tudi v pritožbi. Ker gre za dokazovanje trditev, ki pravno niso relevantne, je sodišče predlagane dokaze (zaslišanje priče) upravičeno zavrnilo. Svojo odločitev je tudi povsem primerno obrazložilo (razlogi na strani 5-6 sodbe). Pritožbeno naziranje, da je s tem tožena stranka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, je zmotno. Tožeča stranka je trdila, da je morala kupnino plačati v naprej. V dokaz je predložila razpis in pogodbe. Iz njih je sodišče ugotovilo, da je obravnavane zneske res morala plačati pred vselitvijo. Ob takem stanju je bilo na toženi stranki trditveno in dokazno breme o tem, da predplačilo ni bilo pogojevano kot to izhaja iz razpisa in pogodb. Prvo sodišče torej v ničemer ni kršilo procesnih pravil o dokaznem bremenu, niti o pravici tožene stranke do izjave.

Odločitev, da je tožena stranka na opisani način molče pogojevala prodajo stanovanj z vnaprejšnjim plačilom kupnine in da so zato izpolnjeni pogoji iz 41. člena ZVPot za plačilo obresti od predplačil, pa je tudi pravno pravilna. Pri pogajanjih, ki naj bi jih tožeče stranke ne izkoristile, ne gre za izbiro med več vnaprej ponujenimi možnostmi, oziroma za izbiro, kar je pravno odločilno dejstvo v tej zadevi. Gre zgolj za pogajanje o spremembi edine ponujene možnosti, kar pa pogojevanja vnaprejšnjega plačila kupnine ne izključuje. Ker tožena stranka, kot že rečeno, ni ne zatrjevala ne dokazala, da bi tožnikom v naprej ponudila možnost plačila kupnine ob prevzemu stanovanja, je prvo sodišče po pravilno ugotovljenem dejanskem stanju o vseh pravno odločilnih dejstvih pravilno odločilo.

Odgovoriti je treba le še na pritožbeno trditev, da je sodišče odločalo o pogojevanih predplačilih mimo trditvene podlage tožeče stranke (zatrjevano naj bi bilo le predplačilo prvega obroka, za drugi obrok naj bi bile navedbe v vlogi z dne 8.1.2010 prepozne). Tudi ti očitki niso utemeljeni.

O vseh treh pogojevanih obrokih predplačil je sodišče pravilno odločalo v okviru pravočasno podane trditvene podlage tožeče stranke. Trdila in z razpisom ter pogodbami je dokazovala, da je bilo pogojevano plačilo vseh obrokov kupnine pred vselitvijo (primerjaj pripravljalne vloge na red. št. 27 in 31) in ne le prvega obroka, kot zmotno navaja pritožba. Tudi poprava navedb v zvezi z drugim obrokom je bila po ugotovitvi prvega sodišča pravočasna. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je tožena stranka navedeno vlogo podala sodišču v okviru roka, ki ji ga je sodišče postavilo za odgovor na vlogo tožene stranke z dne 22.12.2009 (primerjaj podatke na list. št. 65).

Po povedanem je v navedenem obsegu pritožba neutemeljena. Zato jo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrditi vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločanje o pritožbenih stroških je pridržano za končno odločbo (164. člen ZPP).