Jedro

Vrhovno sodišče je že v sodbi I Up 87/2015 zavzelo stališče, da je tudi v primeru vrnitve v domači kraj (in ne samo v primeru notranje razselitve) treba ugotoviti, ali lahko prosilec tja varno potuje in da je že sam 28. člen ZMZ, ki določa, kaj zajema resna škoda, ki je podlaga za priznanje subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena ZMZ), podlaga za stališče, da je treba preveriti, ali lahko prosilec tja varno potuje oziroma ali mu na poti ne grozi resna škoda.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožnikovi tožbi in izpodbijano odločbo tožene stranke, št. 2142-466/2015/32 (1312-15) z dne 9. 3. 2016, odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi druge alineje 52. člena v povezavi s prvo alinejo 53. člena takratnega Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ker je ugotovila, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe (ob ugotovitvi, da tožnik v tožbenem zahtevku sam predlaga, naj se odločba odpravi in se mu prizna subsidiarna zaščita in ne predlaga, da se mu prizna status begunca) pritrjuje toženi stranki, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, vendar meni, da je bistveni razlog za tako odločitev, da tožnik ni dobro izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, niti ni navajal, da bi se njemu konkretno kaj zgodilo, ampak gre le za hipotetičen strah, kaj bi se lahko zgodilo glede na to, kaj se dogaja v nekaterih delih Afganistana. Tožena stranka je po presoji sodišča prve stopnje tudi v zvezi s statusom subsidiarne zaščite pravilno ugotovila, da se tožnik lahko vrne v okraj Jaghuri, ki je stabilen v okviru province Ghazni, in je varen, četudi je obkrožen z nevarnimi okraji. Pač pa je sodišče prve stopnje tožbi ugodilo, ker tožena stranka tožnika s svojim mnenjem o tem, da ga bo lahko prišel oče iskat v Kabul oziroma da bi ga prišli tja čakat njegovi starši, ni seznanila pred izdajo odločbe, da bi se lahko do tega opredelil, zaradi česar je prišlo po mnenju sodišča prve stopnje do kršitve načela zaslišanja stranke po prvem odstavku 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker je odločbo odpravilo zaradi kršitev določb postopka, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

3. Tožena stranka v pritožbi, ki jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da je navedeni očitek edina stvar, zaradi katere bi morala ponovno opraviti osebni razgovor s tožečo stranko. Meni, da sodišče prve stopnje s tem občutno pretirava, saj je več kot prepričana, da bi tožnik povedal isto, kot je navedel že v tožbi, to je, da družina nima dovolj denarja, da bi ga pričakala v Kabulu. Pri tem pa je največja ironija, da tožniku za odhod iz izvorne države starši denarja niti niso dali, vendar je kljub temu sam prepotoval mnogo držav, živel in delal v Iranu, prav tako se je sam želel vrniti nazaj v Afganistan, vendar se je odločil, da raje, tako kot mnogo drugih prosilcev v tistem času, odide proti Evropi. Vse to kaže, da ni odvisen od denarja staršev, zato je v tem postopku popolnoma irelevantno, ali ima njegova družina denar ali ne. Dodatno obširno pojasnjuje, da se v postopku za priznanje mednarodne zaščite zgolj presoja, ali je oseba upravičena do mednarodne zaščite na podlagi Zakona o mednarodni zaščiti. V primeru, da je prošnja s pravnomočno odločbo zavrnjena, to še ne pomeni, da bo oseba dejansko tudi vrnjena v izvorno državo, niti se ji z odločbo, s katero je bila prošnja zavrnjena, ne nalaga obveznosti zapustitve države. Pravnomočno zavrnjena prošnja v postopku priznanja mednarodne zaščite namreč pomeni zgolj to, da oseba ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite in da se posledično obravnava po Zakonu o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki ureja prepoved odstranitve tujca, ko načelo nevračanja po tem zakonu in v skladu z načeli mednarodnega običajnega prava pomeni obveznost Republike Slovenije, da ne sme odstraniti tujca v državo, v kateri bi bilo njegovo življenje ali njegova svoboda ogroženo. Opozarja na 72. člen ZTuj-2 in na drugi odstavek 82. člena ZTuj-2, na podlagi katerega se mladoletnega tujca iz prejšnjega odstavka tega člena se ne sme odstraniti v matično državo ali v tretjo državo, ki ga je pripravljena sprejeti, dokler mu tam ni zagotovljen sprejem. Ker v obravnavani zadevi tožnik točno ve, kje živijo njegovi starši, ob upoštevanju, da ima z njimi redne stike, tožena stranka zavrača stališče sodišča prve stopnje, da bi morala v postopku ugotavljati možnost vračanja mladoletnika brez spremstva ter možnost, ali ga lahko sprejmejo starši, saj je to v nasprotju z namenom zakonodajalca, sodna veja oblasti pa lahko s sodno prakso zgolj zagotavlja enotno uporabo formalnih virov prava, v skladu z načelom delitve oblasti pa nima zakonodajne moči. S takim ravnanjem bi tožena stranka v okviru postopka mednarodne zaščite ravnala preko pooblastil, ki jih daje ZMZ-1. 4. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe in Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Poudarja, da je star 13 let. O tem ima tudi dejanski dokaz, saj je preko PIC-a posredoval toženi stranki kopijo tazkire še pred izdajo odločbe. Nedopustno je, da tožena stranka že prej v dvomu ni odločila v korist otroka, popolnoma nerazumljivo pa je, da v pritožbi ponovno vztraja pri tem, da je tožnik star 17 let, ne da bi se opredelila do novega dokaza, ki ga je prejela. Vztraja pri vseh navedbah v tožbi glede nevarnosti poti v okraj Jaghuri in meni, da vrnitev tožnika v domači kraj zanj ni vama. Tožnik je kot mladoletnik lažja žrtev Talibanov in drugih upornikov in glede na povečanje napadov na Hazare (viri navedeni v tožbi), je tudi tožnikova narodnost dodaten faktor tveganja, v luči katerega bi morala biti presojana varnost poti do okraja Jaghuri. Tožena stranka ni v zadostni meri upoštevala načela otrokove največje koristi pri presoji varnosti poti in se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi se morala tožena stranka prepričati, da bi tožnik lahko varno prišel v domači okraj iz Kabula in ne zgolj predpostavljati, da bi ga oče prišel čakat v Kabul in da bi nato lahko varno potovala z letalom. Poleg tega obveznost tožene stranke, da poišče stik s starši mladoletnika izhaja tudi iz 16. člena ZMZ-ja. Tožena stranka se zaveda, da mladoletniki brez spremstva, ki so vrnjeni v Kabul, tam sami ne morejo ostati, ne da bi bili podvrženi tveganju resne škode, kar je v dosedanji praksi tožena stranka že velikokrat potrdila in takšnim prosilcem dodelila subsidiarno zaščito. Dejstvo je, da bo tožnik v primeru vračanja vrnjen v Kabul, kjer nima nikogar, zato je bistveno vprašanje, ali ga lahko v Kabul pride kdo čakat in ga varno odpelje v domači kraj ali ne. To je del presoje varnosti poti in če na to vprašanje ni mogoče odgovoriti pritrdilno, potem pot tožnika domov ni varna in je upravičen do subsidiarne zaščite. Ne strinja se s tem, da je presoja, ali bi tožnik do domačega kraja lahko varno prišel šele v pristojnosti Policije na podlagi ZTuj-2, saj je varnost poti do domačega kraja del zaščite in jo mora opraviti že tožena stranka. Pomembno je tudi to, da ima tožnik v Sloveniji bratranca s priznanim statusom subsidiarne zaščite, poleg tega pa je treba upoštevati tudi tožnikovo psihofizično počutje, saj obiskuje pedopsihiatra.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Up 87/2015 zavzelo stališče, da je tudi v primeru vrnitve v domači kraj (in ne samo v primeru notranje razselitve) treba ugotoviti, ali lahko prosilec tja varno potuje in da je že sam 28. člen ZMZ, ki določa, kaj zajema resna škoda, ki je podlaga za priznanje subsidiarne oblike zaščite (tretji odstavek 2. člena ZMZ), podlaga za stališče, da je treba preveriti, ali lahko prosilec tja varno potuje oziroma ali mu na poti ne grozi resna škoda.

7. Tožena stranka pa šele v pritožbi prvič navaja, da ker ZTuj-2 posebej ureja odstranitev prosilca za mednarodno zaščito (in v tem okviru mladoletnika brez spremstva), katerega prošnja je bila pravnomočno zavrnjena, v matično državo, da v obravnavanem postopku za priznanje mednarodne zaščite tožniku (mladoletniku brez spremstva) tožena stranka ni dolžna ugotavljati, ali lahko ta varno potuje do domačega kraja, oziroma da je vprašanje, ali je ob vrnitvi v izvorno državo poskrbljeno za sprejem mladoletnika, ki ni v nobeni zvezi z mednarodno zaščito, stvar organa, ki se ukvarja z odstranitvijo tujcev.

8. Tožena stranka v pritožbi tudi ne pojasni, zakaj se je z vprašanjem varne poti v domači kraj oziroma sprejema mladoletnega prosilca v matični državi potemtakem v izpodbijani odločbi sploh ukvarjala, in zakaj ni svojih stališč, da je treba vprašanja odstranitve prosilca za mednarodno zaščito, ki mu je prošnja pravnomočno zavrnjena, obravnavati izključno na podlagi določb ZTuj-2 (ki ga v izpodbijani odločbi sploh ne omenja) navedla že v izpodbijani odločbi.

9. Nasprotno pa je sama tožena stranka temu vprašanju v izpodbijani odločbi dala še poseben poudarek na več mestih, in sicer na 20., 21. in 22. strani izpodbijane odločbe. Eden poglavitnih argumentov tožene stranke v izpodbijani odločbi pa je, da se tožnik lahko varno vrne v domači kraj tudi zato, ker bi ga lahko prišel oče iskat v Kabul (drugi odstavek na 20. strani) oziroma da ni težav, da ga starši ne bi prišli čakat v Kabul (drugi odstavek na 22. strani). Zato tudi v primeru pravilnosti njenih stališč, s temi pritožbenimi navedbami in stališči glede na obrazložitev izpodbijane odločbe ne more odpraviti njene pomanjkljivosti.

10. Glede na navedeno Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko tožnika ni še pred izdajo izpodbijane odločbe seznanila s svojim sklepanjem, da ga bo lahko prišel oče (oziroma starši) iskat v Kabul, da bi se lahko do tega opredelil (še posebej glede na dejstvo, da gre za mladoletno osebo) kršila načelo zaslišanja stranke po prvem odstavku 9. člena ZUP (po katerem je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbe, preden se ta izda).

11. Vrhovno sodišče se tudi strinja s sodiščem prve stopnje, da je načelo največje otrokove koristi (prva alineja prvega odstavka 16. člena ZMZ) treba upoštevati tudi, ko gre za presojo varnosti poti, po kateri naj bi prosilec prišel do svojega kraja. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi tudi pravilno opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 171/2012, v kateri je Vrhovno sodišče, ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke, v kateri je ta uveljavljala identična stališča kot v sedaj obravnavani zadevi, presodilo, da so obveznosti iz druge alineje prvega odstavka 16. člena ZMZ (da se začne postopek iskanja staršev ali drugih sorodnikov mladoletnika brez spremstva) že stvar ZMZ in ne šele ZTuj-2. Vrhovno sodišče pa še dodaja, da je v podkrepitev tega stališča v navedeni zadevi še navedlo, da je vprašanje, ali je v izvorni državi poskrbljeno za nujno potrebno varnost in ustrezen sprejem z vidika osnovnih pogojev za življenje zavrnjenih mladoletnih prosilcev za mednarodno zaščito, vezano na tveganje v smislu tretjega odstavka 2. člena ZMZ v povezavi s 3. členom MKVČP. 12. Zato je Vrhovno sodišče, ker je ugotovilo, da je izpodbijana sodba pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene, pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi podlagi prvega odstavka 76. člena ZUS-1.