Jedro

Dejanja, ki jih opisuje tožnik, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, saj tožnik ni z ničemer utemeljil, kaj se je njemu osebno zgodilo, prav tako ni navedel nobene konkretne okoliščine oziroma podrobnosti, ki bi kazale na njegovo ogroženost, ni se srečal s talibani, ampak se je z dogodki, ki so povezani s talibani, seznanil preko medijev, navedel pa je tudi, da talibani niso nikoli prišli k njim domov niti k sosedom, prav tako pa se noben član družine ni nikoli osebno srečal s talibani niti s katero drugo organizacijo.

Sodišče se strinja z navedbo tožeče stranke, da predstavlja mladoletnost tožnika dodaten faktor tveganja, ki ga je potrebno upoštevati pri presoji varnosti poti do okraja Jaghuri.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-466/2015/32 (1312-15) z dne 9. 3. 2016 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, kaj je tožnik povedal v prošnji za priznanje mednarodne zaščite, kaj je povedal v dopolnitvi prošnje in kaj je povedal v osebnem razgovoru. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da identiteta tožnika ni nesporno izkazana. Glede svojega rojstnega podatka je navajal različne in nasprotujoče si podatke. Ker je ves čas spreminjal podatke glede datuma rojstva in ker je navajal neresnične podatke v zvezi s pridobitvijo točnega datuma rojstva, je tožena stranka štela za tožnikovo starost tisto starost, kot jo je navedel pri podaji prošnje za mednarodno zaščito, to pa je starost sedemnajst let. Tožena stranka ne dvomi, da tožnik pripada etnični skupini Hazarov. Prav tako sprejema, da tožnik prihaja iz okraja Jaghuri, kjer so Hazari večinsko prebivalstvo. V tem okraju province Ghazni je 100% prebivalstva hazarske narodnosti.

2. Po ugotovitvi tožene stranke tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Po njenem mnenju obstajajo razlogi, ki vzbujajo dvom v resničnost tožnikovih izjav, ker se na nekaterih mestih razlikujejo, pri čemer tožnik nejasnosti ni uspel pojasniti. Tako je navajal različne podatke glede datuma rojstva, glede tega, kdaj je bil obveščen, koliko je v resnici star in glede dokumentov. Prav tako je navajal različne osebne podatke glede svojih družinskih članov. Razen tega je pri podaji prošnje navedel, da je v Iranu živel pri sorodnikih, medtem ko je na osebnem razgovoru dejal, da sta z bratrancem živela v Iranu v Esvahanu in da je s sorodniki mislil na bratranca. Glede na vse navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni izkazal splošne verodostojnosti. Poleg tega tožena stranka meni, da tožnik izjavo, da želi v Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, ni podal z namenom, da bi v Republiki Sloveniji pridobil mednarodno zaščito, ampak da bi lahko odšel iz Centra za tujce, kamor je bil nastanjen zaradi odstranitve iz države. Tožnik je v postopku navedel, da je bil pred tem v Iranu, Turčiji, Grčiji, Srbiji, na Hrvaškem. Vse navedene države so bile zanj varne, pa za mednarodno zaščito ni zaprosil, ker je bila njegova ciljna država Avstrija. Torej ni zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji kakor hitro je to bilo mogoče, ampak zato, da pride ven iz Centra za tujce, kot je sam navedel, da pride iz zaprtega v odprt „kamp“. Tožnik je kot svoj glavni razlog za odhod iz izvorne države izpostavil njegov strah pred talibani, Al Kaido in organizacijo Daish. Navedel je, da talibani hodijo od hiše do hiše in ugrabljajo ljudi, pobijajo Hazare. Ker je star trinajst ali štirinajst let, je za njih zelo zanimiv in bi ga lahko prisilili v svoje vrste. Ker je dal zgolj splošne podatke, je bil večkrat pozvan, naj navede razloge, ki se nanašajo izključno nanj osebno. Navedel je, da je kar nekaj otrok, ki so njegovih let, ubili tako, da so jim privezali trakove z razstrelivom ali pa jih poslali na lokacijo in jih razstrelili, deklice pa so ugrabili in imeli za spolne usluge. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik v zvezi s tem ni doživel nobene osebne izkušnje in njegovemu strahu pred talibani, ki jih ni nikdar srečal, manjka subjektivni element. Če bi se v svojem domačem okolju dejansko počutil ogroženega zaradi novačenja s strani talibanov in v zvezi s tem imel kakšne posredne in neposredne izkušnje, bi to zagotovo izpostavil sam od sebe tako pri prodaji prošnje kot pri osebnem razgovoru. Podobno je tožnik nadaljeval, da bi ga lahko vzeli talibani in ga uporabili za vojne zadeve ter ga izkoristili za žrtev. Te navedbe tožena stranka ocenjuje kot preveč pavšalne in neprepričljive. Uradna oseba ga je večkrat vprašala, kaj se njemu osebno zgodilo, vendar ni nikoli omenil, da bi bil osebno ogrožen zaradi talibanov, Daisha ali Al Kaide. S tem v zvezi je navedel, da je to videl pri poročilih na televiziji in da se je držal doma, kjer se je skrival. Na vprašanje, kako je osebno ogrožen s strani Daish, Al Kaide in talibanov, kjer živi, je navedel, da ni samo njegovo življenje v nevarnosti, ampak so ogroženi vsi. Tožena stranka na osnovi navedenih dokazov ugotavlja, da dejanja, ki jih opisuje tožnik, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, saj navajanje splošnih podatkov ni mogoče šteti za kršenje osnovnih človekovih pravic, ki bi bilo ponavljajoče, resno in hudo do te mere, da bi ga bilo mogoče šteti za preganjanje. Njegov subjektivni strah ni izkazan s konkretnimi neposrednimi grožnjami, kajti strah mora biti oprt na konkretne okoliščine. Tožnik pa ni z ničemer utemeljil, kaj se je njemu osebno zgodilo, prav tako ni navedel nobene konkretne okoliščine oziroma podrobnosti, ki bi kazale na njegovo ogroženost. Eksplicitno je navedel, da se ni nikoli srečal s talibani, ampak se je z dogodki, ki so povezani s talibani, seznanil preko medijev. Na vprašanje, kateri dogodek v Afganistanu je bil zanj najtežji, ni opisal nobenega osebnega dogodka, ampak je navedel zgolj to, da je največ grozot videl po televiziji in da ga je bilo zaradi tega strah. Opisal je en sam dogodek, ki ga je videl pri poročilih. Tudi v zvezi s tem dogodkom je navedel kontradiktorne izjave. V konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti vzročne zveze med dejanji in razlogi preganjanja. Navsezadnje njegova družina ni zapustila kraja bivanja in še vedno živi v okraju Jaghuri v vasi Busi. Navedel je tudi, da talibani niso nikoli prišli k njim domov niti k sosedom, prav tako pa se noben član družine ni nikoli osebno srečal s talibani niti s katero drugo organizacijo. Tožnikovo navajanje, da je bil doma ves čas zaprt, pa tožena stranka šteje za zavajajočo trditev, saj je sam navedel, da je občasno hodil v šolo, poleg tega pa je tudi dva meseca delal v nekem hotelu, ko je pomagal streči hrano.

3. Glede presoje upravičenosti za priznanje subsidiarne zaščite tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni dokazal, da obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu smrtne kazni ali usmrtitve niti mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni v izvorni državi. Tožena stranka je preverila, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite v smislu 3. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). V ta namen je preučila različna aktualna poročila in članke, ki jih v nadaljevanju povzema. Glede na vse preučene informacije tožena stranka ugotavlja, da se razmere po provincah in posameznih okrajih v Afganistanu zelo razlikujejo, zato je dodatno preučila razmere v provinci Ghazni in okraju Jaghuri, od koder prihaja tožnik. Varnostna situacija v provinci Ghazni je precej raznolika. Vsa poročila, ki obravnavajo varnostno situacijo v provinci Ghazni, poudarjajo, da varnostni problemi niso značilni za okraje, kjer so Hazari v večini (Jaghuri, Malistan, Nawur), ampak zgolj za tista področja, kjer je večinsko prebivalstvo paštunske narodnosti. V okraju Jaghuri se je zgodil samo en varnostni incident v letu 2015, vsi ostali incidenti pa so bili v ostalih okrajih, kjer ne živijo izključno Hazari. Tudi tožnik ni navajal, da bi imela njegova družina, ki še vedno živi v Jaghuriju, kakršnekoli težave s talibi niti ni navajal, da so ti sploh prisotni na njihovem območju. To pomeni, da je varnost v okraju Jaghuri dobra. To je najbolj varen del province Ghazni. Za okraj Jaghuri velja, da je zunaj nadzora talibov. Nevarnost pred mogočimi spopadi med Hazari in talibi je v okraju Jaghuri nižja kot kjerkoli drugje v Hazariatu tudi zaradi učinkovitih pogajanj in vzpostavljanja miru med ljudmi in starešinami Jaghurija in talibi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Tožena stranka je preverila tudi varnost poti, ki vodijo v okraj Jaghuri. Na podlagi informacij je ugotovila, da do okraja Jaghuri obstajajo tri najpogostejše cestne povezave. Najkrajša je tudi najbolj nevarna, saj poteka skozi okraj Andar in Qarabagh in glede na to, da je Qarabagh okraj z več narodnostmi je tam sorazmerno veliko upornikov. Druga cesta poteka preko okraja Gelan, kjer živijo predvsem Paštuni in je tam sorazmerno veliko upornikov. Potreben je pogovor med prebivalci Jaghurija in Gelana glede prostega gibanja civilistov. Najbolj pogosto uporabljena cesta pa prečka okraj Nawur, kjer prebivalstvo predstavljajo izključno Hazari in zato velja za varno. Glede na to, da ima tožnik doma svojo družino, to je starše, brate, sestro in strica ter je z njimi v kontaktih, po mnenju tožene stranke ne predstavlja težav, da bi se lahko vrnil domov, saj bi ga lahko oče varno prišel iskat v Kabul in ga preko varnih poti pripeljal do doma. V okraj Jaghuri je možno potovati tudi preko province Bamyan, s katero so vzpostavljene redne letalske linije iz Kabula in nazaj, od tam pa je prevozna cesta v Ghazni preko okraja Waras in dalje proti okraju Nawur ter Jaghuri. Iz province Bamyan je možno priti čez gorski prelaz Haji Ghak v okraj Beshud ter nato v Nawur in Jaghuri. Glede na to, da iz informacij izhaja, da je okraj Jaghuri eden najbolj mirnih v Afganistanu, ni mogoče zaslediti, da bi varnostni incidenti vplivali na oslabitev obstoječe cestne infrastrukture. Torej varnostna situacija je v Jaghuriju stabilna, saj zaradi večinskega hazarskega prebivalstva tam ni talibov, poleg tega pa obstajajo tudi varne cestne povezave do Jaghurija. Tožena stranka je upoštevala tudi sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi št. C-465/07, v kateri je bilo zavzeto stališče, da čimbolj je prosilec morebiti sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se osebi prizna pravica do subsidiarne zaščite. Življenje tožnika ob vrnitvi v izvorno državo v okraj Jaghuri ne bo ogroženo, saj samovoljno nasilje v tem okraju nima takšnih razsežnosti, da bi se ga lahko označilo za sistematično znašanje nad civilisti.

4. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je tožnik pred odhodom iz izvorne države imel urejeno družinsko življenje v Jaghuriju, kjer še vedno živita njegova starša, brata, sestra in stric, h katerim se zagotovo lahko vrne. Ob vrnitvi ne bi bil iztrgan iz družinskega življenja in ne bi bil ločen od staršev, ampak bi lahko z družino ponovno živel. Rekel je, da z družino ni imel težav in na vprašanje, ali bi lahko živel s svojo družino v Afganistanu, je tožnik navedel, da mu starša zagotovo ne bi rekla, da tam ne more živeti. Ker je rekel, da so živeli dobro, je tožena stranka sledila načelu otrokove največje koristi, to je živeti s svojo družino, in pravici, da starši skrbijo zanj. Navedel je tudi, da se s starši sliši preko telefona in da vedo, da se nahaja v Sloveniji, zato ni težav, da ob morebitni vrnitvi nazaj domov starši ne bi bili obveščeni in ga ne bi prišli čakat v Kabul. Tožnik je tudi zelo samostojen, saj je dva meseca delal kot natakar in šest mesecev živel v Iranu, kjer je prav tako delal. Pri opisu poti tožnik tudi ni navedel, da bi imel na poti do Irana in naprej s strani talibov kakšne težave, čeprav naj bi potoval sam.

5. Tožnik v tožbi zatrjuje, da je star med trinajst in štirinajst let. Res je sicer, da je najprej dejal, da je star sedemnajst let, vendar pa to še ne pomeni, da mora tožena stranka upoštevati njegovo prvo izjavo. Če obstaja dvom glede starosti, bi morala tožena stranka pridobiti izvedeniško mnenje. Razen tega je iz izjav tožnika mogoče sklepati, da tožnik nima jasne predstave o starosti oseb na splošno, kar se je pokazalo pri navajanju starosti njegovih staršev. Prav tako zmota pri navedbi imen nekaterih družinskih članov ne bi smela vplivati na oceno verodostojnosti, saj tožena stranka ne more izhajati iz kulturnih vzorcev in percepcij razumevanja družinskega okolja v Sloveniji. To, da je rekel, da je v Iranu bival pri sorodnikih, kasneje pa pojasnil, da je s tem mislil svojega bratranca, pa po mnenju tožnika tudi ne pomeni splošne neverodostojnosti. Tožena stranka ne obrazloži, zakaj meni, da to prispeva k splošni neverodostojnosti. Na strani 12 odločbe piše, da je tožnik podajal nasprotujoče si izjave tudi glede dogodkov, ki jih je navedel kot razlog za zapustitev izvorne države, v nadaljevanju pa ne omeni, katere nasprotujoče izjave ima v mislih. Glede očitka, da ni vložil prošnje, kakor hitro je bilo to mogoče v državah, skozi katere je potoval, pa tožnik meni, da je predpostavka, da bo nekdo za zaščito zaprosil kakor hitro je mogoče, že zastarela, saj zadnji dogodki v času begunske krize kažejo na to, da imajo begunci ciljno državo, v katero želijo priti in tudi če bežijo iz najhujših vojnih območij, kot je Sirija, ne bodo zaprosili za zaščito v tranzitnih državah. To pa nikakor ne pomeni, da jim v izvorni državi ne grozi preganjanje ali resna škoda. Res je, da je Jaghuri eden izmed varnejših okrajev province Ghazni, vendar pa to še ne pomeni, da je vrnitev tožnika v ta okraj varna. Tožena stranka bi morala presojati varnostno situacijo v provinci Ghazni kot celoti. Tudi če je sam okraj dokaj varen, pa je obkrožen z okraji, ki so pod nadzorom talibanov. UNHCR poročilo iz leta 2003 navaja, da imajo v okrajih Jaghuri in Malistan oblast frakcijske oborožene skupine. Prav tako ugotavlja, da se vaščani okraja Jaghuri najbolj bojijo talibanov. Ravno zaradi odsotnosti policije v tem okraju se prebivalci zelo bojijo talibanov. Jaghuri, ki je obkrožen z nevarnimi okraji, lahko kadarkoli izgubi status varnega okraja. Provinca Ghazni je bila že spoznana za provinco, kjer je stopnja nevarnosti dosegla standard iz 3. alineje 28. ZMZ. Pri tem se tožnik sklicuje na sodbe upravnega in vrhovnega sodišča. Tožnikova družina nima denarja, da bi ga lahko pričakala v Kabulu in nato še za varno pot nazaj. Tožnik se na tem mestu sklicuje na poročilo, ki opisuje cestne povezave s provinco Bamyan in navaja, da so poti iz Bamyana do Kabula izredno nevarne. Številna poročila navajajo, da se veliko oseb iz province Ghazni ne more vrniti domov iz Kabula, ker je pot prenevarna. Tožena stranka ni dovolj upoštevala specifične okoliščine tožnika, ki je hazarske narodnosti. Iz poročil izhaja, da se poboji Hazarov povečujejo. Tožnik bi lahko bil ogrožen na poti. Hazarska narodnost predstavlja dodaten faktor tveganja. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in jo nadomesti s sodbo, s katero se tožniku prizna subsidiarna zaščita, podrejeno pa, naj zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1793/2015-7 z dne 20. 1. 2016, iz katere izhaja, da varnostni problemi niso značilni za okraje, kjer so Hazari v večini, v Jaghuriju pa predstavljajo 100% večino. Sodišče je pritrdilo, da do Jaghurija vodi več varnih poti, ki so sicer daljše, vzpostavljene pa so tudi redne letalske linije iz Kabula in nazaj in v Jaghuri je varno potovati preko province Bamyan. Pravilnost in zakonitost te sodbe je potrdilo tudi vrhovno sodišče (sodba št. I Up 48/2016). Tožnik v tožbi navaja tudi nekatera poročila, ki pa jih v postopku do izdaje upravnega akta ni predlagal. S tem v zvezi tožena stranka opozarja na nedovoljene tožbene novote (52. člen Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). Tožena stranka predlaga naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi meni, da citirani sodbi upravnega in vrhovnega sodišča v odgovoru na tožbo nista uporabljivi v tem primeru, ker je tam šlo za odraslega prosilca, v konkretnem primeru pa je tožnik mladoletnik. Nova dejstva (nove informacije) v izvorni državi pa je tožnik navajal zato, ker je šele iz odločbe možno ugotoviti, kaj tožena stranka šteje za pomembno v zvezi z tožnikovim primerom.

8. Tožba je utemeljena.

9. ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, saj po ugotovitvah tožene stranke ni doživel nobene osebne izkušnje in njegovemu strahu pred talibani, ki jih ni nikdar srečal, manjka subjektivni element, pri čemer ga je uradna oseba vprašala, kaj se njemu osebno zgodilo, vendar ni nikoli omenil, da bi bil osebno ogrožen zaradi talibanov, Daisha ali Al Kaide. Zaradi tega je tožena stranka pravilno ugotovila, da dejanja, ki jih opisuje tožnik, ni mogoče šteti za dejanja, ki ustrezajo vsebini pravnega standarda preganjanja, saj tožnik ni z ničemer utemeljil, kaj se je njemu osebno zgodilo, prav tako ni navedel nobene konkretne okoliščine oziroma podrobnosti, ki bi kazale na njegovo ogroženost, ni se srečal s talibani, ampak se je z dogodki, ki so povezani s talibani, seznanil preko medijev, navedel pa je tudi, da talibani niso nikoli prišli k njim domov niti k sosedom, prav tako pa se noben član družine ni nikoli osebno srečal s talibani niti s katero drugo organizacijo. S tem v zvezi pa je sodišče tudi upoštevalo, da za okraj Jaghuri velja, da je zunaj nadzora talibov in da je nevarnost pred mogočimi spopadi med Hazari in talibi v okraju Jaghuri nižja kot kjerkoli drugje v Hazariatu tudi zaradi učinkovitih pogajanj in vzpostavljanja miru med ljudmi in starešinami Jaghurija in talibi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, kar je sicer tožena stranka ugotovila, ko je ugotavljala izpolnjevanje pogojev za subsidiarno obliko zaščite.

10. V tej zadevi je po mnenju sodišča glede ugotavljanja pogojev za priznanje statusa begunca bistveno to, da tožnik ni izkazal dobro utemeljenega strahu pred preganjanjem, niti ni navajal, da bi se njemu konkretno kaj zgodilo, ampak gre le za hipotetičen strah, kaj bi se lahko zgodilo glede na to, kaj se dogaja v nekaterih delih Afganistana. Iz navedenega razloga po mnenju sodišča ni toliko pomembno, kakšno neskladnost predstavljajo tožnikove navedbe glede njegove lastne starosti, saj ga je tožena stranka še vseeno štela za mladoletno osebo. Iz enakega razloga po mnenju sodišča tudi niso relevantne neskladnosti, ki so bile prisotne pri navajanju starosti tožnikovih staršev. Ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, je pravilna predvsem iz tega razloga, ker tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, saj niti ni navedel, kaj konkretnega se je prav njemu zgodilo. Ne glede na navedeno pa sodišče tudi ugotavlja, da tožnik v tožbenem zahtevku sam predlaga, naj se odločba odpravi in tožniku prizna subsidiarna zaščita in ne predlaga, da se mu prizna status begunca.

11. Glede tožbenega očitka, da je tožena stranka presojala varnostno situacijo v okraju Jaghuri, morala pa bi presojati situacijo v provinci Ghazni kot celoti, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka ugotavljala tudi varnostno situacijo v provinci Ghazni, vendar pa je izhajala iz stališča, da ker je okraj Jaghuri varen, se tožnik lahko vrne v ta okraj. Sodišče tudi ne more slediti navedbam, da ker je celotna provinca Ghazni nestabilna, da bi bilo to potrebno upoštevati pri presoji subsidiarne oblike zaščite. Tožena stranka je namreč upoštevala, da so nekateri deli province Ghazni stabilni in to so tisti deli, kjer Hazari predstavljajo 100% prebivalstvo, med temi pa je tudi okraj Jaghuri. Če je obkrožen z nevarnimi okraji, to še ne pomeni, da ta okraj ni varen.

12. Pač pa je tožena stranka pri ugotavljanju pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite pri ugotavljanju varnosti poti v Jaghuri sklepala, da bi lahko tožnika prišel čakat njegov oče v Kabul in bi ga lahko preko varnih poti peljal domov. S tem sklepanjem pa pred odločitvijo tožnika ni seznanila, da bi se lahko do tega izjasnil in povedal, ali bi to bilo možno. Zaradi tega šele v tožbi temu oporeka, ko navaja, da njegova družina nima denarja, da bi ga lahko pričakala v Kabulu in nato še za varno pot nazaj. S tem v zvezi je namreč potrebno upoštevati, da gre za mladoletno osebo, ki je bolj izpostavljena nevarnostim poti, zaradi česar ta zadeva ni povsem primerljiva z zadevo št. I U 1793/2015, na katero se sklicuje tožena stranka v odgovoru na tožbo. S tem v zvezi se sodišče strinja z navedbo tožeče stranke, da predstavlja mladoletnost tožnika dodaten faktor tveganja, ki ga je potrebno upoštevati pri presoji varnosti poti do okraja Jaghuri.

13. Tožena stranka tožnika s svojim mnenjem o tem, da ga bo lahko prišel oče iskat v Kabul oziroma da bi ga prišli tja čakat njegovi starši, ni seznanila pred izdajo odločbe, da bi se lahko do tega opredelil, zaradi česar je prišlo po mnenju sodišča do kršitve načela zaslišanja stranke, saj je treba skladno s prvim odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbe, preden se izda odločba.

14. Načelo največje otrokove koristi je potrebno upoštevati tudi, ko gre za presojo varnosti poti, po kateri naj bi prosilec prišel do svojega kraja. S tem v zvezi želi sodišče opozoriti na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 171/2012 z dne 18. 4. 2012, kjer je sodišče navedlo, da je treba že v postopku odločanja o mednarodni zaščiti čim prej začeti postopek iskanja staršev ali drugih sorodnikov mladoletnika. Sodišče je v tisti sodbi navedlo, da tožena stranka ni poskušala ugotoviti, ali je utemeljeno pričakovati, da bi tožnika v izvorni državi sprejeli starši, niti ni poskušala vzpostaviti stika s tožnikovimi starši, seveda v okviru in na način, kot ga dovoljuje ZMZ. Ta obveznost je postavljena že v ZMZ in ne šele v Zakonu o tujcih. Pri omenjeni zadevi sicer ni šlo za identično situacijo kot v obravnavani zadevi, ko so tožnikovi starši znani in ima tožnik z njimi stike, vendar pa sodišče meni, da bi morala dati tožena stranka tožniku možnost, da se izjasni do njenih domnev, ali bi ga lahko starši resnično šli iskat v Kabul, kamor bo najverjetneje vrnjen.

15. Iz zgoraj navedenega razloga je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek iz razloga po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče odločbo odpravilo zaradi kršitev določb postopka, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo. Tožena stranka je pri ponovnem odločanju vezana na stališča sodišča, ki zadevajo vodenje postopka in uporabo materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).