Jedro

Uporaba zastaralnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Po tem, ko je Vrhovno sodišče s sklepom III Ips 51/2018-3 z dne 25. 9. 2018 delno ugodilo reviziji tožnice, je sodišče prve stopnje v (drugič) ponovljenem postopku s sodbo z dne 4. 4. 2019 zaradi zastaranja (ponovno) zavrnilo odškodninski zahtevek tožnice zoper toženko iz naslova odškodninske odgovornosti države za plačilo 839.340,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2012 (I. točka izreka) ter tožnici naložilo povrnitev 77.836,34 EUR pravdnih stroškov toženke z morebitnimi zakonskimi obrestmi (II. točka izreka).

2. V drugič ponovljenem postopku je bila sodba sodišča prve stopnje izdana po 14. 9. 2017, to je po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem na podlagi tretjega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se uporabljajo po začetku uporabe ZPP-E. 3. Sodišče druge stopnje je v relevantnem delu pritožbo tožnice zavrnilo in v nespremenjenem delu (za 804.749,98 EUR s pripadki) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (II. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

4. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 95/2020 z dne 13. 10. 2020 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je zastaranje začelo teči že 27. 1. 2009, ko naj bi tožnica zvedela za zmanjšanje vrednosti nepremičnine, od kadar sicer učinkuje vknjižba njene lastninske pravice na nepremičnini, čeprav je bil sklep o izročitvi nepremičnine (njej kot kupki v stečajnem postopku) izdan šele 22. 5. 2009 in je postal pravnomočen šele 11. 6. 2009. 5. Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Predlagala je ugoditev reviziji s spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se pritožbi tožeče stranke ugodi in se v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podredno pa z razveljavitvijo sodbe sodišča druge stopnje in vrnitvijo zadeve temu sodišču v novo sojenje pred spremenjenim senatom oziroma z razveljavitvijo obeh sodb sodišč nižjih stopenj in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico.

6. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

**Tožbeni zahtevek ter razlogi sodišč prve in druge stopnje**

7. Spor med strankama teče zaradi odškodninske odgovornosti države za ravnanje stečajnega upravitelja in stečajnega sodišča. V tem sporu tožnica uveljavlja (le še) navadno škodo zaradi manjvrednosti nepremičnine, ki jo je kupila v stečajnem postopku nad stečajnim dolžnikom A. d. o. o., – v stečaju. Škoda naj bi ji nastala zaradi tega, ker organa toženke (stečajni upravitelj in stečajni senat) tožnici nista uspela v roku izročiti sporne nepremičnine proste vseh bremen, zaradi česar tožnica ni mogla nastopati na trgu in je prodati najboljšemu kupcu. Ker je sporna nepremičnina danes vredna le še nekaj tisočakov, tožnica ne more več iztržiti kupnine, za katero jo je kupila, kar pomeni, da je oškodovana najmanj za razliko med nakupno ceno (840.600,00 EUR) in sedanjo vrednostjo, ki je po podatkih GURS na dan sestave tožbe znašala 1.260,00 EUR. Tožnica je naknadno umaknila tožbo za 35.250,02 EUR, kar ustreza kupnini, za katero je to nepremičnino uspela prodati.

8. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je bila tožnica, tudi če bi šteli, da je Okrajno sodišče v Ljubljani ravnalo napačno, ko je izdalo sklep o dovolitvi vknjižbe z dne 4. 7. 2008, s takšnim (napačnim) ravnanjem seznanjena najkasneje s prejemom sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 3. 12. 2008, ki je sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je vknjižbo zavrnilo. Toženka je zatrjevala, da je tožnica ta sklep prejela najkasneje 31. 12. 2008, česar tožnica ni prerekala. Od trenutka prejema sklepa Višjega sodišča v Ljubljani je bila tožnica tako seznanjena z nastankom škodnega dogodka in od tega dne dalje je začel teči zastaralni rok, v katerem bi morala tožnica poskrbeti, da izve tudi za škodo in njen obseg. Do trenutka vložitve tožbe je triletni zastaralni rok potekel. 9. Sodišče druge stopnje je sicer pritrdilo stališču o zastaranju, vendar ga je utemeljilo z drugimi dejstvi. Kot relevantno je štelo (neprerekano) navedbo tožnice v tožbi, da ji je bila nepremičnina izročena 27. 1. 2009. Po stališču sodišča druge stopnje bi tožnica od takrat dalje z nepremičnino že lahko razpolagala in bi tudi že lahko ocenila višino škode.

**Presoja utemeljenosti revizije**

10. Vrhovno sodišče je izpodbijano odločbo preizkusilo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Zato ni upoštevalo navedb, s katerimi je revidentka poskušala izpodbiti dejansko stanje, saj to ni dovoljen revizijski razlog (drugi odstavek 370. člena ZPP).

11. Ker revizija ni bila dopuščena glede očitane absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožnica v tem postopku še ni bila zaslišana, Vrhovno sodišče, upoštevajoč določbo 371. člena ZPP, na ta očitek ni odgovarjalo.

12. Tožnica v reviziji navaja naslednji potek dogodkov, na podlagi katerih utemeljuje odškodninsko odgovornost toženke in materialnopravno nepravilnost stališča sodišča druge stopnje o zastaranju: - tožnica je dne 15. 11. 2007 s stečajnim dolžnikom A., d. o. o., Ljubljana – v stečaju na podlagi postopka prodaje premoženja z javnim zbiranjem ponudb sklenila prodajno pogodbo za nepremičnino parc. št. 721, k. o. ..., za kupnino 840.600,00 EUR (v nadaljevanju Pogodbo); - v Pogodbi je bilo navedeno, da je prodajalec (stečajni dolžnik) nepremičnino pridobil na podlagi prodajne pogodbe z dne 16. 12. 2005, da vknjižba lastninske pravice na prodajalca na dan sklenitve Pogodbe še ni bila izvedena, da pa je bil 27. 11. 2006 vložen predlog za vpis lastninske pravice na prodajalca v zemljiški knjigi, označen s plombo 29661/2006, ter da so na nepremičnini vpisane tri hipoteke; - s Pogodbo se je prodajalec zavezal, da bo tožnici izročil bremen prosto nepremičnino v izključno last, posest in užitek, v roku osmih dni po plačilu celotne kupnine; - tožnica je kupnino pravočasno in v celoti plačala, Okrožno sodišče v Ljubljani pa je s sklepom St 197/2006 z dne 27. 12. 2007 tožnici to nepremičnino izročilo z dovolitvijo vknjižbe lastninske pravice v zemljiško knjigo; - Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom Dn 1360/2008 z dne 4. 7. 2008 na podlagi prej navedenega sklepa dovolilo vknjižbo lastninske pravice v korist tožnice ter vknjižbo izbrisov prepovedi odtujitve in obremenitve, zaznambe izvršbe, zaznambe izvršljivosti terjatev in treh hipotek; - Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom II Cp 4522/2008 z dne 3. 12. 2008, ki ga je tožnica prejela 31. 12. 2008, ugodilo pritožbi upnika Banka, d. d. in prej navedeni sklep spremenilo tako, da se vpis lastninske pravice v korist tožnice ne opravi, ter razveljavilo izbris treh hipotek; - pooblaščenka tožnice je 28. 5. 2009 prejela (že drugi – op. VSRS) sklep o izročitvi nepremičnine Okrožnega sodišča v Ljubljani St 1110/2008 z dne 22. 5. 2009, izdan v stečajnem postopku nad dolžnikom A., d. o. o., Ljubljana – v stečaju, ki je postal pravnomočen in izvršljiv 11. 6. 2009, s katerim je to sodišče sklenilo, da so izpolnjeni pogoji za vknjižbo lastninske pravice v korist tožnice; - tožnica je bila v zemljiško knjigo vknjižena kot lastnica sporne nepremičnine 15. 9. 2011, vpis naj bi učinkoval od 27. 1. 2009. 13. Po prvem odstavku 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. 14. Iz 26. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) izhaja zahteva, da sodišča v odškodninskih sporih zoper državo ne smejo sprejemati stališč, ki bi bila v nasprotju z drugimi človekovimi pravicami. Uspeh z ugovorom zastaranja pomeni, da je bila (ne vedno nedopustno) prizadeta človekova pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena URS.1 V takšnem primeru namreč izdaja zavrnilne sodbe ni posledica vsebinske in celovite presoje dejanskega in pravnega stanja zadeve, temveč ugotovitve o poteku zastaralnega roka.2 Uporaba zastaralnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic.3 Prav to pa se je po presoji Vrhovnega sodišča zgodilo v obravnavanem primeru.

15. Sodišče druge stopnje je svojo ugotovitev o poteku triletnega zastaralnega roka pred vložitvijo tožbe (vložena je bila 22. 5. 2012) oprlo na neprerekano navedbo tožnice, da ji je bila sporna nepremičnina izročena 27. 1. 2009, a še vedno ne bremen prosta. Takšen zaključek o zastaranju pa v konkretnem primeru glede na v postopku pred sodišči nižjih stopenj ugotovljeno, še manj pa glede na v reviziji zatrjevano, dejansko stanje ni pravilen.

16. Tožnica je v tem postopku zahtevala odškodnino zaradi tega, ker s sporno nepremičnino ni mogla razpolagati oziroma je bila vrednost te nepremičnine (po tem, ko je tožnica postala njena lastnica) zaradi njene obremenjenosti zmanjšana. Za nastanek škode je bil relevanten trenutek pridobitve lastninske pravice tožnice na takšni (obremenjeni) nepremičnini. Vendar pa za začetek zastaranja zgolj to še ne zadostuje. Glede na določbo prvega odstavka 352. člena OZ je bilo namreč bistveno tudi, da je tožnica vedela, da je škoda nastala (da je torej vedela to, da je pridobila lastninsko pravico, in tudi to, da je pridobila lastninsko pravico na obremenjeni nepremičnini), oziroma, da bi ob zadostni skrbnosti to vsaj morala vedeti, ter da je imela možnost to škodo učinkovito sodno uveljaviti.

17. Izročitev pri nepremičninah ni razpolagalni pravni posel za pridobitev lastninske pravice (gl. določbe 1. in 2. odseka 2. oddelka IV. dela Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)); zato izročitev za pridobitev lastninske pravice, s tem pa tudi za začetek teka zastaralnega roka, v konkretnem primeru ne more biti pravno relevantna. Da bi šlo za kakšen drugačen način pridobitve lastninske pravice, pritožbeno sodišče v zvezi z besedno zvezo „izročitev v last“ ni pojasnilo. Iz navedb tožnice sicer izhaja pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa (gl. 42. člen SPZ), vendar pa povezava s trenutkom, ki ga je za odločilnega štelo pritožbeno sodišče, glede nobene od odločb, ki so jih v konkretnem primeru izdala sodišča, ni razvidna.

18. Glede na obrazloženo pri dnevu 27. 1. 2009 ne more iti za pravno odločilni trenutek, od katerega je tožnica vedela, da je pridobila lastninsko pravico na obremenjenih nepremičninah, oziroma od katerega bi to vsaj morala vedeti. Po tem, ko se prvi sklep o izročitvi, tak kot je bil (navezan na vsebino prodajne pogodbe, in sicer glede obveznosti izročitve bremen proste nepremičnine), ni udejanjil, je namreč (tudi) stečajno sodišče štelo, da je v konkretnem primeru treba ponovno izdati sklep o izročitvi, ter ga 22. 5. 2009, torej že po datumu, ki ga je sodišče druge stopnje štelo za relevantnega za začetek teka zastaralnega roka, tudi izdalo. Zato ni mogoče očitati tožnici, da bi že tedaj morala vedeti za škodo v zgoraj obrazloženem smislu. Položaj se je namreč v konkretnem primeru za tožnico dovolj izkristaliziral šele z drugim sklepom o izročitvi. Od njegove izdaje (pred tem se tožnica z njim niti ni mogla seznaniti) do vložitve tožbe pa triletni zastaralni rok ni potekel. 19. Pri pridobitvi lastninske pravice v stečajnem postopku gre za originarni način njene pridobitve na podlagi sodne odločbe (gl. prvi odstavek 192. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju v zvezi s 156. členom Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji), pri čemer je vpis v zemljiško knjigo le deklaratoren.4 Glede na to je ob upoštevanju poprej obrazloženega nepravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica za škodo izvedela že s prejemom sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4522/2008 z dne 3. 12. 2008. **Odločitev o reviziji in stroških postopka**

20. Vrhovno sodišče je po obrazloženem reviziji ugodilo ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zaradi katerega je ostalo dejansko stanje (tako pred sodiščem druge kot prve stopnje) nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 380. člena ZPP), ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka sklepa). Glede na stališča Vrhovnega sodišča o zastaranju naj sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku vsebinsko presodi obstoj morebitne odškodninske odgovornosti toženke.

21. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka sklepa).

22. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-450/15-13 z dne 2. 6. 2016 (9. in 12. točko obrazložitve). 2 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-290/12-9 z dne 25. 4. 2013 (5. in 6. točko obrazložitve). 3 Prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1177/12-17, Up-89/14-15 z dne 28. 5. 2015 (17. točko obrazložitve). 4 Prim. sodbo VSRS II Ips 131/2006 z dne 12. 6. 2008.