Jedro

Teoretično izhodišče, da mora oškodovanec v primeru, ko zve za škodni dogodek, sam poskrbeti, da zve za škodo in njen obseg, ne pomeni, da subjektivni zastaralni rok teče od seznanitve s škodnim dogodkom, kot je to zmotno presodilo prvostopenjsko sodišče. Pritožnica pravilno opozarja, da zakon ne določa roka, v katerem bi oškodovanec moral poskrbeti za to, da bi izvedel za škodo in njen obseg, temveč začetek teka subjektivnega zastaralnega roka postavi v trenutek, ko oškodovanec ve za oba pogoja oziroma ko bi glede na okoliščine konkretnega primera moral in mogel vedeti za oba pogoja (tj. da oškodovanec ve za škodo in da ve za njenega povzročitelja). Začetek teka subjektivnega zastaralnega roka je torej (med drugim) vezan na zavedanje o škodi, škode pa se ni mogoče zavedati, dokler ta ne nastane. Nastanek škodnega dogodka in nastanek škode namreč nujno ne sovpadata. Škodljive posledice oziroma škoda so lahko v posameznih primerih znane šele pozno po škodnem dogodku. Pogoj za začetek teka zastaralnega roka je izpolnjen, ko se škoda oziroma njen obseg stabilizira.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu glede razlike med 840.600,00 EUR in 804.749,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 5. 2012 dalje do plačila spremeni tako, da se v tem delu zaradi umika tožbe postopek ustavi.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

O dosedanjem poteku postopka

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že dne 14. 11. 2014 izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 3.637.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2012 dalje, prav tako tudi njen zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati stroške postopka, in sicer 24.757,20 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude s plačilom pa tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka dalje do plačila (sodba VIII Pg 2128/2012 z dne 14. 11. 2014 v zvezi s popravnim sklepom VIII Pg 2128/2012 z dne 9. 3. 2014). Navedeno sodbo je pritožbeno sodišče dne 13. 1. 2016 s sklepom I Cpg 842/2015 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V novem sojenju je sodišče prve stopnje s sodbo z dne 12. 1. 2017 (zaradi zastaranja) ponovno zavrnilo odškodninski zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko za plačilo 3.637.440,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2012 dalje do plačila in posledično tožeči stranki v plačilo naložilo 41.395,00 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (list. št. 188). S sodbo I Cpg 633/2017 z dne 7. 3. 2018 je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in citirano sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo. Pri tem je sklenilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prim. list. št. 237).

3. Tožeča stranka je zoper odločitev pritožbenega sodišča vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tudi zaradi kršitve pravice do enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS). Reviziji je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom in sodbo III Ips 51/2018-3 z dne 25. 9. 2018 delno ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo glede plačila razlike med 840.600,00 EUR in 1.260,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 5. 2012 in stroškov postopka ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu je revizijo tožeče stranke zavrnilo. Odločilo je, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za novo sodbo (list. št. 280). Pri tem je kot nosilne razloge svoje odločitve izpostavilo: - zahtevek iz naslova povrnitve navadne škode je bil po višini vsebovan v zahtevku iz naslova povrnitve izgubljenega dobička, vendar iz navedb tožnice izhaja, da gre za vtoževanje druge pojavne oblike pravno priznane škode, zaradi česar bi smeli sodišči nižjih stopenj odškodninski zahtevek (pravnomočno) zavrniti šele ob ugotovitvi, da ni utemeljen glede nobene od (dveh) vtoževanih vrst škode; - zastaranje škode iz naslova izgubljenega dobička ne pomeni hkrati zastaranja škode iz naslova navadne škode (zmanjšanja premoženja); - ker natančnejša opredelitev pogoja iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) »odkar je oškodovanec zvedel za škodo« v pravnih pravilih ni mogoča, saj je odvisna od raznolikih okoliščin, in ker so dejanske okoliščine, ki se upoštevajo pri začetku teka subjektivnega zastaralnega roka glede odškodninske terjatve za izgubljeni dobiček, (po naravi zadeve) drugačne od tistih, ki se upoštevajo pri začetku teka subjektivnega zastaralnega roka glede odškodninske terjatve za navadno škodo (zaradi zmanjšanja premoženja), se pokaže obrazložitev izpodbijane sodbe za pomanjkljivo, saj ne vsebuje razlogov glede morebitnega zastaranja odškodninskega zahtevka iz naslova navadne škode, kar vsebinsko predstavlja (uveljavljano) postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Sodišču prve stopnje je dalo navodilo, da naj ob upoštevanju trditev tožeče stranke presodi, ali je morebiti zastarana tudi njena odškodninska terjatev iz naslova zmanjšanja premoženja (oziroma zatrjevanega znižanja vrednosti nepremičnine).

5. V novem sojenju je sodišče prve stopnje odločilo dne 4. 4. 2019. Razsodilo je, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, v katerem je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati razliko med 840.600,00 EUR in 1.260,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 5. 2012 dalje do plačila (I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) in da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 77.836,34 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega roka dalje do plačila (II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

6. Zoper celotno citirano sodbo je tožeča stranka vložila obravnavano pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku tako, da naloži toženi stranki v plačilo znesek 804.749,98 EUR. Podrejeno je pritožnica pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje pred drugim sodnikom. Pri tem naj toženi stranki v plačilo naloži vse stroške tega pritožbenega postopka, v roku 15 dni, pod izvršbo. Stroške pritožbenega postopka je specificirala v stroškovniku.

7. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki v plačilo naloži pritožbene stroške tožene stranke, ki so specificirani v stroškovniku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

8. Ker je bila izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana po začetku uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-E, se glede na določbi prvega in tretjega odstavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila Zakona o pravdnem postopku, vključno z novelo E (v nadaljevanju: ZPP).

9. Pritožba je delno utemeljena.

O umiku tožbe

10. Pritožnica prvostopenjskemu sodišču uvodoma očita, da ni izdalo sklepa o ustavitvi postopka za 34.590,02 EUR in da z izpodbijano sodbo ni odločilo o postavljenem zahtevku. Tožeča stranka je namreč v vlogi z dne 4. 3. 2019 zmanjšala tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala le še plačilo zneska 804.749,98 EUR s pripadki in ne več plačila 839.340,00 EUR (tj. plačila razlike med 840.600,00 EUR in 1.260,00 EUR), kar glede na 188. člen ZPP predstavlja delni umik tožbe. O tej spremembi zahtevka pa sodišče ni odločalo, saj ni izdalo sklepa o ustavitvi postopka za 34.590,02 EUR, kljub temu da se toženka temu delnemu umiku ni uprla, čeprav je bila o njem obveščena.

11. Očitek je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen. Tožeča stranka je v vlogi z dne 4. 3. 2019 (tj. po izdaji odločitve VS RS) navedla, da glede na dejstvo, da je bila sporna nepremičnina v stečajnem postopku, ki se vodi nad tožnico, dne 21. 10. 2016 prodana za kupnino 35.250,02 EUR (kar naj bi pomenilo, da se je vrednost nepremičnine od leta 2007 zmanjšala iz 840.600,00 EUR, za kolikor je tožeča stranka kupila nepremičnino,1 na 35.250,02 EUR, za kolikor je bila ta nepremičnina prodana v stečajnem postopku, ki se vodi nad tožečo stranko), zmanjšuje tožbeni zahtevek in zahteva le še plačilo 804.749,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.2 Ker je bila tožena stranka o delnem umiku obveščena z vročitvijo te vloge dne 13. 3. 2019 (vročilnica pripeta k r. št. 98) in se o njem v roku 15 dni ni izjavila (tj. v vlogi z dne 27. 3. 2019, ki jo je priporočeno po pošti sodišču prve stopnje poslala 28. 3. 2019), pa se šteje, da je toženka v umik privolila (prim. drugi odstavek 188. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bi zato skladno s tretjim odstavkom 188. člena ZPP v obravnavanem primeru moralo izdati sklep o ustavitvi postopka. Člen 286 ZPP (o prekluzijah) se namreč ne nanaša na razpolaganje z zahtevkom (odpoved, pripoznava, sodna poravnava), na umik tožbe in na ugovore procesne narave.3

12. Ker tega prvostopenjsko sodišče ni storilo, pritožnica pravilno opozarja, da je izpodbijana odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje določbe 188. člena ZPP ni uporabilo in posledično sklepa o ustavitvi postopka ni izdalo, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. O tožbenem zahtevku na plačilo navadne škode je prvostopenjsko sodišče odločalo, le kvantitativno (v obsegu tožničinega delnega umika) ga je prekoračilo, zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče ni odločalo o postavljenem zahtevku. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke zato na podlagi 358. člena ZPP delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka v delu glede razlike med 840.600,00 EUR in 804.749,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 22. 5. 2012 dalje do plačila spremenilo tako, da je v tem delu zaradi umika tožbe postopek ustavilo (tretji odstavek 188. člena ZPP). Glede na njeno naravo je namreč kršitev lahko odpravilo samo (prvi odstavek 354. člena ZPP).

O ugovoru zastaranja

13. Sodišče prve stopnje je v zvezi z ugovorom zastaranja odškodninskega zahtevka iz naslova navadne škode presodilo, da se je od trenutka prejema sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4522/2008 (s katerim je to ugodilo pritožbi Banke, d. d., zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča z dne 4. 7. 2008 in tega spremenilo tako, da se vpis lastninske pravice na sporni nepremičnini4 v korist J. P. ne opravi, hkrati pa dovolilo izbris vpisov, opravljenih na podlagi izpodbijanega sklepa in zaznambe nepravnomočnosti sklepa o dovolitvi vpisa; A7) dne 31. 12. 2008 štelo, da je bila tožeča stranka seznanjena z nastankom škodnega dogodka in da je od tega dne dalje začel teči triletni rok, v katerem bi morala poskrbeti, da izve tudi za škodo in njen obseg. Ker je do trenutka vložitve tožbe dne 22. 5. 2012 poteklo več kot tri leta, pa je njen odškodninski zahtevek zastaran. Tudi v kolikor bi torej škoda iz naslova razlike med nakupno in sedanjo vrednostjo nepremičnine nastala in bi bilo ravnanje organov tožene stranke temu vzrok, bi bila takšna odškodninska terjatev zastarana.

14. Tožeča stranka pritožbeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugovorom zastaranja zmotno uporabilo materialno pravo, saj je oblikovalo stališče, ki ni v skladu z zakonom niti zanj ni najti opore v sodni praksi (prim. 4. stran pritožbe). Navaja tudi, da pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi z ugovorom zastaranja ni ugotavljalo za odločitev bistvenih dejstev, saj ni ugotovilo, kdaj je škoda nastala. Šele po tem, ko bi ugotovilo, kdaj je škoda nastala, bi bila namreč na mestu presoja, kdaj je tožeča stranka za škodo izvedela (prim. 6. stran pritožbe). Očitki so po presoji pritožbenega sodišča utemeljeni.

15. Zastaranje je institut, ki predstavlja izjemo od splošnega načela o dolžnosti izpolnitve obveznosti (9. člen OZ). To terja restriktivno razlago določb o zastaranju. Predmet razlage je določba 352. člena OZ.5

16. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sicer pravilno obrazložilo, da prvi odstavek 352. člena OZ določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok), drugi odstavek istega člena pa, da ta terjatev v vsakem primeru zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok). Prav tako pravilno je pojasnilo, da triletni rok začne teči takrat, ko sta kumulativno izpolnjena oba pogoja (oškodovanec ve za škodo in ve tudi za njenega povzročitelja) oziroma ko bi oškodovanec glede na okoliščine konkretnega primera moral in mogel vedeti za oba pogoja in da se tudi od oškodovanca pričakuje določena stopnja skrbnosti – če je npr. zvedel za škodni dogodek, mora tudi sam poskrbeti, da zve za škodo in njen obseg (pri čemer vedenje o škodi ne pomeni, da mora poznati konkreten znesek, ampak da morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg in višino; ni potrebno, da je škoda določena, biti mora določljiva).6 Je pa po presoji pritožbenega sodišča na podlagi predstavljenega teoretičnega izhodišča napravilo napačen materialnopravni sklep.

17. Teoretično izhodišče, da mora oškodovanec v primeru, ko zve za škodni dogodek, sam poskrbeti, da zve za škodo in njen obseg, ne pomeni, da subjektivni zastaralni rok teče od seznanitve s škodnim dogodkom, kot je to zmotno presodilo prvostopenjsko sodišče. Pritožnica pravilno opozarja, da zakon ne določa roka, v katerem bi oškodovanec moral poskrbeti za to, da bi izvedel za škodo in njen obseg, temveč začetek teka subjektivnega zastaralnega roka postavi v trenutek, ko oškodovanec ve za oba pogoja oziroma ko bi glede na okoliščine konkretnega primera moral in mogel vedeti za oba pogoja (tj. da oškodovanec ve za škodo in da ve za njenega povzročitelja). Začetek teka subjektivnega zastaralnega roka je torej (med drugim) vezan na zavedanje o škodi, škode pa se ni mogoče zavedati, dokler ta ne nastane. Nastanek škodnega dogodka in nastanek škode namreč nujno ne sovpadata. Škodljive posledice oziroma škoda so lahko v posameznih primerih znane šele pozno po škodnem dogodku. Pogoj za začetek teka zastaralnega roka je izpolnjen, ko se škoda oziroma njen obseg stabilizira.7

18. Merilo za začetek teka (objektivnega) zastaralnega roka je, da je tožba rojena (actio nata) - da jo torej upnik objektivno sploh lahko vloži. Tožeča stranka se ni mogla zavedati škode, še preden je ta nastala. Kot pravilno izpostavlja pritožnica, razlaga prvostopenjskega sodišča, da je bila tožeča stranka z dnem, ko je bila seznanjena s škodnim dogodkom, dolžna v roku treh let ugotoviti škodo, sicer njena odškodninska terjatev zastara, vodi v nevzdržen pravni sklep, da je subjektivni zastaralni rok začel teči pred objektivnim. Tak sklep je nevzdržen zato, ker pomeni, da subjektivni rok začne teči (in lahko tudi poteče), še preden je tožba rojena. Torej že tedaj, ko upnik svoje terjatve še ne more sodno uveljavljati.

19. Materialnopravni zaključek prvostopenjskega sodišča je po presoji pritožbenega sodišča torej napačen. Materialno pravo v zvezi z ugovorom zastaranja je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo, posledično pa v nadaljevanju tudi ni ugotavljalo relevantnih dejstev, tj. okoliščin, ki se upoštevajo pri začetku teka subjektivnega zastaralnega roka. Pritožnica tako pravilno izpostavlja, da – kot prvo – sploh ni ugotovilo, kdaj je v obravnavanem primeru škoda nastala. Kljub takšnim ugotovitvam pritožbenega sodišča pa je – kot bo pojasnjeno v nadaljevanju – zaključek prvostopenjskega sodišča o zastaranju odškodninskega zahtevka za navadno škodo pravilen. Prav tako tudi njegova odločitev, ki (v nespremenjenem delu) izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

20. Tožeča stranka je v obravnavanem sporu trditve v zvezi z navadno škodo sodišču prve stopnje ponudila v prvi pripravljalni vlogi z dne 28. 11. 2013. Navedla je, da ji je (tudi če bi sodišče štelo, da tožeči stranki ni nastala škoda v višini kupnine, ki bi jo dosegla s prodajo po predmetni predpogodbi z dne 25. 7. 2008, ki jo je sklenila z „I., k. d.“, in sicer za dogovorjeno ceno v višini 3.638.700,00 EUR) vsekakor nastala škoda v višini razlike med nakupno ceno za nepremičnino in sedanjo vrednostjo nepremičnine. V kolikor bi organa tožene stranke spoštovala svoje pogodbene zaveze, bi namreč tožeča stranka v času konjunkture (2007, 2008) uspela prodati predmetno nepremičnino vsaj za kupnino, ki jo je plačala na podlagi javne dražbe. Glede na dejstvo, da organa tožene stranke vse do vložitve tožbe nista uspela izročiti sporne nepremičnine tožeči stranki proste vseh bremen, le to pomeni, da tožeča stranka s to nepremičnino ni mogla nastopati na trgu in je prodati najboljšemu kupcu. V posledici dejstva, ker je sporna nepremičnina danes vredna le še nekaj tisočakov, tožeča stranka zanjo, zaradi kršitve pogodbenih obveznosti organov tožeče stranke, ne more več iztržiti kupnine, za katero jo je kupila, kar pomeni, da je oškodovana najmanj za razliko med nakupno ceno in sedanjo vrednostjo (prim. navedbe na list. št. 46 in 47).8

21. Že pred tem pa je tožeča stranka v tožbi pojasnila, da je kot kupec dne 15. 11. 2007 s prodajalcem Š., d. o. o. - v stečaju sklenila prodajno pogodbo za nepremičnino, in sicer nezazidano stavbno zemljišče s parc. št. ..., k. o. ..., za kupnino v višini 840.600,00 EUR (z vštetim DDV-jem), da je bila predmetna pogodba sklenjena na podlagi prodaje premoženja z javnim zbiranjem ponudb z dne 3. 9. 2007 ter da je tožeča stranka kupnino pravočasno plačala (dejstvo pravočasnega plačila celotne kupnine je po njenih navedbah iz tožbe ugotovilo tudi Okrožno sodišče v Ljubljani, in sicer v sklepu opr. št. St ... z dne 27. 12. 2007 – prim. list. št. 2). Tožeča stranka je v tožbi navedla tudi, da je predmetna nepremičnina po javno dostopnih podatkih evidence GURS na dan sestave tožbe vredna zgolj še 1.260,00 EUR.

Navedla je še, da se je stečajni upravitelj kot zastopnik stečajnega dolžnika na podlagi 4. člena pogodbe v zvezi z 2. členom pogodbe izrecno zavezal, da bo tožeči stranki v roku 8 dni po plačilu celotne kupnine izročil v izključno last, posest in užitek bremen prosto predmetno nepremičnino, da pa ji je bila nepremičnina v last izročena šele dne 27. 1. 2009 (več kot dve leti prepozno), a še vedno ne bremen prosta. To okoliščino šteje pritožbeno sodišče za ključno tako z vidika ugovora zastaranja kot tudi z vidika določitve obsega škode.

22. V obravnavanem primeru je namreč potrebno izhajati iz dejstva, da je bila sporna nepremičnina tožeči stranki prodana v stečajnem postopku nad družbo Š., d. o. o. - v stečaju, in sicer na podlagi prodaje premoženja z javnim zbiranjem ponudb z dne 3. 9. 2007. Ker gre v primeru takšne prodaje za originaren način pridobitve lastninske pravice, za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini vpis kupca v zemljiško knjigo ni konstitutiven. Dejstvo, da je bila tožeča stranka v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine vknjižena šele 15. 9. 2011, z vidika pridobitve lastninske pravice ter možnosti razpolaganja z nepremičnino (v smislu, da je tožeča stranka za obseg škode izvedela šele takrat, ko je bila v zemljiško knjigo vpisana njena bremen prosta lastninska pravica, saj je šele od takrat dalje s svojo nepremičnino lahko prosto razpolagala) v obravnavanem primeru zato ne more biti relevantno. Relevantno je, kar je v tožbi navedla sama tožnica, in sicer da ji je bila nepremičnina izročena dne 27. 1. 2009 (česar tožena stranka ni prerekala). Od takrat dalje je namreč z nepremičnino že lahko razpolagala in bi zato tudi že lahko ocenila višino škode, za katero zatrjuje, da ji je nastala v posledici nezakonitih ravnanj stečajnega upravitelja in stečajnega sodišča. Dne 27. 1. 2009 je namreč vedela (oziroma bi morala vedeti), da je dobila lastninsko pravico na nepremičnini, ki ni bila bremen prosta. Ni torej res, da škoda ni mogla nastati vse dokler tožeča stranka ni bila vpisana kot lastnica te nepremičnine v zemljiški knjigi in je lahko z njo prosto razpolagala, saj je bil šele takrat lahko znan obseg te škode (oziroma da se je šele takrat škoda zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine „ustalila“, saj pred vpisom bremen proste lastninske pravice v zemljiško knjigo v korist tožnice slednja škode ni mogla opredeliti). Tožeča stranka bi dne 27. 1. 2009 izročeno ji nepremičnino lahko prodajala tudi obremenjeno. Glede na to, da je sama zatrjevala, da je bila ob izročitvi sporna nepremičnina še vedno obremenjena in kot takšna praktično brez vrednosti, pa je mogoče zaključiti le, da se je takrat škode iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnine že lahko zavedala. Ni sporno, da tožeča stranka ni kupovala obremenjene nepremičnine, temveč bremen prosto nepremičnino (kot izhaja iz prodajne pogodbe z dne 15. 11. 2007), zato je bilo že ob izročitvi mogoče ugotoviti, kakšna je njena vrednost glede na kupnino, ki jo je za to nepremičnino poravnala v stečajnem postopku nad dolžnikom Š., d. o. o., upoštevaje bremena, s katerimi je nepremičnino prejela.

23. Tudi v kolikor bi torej škoda zaradi znižanja vrednosti nepremičnine nastala in bi bilo ravnanje organov tožene stranke temu vzrok, bi bila takšna odškodninska terjatev zastarana. Škoda je po ugotovitvah pritožbenega sodišča namreč nastala takrat, ko je bila tožeči stranki izročena sporna nepremičnina, ki ni bila bremen prosta. Ker se je glede na okoliščine konkretnega primera te škode in tudi njenega obsega (prav tako tudi povzročitelja) od takrat dalje tudi že morala in mogla zavedati, pa je ugotoviti, da je subjektivni rok za vložitev tožbe za plačilo odškodnine iz naslova znižanja vrednosti nepremičnine tako začel teči že 27. 1. 2009 in ne šele z vpisom bremen proste lastninske pravice v zemljiško knjigo, kot zmotno zatrjuje pritožnica. Ker to pomeni, da je iztekel 27. 1. 2012, pa je glede na dan vložitve tožbe 22. 5. 2012 ugotoviti, da je ta zahtevek zastaran. Zaključku prvostopenjskega sodišča je v tem oziru zato potrebno pritrditi.

24. Izkaže se torej, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru sprejelo pravilno odločitev, da pa so bili njegovi razlogi v zvezi z ugovorom zastaranja materialnopravno napačni. Pravno relevantnih dejstev prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo. Ker jih je na podlagi neprerekanih navedb tožeče stranke same lahko ugotovilo pritožbeno sodišče, pa je odločitev, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, v preostalem delu (tj. v delu, v katerem postopek ni bil ustavljen) potrdilo in obravnavano pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP). Ostalih pritožbenih navedb o trenutku nastanka škode in višini le-te pritožbeno sodišče ni obravnavalo, saj so se izkazale za nerelevantne (prvi odst. 360. člena ZPP).

O stroških postopka

25. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

26. Delna sprememba odločitve iz I. točke izpodbijane sodbe ni imela za posledico spremembe odločitve o stroških. Tožeča stranka tožbe namreč ni delno umaknila (takoj) zaradi izpolnitve zahtevka (prvi odstavek 158. člen ZPP), prav tako zaradi umika niso nastali posebni stroški. Odločitev, ki izhaja iz II. točke izreka izpodbijane sodbe, pa je pravilna in jo je pritožbeno sodišče potrdilo (353. člen ZPP).

27. V zvezi s pritožbenimi stroški pa je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške, saj je v delu, v katerem je s pritožbo uspela posebni pritožbeni stroški niso nastali, tudi sicer pa je njen uspeh zgolj navidezen. Stroške odgovora na pritožbo pa krije sama toženka. Gre namreč za stroške, ki za pritožbeni postopek niso bili potrebni, saj tožena stranka z odgovorom ni pripomogla k rešitvi obravnavane pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).

1 Gre za nakupno vrednost nepremičnine v stečajnem postopku nad dolžnikom Š., d. o. o. - v stečaju. 2 Da je v pritožbi in reviziji tožeča stranka kot škodo zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine navajala (tudi) razliko med vrednostjo nepremičnine na dan sklenitve prodajne pogodbe z dne 15. 11. 2007 (840.600,00 EUR) in njeno vrednostjo pri prodaji v stečajnem postopku (35.250,02 EUR), je v revizijski odločitvi izpostavilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. 3 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 605. 4 Parc. št. ..., k. o. ... 5 VSRS sodba II Ips 330/2013. 6 Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, str. 478, 479. 7 Prav tam. 8 Kar je v obrazložitev izpodbijane sodbe povzelo tudi prvostopenjsko sodišče in torej ni utemeljena pritožbena trditev, da ni navedlo dejstev, s katerimi je tožnica utemeljevala svoj zahtevek. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje v 1. točki obrazložitve povzelo le tožničine navedbe (v zvezi z navadno škodo) iz ponovljenega postopka, ne pa tudi tistih, ki jih je tožnica navajala v prejšnjih dveh postopkih. Ni pa glede na obrazloženo res, da teh ni navajalo v nobeni izmed sodb (z dne 14. 11. 2014 in 12. 1. 2017) oziroma da jih je prezrlo v izpodbijani sodbi. V 13. točki obrazložitve ni navedlo le, da je tožeča stranka v tožbi zatrjevala, da iz javno dostopnih evidenc GURS-a izhaja, da je predmetna nepremičnina na dan sestave tožbe vredna zgolj še 1.260,00 EUR.