Jedro

Za neformalni pogovor z otrokom se odloči sodnik glede na starost otroka in glede na druge okoliščine, nikakor pa to ni obveznost sodišča v vsakem primeru.

Stiki ne morejo biti določeni eventualno, v odvisnosti od dogovora, pogojno; morajo biti natančno opredeljeni, še zlasti, če je zaupanje med obema roditeljema porušeno in je nujna komunikacija slaba.

Vprašanje, ali zna mati reševati šolske naloge mladoletne hčerke in ali lahko z njo smuča, za izvajanje pravice do stikov ni pomembno, saj bi sicer po tem argumentu, razvitem do absurda, stike lahko imel le ustrezno inteligenten roditelj, ki obvlada športne veščine, kakršnih je vajen oz. kakršne obvlada otrok.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (3. in 4. točka) potrdi.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo tožnice in toženca, sklenjeno 30. 9. 1995 na D. (1. točka), njuno mladoletno hči N. S., rojeno 3. 4. 2002, je dodelilo v vzgojo in varstvo očetu (2. točka), materi pa naložilo plačevanje 130 EUR mesečne preživnine (4. točka). Odločilo je še o stikih med materjo in hčerjo, najprej ob sredah popoldne, kasneje pa še vsak drugi konec tedna, postopoma tako, da N. pri materi tudi prenoči ter izmenično oz. polovico časa med počitnicami, kar vse je podrobneje razvidno iz 3. točke sodbenega izreka. Drugačne zahtevke glede preživljanja in stikov je zavrnilo (5. točka) in še odločilo, da tožnica in toženec sama krijeta vsak svoje pravdne stroške (6. točka).

2. Proti sodbi se pritožuje toženec (in nasprotni tožnik do tu in naprej toženec), in sicer glede stikov in preživnine (3. in 4. točka). Predlaga spremembo tega dela sodbe tako, da bi stiki potekali po sprotnih dogovorih matere in hčere, preživnina pa naj se zviša na 230 EUR mesečno. Sicer pa predlaga razveljavitev sodbe in novo sojenje.(1) Iz obsežne pritožbe je možno izluščiti naslednje bistvene očitke: toženec sodnici očita pristranskost; do njega naj bi bila izrazito sovražna (tako je npr. naročila celo varovanje zaradi njegove domnevne agresivnosti, očitno ga obsoja, ker da je zapustil bolno ženo); nadalje naj ne bi imel možnosti vpogledati v zapisnik oz. v listine, na katere je sodišče oprlo svojo sodbo, ki naj bi datirale celo po zaključku glavne obravnave (npr. listina z dne 3. 10. 2014); celoten postopek naj bi bil vprašljiv zaradi vprašljive procesne sposobnosti tožnice, po njegovem bi ji moral biti postavljen skrbnik; onemogočeno mu je bilo dokazovanje (npr. zavrnjen vpogled v logopedsko poročilo); stiki niso v korist in v interesu mladoletne N., njena volja ni bila upoštevana, odločilo naj bi se „po nekakšnih splošnih vzorcih“, ščitilo se je nestrokovna in lažna izvedenska mnenja (ti npr. ugotavljajo, da je tožnica sposobna varovati svoje interese, ni pa sposobna zaslišanja pred sodiščem); tožnica ima obsežne zdravstvene in kognitivne težave, na stikih bi se morala hči ukvarjati z materjo in ne obratno, ta ji npr. ni sposobna pomagati niti pri šolskih nalogah; N. so bile kratene temeljne pravice, z njo ni bil opravljen neformalni razgovor; izvedenec je z N. govoril le pol ure, ta pa je bila prestrašena zaradi poprejšnjih groženj sodišča; sam je storil vse, da bi se stiki ohranili, tožnici želi vse najboljše, a realno izboljšanja njenega stanja po možganski kapi ni pričakovati; sodna prisila stikov ni dobra, stiki ob tožničinih omejitvah tudi ne morejo biti kvalitetni.

Glede preživnine v bistvenem opisuje, kakšen standard je imela družina pred razpadom in na kakšne materialne dobrine je bila navajena N. Navaja, da so sposobnosti staršev napačno ugotovljene, sam ima na mesec 1700 EUR, tožnica pa 1000, zato je njena preživninska sposobnost med 400 in 500 EUR, ne le 130 EUR. Pravi, da ima tožnica ugodno rešen stanovanjski problem, stanuje s svojimi starši, živijo od treh rednih pokojnin. Navaja, da njen odvetnik ne vodi zadeve v njenem interesu, očita plačevanje odvetniških stroškov. Sicer pa še pravi, da ima tožnica vloženo odškodninsko tožbo proti U. in bi se moralo sodišče pozanimati, v kakšni fazi je postopek, morda se ji obeta nadomestitev izpad dohodka. Meni, da so preživninske sposobnosti obeh skupaj 600 EUR, od česar je sam pripravljen kriti sorazmerno večji del, spregledalo pa se je, da sam odplačuje še kredit (kar še nadrobneje pojasnjuje). Kot žaljivim nasprotuje razlogom sodišča, da bi si lahko poiskal še kakšno dodatno delo.

3. Dopolnitve pritožbe, ki jo je vložil toženec, pritožbeno sodišče ni upoštevalo, ker je bila podana po izteku roka za pritožbo.

4. Tožnica je na pritožbo odgovorila, se zavzela za njeno zavrnitev in opredelila svoje stroške v zvezi s tem.

5. Pritožnik je na odgovor na pritožbo še odgovoril, vendar se tudi tega gradiva ni moglo več upoštevati, saj je odgovor na pritožbo zadnja predvidena vloga v pritožbenem postopku (1. odst. 345. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana sodba je pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi vsa sporna pravno pomembna dejstva.

8. Smiselno uveljavljana kršitev določb postopka iz 2. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, češ da je pri izdaji sodbe sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen, ni podana. Po 2. odst. 72. čl. ZPP mora stranka zahtevati izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika, takoj ko izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, če ni bilo obravnave, pa do izdaje odločbe. Toženec je to storil šele po koncu glavne obravnave, njegova zahteva pa je bila s sklepom podpredsednice sodišča tudi vsebinsko zavrnjena.

9. Niti implicite očitana kršitev iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP (nemožnost obravnavanja oz. bolj pogosto: kršitev načela kontradiktornosti) ni bila storjena. Toženec je imel vse možnosti obravnavanja (enako kot tožnica), tako v dokaznem postopku, kot tudi v pogledu podajanja navedb in ugovorov oz. izjavljanja o navedbah in ugovorih nasprotnice. Vročene so mu bile vse vloge in vsa vabila na naroke. »Listina« s 3. 10. 2014, ki jo omenja toženec, ni procesno gradivo (tožnice). Gre za kopijo elektronskega sporočila tretje osebe (glej 17. točko te sodbe, spodaj), ki v tem postopku nima ne pravic ne obveznosti.

10. Naposled tudi implicite izpostavljena kršitev iz 10. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, da naj bi v pravdi nastopal nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, češ da je podan dvom v tožničino procesno sposobnost, ni podana. Gre za kršitev, ki jo sicer lahko uveljavlja kvečjemu stranka, ki ni bila pravilno zastopana (ali ni imela procesne sposobnosti), ne pa njen nasprotnik, saj mu to pojmovno ne more iti nikoli v škodo. Ne glede na to pa je primerno dodati, da se pravdna sposobnost domneva in da na obstoj te procesne predpostavke ves čas postopka pazi sodišče po uradni dolžnosti (80. čl. ZPP). Pri tožnici očitno dvoma vanjo sodišče ni imelo, kljub temu, da je bilo seznanjeno z njenim zdravstvenim stanjem. Prav nasprotno, celo izrecno se je (ex abundati cautela) s pomočjo izvedencev prepričalo o tem, da je toženkina procesna sposobnost neokrnjena. Toženčevo laično prepričanje o nasprotnem, ki naj bi ga dokazovala tožničina nesposobnost, da bi bila zaslišana pred sodiščem, je brez pomena.

11. O stikih med materjo in hčerjo je odločeno pravilno oz. boje bi bilo reči primerno, skratka v otrokovo največjo korist, kar je edino pravnorelevantno merilo v tovrstnih primerih (106.a. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR). Niti toženec ne zanika tega, da so stiki med materjo in hčerko slednji v korist, saj sam celo pravi, da si (je) zanje prizadeva(l). Njegovo vztrajanje, da je izvajanje teh stikov prepuščeno sprotni volji mladoletne hčerke oz. njunem sprotnem dogovarjanju, pa ni utemeljeno, in sicer iz razlogov, ki jih je v celoti prepričljivo podalo že sodišče prve stopnje.

12. Stiki ne morejo biti določeni eventualno, v odvisnosti od dogovora, pogojno; morajo biti (natančno) opredeljeni, še zlasti, če je zaupane med obema roditeljema porušeno in je nujna komunikacija slaba. Ker je tudi v tem primeru brez dvoma tako, ni pogojev, da bi se stiki prepuščali sprotnemu dogovarjanju matere in hčere. Četudi si mladoletna deklica zamišlja, da bi lahko bilo tako, to ne more biti njena odgovornost. V naprej urejeni, določeni stiki zagotavljajo predvidljivost, načrtovanje in varnost. 13. Vprašanje, ali zna mati reševati šolske naloge mladoletne hčerke in ali lahko z njo smuča, za izvajanje pravice do stikov ni pomembno, saj bi sicer po tem argumentu, razvitem do absurda, stike lahko imel le ustrezno inteligenten roditelj, ki obvlada športne veščine, kakršnih je vajen oz. kakršne obvlada otrok. Na dlani je, da bi bilo to povsem nedopustno.

14. Ne drži niti nadaljnji pritožnikov očitek, da sodišče ni ugotovilo koristi mladoletne N. Nedvomno je ta korist v dejstvu, da ima čim bolj pogoste in kvalitetne stike z obema roditeljema in da s tistim od staršev, pri katerem ne živi, ohrani občutek čustvene navezanosti, povezanosti z njim in občutek medsebojne pripadnosti. Glede na njeno starost in glede na odsotnost utemeljenih razlogov, ki bi narekovali omejevanje stikov, je prav, da ima N. z materjo pogoste, redne, normalne, običajne stike oziroma take, kot jih je določilo sodišče. Da bi ti stiki ne smeli biti taki oz. ne smeli potekati tako, ker je mati preživela možgansko kap, se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni prepričljivo izkazalo, pritožnik pa tega z napadanjem izvedenskih mnenj in tudi sodnih izvedencev osebno ne more izpodbiti. Le na videz logičen in prepričljiv je njegov pomislek o verodostojnost izvedencev, ki niso zaključili, da bi bila mati za stike neprimerna, ker ni bila sposobna zaslišanja na sodišču. V resnici to dvoje namreč ni povezano; pritožbeno sodišče ne vidi prav nobenega razloga za nasprotno sklepanje.

15. Ni sporno, da ima tožnica telesne oz. zdravstvene omejitve, toda te ne morejo in ne smejo narekovati kakršnegakoli omejevanja pravice otroka in matere do medsebojnih stikov. Sodišče prve stopnje se je s pomočjo strokovnjakov prepričalo, da so tožničine kognitivne sposobnosti korektne, da pa je (v posledici operacije možganskega tumorja, ki je povzročila tudi možgansko kap) motorično manj mobilna in da je zaradi afazije otežena verbalna komunikacija z njo. To je sicer privedlo do zaključka, da ni sposobna prevzeti vzgoje in varstva mladoletne hčerke, ni pa to ovira, da bi s hčerjo imela stike, tudi večdnevne in med počitnicami. Brez posebnega strokovnega znanja je mogoče zanesljivo zatrditi, da je za otroka veliko bolj pomembno (in tedaj koristno), da ima čim bolj pristne, tesne stike z materjo, četudi je ta hendikepirana, kot pa namesto tega izvajati običajne prostočasne oz. počitniške, športne dejavnosti. Po prepričanju izvedencev pa se slednje dvoje v polni meri niti ne izključuje.

16. Glede očitka, da sodišče ni „neformalno“ zaslišalo N. in da ji je kršilo procesne pravice, je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da le otroku, ki je dopolnil petnajst let in je sposoben razumeti pomen in pravne posledice svojih dejanj, mora sodišče omogočiti, da kot stranka v postopku samostojno opravlja procesna dejanja (1. odst. 409. čl. ZPP). Sicer pa mora sodišče otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje (410. čl. ZPP). Za neformalni pogovor z otrokom se odloči sodnik glede na starost otroka in glede na druge okoliščine, nikakor pa to ni obveznost sodišča v vsakem primeru.

17. Vendar pa je tu le treba poudariti, da je ta neformalni pogovor, ki je bil sprva predviden, preprečil oseba, ki je z deklico prišla na sodišče, pa se očitno ni predstavila oz. legitimirala in jo je sodišče očitno pomotoma štelo za toženca(2) (iz toženčeve vloge 15. 10. 2014 je razbrati, da naj bi bil to dekličin stric). Ta oseba se namreč ni želela umakniti, da bi sodnica sama opravila pogovor z deklico, pred tem pa je bilo tudi odklonjeno sodelovanje zagovornice otrokovih pravic, česar obojega pritožnik niti ne zanika. Ob dogodku, v katerem je morala zaradi odstranitve glasnega in agresivnega spremljevalca deklice posredovati varnostna služba sodišča, je bila prisotna tudi mladoletna N. Sodišče je v taki situaciji ravnalo tehtno, ko deklice ni več vabilo, pač pa se je zaneslo in oprlo na to, da je z njo govoril (koliko časa, seveda ni pomembno) izvedenec klinični psiholog I.N. Pritožbena izvajanja v tej smeri so torej neutemeljena.

18. Tudi preživnino je sodišče prve stopnje dosodilo pravilno in zakonito, brezhibno upoštevajoč vse relevantne določbe ZZZDR, tj. čl. 129, 129a in 131c, ki jih sodba povzema v točki 49 na strani 25 in kar se tu zato ne bo ponavljalo. Nikine mesečne potrebe je zanesljivo in tudi dovolj precizno ocenilo na okoli 450 EUR mesečno, in sicer kot vsoto približnih stroškov za vse, kar mora preživnina zajemati (2. odst. 129a čl. ZZZDR), kar vse je izčrpno obrazložilo na v točkah 50 do 53 na straneh 25 do 28 izpodbijane sodbe, kar se tu ne bo samo ponavljalo, ker golo ponavljanje nima nobenega pomena. Pritožnik s temi ugotovitvami in ocenami konkretno niti ne polemizira, njegovo (smiselno) pavšalno vztrajanje, da so N. potrebe okoli 600 EUR, pa zato tudi ne more biti uspešno.

19. To breme je sodišče prve stopnje v celoti ustrezno porazdelilo med oba roditelja. Tožničina razpoložljiva sredstva na mesec niso 1000 EUR, pač pa okoli 800, kot znaša njena invalidska pokojnina. Okoli 150 EUR prejme še dodatka za pomoč in postrežbo, sodišče pa je od ugotovljenih zmožnosti pravilno (čeprav kot določeno izjemo, kar pa v celoti ustrezno pojasni, sklicujoč se na podoben primer iz prakse, s čimer tožnik ne polemizira) odštelo 200 EUR, kot znaša njen stanovanjski kredit. Upoštevalo je še toženčevo mesečno plačo okoli 1600 EUR (v pritožbi sicer sam pravi 1700). V tem razmerju (600 EUR tožničinega razpoložljivega mesečnega dohodka od 2200 EUR, kar je skupno razpoložljiva vsota), torej okoli 28 % od 450 EUR, je določena tudi preživnina v breme tožnice 130 EUR na mesec. Za tako, sorazmerno porazdelitev bremen se zavzema tudi pritožnik, le da od napačnih zneskov denarja.

20. Očitek, da je sodišče izhajalo iz predpostavke, da bi si pritožnik lahko poiskal še kakšno dodatno delo, ni utemeljen oz. ni korekten, saj sodišče prve stopnje povsem jasno zapiše, da so toženčeve dodatne zmožnosti za razliko od tožničinih pač neokrnjene (tč. 56, zadnji odstavek, str. 31), pri odločitvi pa je izhajalo iz njegovih dejanskih prejemkov.

21. Glede odškodnine, ki jo tožnica terja od U., je že sodišče prve stopnje prav pojasnilo, da tožba sama na premoženjske zmožnosti ne more vplivati. Če pa bi se kasneje (iz kakršnegakoli razloga) bistveno spremenile zmožnosti zavezanke, je lahko to kvečjemu podlaga za spremembo oz. za novo odmero preživnine (132. čl. ZZZDR).

22. Odgovoriti je treba še na očitke o tožničinem plačevanju odvetniških storitev. Gre za stroške, ki v ničemer ne vplivajo ne na njene pridobitne zmožnosti ne na njeno preživninsko obveznost, zato je treba očitek zavrniti kot nerelevanten, kot je prima facie nerelevantna za odločitev v tem primeru tudi vsa ostala graja, ki jo pritožnik ad personam usmerja v ravnanje tožničinega odvetnika.

23. Pritožba je torej neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

24. Toženec stroškov, ki jih je morebiti imel s svojo neuspešno pritožbo, ni zahteval. Kljub temu, da s pritožbo ni uspel, pa tožnici pritožbeno sodišče ni prisodilo povračila njenih strokov za odgovor nanjo. Ne samo zato, ker uspeh v tovrstnih pravdah ni primarno merilo za odločanje o povrnitvi stroškov (413. čl. ZPP), pač pa tudi zato, ker tožničin odgovor nanjo glede na celovite, izčrpne in pravilne razloge izpodbijane sodbe in glede na vsebino pritožbe, ki je pretežno golo ponavljanje toženčevih stališč, ki jih je bil izpostavljal že v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni bil potreben (155. čl. ZPP).

(1) Predlagal je tudi postopek mediacije, ki pa se ni mogel izvesti, ker za to ni bilo soglasja obeh strank.

(2) To izhaja iz uradnega zaznamka z dne 17. 9. 2014. S tega dne je v sodnem spisu vloga osebe po imenu B. S., iz katere izhaja, da naj bi tega istega dne pripeljal deklico na neformalni razgovor on.