Jedro

Tožnik, ki je bil prijet pri mejni kontroli na mejnem prehodu za mednarodni železniški promet Dobova na vlaku, ki vozi na relaciji Zagreb – Salzburg, je imel pri sebi železniško vozovnico za relacijo Beograd - Ljubljana, za vožnjo preko Zagreba in Dobove in je bil torej najden dokaz o zadrževanju na ozemlju Republike Hrvaške. Tudi zgolj potovanje (z vlakom) skozi varno tretjo državo pomeni nahajanje v tej državi. Sicer pa je tožnik, ko je prečkal državno mejo med Republiko Srbijo in Republiko Hrvaško, moral priti v stik tudi s hrvaškimi mejnimi organi, najverjetneje je z njimi prišel v stik tudi pri prestopu hrvaško - slovenske meje, zato obstaja zveza med tožnikom in zadevno tretjo državo - Republiko Hrvaško.

Pojem „nahajati se“ je treba razlagati tudi ob upoštevanju določb Postopkovne direktive ter vsakem primeru utemeljiti, zakaj so ti pogoji izpolnjeni. V obravnavanem primeru je bila zveza med tožnikom in Republiko Hrvaško v smislu določila 27. člena Postopkovne direktive vzpostavljena s tem, da se je v Republiki Hrvaški nahajal - da se je skoznjo peljal (na vlaku), pri čemer se je vozil več ur, na tej poti pa je moral priti v stik tudi s hrvaškimi mejnimi organi.

Ni dokazov o tem, da bi bilo tožniku ob vrnitvi na Hrvaško kršeno načelo nevračanja, omejen dostop do azilnega postopka ter možnost pridobiti zaščito, prav tako pa ne bi bilo ogroženo življenje ali osebnost zaradi rase, vere, državljanstva, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-134/2012/6 (1371-06) z dne 18. 6. 2012 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik pri toženi stranki zaprosil za priznanje mednarodne zaščite. Iz dokumentacije upravne zadeve izhaja, da je bil dne 14. 5. 2012 ob šesti uri prijet pri mejni kontroli na mejnem prehodu za mednarodni železniški promet Dobova na vlaku, ki vozi na relaciji Zagreb - Salzburg. Pri sebi je imel železniško vozovnico za relacijo Beograd - Ljubljana, za vožnjo preko Zagreba in Dobove. Ugotovljeno je bilo, da je njegova osebna izkaznica Portugalske ponarejena tuja osebna izkaznica. Tožnik je bil priveden v zapore Novo mesto, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito in si v tem času pridobil svojo osebno izkaznico. Pri tožniku je bil najden dokaz o zadrževanju na ozemlju Republike Hrvaške, in sicer železniška vozovnica za relacijo Beograd - Ljubljana, preko Zagreba in Dobove. To, da se je pred vstopom v Republiko Slovenijo nahajal na ozemlju Republike Hrvaške, izhaja iz upravne dokumentacije policistov Postaje mejne policije (PMP) Dobova in sodbe Okrajnega sodišča v Brežicah in je razvidno iz njegovih navedb pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Pri podaji prošnje je na vprašanje, ali je Republika Hrvaška zanj varna država, izjavil, da misli, da zanj ni varna država. Navedel je, da je hotel oditi v državo, kjer spoštujejo človekove pravice, to pa je lahko samo v Evropski uniji. Na vprašanje, če je bilo njegovo življenje na Hrvaškem prej fizično ogroženo, je povedal, da sploh ni bil na Hrvaškem, ampak je le potoval preko Hrvaške. Pripotoval je iz Srbije preko Hrvaške do Slovenije, kjer so ga na meji zaustavili policisti zaradi ponarejenega dokumenta. Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) v prvem odstavku 63. člena določa, da se v postopkih nacionalnega in evropskega koncepta varne tretje države prošnja prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Vlada Republike Slovenije je dne 15. 5. 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo. V skladu s 60. členom ZMZ je varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik se je pred podajo prošnje za mednarodno zaščito zadrževal na Hrvaškem. Pri sebi je imel železniško vozovnico za relacijo Beograd - Ljubljana, za vožnjo preko Zagreba in Dobove. Najdeni so bili dokazi o zadrževanju na ozemlju Republike Hrvaške, na podlagi katerih je mogoče z gotovostjo zaključiti, da se je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški, ki jo je Vlada Republike Slovenije v skladu z drugim odstavkom 61. člena ZMZ razglasila za varno tretjo državo. Glede na navedeno je tožena stranka odločila, da prošnje tožnika ne bo obravnavala, saj je za njeno vsebinsko obravnavo odgovorna Republika Hrvaška. Tožnik je sicer dejal, da Republika Hrvaška zanj osebno ni varna država, ker je to lahko le država članica EU. Po mnenju tožene stranke na podlagi neutemeljena razloga ni mogoče zaključiti, da za tožnika Republika Hrvaška ni varna tretja država, saj navedeni razlog ne dokazuje, da bi bilo tožniku ob vrnitvi na Hrvaško kršeno načelo nevračanja, omejen dostop do azilnega postopka ter možnost pridobiti zaščito, prav tako pa ne bi bilo ogroženo življenje ali osebnost zaradi rase, vere, državljanstva, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.

Tožnik v tožbi navaja, da se je res peljal preko ozemlja Republike Hrvaške z vlakom redne linije Beograd - Ljubljana. To, da je bil vlak redne linije, izhaja iz vozne karte. Iz vozne karte izhaja, da je tožnik odpotoval iz Beograda dne 13. 5. 2012 ob 21:06:34 uri, iz spisa pa izhaja, da je pripotoval v Slovenijo dne 14. 5. 2012 ob šestih zjutraj. Tožnik je nameraval odpotovati v Nemčijo ali na Slovaško. Ni vedel, da je Slovenija v Evropski uniji. Meni, da so samo v Evropski uniji zaščitene človekove pravice. Če bi že prej vedel, da je Slovenija v Evropski uniji, bi bila njegova ciljna država Slovenija. Z Republiko Hrvaško ni imel nobenega stika, ker se je pripeljal direktno iz Srbije v Slovenijo. Direktiva sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (v nadaljevanju Postopkovna direktiva) glede koncepta varne tretje države med drugim zahteva za uporabo tega koncepta vsebinsko zvezo med osebo, ki išče azil, in zadevno tretjo državo, na podlagi katerih bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo. V tem primeru vsebinska zveza med tožnikom in Republiko Hrvaško ni izkazana, saj se je skoznjo le peljal v vlaku, ki je bil namenjen v Ljubljano oziroma München. Na Hrvaškem se tožnik ni ustavil in iz vlaka ni izstopil, zato ga s Hrvaško ne veže popolnoma nič. Koncept varne tretje države v primeru Republike Hrvaške ni mogoče uporabiti. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Naknadno je tožnik vložil še predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim zahteva, naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločitve. V obrazložitvi tega predloga navaja, da bi njegova vrnitev v Nigerijo zanj predstavljala kršitev temeljnega načela o nevračanju, po katerem prisilna odstranitev ali vrnitev osebe v državo, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogroženo zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali politični opredelitvi, ni dovoljena. Tožniku so zaradi sodelovanja z gibanjem Massob, ki se bojuje za osvoboditev Biafre, ubili očeta, brata in dekle. Vzeli so mu trgovino, katere lastnik je bil. Upravičeno se boji za svoje življenje, ki bi bilo z njegovo vrnitvijo v Nigerijo ogroženo. Izvršitev izpodbijanega sklepa bi imela za tožnika tudi pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu s svojo tožbo zoper sklep uspel. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o tožbi in se v času odločanja tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da tudi ni več pod jurisdikcijo te države. Tudi če bi v upravnem sporu uspel in bi bil izpodbijani sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si s tem svojega pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati, ker se njegova zadeva ne bi mogla več reševati v Republiki Sloveniji. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti več učinkovito.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, pri čemer se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne. Sodišče pri tem ugotavlja, da je v odgovoru na tožbo tožena stranka kot tožnika navedla osebno ime neke druge osebe, vendar pa sodišče ocenjuje, da gre za očitno pomoto, saj je v odgovoru na tožbo citirana pravilna opravilna številka sodnega spisa, pravilna številka izpodbijanega sklepa in poslan je bil upravni spis, ki se nanaša na obravnavano zadevo.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

ZMZ v prvem odstavku 63. člena določa, da v postopkih po 60. in 62. členu tega zakona pristojni organ prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. ZMZ v 60. členu določa, da je varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. Skladno z drugim odstavkom 61. člena ZMZ določi varno tretjo državo na podlagi kriterijev iz prvega odstavka tega člena Vlada Republike Slovenije. Vlada RS je Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik prišel iz Republik Hrvaške kot varne tretje države, kar pomeni, da se je tam nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato Republika Hrvaška pristojna za vsebinsko obravnavanje njegove prošnje. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bil tožnik prijet pri mejni kontroli na mejnem prehodu za mednarodni železniški promet Dobova na vlaku, ki vozi na relaciji Zagreb – Salzburg, da je imel pri sebi železniško vozovnico za relacijo Beograd - Ljubljana, za vožnjo preko Zagreba in Dobove in je bil torej najden dokaz o zadrževanju na ozemlju Republike Hrvaške. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da je Vlada Republike Slovenije Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo, tožnik pa se je pred podajo prošnje za mednarodno zaščito zadrževal na Hrvaškem, pravilno pa je bilo tudi ugotovljeno, da ni dokazov o tem, da bi bilo tožniku ob vrnitvi na Hrvaško kršeno načelo nevračanja, omejen dostop do azilnega postopka ter možnost pridobiti zaščito, prav tako pa ne bi bilo ogroženo življenje ali osebnost zaradi rase, vere, državljanstva, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini.

Tožnik v tožbi navaja, da se je pripeljal z vlakom direktne linije ter da iz vozne karte izhaja, da je bila smer vlaka Beograd-Zagreb-Dobova-Zidani most. S tem v zvezi navaja, da z Republiko Hrvaško ni imel nobenega stika, ker se je pripeljal direktno iz Srbije v Slovenijo. Sodišče ugotavlja, da iz policijske depeše PMP Dobova z dne 14. 5. 2012 izhaja, da je bil tožnik na vlaku št. 314, ki vozi na relaciji Zagreb - Salzburg. Ni sicer razvidno, ali je tožnik, ki je pripotoval iz Srbije, v Zagrebu prestopil na drug vlak ali pa je bila zgolj zamenjana tabla na vagonu, ne glede na to pa ostaja dejstvo, da se je pred prihodom v Republiko Slovenijo nahajal v Republiki Hrvaški. Po določilu 60. člena ZMZ zadostuje zgolj to, da se je prosilec pred prihodom v Republiko Slovenijo v varni tretji državi nahajal, ni pa določeno, na kakšen način bi se moral prosilec nahajati, zaradi česar sodišče meni, da tudi zgolj potovanje (z vlakom) skozi varno tretjo državo pomeni nahajanje v tej državi. Sicer pa je tožnik, ko je prečkal državno mejo med Republiko Srbijo in Republiko Hrvaško, moral priti v stik tudi s hrvaškimi mejnimi organi, najverjetneje je z njimi prišel v stik tudi pri prestopu hrvaško - slovenske meje, zato sodišče meni, da obstaja zveza med tožnikom in zadevno tretjo državo - Republiko Hrvaško.

Sodišče tudi ne soglaša s tožbeno navedbo, da so samo v Evropski uniji zaščitene človekove pravice. Iz takega stališča bi potem izhajalo, da nobena država, ki je izven Evropske unije, ne more biti varna država, čemur pa sodišče ne pritrjuje. Iz navedenega razloga sodišče tudi meni, da tožnik ni izkazal, da Republika Hrvaška zanj ne bi bila varna tretja država.

V tožbi je tudi navedeno, da vsebinska zveza med tožnikom in Republiko Hrvaško ni izkazana, ker se je skoznjo le peljal v vlaku in ker iz vlaka ni izstopil. S tem v zvezi tožnik opozarja na določilo Postopkovne direktive, ki v 27. členu v drugem odstavku med drugim določa, da je uporaba koncepta varne tretje države možna na podlagi pravil nacionalne zakonodaje, vključno pravil, ki zahtevajo zvezo med osebo, ki išče azil, in zadevno tretjo državo, na podlagi katerih bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. I Up 510/2011 (pod točko 9) navedlo, da iz zakonodajnega gradiva za ZMZ izhaja, da je v 60. členu ZMZ opredeljen nacionalni koncept varne tretje države, v 61. členu ZMZ pa so povzeti kriteriji za določitev varne tretje države. ZMZ je kot pogoj za uporabo pravil oziroma za začetek postopka po konceptu varne tretje države določil tudi, da se je prosilec prej nahajal v varni tretji državi in je s tem vzpostavljena tudi zveza med prosilcem in varno tretjo državo. Postopkovna direktiva natančneje ne določa, kakšna naj bi bila ta zveza (oblika, trajanje, ipd...) razen določila, da je „zaradi te zveze smiselno, da prosilec odide v to državo“. Nadalje vrhovno sodišče pod točko 10 te sodbe ugotavlja, da ZMZ niti ne določa, kaj je mišljeno z besedilom „v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo“ niti Postopkovna direktiva ne določa, kaj je mišljeno z besedilom „zveza med osebo, ki išče azil in (varno) tretjo državo, zaradi katere je smiselno, da prosilec odide v to državo“. Ta dva pravna standarda je po mnenju vrhovnega sodišča treba napolniti od primera do primera. Pojem „nahajati se“ je treba zato razlagati tudi ob upoštevanju določb Postopkovne direktive ter vsakem primeru utemeljiti, zakaj so ti pogoji izpolnjeni. V obravnavanem primeru sodišče meni, da je bila zveza med tožnikom in Republiko Hrvaško v smislu določila 27. člena Postopkovne direktive vzpostavljena s tem, da se je v Republiki Hrvaški nahajal, nahajal pa se je s tem, da se je skoznjo peljal (na vlaku), pri čemer se je vozil več ur, na tej poti pa je moral priti v stik tudi s hrvaškimi mejnimi organi. Torej se je nedvomno na ozemlju varne tretje države nahajal, ko je po njem potoval z železnico, s tem ko se je nahajal, pa je bila vzpostavljena zveza v smislu 27. člena citirane direktive.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Sodišče je zahtevi zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov: V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Sodišče v obravnavni zadevi ugotavlja, da je izpodbijani akt že z dnem svoje izdaje postal izvršljiv, saj je v pravnem pouku navedeno, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena. Prošnja tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji je bila zavržena, ker prihaja iz varne tretje države, to je Republike Hrvaške. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočnostjo odločitve sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnika izroči Republiki Hrvaški. To pa bi imelo za tožnika tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, čeprav bi v tem upravnem sporu uspel. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočnostjo odločitve sodišča o tožbi in se tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, bi to pomenilo, da tudi ni več pod jurisdikcijo naše države. Zaradi tega ne bi več izkazoval pravnega interesa, saj bi mu z izročitvijo Republiki Hrvaški naknadno prenehal. Tudi če bi v upravnem sporu uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si s tem svojega položaja ne bi mogel več izboljšati, ker se njegova zadeva ne bi mogla več reševati v Republiki Sloveniji. Sodno varstvo v upravnem sporu na tak način ne bi moglo biti več učinkovito. S tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je sodno varstvo učinkovito. Razen tega odlog izvršitve izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi tožnika za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Kot razlog za izdajo začasne odredbe je tožnik navedel tudi to, da bi njegova vrnitev v Nigerijo predstavljala kršitev temeljnega načela o nevračanju in pri tem tožnik navaja, zakaj bi bilo njegovo življenje ob vrnitvi v Nigerijo ogroženo. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da tožniku z izvršitvijo izpodbitnega sklepa ne grozi vrnitev v Nigerijo, ampak to pomeni le to, da bo njegovo prošnjo reševala Republika Hrvaška.