Jedro

V obravnavani zadevi so bile podane okoliščine, da bi lahko tožnik vzpostavil stik s pristojnimi organi Republike Hrvaške in tam vložil prošnjo za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba (I. točka izreka sodbe in sklepa).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 2142-134/2012/6 (1371-06) z dne 18. 6. 2012. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker je v Slovenijo prišel iz varne tretje države.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo in razlogi tožene stranke ter sklicuje na določbe: drugega odstavka 71. člena ZUS-1, 60., 61. in 62. člena ZMZ ter 27. člena Direktive sveta 2005/85/ES o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (v nadaljevanju Postopkovna direktiva). Po presoji sodišča prve stopnje tožnik s svojimi navedbami ni uspel izkazati, da Republika Hrvaška zanj ne bi mogla biti varna država.

3. Tožnik vlaga zoper prvostopenjsko sodbo pritožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče razpiše glavno obravnavo, izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi tožbi. Navaja, da se v Republiki Hrvaški ni nahajal, ni prišel v stik niti s hrvaškimi mejnimi organi niti s hrvaško zemljo niti se ni zavedal, da je na Hrvaškem. To pa ni nahajanje v Republiki Hrvaški v smislu 60. člena ZMZ. V stik s cariniki je tožnik prišel šele na mejnem prehodu Dobova, ki pa je na slovenskih tleh. Ni vedel, da je Jugoslavija razpadla in da je Republika Slovenija članica Evropske unije. Ni se zavedal, da je med Srbijo in Hrvaško ter Hrvaško in Slovenijo meja. Uradno se vlak, ki vozi iz Beograda proti Ljubljani, ustavi v mestu Šid za eno minuto. Tam pridejo na vlak cariniki in zapustijo vlak čez petnajst minut na naslednji postaji. Ni imel nobenega kontakta niti s srbskimi niti hrvaškimi cariniki. Potoval je s portugalsko osebno izkaznico, torej je bil za carinike član Evropske unije. Prvi kontakt je imel šele s slovenskimi cariniki v Dobovi. Peljal se je direktno iz Beograda v Salzburg in ni prestopal. Pri sebi je imel izkaznico na ime „E. A.“, ki ga je v Nigeriji uporabljal kot psevdonim, ker je bilo gibanje v Nigeriji pod pravim imenom zanj prenevarno. Njegov veljavni potni list ima kolega, ki živi na Portugalskem, trenutno pa se nahaja v Ameriki ali Kanadi. Naknadno mu je poslal le fotokopijo veljavnega potnega lista. Zaradi odhoda kolega v Kanado ali v Ameriko, tožnik trenutno tudi ne more do veljavnega potnega lista. Pred Okrajnim sodiščem v Brežicah je bil zaradi ponarejenega dokumenta obsojen pogojno na tri mesece zapora. Ko je zaprosil za azil, je povedal ime „E. A.“, ko pa je prejel kopijo potnega lista, je lahko povedal pravo identiteto in ime O. C. 4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 63. člena ZMZ zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Po navedeni zakonski določbi pristojni organ v postopkih po 60. in 62. členu tega zakona prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže. Po 60. členu ZMZ je varna tretja država tista, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. Po določbi prvega odstavka 61. člena ZMZ mora država, da se razglasi za varno tretjo državo, izpolnjevati v tem odstavku določene pogoje. Po drugem odstavku 61. člena ZMZ varno tretjo državo na podlagi kriterijev iz prejšnjega odstavka določi Vlada Republike Slovenije. V drugem odstavku 63. člena ZMZ je določeno, da lahko prosilec ves čas trajanja postopka iz prejšnjega odstavka predloži dokaze, da zadevna država zanj osebno ni varna tretja država.

7. V obravnavani zadevi ni sporno, da je Vlada Republike Slovenije dne 15. 5. 2008 Republiko Hrvaško razglasila za varno tretjo državo. Sporno pa je, ali se je tožnik pred prihodom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem in ali je imel v postopku možnost, da bi domnevo o Republiki Hrvaški kot tudi zanj varni tretji državi izpodbil. 8. Kot izhaja iz predloženih spisov, je tožnik ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito povedal, da je zapustil Nigerijo s ponarejenim dokumentom, ki ga je dobil od nekega Portugalca. Odšel je v Angolo, kjer je ostal dva dni, nato v Grčijo, od tam pa naprej v Makedonijo. S taksijem se je odpeljal do srbske meje, v Srbiji je ostal dva do tri mesece, in sicer v Beogradu. Ker mu je zmanjkalo denarja, je pral avtomobile, da si je zaslužil za nadaljnjo pot. Iz Srbije je odšel z vlakom preko Hrvaške do Slovenije, na meji s Slovenijo so ga ustavili policisti zaradi ponarejenega dokumenta, saj se je izkazal z izkaznico Portugalske na ime: „H. P.“. Ni vedel, da je Slovenija članica EU. Verjetno bi potoval do Nemčije, Slovaške ali Avstrije, za katere ve, da so članice EU. Preko Hrvaške je bil samo v tranzitu, ves čas v vlaku. Na posebno vprašanje uradne osebe ob oddaji prošnje za mednarodno zaščito, če je Hrvaška zanj varna država, je povedal, da ni varna, ker je hotel oditi v državo, kjer spoštujejo človekove pravice, to pa je lahko samo v EU.

9. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je bila med tožnikom in državo Hrvaško ob njegovem potovanju preko nje vzpostavljena zveza v smislu določbe 27. člena Postopkovne direktive. Postopkovna direktiva ne določa natančneje, kakšna naj bi bila ta zveza (oblika, trajanje ipd.), zato je treba v vsakem konkretnem primeru ugotavljati vsebino tega pojma. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da so bile v obravnavani zadevi podane okoliščine, da bi lahko tožnik vzpostavil stik s pristojnimi organi Republike Hrvaške in vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da se je tožnik dne 14. 5. 2012 pred prihodom vlaka v Republiko Slovenijo, kjer so ga na vlaku prijeli slovenski mejni policisti, nahajal v vlaku na ozemlju Republike Hrvaške. Tožnik je z vlakom odpotoval iz Srbije in je pri prestopu meje moral glede na meje in nameravano pot od Beograda preko Zagreba do Ljubljane, izkazano z vozovnico, priti dvakrat v stik s hrvaškimi mejnimi organi, in sicer na srbsko-hrvaški meji ter na hrvaško-slovenski meji. Mejni organi posameznih držav, ne samo cariniki, ki jih sam navaja, temveč tudi policisti, namreč kontrolirajo prehode potnikov čez meje njihovih držav tudi na vlakih. Zato je, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, obstajala zveza med tožnikom in tudi zanj varno tretjo državo – Republiko Hrvaško. Po presoji Vrhovnega sodišča pa tožnik niti ob podaji prošnje niti pri razgovoru z uradno osebo s svojimi pavšalnimi navedbami, da le v EU spoštujejo človekove pravice, ni prepričljivo izkazal, da bi zanj osebna vrnitev v Republiko Hrvaško pomenila kakršnokoli nevarnost. 10. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku ni presojalo tožnikovih pritožbenih navedb o zatrjevani novi identiteti (v pritožbi namreč navaja, da je njegovo pravo ime O. C.), saj bo to lahko uveljavljal v varni tretji državi – Hrvaški.

11. Glede na navedeno pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.