Jedro

Tožnica v svojem predlogu ni opredelila pravnega vprašanja v smislu navedenih določb ZPP. Dejansko iz predloga izhaja le nestrinjanje z razlogi sodbe glede pravnega pomena določb 60. člena ZUPJS in razlogi, ki jih je Vrhovno sodišče že sprejelo v vsebinsko podobnem sporu v zvezi s prezaposlitvijo javne uslužbenke iz uprave občine k centru za socialno delo na podlagi navedenih zakonskih določb. Glede na navedeno predlog za dopustitev revizije ne izpolnjuje formalnih zahtev za njegovo vsebinsko obravnavo.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za plačilo razlike plače za leto 2012 do višine, kot jo je tožnica prejemala pred zaposlitvijo pri toženi stranki s 1. 1. 2012 pri Občini P. na delovnem mestu podsekretarke - pomočnice župana za družbene dejavnosti. Ugotovilo je, da je tožnica v letu 2012 pri toženi stranki prejemala plačo v skladu z določbami pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 12. 2011 na delovnem mestu strokovna sodelavka za prejemke in oprostitve in v tej pogodbi na podlagi 60. člena Zakona o uveljavljeni pravici iz javni sredstev (v nadaljevanju ZUPJS) pravilno določenim plačnim razredom.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da glede na status tožene stranke, kot javnega zavoda, prezaposlitev na podlagi določb 60. člena ZUPJS tožnici ne zagotavlja višine plače, kot ji je bila pred tem zagotovljena in izplačevana pri Občini P. Pri tem je sodišče navedlo bistveno enake razloge, kot jih je v podobnem sporu prezaposlitve javne uslužbenke na podlagi določb 60. člena ZUPJS sprejelo Vrhovno sodišče v sodbi VIII Ips 197/2013 z dne 13. 1. 2014. 3. Tožnica predlaga, da se zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje dopusti revizija. Navaja, da bi se moralo sodišče, ne glede na zavzeta stališča v zadevi VIII Ips 197/2013, še posebej opredeliti do uporabe določb 73. in 74. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) o spremembi delodajalca in 153. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) tudi z vidika načela „in fover laboratoris“ ter enake obravnave javnih uslužbencev.

4. Predlog ni popoln.

5. Na podlagi četrtega odstavka 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če stranka ne ravna v navedenem smislu, se na podlagi šestega odstavka tega člena predlog za dopustitev revizije zavrže. 6. Tožnica v svojem predlogu ni opredelila pravnega vprašanja v smislu navedenih določb ZPP. Dejansko iz predloga izhaja le nestrinjanje z razlogi sodbe glede pravnega pomena določb 60. člena ZUPJS in razlogi, ki jih je Vrhovno sodišče že sprejelo v vsebinsko podobnem sporu v zvezi s prezaposlitvijo javne uslužbenke iz uprave občine k centru za socialno delo na podlagi navedenih zakonskih določb. 7. Glede na navedeno predlog za dopustitev revizije ne izpolnjuje formalnih zahtev za njegovo vsebinsko obravnavo. Zato ga je sodišče na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP kot nepopolnega zavrglo.