Jedro

Člen 60 ZUPJS, ki ureja prehod javnih uslužbencev k centrom za socialno delo, javnim uslužbencem ne zagotavlja enakih pravic, kot jih delavcem ob spremembi delodajalca zagotavlja 73. člen ZDR. Vendar javnih uslužbencev ne pušča brez zaščite. Zagotavlja jim pravice, kot jim glede na izpolnjevanje pogojev gredo pri centru za socialno delo. To pa je glede na posebnosti ureditve pravic, zaposlenih v javnem sektorju (večja togost in kogentnost ureditve), sistemsko skladna rešitev. Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi skladno s sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki (centru za socialno delo), ki je tožnici izplačevala dogovorjeno plačo, pri določitvi plačnega razreda tožnice pa upoštevala pet plačnih razredov napredovanj. Glede na določbo tretjega odstavka 16. člena ZJU, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva, je bilo ravnanje tožene stranke skladno z zakonom. Zato tožničin tožbeni zahtevek na plačilo razlike plače ni utemeljen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi ter se izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje spremenita v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov postopka tako, da se III. točka izreka sedaj glasi: „Tožnica je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v višini 1.042,56 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do datuma plačila.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti njene pritožbene stroške v višini 20,31 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da naj tožena stranka izplača razliko v plači za obdobje od januarja do decembra 2012 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer naj od bruto zneskov posameznih mesečnih prikrajšanj obračuna prispevke za socialno varnosti in akontacijo dohodnine, neto zneske pa plača tožnici (I. točka izreka). Nadalje je zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnica zahtevala, da je tožena stranka kot delodajalec prevzemnik dolžna tožnici od njenega prevzema v delovno razmerje (od 1. 1. 2012) do 31. 12. 2012 priznavati plačo v višini, kot jo je tožnica prejemala pri delodajalcu prenosniku (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tožnici naložilo, da toženi stranki v roku 8 dni plača stroške postopka v višini 1.434,91 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do datuma plačila (III. točka izreka).

Zoper navedeno prvostopenjsko sodbo in sklep se pravočasno pritožuje tožnica iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in njenemu (modificiranemu) tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, pri čemer se k dosedanjim pravdnim stroškom prištejejo tudi pritožbeni stroški tožnice. V zvezi z zavrnilnim delom izpodbijane sodbe (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da 153. člen ZJU tudi javnim uslužbencem zagotavlja pravico do ohranitve pravic v primeru pravnega prenosa. Peti odstavek navedenega člena, ki ureja primer, ko se naloge organa prenesejo na osebo javnega prava (npr. CSD) ali drugo pravno ali fizično osebo, ne določa ohranitve pravic javnih uslužbencev. Ker bi bilo takšno razlikovanje v primerjavi z javnimi uslužbenci, ki so iz enega organa prevzeti k drugemu (prvi odstavek 153. člena ZJU), ter v primerjavi s situacijo, ko naloge državnega organa prevzame uprava lokalne skupnosti in obratno (četrti odstavek 153. člena ZJU), v nasprotju s 14. členom Ustave Republike Slovenije, je potrebno uporabiti Zakon o delovnih razmerjih. Sodišče prve stopnje se do navedenega ni opredelilo, čeprav je tožnica slednje trdila že v tožbi. Ker za drugačno obravnavanje le ene skupine javnih uslužbencev ni objektivnega razloga, bi moralo sodišče uporabiti načelo „in favorem labaratoris“, upoštevati določila 73. in 74. člena ZDR ter tožbenemu zahtevku ugoditi ali pa z uporabo instituta „exceptio ilegalis“ od ustavnega sodišča zahtevati opredelitev, ali gre za dopustno negativno diskriminacijo napram delavcem, ki se lahko sklicujejo na ZDR, in javnim uslužbencem, zajetim v prvem in četrtem odstavku 153. člena ZJU. V zvezi s sklepom o zavrženju (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) dela tožbenega zahtevka (pravilno: tožbe) tožnica navaja, da v tem delu uveljavlja denarni zahtevek, ki je sicer zgolj določljiv, saj gre za razliko v plači, ki jo je tožnica prejemala pri delodajalcu prenosniku in tisto, ki jo je prevzemala pri delodajalcu prevzemniku. Tožnica se strinja, da zahtevek po svoji vsebini predstavlja ugotovitveni del specificiranega denarnega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo v I. točki izreka, vendar bi bilo prav zato treba zahtevku bodisi ugoditi (če bi se ugodilo tudi zahtevku, zavrnjenem v I. točki izreka) ali pa ga bodisi skupaj z zahtevkom iz I. točke zavrniti. Po mnenju tožnice bi sodišče prve stopnje ta zahtevek lahko zavrglo le iz razloga nepotrebnosti, ne pa zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk. Tožnica se pritožuje tudi zoper stroškovni del izpodbijane sodbe (III. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa), saj meni, da toženi stranki glede na modificiran tožbeni zahtevek in posledično nižjo vrednost spornega predmeta (4.413,64 EUR namesto 22.835,00 EUR) pripada nagrada za narok (tar. št. 3102) od zmanjšane vrednosti (212,40 EUR brez DDV). Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje po zaključku pritožbenega sodišča zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na obračun stroškov pravdnega postopka.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnica uveljavljala več tožbenih zahtevkov, in sicer zahtevek na plačilo mesečne razlike v plači za čas od januarja 2012 do decembra 2012 in zahtevek na priznavanje plače s strani tožene stranke za čas od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2010 v višini, kot jo je prejemala pri delodajalcu prenosniku.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožničin zahtevek za plačilo razlike v plači za sporno obdobje. Tožena stranka je javni zavod (peti odstavek 49. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV; Ur. l. RS, št. 54/1992)) in kot taka predstavlja del javnega sektorja (2. alineja drugega odstavka 1. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.)), vendar za delovna razmerja javnih uslužbencev pri njej ne veljajo določbe drugega dela ZJU, ki veljajo za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnostih, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Na podlagi 5. člena ZJU veljajo za pravice in obveznosti iz delovnih razmerij javnih uslužbencev pri toženi stranki predpisi, ki sicer urejajo delovna razmerja (torej Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.)) in kolektivne pogodbe, kolikor v prvem delu ZJU ali v drugem posebnem zakonu ni določeno drugače. Ureditev prehoda javnih uslužbencev k centrom za socialno delo je predmet drugega posebnega zakona, in sicer določb 60. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS; Ur. l. RS, št. 62/2010). V primerjavi z določbami 73. člena ZDR, gre za drugačno ureditev (lex specialis), ki temelji na sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi pri centru za socialno delo za delovno mesto v skladu s sistemizacijo delovnih mest pri centru, namesto na prehodu pri upravi lokalne skupnosti pridobljenih pravic po zakonu samem. V tem smislu določbe 60. člena ZUPJS v tožničinem primeru izključujejo uporabo določb 73. člena ZJU(1). Določbe 60. člena ZUPJS glede prehoda delavcev so resda skromne, vendar kljub temu vsebinske in jasne. Omenjene določbe javnim uslužbencem ne zagotavljajo enakih pravic, kot jih delavcem ob spremembi delodajalca zagotavlja 73. člen ZDR, vendar javnih uslužbencev ne puščajo brez zaščite. Zagotavljajo jim pravice, kot jim glede na izpolnjevanje pogojev gredo pri centru za socialno delo. To pa je glede na posebnosti ureditve pravic, zaposlenih v javnem sektorju (večja togost in kogentnost ureditve), sistemsko skladna rešitev(2). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi, skladno s sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki, in da je slednja tožnici izplačevala dogovorjeno plačo, pri določitvi plačnega razreda tožnice pa je upoštevala celo pet plačnih razredov napredovanj. Glede na določbo tretjega odstavka 16. člena ZJU, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva, je bilo ravnanje tožene stranke skladno z zakonom. Tožničine pritožbene navedbe so tako po zaključku pritožbenega sodišča v tem delu neutemeljene.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožničin zahtevek na priznavanje plače s strani tožene stranke za čas od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 v višini, kot jo je prejemala pri delodajalcu prenosniku (II. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa). Obrazložilo je, da gre za nedenarni zahtevek, tožnica pa ni najprej pisno zahtevala od delodajalca (t. j. tožene stranke), da izpolni svojo obveznost, zaradi česar ni izpolnjena procesna predpostavka za sprožitev sodnega spora. Tožnica v pritožbi navaja, da gre za denarni zahtevek in da bi sodišče prve stopnje moralo o njem po vsebini odločiti enako, kot v zahtevku na plačilo razlike v plači (I. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa) ali pa ga zavreči kot nepotrebnega. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbenim stališčem, da je tožničin tožbeni zahtevek na priznanje plače za čas od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 v višini, kot jo je prejemala pri delodajalcu prenosniku, denarni zahtevek, vendar pa je ta zahtevek po vsebini povsem enak zahtevku za izplačilo razlike plače, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo v I. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa, le da ni zneskovno opredeljen. Ker med istima strankama o istem zahtevku že teče pravda in ker bi sodišče prve stopnje v primeru, da bi po vsebini odločalo tudi o tem zahtevku, odločilo dvakrat o isti stvari, je potrebno tožbo v tem delu zavreči na podlagi določbo tretjega odstavka 189. člena in prvega odstavka 274. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je tožbo v tem delu zavrglo, je pa res, da je pri tem navedlo napačne razloge.

Tožnica pa se utemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Tožnica je na prvem naroku za glavno obravnavo zmanjšala tožbeni zahtevek iz skupnih 22.835,40 EUR na 4.413,64 EUR. Sodišče prve stopnje je pravdne stroške odmerilo glede na začetno vrednost spornega predmeta. Takšna odločitev je pravilna glede nagrade za postopek, ne pa tudi glede nagrade za narok. Pri odmeri nagrade za narok bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati vrednost spornega predmeta, kot je znašala ob izvedbi naroka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče upoštevaje peto alinejo 358. člena ZPP, nagrado za narok (količnik 1,20 po tarifi št. 3102 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.)) določilo na 212,40 EUR (osnovni količnik 1,00 je po prilogi k tabeli 12. člena ZOdvT 177,00 EUR - vrednost spornega predmeta do 4.500,00 EUR) in izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo v III. točki izreka tako, da je tožnica dolžna toženi stranki plačati 1.042,56 EUR pravdnih stroškov.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlog ni podan, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Tožnica je s pritožbo glede na vrednost spornega predmeta izpodbijane sodbe in sklepa (5.848,55 EUR) uspela za 392,35 EUR, kar znaša 6,7 %. Upoštevaje drugi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP je pritožbeno sodišče tožnici od stroškov v priglašeni višini priznalo nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi (tarifa št. 3210 ZOdvT) v višini 283,20 EUR in materialne stroške (tarifa št. 6002 ZOdvT) v višini 20,00 EUR. Skupni znesek tožničinih pritožbenih stroškov znaša 303,20 EUR. Glede na uspeh ji je tožena stranka dolžna povrniti 20,31 EUR pritožbenih stroškov.

Op. št. (1): Tako tudi sodba VS RS, opr. št. VIII Ips 197/2013 z dne 13. 1. 2014. Op. št. (2): Kot zgoraj.