Jedro

Tožeča stranka je bila na podlagi pogodbe o upravljanju večstanovanjske stavbe upravnik objekta, tožena stranka pa lastnica poslovnih prostorov in garaž, ki jih je upravljala tožeča stranka. Za toženo stranko je založila stroške, ki so predmet tožbenega zahtevka; pojasnila je ključe delitve stroškov po posameznih postavkah (po bruto površini, po neto površini, na podlagi stanja števca oziroma po številu enot). Navedeno za sklepčnost tožbe zadošča. Ugovarjanje, da preizkus izračuna stroškov po posameznih postavkah ni mogoč, lahko vpliva le na utemeljenost tožbenega zahtevka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi in tožbeni zahtevek za plačilo 8.569,45 EUR zavrnilo. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo ter sklep o izvršbi ohranilo v veljavi.

2. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 79/2011-7 z dne 15. 11. 2011 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bilo v zadevi odločeno na podlagi sklepčne tožbe.

3. Na podlagi navedenega sklepa tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni ter tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da drugostopenjsko sodbo razveljavi ter zadevo vrne pritožbenemu sodišču v novo sojenje.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Vrhovno sodišče ob odločanju o dopuščeni reviziji izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje preizkuša le glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ter v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (prvi odstavek 371. člena ZPP). S številnimi očitki tožene stranke, ki dopuščeno vprašanje presegajo, se zato ni ukvarjalo.

7. Tožeča stranka zahteva vračilo stroškov, ki jih je kot upravnik založila za tožečo stranko, ki je lastnica poslovnih in parkirnih prostorov. Tožena stranka je tekom postopka (med drugim) ugovarjala sklepčnosti tožbe, ker naj tožeča stranka ne bi navedla, na kakšen način je izračunala vtoževani znesek. Sodišče druge stopnje je toženemu zahtevku ugodilo. Presodilo je, da je tožba sklepčna.

8. Ko se postopek začne s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine in se po ugovoru dolžnika nadaljuje kot pravdni postopek, je potrebno v zvezi s presojo sklepčnosti za „tožbo“ šteti predlog za izvršbo, skupaj s prvo pripravljalno vlogo, ki jo upnik (tožeča stranka) vloži v pravdnem postopku. Šele v njej namreč tožeča stranka obrazloženo pojasni svoje razmerje s toženo stranko ter predloži dokaze.

9. Tožeča stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi z dne 29. 4. 2010 pojasnila, da je bila na podlagi pogodbe o upravljanju večstanovanjske stavbe upravnik objekta ter da je bila tožena stranka lastnica poslovnih prostorov in garaž, ki jih je upravljala tožeča stranka. Navedla je, da je za toženo stranko založila stroške, ki so predmet tožbenega zahtevka, ter pojasnila, kakšni so ključi delitve stroškov po posameznih postavkah (po bruto površini, po neto površini, na podlagi stanja števca oziroma po številu enot). Navedeno za sklepčnost tožbe zadošča. Drži, da je tožena stranka nato ugovarjala, da preizkus izračuna stroškov po posameznih postavkah ni mogoč, vendar pa ta ugovor lahko vpliva le na utemeljenost tožbenega zahtevka kot posledico dokaznega postopka in ne na sklepčnost tožbe. Slednja namreč ni odvisna od naknadnih ugovorov nasprotne stranke, temveč se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih navede tožeča stranka v tožbi.

10. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje toženi stranki, da mora upravnik, ki zahteva povrnitev stroškov od lastnika (v primeru ugovora lastnika, da izračun stroškov ni jasen), pojasniti, na kakšen način je prišel do izračuna zneska, ki odpade na lastnika po posamezni postavki. Navesti mora tudi višino stroškov, ki jih je v posameznemu obdobju plačal različnim dobaviteljem, iz česar je mogoče izračunati delež, ki odpade na lastnika. Vendar pa v obravnavanem primeru revizija v zvezi z vprašanji, ki presegajo sklepčnost tožbe, ni bila dopuščena, zato navedeno na odločitev ne more vplivati.

11. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.