Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali konkretni dogovor o gradnji objekta izključuje možnost izvirne pridobitve lastninske pravice na zemljišču, na katerem stoji objekt (25. člen ZTLR).

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali konkretni dogovor o gradnji objekta izključuje možnost izvirne pridobitve lastninske pravice na zemljišču, na katerem stoji objekt (25. člen ZTLR).

Obrazložitev

1. Tožnica je s primarnim zahtevkom zahtevala, naj se ugotovi, da 1) v zapuščino po pokojni M. M. (materi pravdnih strank) ne spada nepremičnina parc. št. 771/5, k.o. ..., 2) da je lastnica tega premoženja tožnica in 3) da sta ji toženca dolžna izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. S podrednim zahtevkom pa je zahtevala, da se iz zapuščinskega premoženja po pokojni M. M. v korist tožnice izloči alikvotni del 9/10. 2. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo primarni zahtevek, podrednemu pa je delno ugodilo in odločilo, da se iz zapuščinskega premoženja po pokojni M. M. izloči alikvotni del 1/2 v korist zapustničine hčere (tožnice S. I.), v preostalem delu pa je podredni zahtevek zavrnilo. Glede odločitve o primarnem zahtevku je pojasnilo, da je bilo v postopku ugotovljeno, da so se za gradnjo hiše dogovorili tožnica, njen mož in zapustnica. Dogovorili so se, da bo po gradnji hiša tožničina, mati pa bo v njej živela do smrti. Pri gradnji bo s svojim delom pomagal tudi drugi toženec, ki bo po smrti matere postal lastnik vinograda, tožnica pa lastnica hiše. Gradnja je potekala s skupnim prizadevanjem in prispevanjem tožnice in zapustnice, pri gradnji pa so pomagali tudi drugi toženec, tožničin mož ter prijatelji in sorodniki. Ob takih dejanskih ugotovitvah tožnica po prepričanju sodišča ni mogla pridobiti lastninske pravice na podlagi določb o gradnji na tujem svetu (25. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih; v nadaljevanju ZTLR). Ta pravna podlaga pride po mnenju sodišča v poštev samo v primeru, ko gre za gradnjo brez soglasja lastnika zemljišča in se lastninska pravica pridobi neodvisno od njegove volje (originarna pridobitev lastninske pravice). Ker je zapustnica (lastnica zemljišča) z gradnjo soglašala in pri njej aktivno sodelovala (z delom in finančno), o razmerjih v zvezi z gradnjo pa je obstajal celo predhoden dogovor, bi po mnenju sodišča lahko šlo le za skupno gradnjo, ki je samostojni pravni temelj za pridobitev lastninske pravice. Ker pa je tožnica trdila le, da je zapustnica gradnjo dovolila in z njo soglašala, ne pa tudi, da je soglašala s prenosom lastninske pravice na tožnico, sodišče ni presojalo, ali je imel sklenjeni dogovor stvarnopravne učinke.

3. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo in v preostalem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede primarnega zahtevka je višje sodišče navedlo, da je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno, da tožnica ni gradila sama, saj je pri gradnji z delom in sredstvi sodelovala tudi zapustnica kot lastnica zemljišča. Pritrdilo je presoji prvostopenjskega sodišča, da ni šlo za gradnjo brez pravnega temelja, temveč za skupno gradnjo na podlagi dogovora med tožnico in zapustnico, h kateremu sta pritegnili tudi drugega toženca. Dogovor o skupni gradnji pa je lahko le podlaga za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Višje sodišče je še poudarilo, da se tožnica neutemeljeno zavzema za uporabo 25. člena ZTLR, saj je to podlago mogoče uporabiti le v primeru, ko graditelj in lastnik zemljišča nista uredila medsebojnih pravic in obveznosti v zvezi z gradnjo (npr. z dogovorom o skupni gradnji). Glede na ugotovitve v postopku sta se tožnica in zapustnica vnaprej dogovorili za gradnjo, vendar pa tožnica do konca pravde ni pojasnila, katera od njiju in v kakšnem obsegu naj bi po končani gradnji postala lastnica hiše z zemljiščem. Zgolj materino soglasje za gradnjo in realizacija dovoljene gradnje za pridobitev tožničine lastninske pravice po presoji višjega sodišča nista zadoščala. Zapustnica bi morala soglašati tudi s prenosom lastninske pravice na tožnico. Tega odločilnega dejstva tožnica ni navedla, zato je njena tožba v tem delu nesklepčna. Višje sodišče je še dodalo, da je prvostopenjsko sodišče kljub temu ugotovilo, da naj bi hiša po dogovoru pripadla tožnici, vendar šele po materini smrti, medtem ko naj bi drugi toženec v zameno za pomoč pri gradnji sam dedoval materin vinograd. Čeprav je navedena pogodba med bodočimi dediči o delitvi pričakovane dediščine neveljavna, pa ta dogovor po presoji višjega sodišča implicira sporazum, da bo na hiši po končani gradnji pridobila lastninsko pravico zapustnica.

4. Tožeča stranka v predlogu za dopustitev revizije navaja, da nobena od strank ni zatrjevala, da naj bi bili pravdni stranki oziroma tožnica in zapustnica ali celo drugi toženec dogovorjeni za skupno gradnjo, zato sta sodišči kršili razpravno načelo (7. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Sodišči bi po prepričanju tožeče stranke morali presojati, ali so podani pogoji za pridobitev lastninske pravice tožeče stranke po 25. členu ZTLR in ne bi smeli ugotavljati dejstev, ki jih stranke niso zatrjevale. Ugotovitev sodišča, da je med strankami obstajal dogovor o skupni gradnji, je tudi protispisna (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), drugostopenjsko sodišče pa je prišlo tudi samo sebi v nasprotje, ko je hkrati ugotovilo, da je mati podala le soglasje za gradnjo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Zmotno je po prepričanju tožeče stranke tudi sklepanje višjega sodišča, da dogovor, da bo hiša po smrti pripadla tožnici, implicira sporazum, da bo na hiši po končani gradnji lastninsko pravico pridobila zapustnica. Če bi hiša po gradnji res pripadla zapustnici, ni namreč razumljivo, zakaj bi se s tožnico dogovorila, da bo lahko v hiši brezplačno bivala do svoje smrti. Slednje pa je v postopku nesporno. Ker med strankami dogovora o skupni gradnji ni bilo (tega ni nihče niti zatrjeval), je nerazumljiv zaključek, da tožnica ni zatrjevala, da je mati soglašala s prenosom lastninske pravice na tožnico. Po mnenju tožnice mati pri gradnji ni sodelovala oziroma njene minimalne pomoči (kuhanje kosila, malice) ni mogoče šteti za sodelovanje pri gradnji ali za dogovor o skupni gradnji. Če ni bilo trditev glede obstoja dogovora o prenosu lastninske pravice na tožnico (po sodni praksi je tak dogovor sestavni del dogovora o skupni gradnji; VSM I Cp 1064/2011), potem sodišči ne bi smeli zaključiti, da je obstajal dogovor o skupni gradnji. Tudi če bi že obstajal ustni dogovor o skupni gradnji, bi bil ta zaradi pomanjkljive obličnosti (pisnost dogovora) ničen (455. člen Zakona o obligacijskih razmerjih). Neveljaven dogovor o skupni gradnji po presoji tožeče stranke ne more izključiti določb o pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu (25. člen ZTLR), prav tako ne more biti podlaga za nastanek izključne lastninske pravice enega od graditeljev, temveč le podlaga za nastanek solastnine med graditeljem in lastnikom nepremičnine (smiselna uporaba drugega odstavka 48. člena Stvarnopravnega zakonika). Tožeča stranka nadalje navaja, da je v postopku trdila, da je hišo na materini parceli zgradila kot svojo, medtem ko se pri dogovoru o skupni gradnji stranke običajno dogovorijo tudi o višini solastniških deležev. Če takega dogovora ni, se sklepa na podlagi okoliščin primera, sicer pa so stvarnopravni deleži družinskih članov enaki (VSL I Cp 895/2001). Ker dogovor o skupni gradnji, ki mora vključevati tudi dogovor o prenosu lastninske pravice, ni bil zatrjevan niti ugotovljen, bi sodišči morali ugotavljati, ali so podani pogoji za pridobitev lastninske pravice po 25. členu ZTLR. Tožeča stranka je prepričana, da navedena stališča sodišč odstopajo od sodne prakse: II Ips 155/2013, II Ips 188/2010, II Ips 118/2014, II Ips 1059/2007, II Ips 1060/2007, II Ips 249/2009, VSL I Cp 2604/2012, VSL II Cp 2874/2011, VSK I Cp 214/2004. Od navedenih judikatov pa po mnenju tožeče stranke odstopajo zadeve: VSL I Cp 1669/2012, II Ips 111/2004 ter II Ips 39/2010. Tožeča stranka še poudarja, da po ustaljeni sodni praksi soglasje, vedenje in morebitno sodelovanje lastnika nepremičnine pri gradnji ne predstavlja dogovora o skupni gradnji, temveč podlago za pridobitev lastninske pravice na temelju 25. člena ZTLR. Nadalje opozarja, da je sodišči nista nikoli opozorili na nesklepčnost njenih zahtevkov (285. člen ZPP) in da je sodišče prve stopnje svoje pravno naziranje glede primarnega zahtevka izrazilo šele v obrazložitvi sodbe. Drugostopenjsko sodišče je glede podrednega zahtevka kršilo tudi 355. člen ZPP in zagrešilo kršitev po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V tem delu odločitev odstopa tudi od judikatov VSL II Cp 2862/2012, II Cp 3160/2009 ter III Cp 976/2015, višje sodišče pa je glede podrednega zahtevka kršilo tudi 32. člen ZD ter 23. in 25. člen Ustave RS. Tožeča stranka opozarja tudi na kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v 10. in 13. točki obrazložitve sodbe višjega sodišča. Predlaga, da se revizija dopusti glede naslednjih pravnih vprašanj: 1) Ali je soglasje lastnika določene nepremičnine nelastniku, da lahko na nepremičnini zgradi objekt (v času veljavnosti ZTLR), enako dogovoru o skupni gradnji? Ali minimalna pomoč lastnika nepremičnine graditelju (npr. kuhanje kosila za delavce, priprava malice) pomeni sodelovanje tega lastnika pri gradnji in ali je tako sodelovanje mogoče šteti za dogovor o skupni gradnji?, 2) Ali je dogovor o skupni gradnji v času veljavnosti ZTLR lahko obstajal, v kakšni obliki je moral biti sklenjen, pod kakšnimi pogoji je imel stvarnopravne učinke in ali je lahko rezultiral v izključnem lastništvu graditelja objekta, ki ni lastnik nepremičnine, na kateri se gradi objekt?, 3) Ali dogovor o skupni gradnji objekta na določeni nepremičnini izključuje izvirno pridobitev lastninske pravice (gradnja na tujem svetu; 25. člen ZTLR) na objektu in na funkcionalnem delu zemljišča s strani graditelja, ki ni lastnik zemljišča?, 4) Ali bi moralo sodišče v primeru, da dogovor o skupni gradnji in dogovor o prenosu lastninske pravice na graditelja, ki ni lastnik nepremičnine, na kateri se gradi objekt, ni zatrjevan in da njegov obstoj ni ugotovljen, vselej odločati, če so podani pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi 25. člena ZTLR (nastanek nove stvari oziroma sprememba identitete nepremičnine)?, 5) Ali lahko višje sodišče v pritožbenem postopku v primeru, ko je prvo sodišče zmotno uporabilo pravo (32. člen Zakona o dedovanju; v nadaljevanju ZD), zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa je izostalo materialno procesno vodstvo o tem, kaj obsega zapuščina, zaradi česar naj bi bil izločitveni zahtevek nesklepčen, posledično pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, samo odloči o postavljenem tožbenem zahtevku, ne da bi razpisalo pritožbeno obravnavo oziroma tožeči stranki v skladu z 285. členom ZPP dalo možnost, da svoje trditve o obsegu zapuščine dopolni? Ali bi moralo višje sodišče v takem primeru opraviti pritožbeno obravnavo oziroma sodbo prvostopenjskega sodišča razveljaviti in zadevo vrniti temu sodišču v novo sojenje?, 6) Ali bi morali sodišči v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) tožečo stranko pozvati na dopolnitev trditev in dokaznih predlogov glede primarnega in podrednega zahtevka?, 7) Ali je za izločitveni zahtevek po 32. členu ZD potrebno natančno in konkretno navesti obseg zapuščine ali pa za odločanje o takem zahtevku zadostuje že vrednostna ocena tožeče stranke o njenem prispevku k ohranitvi oziroma povečanju zapustničinega premoženja glede na celotno vrednost zapustničinega premoženja, upoštevaje dejstvo, da tožena stranka vrednosti nepremičnine, na kateri je bil zgrajen objekt, nasproti vrednosti celotne zapuščine ni nasprotovala?, 8) Ali je za utemeljenost izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD potrebno, da potomec s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače ohrani ali poveča vrednost sleherne pravice oziroma stvari, ki spada v zapustnikovo premoženje?

5. Predlog za dopustitev revizije je delno utemeljen.

6. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku, izpolnjen pogoj za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, zato je revizijo na podlagi tretjega odstavka 367.c člena ZPP v tem delu dopustilo.