Jedro

Za pridobitev lastninske pravice zgolj materino soglasje za gradnjo in realizacija dovoljene gradnje za pridobitev tožničine lastninske pravice nista zadoščala, temveč bi zapustnica morala soglašati tudi s prenosom lastninske pravice na tožnico.

Posamična vlaganja v smislu gradnje na tujem zemljišču ne opravičujejo izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD. Bistveno je, da je prispevek k povečanju premoženja nastal kot rezultat skupnega delovanja zapustnice in tožnice v okviru pridobitne skupnosti med njima.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: a) v II. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da se iz zapuščinskega premoženja po pok. M. M., z zadnjim prebivališčem ..., roj. ..., umrli ..., izloči alikvotni del 1/2 v korist zapustničine hčere – tožnice S. I., EMŠO ..., b) v IV. točki izreka pa tako, da mora tožnica v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugemu tožencu njegove stroške prvostopenjskega postopka v znesku 1.149,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v preostalem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti drugemu tožencu njegove pritožbene stroške v znesku 481,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin primarni zahtevek, naj se ugotovi, da v zapuščino po pok. materi pravdnih strank ne spada nepremičnina parc. št. 771/5 k. o. X in da je lastnica tega premoženja tožnica, ki sta ji toženca dolžna izstaviti primerno listino za vknjižbo njene lastninske pravice. Delno pa je ugodilo tožničinemu podrejenemu zahtevku in razsodilo, da se iz zapuščinskega premoženja po materi pravdnih strank izloči alikvotni del 1/2 v korist tožnice. V presežku (do zahtevanih 9/10) je podrejeni zahtevek zavrnilo. Nazadnje je drugemu tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti 446,84 EUR pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožila tožnica in drugi toženec, ki se sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata ustrezno spremembo, podrejeno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica poudarja, da se primeri, ko graditelj ve, da gradi na tujem zemljišču, lastnik pa se temu ne upre oziroma celo dovoli ali soglaša s tako gradnjo, v skladu s sodno prakso presojajo po 25. členu ZTLR. Drugačno stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Tožnica je v svojih vlogah zatrjevala, da si je na materini parceli z njenim soglasjem zgradila hišo. Dogovorjeno je bilo tudi, da bo zapustnica lahko do smrti stanovala v tej (tožničini) hiši. Mati je tožnici pri gradnji pomagala, enako drugi toženec, ki mu je tožnica za njegovo pomoč plačala tako, da mu je izročila avto. Glede na takšne trditve bi sodišče moralo zaključiti, da je imel dogovor med tožnico, zapustnico in tožencema stvarnopravne učinke in da je tožnica na sporni nepremičnini pridobila lastninsko pravico. Sicer pa je sodišče zmotno ocenilo prispevek zapustnice pri gradnji hiše, zato je napačno zavrnilo del podrejenega tožbenega zahtevka. Zapustnica je svoja zelo skromna sredstva porabila za druge namene in zato ni mogla ničesar prispevati h gradnji hiše. Sodišče je napačno ocenilo izpoved priče A. M. Neutemeljeno je verjelo priči J. B. glede prodaje njive. Ni dokazano, da je zapustnica prejeto kupnino porabila za gradnjo hiše. Dejstvo, da je tožnica drugemu tožencu za njegovo delo izročila osebni avtomobil Zastava 126, bi moralo sodišče upoštevati kot tožničin prispevek h gradnji. Enako velja za delo tožničinega moža, njenih prijateljev in sorodnikov. Pri povečanju premoženja zapustnice bi moralo upoštevati tudi vrednost nadstreška pri hiši, ki ga je financirala tožnica. Ker sodišče ni zaslišalo ostalih predlaganih prič, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

4. Drugi toženec navaja, da tožnica ni podala zadostne trditvene podlage za podrejeni tožbeni zahtevek. Tako ni navedla, katere so druge nepremičnine, ki sodijo v zapustničino premoženje. Njihove vrednosti ni specificirala, ampak se je sklicevala le na obvestilo o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin. Sodišče je to pomanjkljivost odpravilo tako, da se je oprlo na posestni list iz zapuščinskega postopka, na katerega se tožnica sploh ni sklicevala. Poleg tega pri odločanju o višini tožničinega prispevka ne bi smelo uporabiti prostega preudarka. Drugi toženec je jasno izpovedal, da je delal za mamo in ne za tožnico. Prepričan je bil, da se hiša gradi za mamo. Tudi zapustnica je hišo štela za svojo, kar je razvidno iz izpovedi prič, zlasti njenega partnerja F. M. in zapustničinega brata J. B. Zapustnica je vedno govorila, da je hiša njena in konec. Sicer pa tožnica v hiši nikoli ni živela in je tudi zdaj ne uporablja za vikend. V hiši že ves čas bivajo žena prvega toženca in njuni otroci. Čeprav je sodišče hotelo preprečiti okoriščenje dedičev z vlaganji drugega dediča, bo zdaj največ pridobil ravno prvi toženec, ki h gradnji ni prispeval ničesar. Sodišče je neupravičeno verjelo tožnici. V resnici ni šlo za skupno gradnjo, ampak za gradnjo zapustnice. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožničin uspeh v pravdi je nižji od ugotovljenega. Sodišče pri odmeri stroškov drugega toženca ne bi smelo upoštevati, da ima brezplačno pravno pomoč, ampak bi mu moralo stroške priznati po vloženem stroškovniku.

5. Na tožničino pritožbo je odgovoril drugi toženec, ki predlaga njeno zavrnitev. Na njegovo pritožbo pa sta odgovorila tožnica, ki obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam drugega toženca, in prvi toženec, ki mu očita zavajanje. Poudarja, da je bilo še za časa maminega življenja dogovorjeno, da bo tožnica po mamini smrti dobila sporno zemljišče, drugi toženec vinograd, prvi toženec pa njivo.

6. Utemeljena je samo pritožba drugega toženca, medtem ko tožničina pritožba ni utemeljena.

O primarnem zahtevku:

7. Tožnica je prvenstveno zahtevala ugotovitev, da je edina lastnica sporne zapustničine nepremičnine. Trdila je, da je na zapustničinem zemljišču in z njenim soglasjem sama zgradila hišo. Gradnja je bila končana leta 1999, ko je še veljal prejšnji Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), po katerem je bila gradnja na tujem zemljišču eden od originarnih načinov pridobitve lastninske pravice na nepremičnini. Dokazni postopek je pokazal, da tožnica ni gradila sama, saj je pri gradnji z delom in sredstvi sodelovala tudi zapustnica kot lastnica zemljišča. Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni šlo za gradnjo brez pravnega temelja, ampak za skupno gradnjo na podlagi dogovora med tožnico in zapustnico, ki sta k dogovoru pritegnili tudi drugega toženca. Takšen dogovor o skupni gradnji pa je lahko le podlaga za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na nepremičnini.

8. Kadar graditelj ni dobroveren, torej, kadar ve ali bi moral vedeti, da gradi na tujem zemljišču, se pravni učinki gradnje presojajo po 25. členu ZTLR.(1) Lastnik zemljišča, ki je soglašal z gradnjo ali jo takšnemu graditelju celo vnaprej dovolil, po končani gradnji izgubi lastninsko pravico na zemljišču, od graditelja pa sme zahtevati le plačilo prometne cene za zemljišče, na katerem stoji stavba in je potrebno za njeno redno rabo.(2)

9. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno zavzema za uporabo navedenega zakonskega določila. Do prej opisane pravne posledice namreč pride samo takrat, kadar graditelj in lastnik zemljišča nista uredila medsebojnih pravic in obveznosti v zvezi z gradnjo, na primer z dogovorom o skupni gradnji ali s kakšnim drugačnim sporazumom o ureditvi njunih razmerij v zvezi z gradnjo. Po ugotovitvi izpodbijane sodbe sta se tožnica in zapustnica vnaprej dogovorili za gradnjo. Res pa tožnica, čeprav je večkrat dopolnila in popravila svoje navedbe, do konca pravde ni pojasnila, katera od njiju in v kakšnem obsegu naj bi po končani gradnji postala lastnica hiše s pripadajočim zemljiščem. Zgolj materino soglasje za gradnjo in realizacija dovoljene gradnje za pridobitev tožničine lastninske pravice nista zadoščala.(3) Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi zapustnica morala soglašati tudi s prenosom lastninske pravice na tožnico. O tem odločilnem dejstvu tožnica ni ničesar navajala. Iz njenih trditev ni mogoče razbrati, kako sta se z zapustnico dogovorili glede lastnine na hiši, niti da se o tem morebiti sploh nista dogovorili. Tožba v tem delu je ostala nesklepčna in je bilo primarni tožbeni zahtevek treba že iz tega razloga zavrniti. Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje o manjkajočih trditvah sklepati iz drugih zatrjevanih dejstev. Tožeča stranka je namreč tista, ki mora sodišču ponuditi popolno trditveno podlago za svoj zahtevek, kar pomeni, da mora navesti vsa dejstva, ki vodijo k pravni posledici, kot izhaja iz tožbenega predloga.

10. Sodišče prve stopnje je kljub temu ugotovilo, da naj bi hiša po dogovoru pripadla tožnici, vendar šele po materini smrti, medtem ko naj bi drugi toženec v zameno za svojo pomoč pri gradnji sam dedoval materin vinograd. Takšna pogodba med bodočimi sodediči o delitvi pričakovane zapuščine je sicer neveljavna, prav tako pogodba, s katero kdo zapušča svojo zapuščino ali njen del svojemu sopogodbeniku ali komu drugemu (drugi odstavek 104. člena in 103. člen Zakona o dedovanju; ZD). Ne glede na to pa prej navedeni dogovor implicira sporazum o tem, da bo na hiši po končani gradnji pridobila lastninsko pravico zapustnica. V nasprotnem primeru namreč ne bi bil smiseln dogovor, da bo šele po njeni smrti hiša pripadla tožnici. Pritožbena trditev, da v razmerju med zapustnico in tožnico niti ni bilo sporno, da je predmetna nepremičnina tožničina, pa v zbranem dokaznem gradivu nima opore(4) in je tudi prepozna, saj se tožnica na to dejstvo v postopku na prvi stopnji ni sklicevala (prvi odstavek 337. člena ZPP). Po navedenem je zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka v dejanskem in pravnem pogledu pravilna, ker tožnica z udeležbo pri gradnji in z vlaganji v zapustničino nepremičnino ni postala njena lastnica.

O podrejenem zahtevku:

11.Tožnica se je v pravdi podrejeno sklicevala na 32. člen ZD, po katerem imajo zapustnikovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Tudi trditve, s katerimi je tožnica utemeljila ta svoj zahtevek, so pomanjkljive, kot utemeljeno navaja drugi toženec v svoji pritožbi. Tožnica namreč ni navedla celotnega obsega zapustničinega premoženja, iz katerega izloča alikvotni del, ki naj bi ji pripadal. Iz njenih trditev ni razvidno, katere nepremičnine, premičnine, morebitne pravice in terjatve sestavljajo zapuščino in kolikšna je njihova vrednost. Gola trditev, da naj bi vrednost sporne nepremičnine predstavljala več kot 90 % vrednosti celotne zapuščine, ne zadošča za sklepčnost izločitvenega zahtevka.

12. Sodišče prve stopnje je kršilo razpravno načelo iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ko je odločilna dejstva v zvezi s sestavo zapuščine ugotavljalo kar samo na podlagi posestnega lista iz zapuščinskega spisa, ki ga tožnica ni predlagala kot dokaz v pravdi. Poleg tega pri odločanju o višini tožničinega izločitvenega zahtevka ne bi smelo uporabiti prostega preudarka iz 216. člena ZPP, saj je mogoče alikvotni del zapustničinega premoženja, ki naj bi pripadal tožnici, računsko točno ugotoviti brez nesorazmernih težav, za povrh pa je tožnica v ta namen predlagala dokaz z izvedencem. Navedena relativna bistvena kršitev pravdnega postopka, ki jo uveljavlja drugi toženec v svoji pritožbi, je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe o podrejenem tožbenem zahtevku.

13. Po presoji pritožbenega sodišča ta tožničin zahtevek tudi sicer nima dejanske in pravne podlage. Zatrjevana tožničina pomoč pri materinem preživljanju, ki je tožnica sicer ni dokazala, in njena skrb za mater v času bolezni sta bili namreč tožničina zakonska in moralna dolžnost (prvi odstavek 124. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), zato ju že iz tega razloga ni mogoče upoštevati. Predvsem pa se mora potomčev prispevek k povečanju oziroma ohranitvi vrednosti prednikovega premoženja nanašati na celotno premoženje, s katerim sta prednik in potomec skupaj gospodarila, ga ohranjala in povečevala.(5) Posamična vlaganja v smislu gradnje na tujem zemljišču ne opravičujejo izločitvenega zahtevka po 32. členu ZD. Bistveno je, da je prispevek k povečanju premoženja nastal kot rezultat skupnega delovanja. Nasprotno temu je tožnica navajala, da se je za gradnjo odločila sama oziroma skupaj s svojim možem, da je hišo gradila kot svojo, z namenom, da jo bo po materini smrti uporabljala za vikend, ob tem pa se je s tožencema že dogovarjala o delitvi bodoče dediščine. Takšno tožničino ravnanje jasno kaže, da je s svojimi vlaganji v zvezi z gradnjo sporne hiše zasledovala predvsem lastne interese. Med gradnjo, ki je trajala pet let, sta tožnica in zapustnica po ugotovitvi izpodbijane sodbe živeli skupaj samo tri leta (do leta 1997), nakar se je zapustnica odselila. Trditveno in dokazno gradivo ne omogoča sklepanja o tem, da bi pridobitna skupnost med zapustnico in tožnico obstajala tudi pred gradnjo ali po njej. Za povrh tožnica še v pritožbi vztraja, da je bil materin prispevek pri gradnji neznaten oziroma zanemarljiv. Po presoji pritožbenega sodišča zato glede na vse okoliščine primera ni šlo za pravo pridobitno skupnost, v kateri bi si tožnica s svojim delom in sredstvi prizadevala za povečanje vrednosti zapustničinega premoženja, ampak zgolj za posamično, časovno omejeno vlaganje v eno od zapustničinih nepremičnin, ki ne more imeti stvarnopravnih posledic. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje torej tudi tožničin podrejeni tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

Sklepno:

14. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno zavrnilo tožničino pritožbo (353. člen ZPP) in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu potrdilo. Obenem je ugodilo pritožbi drugega toženca (peta alineja 358. člena ZPP) in sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrnilo.

15. Delna sprememba prve sodbe je terjala tudi drugačno odločitev o stroških prvostopenjskega postopka. Ker je tožnica v pravdi v celoti propadla, mora drugemu tožencu povrniti vse njegove potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP). Ti po ugotovitvi izpodbijane sodbe znašajo skupaj 1.149,83 EUR. Drugi toženec njihovi odmeri ne oporeka, nasprotuje le uporabi 36. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), vendar neutemeljeno. Ker mu je bila v pravdi dodeljena brezplačna pravna pomoč, je nagrada njegovega odvetnika, ki bo izplačana iz državnega proračuna, po navedenem zakonskem določilu ustrezno nižja.

16. Drugi toženec je upravičen tudi do povračila svojih pritožbenih stroškov, vendar le za pritožbo, ne pa tudi za odgovor na tožničino pritožbo, saj z njim ni ničesar prispeval k odločitvi o tej pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP). Tako pritožbeni stroški drugega toženca obsegajo nagrado za sestavo pritožbe (374,40 EUR – tar. št. 3210 v zvezi s 36. členom ZOdvT), materialne stroške (20,00 EUR – tar. št. 6002) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 481,17 EUR. Prvi toženec stroškov ni priglasil, tožnica, ki s pritožbo ni uspela, pa mora svoje pritožbene stroške kriti sama. Poleg tega bo morala drugemu tožencu, če bo zamujala s povrnitvijo njegovih stroškov postopka, plačati še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi z 299. in 378. členom Obligacijskega zakonika).

Op. št. (1): Glej načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22. 12. 1987. Op. št. (2): Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 118/2014 z dne 4. 9. 2014. Op. št. (3): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 461/2007 z dne 26. 2. 2009. Op. št. (4): Iz izpovedi prič J. B. in F. M., ki ju posebej izpostavlja pritožba drugega toženca, a ju sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ocenilo, celo izhaja, da je mati pravdnih strank sporno hišo ves čas štela za svojo izključno last. Op. št. (5): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 156/2013 z dne 9. 4. 2014.