Jedro

Kljub tendencam širjenja polja uporabe 6. člena EKČP tako na področju pojmovanja civilnih pravic kot tudi na področju pojmovanja obsega sodnega varstva v smeri zagotavljanja pravice do meritorne odločitve v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, ni nedopustna sleherna omejitev dostopa do sodišča oziroma sodnega varstva. Pogoj, je na razumen temelj oprto uveljavljanje tega, da pravica, katere varstvo je tožnik zahteval, v domačem pravu obstoji oziroma jo domači pravni red priznava. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Aspiracija namreč že sama po sebi ni s pravnim redom zagotovljena pravica, poseganja v način njenega uresničevanja s sodnooblastnim nadzorom izvedenega postopka po internih pravilih verske skupnosti pa bi bil v nasprotju z ustavnim načelom njihove ločenosti od države iz 7. člena URS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožniki morajo toženi stranki nerazdelno povrniti 344,21 EUR njenih stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve tega sklepa, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je iz razloga pomanjkanja sodne jurisdikcije s sklepom zavrglo tožbo tožnikov, ki so po pravilih o eventualni kumulaciji zahtevkov terjali naj se primarno ugotovi, da je „Odlok Sabora Islamske skupnosti v RS z dne 15.5.2005, s katerim je A. A. razrešen s funkcije slovenskega muftija, B. B. pa imenovan za koordinatorja poslov pri Islamski skupnosti v RS do imenovanja novega muftija, pravno neveljaven ter brez pravnih učinkov“, podredno pa, da se „Odlok Sabora ... (v nadaljevanju enako besedilo) ... razveljavi.“ Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Zoper sklep sodišča druge stopnje so tožniki vložili revizijo zaradi „kršitve materialnega prava ter Ustave Republike Slovenije“. Po njihovem mnenju je sodišče splošne pristojnosti stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku na podlagi določb 1. člena Zakona o pravdnem postopku, 7. člen Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v RS in 23. člena Ustave Republike Slovenije. V obrazložitvi revizije sprva povzemajo del njihovih tožbenih navedb, nato pa v nadaljevanju predstavijo nekaj bistvenih značilnosti, ki po njihovem mnenju terjajo razlikovanje med (v Sloveniji najbolj razširjeno) katoliško vero oziroma cerkvijo kot nekakšnim vzorcem za odnos države do verskih skupnosti ter islamom oziroma islamsko skupnostjo. Ločitev države od verskih skupnosti gre razumeti predvsem kot zajezitev pristojnosti katoliške cerkve na posameznih področjih, ne pa v smislu odvzema pravice posameznika do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Ločitev države in verskih skupnosti ne more izključevati pravice do sodnega varstva kot temeljnega postulata pravne države, ki pripada slehernemu posamezniku, pri čemer kršitve internih pravil verske skupnosti posledično onemogočajo posamezniku tudi uresničevanje pravice do svobodne veroizpovedi znotraj pravil skupnosti. Za pravilno presojo je treba po mnenju tožnikov primerno razmejiti namen in smisel tako 7. člena kot 23. člena Ustave RS. S tem ko je zakonodajalec verske skupnosti opredelil kot subjekte civilnega prava, je prav gotovo izrazil namen, da se v civilnem postopku na pobudo zainteresiranih strank presoja zakonitost posameznih aktov verske skupnosti, s katerimi se posega v pravico posameznika. V nasprotnem primeru se zastavlja vprašanje, ali so verske skupnosti kot je islamska skupnost v Republiki Sloveniji subjekti izven slovenske pravne ureditve, čeravno so subjekti civilnega prava; odločitve slednje (namreč verske skupnosti), ki zadevajo slehernega posameznika oziroma člana skupnosti, morajo biti v skladu s predpisi, posledično pa so tudi podvržene presoji slovenskih sodišč. Tožniki predlagajo razveljavitev sklepov sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v meritorno odločanje.

Revizija je bila po določbah 375. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Odgovor na tisti del obrazložitve revizije, v katerem tožniki povzemajo njihove navedbe iz tožbe, je vsebovan že v materialnopravno pravilnih razlogih sodišč prve in druge stopnje v oporo izpodbijani odločitvi („materialnopravno“ namreč zato, ker je pretežno take narave presoja vprašanja pomanjkanja sodne jurisdikcije, čeprav gre za procesnopravni sklep); ta je odraz nujnega upoštevanja avtonomnosti verskih skupnosti na področju interne organiziranosti in regulativne ter ločenosti države in verskih skupnosti, ki so enakopravne, njihovo delovanje pa je svobodno (7. člen Ustave RS) in vanj država z oblastno močjo ni upravičena posegati. Ni povsem jasen namen revizijskih prizadevanj tožnikov v smeri nakazovanja razlik med verskimi skupnostmi (katoliškimi in islamskimi) saj za njihovo različno obravnavanje ni nobenih (ustavno) pravnih podlag, v razlogih sklepov sodišč prve in druge stopnje pa tudi ni najmanjšega povoda za vtis o morebitnem sklepanju sodišč, da so ovire za sodno intervencijo v obravnavanem primeru podane v pravilih organiziranosti katoliških verskih skupnosti.

Ustavno zajamčena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS je pendant pravice do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), po katerem „ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko, z zakonom ustanovljeno sodišče ...“. Kljub tendencam širjenja polja uporabe 6. člena EKČP tako na področju pojmovanja civilnih pravic kot tudi na področju pojmovanja obsega sodnega varstva v smeri zagotavljanja pravice do meritorne odločitve v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, ni nedopustna sleherna omejitev dostopa do sodišča oziroma sodnega varstva. Pogoj, ki izključuje možnost omejevanja ali odrekanja pravice do sodnega varstva, je na razumen temelj oprto uveljavljanje tega, da pravica, katere varstvo je tožnik zahteval, v domačem pravu obstoji oziroma jo domači pravni red priznava. Ta pogoj pa v obravnavanem primeru spričo tožbenega zahtevka, ki meri le na uresničitev aspiracije prvega tožnika, in spričo uresničitvi tega cilja namenjene regulative, ki je locirana zunaj okvirov posvetnega in s sodno oblastjo zaobsegajočega pravnega reda, ni izpolnjen. Aspiracija namreč že sama po sebi ni s pravnim redom zagotovljena pravica, poseganja v način njenega uresničevanja s sodnooblastnim nadzorom izvedenega postopka po internih pravilih verske skupnosti pa bi bil v nasprotju z ustavnim načelom njihove ločenosti od države iz 7. člena Ustave RS. Po obrazloženem je bilo treba torej revizijo tožnikov na podlagi določb 378. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o stroških revizijskega postopka tožnikov je odpadla, ker ti niso bili priglašeni, odločitev o stroških revizijskega postopka tožene stranke v zvezi z odgovorom na revizijo, odmerjenih v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo (glej odmero na list. št. 79 spisa), pa je posledica uspeha strank glede na izid revizijskega postopka in temelji na določbah 154. člena ZPP.