Jedro

Za presojo sodne pristojnosti ni dovolj le upoštevanje kriterija, da gre za spor med pravnimi osebami civilnega prava. Pri odločanju o zahtevku pripadnika verske skupnosti do verske skupnosti je potrebno upoštevati tudi načelo ločenosti cerkve in države ter ustavno načelo svobodnega delovanja verske skupnosti. Za odločanje o sodni pristojnosti v teh sporih je torej odločilno, ali gre za spor, ki se nanaša na delovanje te skupnosti v posvetnem življenju, kjer se to srečuje s pristojnostjo države, ali gre za spor o notranji organizaciji verske skupnosti, hkrati s svobodo imenovanja cerkvenih uradnikov, kjer je verska skupnost avtonomna. Nezakonitost aktov o imenovanju cerkvenih uradnikov je torej mogoče izpodbijati v postopkih, ki jih predvideva cerkevno pravo pod notranjimi organi cerkve, za kar pa uradno sodišče ni pristojno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da spor ne spada v sodno pristojnost, zato je tožbo tožnika z dne 20.7.2005 zavrglo.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Navaja, da je pravno stališče prvostopnega sodišča zmotno. Glede na določbo 7. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti je očitno, da upravno sodišče ni pristojno odločati o pravicah, kot so imenovanje in razrešitev znotraj verske skupnosti, temveč je za to pristojno sodišče splošne pristojnosti. Pravico do sodnega varstva tožečim strankam v konkretnem primeru zagotavlja 23. člen Ustave Republike Slovenije. Ta ustavna določba je neposredno uporabna tudi v primeru, ki na prvi pogled ne spada v kategorije iz 1. člena Zakona o pravdnem postopku, kot na primer v primeru, ko je član lovske družine izključen iz lovske družine. Tudi Islamska skupnost v Republiki Sloveniji je subjekt civilnega prava, ki ima veljavni statut. Predmetni spor o veljavnosti oziroma zakonitosti tožnikove razrešitve se nanaša na razmerje obeh pravdnih strank, torej gre za civilno-pravno razmerje. Zato je odločitev sodišča, da spor ne spada v sodno pristojnost, nezakonita in protiustavna. Vprašanje zakonitosti imenovanja in razrešitve vrhovnega verskega poglavarja ene od največjih verskih skupnosti pri nas je bistveno bolj pomembno od pravice do zakonite izključitve iz lovske družine ter posledične pravice do prostega združevanja v okviru lovske družine. Okrajno sodišče je že odločalo o sporu zaradi motenja posesti, kjer je v okviru predhodnega vprašanja moralo tudi ugotoviti, ali spor spada v sodno pristojnost. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem v celoti prereka pritožbene navedbe tožeče stranke. Navaja, da je tožena stranka verska skupnost, ki ima svoja notranja pravila, katera določajo položaj posameznikov znotraj skupnosti. Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti v RS in tudi Ustava RS določata ločitev verskih skupnosti od države. Glede na to same po sebi odločitve verske skupnosti ne posegajo v civilno pravno področje, zaradi česar bi bilo potrebno sodno varstvo sodišča. Tožeča stranka tudi napačno povzema sklep Vrhovnega sodišča RS o pristojnosti v primeru izločitve iz članstva v lovski družini, saj iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je bila s tem kršena ustavna pravica do združevanja. Poleg tega je že sam Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter upravljanju lovišč določil sodno varstvo za primer izključitve članov lovskih družin, ko v teh primerih sodijo sodišča v okviru sodnega postopka. V konkretnem primeru tožena stranka ni kršila prav nobenih pravic tožnikov, ki jim jih daje sekularno pravo. Prav tako z ničemer niso bile prizadete pravice drugega do petega tožnika, saj z navedenim sklepom ni bilo poseženo v njihov status znotraj verske skupnosti. Poleg tega je prvotožniku mandat muftije potekel dne

21.5.2005, zato po tem datumu prvotožnik ne bi mogel več zahtevati razveljavitve sklepov o razrešitvi oziroma ugotovitvi ničnosti, saj takšna odločitev ne bi vplivala na njegov pravni položaj in tudi zanjo ne bi imel pravnega interesa.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ima sicer prav, ko navaja, da so v skladu z določilom 7. člena Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti (Ur. l. SRS, št. 15/76 z dopolnitvami, ZPPVS) le te pravne osebe civilnega prava. Gre za civilnopravne osebe sui generis, za katere pravni red ne zahteva, da za priznanje njihove pravne osebnosti izpolnjujejo zahteve, ki jih za civilne pravne osebnosti določa pravo RS, temveč za priznanje njihovega civilnopravnega statusa zadostuje, da jih cerkvena oblast v skladu s pravnim redom RS priglasi pristojnemu državnemu organu, da jih registrira (prim. odločbo Ustavnega sodišča RM 1/02, Ur. l. RS, št. 118/2003). To kaže na poseben položaj verskih skupnosti, ki ga ureja tudi Ustava RS v 7. členu. Ta izrecno določa, da so država in verske skupnosti ločene, da so verske skupnosti enakopravne in da je njihovo delovanje svobodno. Gre za tri ustavna načela in sicer načelo ločenosti države in verskih skupnosti, načelo enakopravnosti in načelo svobodnega delovanja verskih skupnosti. Zadnji dve načeli izhajata iz ustavne pravice do svobode vesti iz 1. in 2. odstavka 41. člena Ustave, ker se le z enakopravnim in svobodnim delovanjem vseh verskih skupnosti lahko zagotavlja te človekove pravice. Pomemben vidik pri obravnavanju verskih skupnostih pa je tudi njihova vpetost v širšo versko organizacijo oziroma eksteritorialnost. Tako v konkretnem primeru iz Statuta Islamske skupnosti v RS izhaja, da je ta integralni del Islamske skupnosti v Bosni in Hercegovini (2. člen statuta), prav tako se upravlja s predpisi Islama, po odredbah Ustave IZ BIH, v delih, ki se nanašajo na muslimane v diaspori, po določilih statuta in na osnovi le tega izdanih listinah. Peti člen citiranega statuta pa nadalje določa, da o kršitvah načel, ki imajo za posledico ničnost odlokov ali predpisov, izdanih v nasprotju z njimi, odloča Mešihat v Sloveniji oziroma Riaset IZ BIH v Sarajevu, na posebnih zasedanjih, na katerih je prisotno najmanj 3/4 članov in o tem izda utemeljeno rešitev. Organiziranost tožene stranke je torej le delno avtonomna, pri pomembnejših odločitvah pa vezana na Islamsko skupnost v BIH. Ta lahko tudi zadrži predpise in odločitve Sabora kot najvišjega predstavniškega in zakonodajnega organa tožene stranke, če so te v nasprotju z islamskimi predpisi, določili Statuta, s predpisi in odločitvami sabora ali predpisi, ki jih je sprejel Riaset v BIH v okviru svojih pristojnosti in jih tudi nadomesti z odločitvami Sabora IZ v BIH (81. člen statuta). Prav tako ima Riaset IZ v BIH tudi odločilno vlogo pri določitvi in razrešitvi predsednika Mešihata oziroma muftije v Sloveniji, saj je potrebno njegovo predhodno soglasje (člen 111.). Gre torej za zapleten proces pravil islamskega prava, ki so sestavni del notranje organizacije tožene stranke, kot integralnega dela Islamske skupnosti v BIH. Ta vidik organiziranosti pa je potrebno upoštevati tudi pri odločanju o pristojnosti sodišča v konkretnem sporu. Načelo svobodnega delovanja verske skupnosti kot ustavno načelo namreč le-tem zagotavlja avtonomijo pri njihovih notranjih zadevah, v katere država ne sme posegati. Pri tem Ustava RS zagotavlja verskim skupnostim popolno svobodo delovanja na njihovem verskem področju, hkrati pa preprečuje vsakršno širitev državne pristojnosti na zadeve, ki so izključno verske narave, ali ki sodijo v notranje zadeve verskih skupnosti (prim. že citrano ustavno odločbo točka 21.). Ločiti je namreč potrebno posvetno delovanje verskih skupnosti na različnih področjih družbenega življenja, kjer se to srečuje s pristojnostjo države in je odvisno od posamezne državne ureditve, ki mora zagotoviti temeljno enakopravnost vseh državljanov, verujočih in neverujočih (šolstvo, zdravstvo, karitativne dejavnosti), medtem ko je sama notranja organizacija verske skupnosti, hkrati s svobodo imenovanja cerkvenih uradnikov, po oceni pritožbenega sodišča del, v katerem je verska skupnost popolnoma svobodna (prim. tudi Cerkev in država: pravna ureditev razmerja med državo in cerkvijo, Ljubljana, Nova revija, 2000). Tožbeni zahtevek pa se nanaša prav na postopek imenovanja koordinatorja poslov pri Islamski skupnosti v RS ter na razrešitev slovenskega muftija, torej na področje, na katerem je cerkev avtonomna in ločena od države.

Pritožnik se (sicer že v pritožbi) sklicuje na kršitev pravice iz 23. člena Ustave RS, ki določa, da mora biti vsakemu zagotovljena možnost, da o njegovih pravicah in obveznostih odloča sodišče. Vendar pa so tudi ustavne pravice lahko omejene in vsaka omejitev ni nedopustna. V konkretnem primeru se tožbeni zahtevek nanaša na položaj prvega tožnika v verski skupnosti oziroma posledično tudi položaj novoimenovanega koordinatorja, torej gre za zadeve, v katerih ima pravno varstvo v okviru cerkvenega prava pritožnik zagotovljeno znotraj njegove verske skupnosti, ki je v teh zadevah avtonomna.

Tožeča stranka v sami tožbi (kot je že ugotovilo sodišče prve stopnje) tudi ni navedla, v kateri posvetni ustavni pravici bi bila v konkretnem primeru prizadeta, saj tožniki iz skupnosti niso bili izključeni ter imajo še vedno vso možnost do svobode veroizpovedi.

Zato primerjava konkretnega spora z izključitvijo iz lovske družine ni umestna. V slednjem primeru gre namreč za kršitev pravice do svobode združevanja, poleg tega pa je že sama organizacija lovskih družin predvidevala v primeru teh sporov dodatno sodno varstvo. V obravnavani zadevi pa je nezakonitost posameznih odlokov mogoče obravnavati v okviru notranjih aktov verske skupnosti. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnika na postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, kjer se obravnava spor glede motenja posesti. Gre za spor o posesti kot elementu klasične premoženjske pravice, za obravnavanje katerega pa so nedvomno pristojna redna sodišča. Ker se glede na navedeno pritožbeno sodišče strinja s prvostopnim sodiščem, da v konkretnem primeru ne gre za spor glede civilnih pravic zasebnega prava, za katerega bi bilo pristojno redno sodišče v skladu z določilom 1. člena Zakona o pravdnemm postopku (ZPP, Ur. l. št. 36/04, prečiščeno besedilo), saj gre za spor o notranji organizaciji verske skupnosti, kjer je ta avtonomna in suverena, je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep (2. odstavek 365. člena ZPP). Tega je sodišče prve stopnje sprejelo v skladu z določilom 18. člena ZPP, pri čemer tudi ni zagrešilo kršitev, na katere bi pritožbeno sodišče moralo paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj to pravno sredstvo v skladu z določilom 366. člena ZPP v zvezi s pritožbami zoper sklep ni predvideno.