Jedro

Odškodninska obveznost stranke je zaradi vložitve tožbe lahko podana predvsem takrat, kadar škoda izvira iz neutemeljenega ali objestnega pravdanja ali kadar stranka zlorabi postopek za drugačen namen, ker ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje.

Izbrisna tožba toženk proti tožnici, ki je lastninsko pravico vpisala po večkratnih zaporednih prenosih pravice, ni bila očitno neutemeljena, saj je bilo vprašanje tožničine dobrovernosti sporno. Trditve o dokaznem namenu toženk so bile premalo konkretizirane, trditve v takem subjektivnem odnosu njihovega odvetnika pa so bile nedovoljene pritožbene novote, saj gre pri subjektivnem odnosu različnih oseb za različne dejanske situacije.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnica mora v 15 dneh povrniti toženkam 1.707,48 EUR stroškov revizijskega odgovora, od 16. dne dalje pa plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naprej z delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic, ki so z izbrisno tožbo zahtevale presojo o neveljavnosti toženkinega vpisa v zemljiški knjigi na več parcelah v k.o. ...., izbris vknjižbe toženkine lastninske pravice na njih in ugotovitev, da so na opredeljenih parcelah lastnice posamezne tožnice. Njegova odločitev je temeljila na oceni, da je bila toženka ob vpisu v zemljiško knjigo dobroverna oseba v smislu tretjega odstavka 244. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003 in naslednji; v nadaljevanju ZZK-1). Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnic in potrdilo prvostopenjsko sodbo, revizijsko sodišče pa je zavrglo njihovo revizijo.

2. V nadaljevanju sojenja je sodišče prve stopnje odločilo o nasprotni tožbi toženke (v nadaljevanju tožnica), s katero je od tožnic (v nadaljevanju toženke) zahtevala odškodnino zaradi zlorabe procesnih pravic v smislu 11. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker naj bi ji toženke z vložitvijo izbrisne tožbe in predloga za njeno zaznambo v zemljiško knjigo povzročile škodo v obliki razlike v ceni pri nameravani nadaljnji prodaji kupljenih parcel in v obliki daljšega plačevanja pogodbenih obresti po kreditni pogodbi, ker zaradi izjalovljene nadaljnje prodaje ni dobila kupnine in ni mogla pravočasno vrniti kredita. Nasprotni tožbeni zahtevek za plačilo skupno 1,698.692,03 EUR odškodnine je sodišče prve stopnje s končno sodbo zavrnilo iz več razlogov: v ravnanju toženk ni ugotovilo nobene protipravnosti kot enega od kumulativno zahtevanih elementov odškodninskega delikta iz 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), tožba ni bila očitno neutemeljena, dokazana pa tudi ni zatrjevana zloraba postopka oziroma zatrjevani namen toženk, da z blokado razpolaganja z nepremičninami od tožnice izsilijo višjo kupnino.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritrdilo je odločilnim razlogom prvostopenjske sodbe, jih dodatno utemeljilo, tožničine pritožbene trditve o tem, da je pomemben predvsem subjektivni odnos odvetnika toženk, ki je bil le njihova podaljšana roka in zato zanj odgovarjajo, ter kakšen je bil ta odnos, pa je zavrnilo kot nedopustno pritožbeno novoto. Zavrnilo je tudi pritožbo toženk proti stroškovni odločitvi in jo potrdilo.

4. Tožnica v pravočasni neposredni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje v zvezi z vprašanjem pritožbene novote, ki je tudi vprašanje materialnopravne narave, absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni dobila odgovora oziroma ni znano stališče glede nekaterih po revizijski oceni pomembnih vprašanj, in zmotne uporabe materialnega prava, v okviru katere se tožnica v obširnih revizijskih izvajanjih tudi teoretično ukvarja z vprašanjem odnosa med stranko in njenim odvetnikom, njunega notranjega razmerja ter razmerja navzven oziroma do druge stranke, iz tega izpeljuje odškodninsko odgovornost stranke za ravnanje svojega odvetnika itd. Predlaga ugoditev reviziji, razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V nadaljevanju bo revizijsko sodišče povzelo in odgovorilo le na tiste revizijske trditve, ki so odločilnega pomena.

5. Revizija je bila vročena toženkam, ki v odgovoru obrazloženo predlagajo njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz dejanske podlage obeh sodb in delno skladnih navedb pravdnih strank izhaja, da so toženke vsaka svoje parcele s posebnimi pogodbami najprej prodale kupcu L. d.o.o., ta pa je kmalu zatem parcele prodal naprej tožnici. L. d.o.o. je nastopal kot vmesni člen z vednostjo in privolitvijo vseh pogodbenikov, pogojevanje prodaje z njegovo vključitvijo ni bilo zatrjevano oziroma dokazano, tožnica pa je bila ves čas dogovarjanja v stiku s toženkami oziroma njihovim pooblaščencem. V zemljiško knjigo se je vpisala le tožnica na podlagi drugega odstavka 150. člena ZZK-1 (vpis zadnjega pridobitelja pravice pri večkratnih zaporednih prenosih, ki niso bili vpisani v zemljiško knjigo). Več mesecev po vpisu tožničine lastninske pravice v zemljiško knjigo so toženke od svojega kupca L. d.o.o. zahtevale plačilo preostale razlike kupnine 600.000 EUR in dale dodatni rok za izpolnitev obveznosti, vendar brez uspeha. Ker so štele, da je v taki situaciji prva prodajna pogodba razvezana na podlagi samega zakona, so zaradi naknadno odpadle materialnopravne podlage vložile izbrisno tožbo proti tožnici. V tožbi so se tudi sklicevale na tretji odstavek 104. člena v zvezi s 105. členom OZ ter na 243. in 244. člen ZZK-1. Kot je bilo že pojasnjeno, s tožbenim zahtevkom zaradi presoje o tožničini dobrovernosti niso uspele (tretji odstavek 244. člena ZZK-1).

8. Pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženk za zatrjevano tožničino škodo so stranke in obe sodišči izhajali med drugim tudi iz v sodni praksi(1) oblikovanih stališč, da je odškodninska obveznost stranke zaradi vložitve tožbe lahko podana predvsem takrat, kadar škoda izvira iz neutemeljenega ali objestnega pravdanja ali kadar stranka zlorabi postopek za drugačen namen, ker ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugi stranki škoduje. V takem primeru torej lahko gre za nedopustno ravnanje kot enega od elementov odškodninske obveznosti iz 131. člena OZ, sicer pa vlaganje tožb pomeni le uresničevanje pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS zaradi obrambe svojih pravic.

9. Revizijsko sodišče pritrjuje razlogom obeh sodišč, da izbrisna tožba toženk ni bila očitno neutemeljena, kot še v reviziji zatrjuje tožnica. Razloge pritožbenega sodišča, da je sodišče njihov tožbeni zahtevek zavrnilo šele po izvedenem dokaznem postopku in oceni izvedenih dokazov, tožnica zavrača z navedbo, da je šlo le za en narok, na katerem so se vpogledale strankam znane listine. S takim pojasnilom tožnica ne more doseči presoje, da naj bi šlo za očitno neutemeljeno izbrisno tožbo. Poleg tega tožnica prezre, da je bilo prav vprašanje njene dobrovernosti med pravdnima strankama sporno, da sta vsaka v več vlogah zagovarjali svoje nasprotno stališče, se sklicevali na (tudi različno) sodno prakso in na literaturo. To vprašanje je imelo v konkretnem primeru več dimenzij, od katerih so nekatere ostale le nakazane ali se niso docela izkristalizirale: poleg vprašanja, kako je z dobrovernostjo osebe, katere lastninska pravica ni bila vpisana v zemljiško knjigo oziroma zadnjega pridobitelja pri večkratnih prenosih lastninske pravice, še, ali je tožnico, ki je (kljub vmesnemu kupcu L. d.o.o. in pred njim še enemu potencialnemu kupcu) ves čas prodaje sodelovala s toženkami, res mogoče šteti za (tretjo) osebo v pomenu tretjega odstavka 244. člena ZZK-1 oziroma kako je z njeno dobrovernostjo glede na to okoliščino; kako je z dobrovernostjo v zemljiški knjigi vpisanega toženca v primeru, ko materialnopravna podlaga vpisa odpade naknadno (drugi odstavek 243. člena ZZK-1), kot je bilo zatrjevano v izbrisni tožbi; kako je v takem primeru z dobrovernostjo osebe iz tretjega odstavka 244. člena ZZK-1 oziroma ali konflikt obeh situacij iz navedenih zakonskih določb pomeni, da v takem primeru izbrisne tožbe ni mogoče vložiti.

10. Tožnica v postopku na prvi stopnji ni uspela niti z drugo uveljavljano podlago, da naj bi toženke izbrisno tožbo in predlog za zaznambo spora vložile z namenom, da tožnici škodujejo oziroma da izsilijo višjo kupnino. Pravilni so razlogi pritožbenega sodišča, da so bile tožničine trditve v tej smeri premalo konkretizirane in dokazno podprte. Še več, glede na vsebino pritožbe je utemeljeno opozorilo pritožbenega sodišča, da se pritožbene navedbe nanašajo predvsem na subjektivni odnos pooblaščenca toženk oziroma namena škodovati tožnici in ne na subjektivni odnos samih toženk. Del revizijskih navedb v točkah VIII in IX, kjer tožnica zatrjuje drugačen subjektivni odnos samih toženk, kot sta ga ugotovili obe sodišči, gre v nedovoljeni smeri izpodbijanja dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizija sicer navaja, da ta napačna dokazna ocena ni relevantna, ker je za odločanje v tej zadevi upošteven subjektivni odnos njihovega pooblaščenega odvetnika. Pretežni del obširnih revizijskih izvajanj se nanaša prav na utemeljevanje, da in zakaj toženke odgovarjajo za dolozno ravnanje svojega odvetnika oziroma za njegov subjektivni odnos škodovati tožnici. Tudi uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se nanašajo na neobravnavanje tega vidika zadeve. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da ta vidik ni odločilen. Strinja se namreč s presojo pritožbenega sodišča, da je tožnica trditve o subjektivnem odnosu samega pooblaščenca toženk prvič uveljavljala šele v pritožbi in da gre zato za nedopustno pritožbeno novoto v pomenu prvega odstavka 337. člena ZPP. Subjektivni odnos vsake posamezne osebe do druge osebe oziroma namen ravnanja proti njej je lahko različen in gre pri tem tudi za različne dejanske situacije. Subjektivni odnos pooblaščenca toženk je bil torej novo in do pritožbe nezatrjevano dejstvo. Tožničina trditev, da je tožnica v postopku na prvi stopnji večkrat navedla, da je toženke zastopal odvetnik, ne zajema tega dejstva in za presojo o odvetnikovem namenu škodovati tožnici ni zadostovala. Zato pritožbeno sodišče pri presoji o nedopustni pritožbeni novoti ni zagrešilo niti procesne niti materialnopravne kršitve.

11. Glede na pojasnjeno se revizijsko sodišče z obširnimi revizijskimi izpeljavami o odgovornosti stranke za ravnanje svojega pooblaščenca, ko ta namensko povzroči nasprotni stranki škodo, nadalje odvetniku kot le podaljšani roki stranke, o odgovornosti stranke za sam škodovalni namen svojega odvetnika itd. ni ukvarjalo. Zaradi tožničinega sklicevanja na zadevo, v kateri je bilo vedenje pooblaščenca o vložitvi revizije pripisano tudi stranki sami (v zvezi z vrnitvijo dela na revizijski stopnji znižane odškodnine), pa vseeno pojasnjuje, da gre za povsem drugačno situacijo kot pri pripisanju odvetnikovega namena škodovati nasprotni stranki tudi sami njegovi stranki.

12. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino revizijo, o stroških revizijskega odgovora toženk pa je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in Odvetniške tarife.

Op. št. (1): Sodbi VS RS II Ips 542/2008 s 15. 4. 2010 in II Ips 221/2009 s 13. 12. 2012.