Jedro

Toženkam ni mogoče očitati šikanoznega pravdanja, ko so vložile izbrisno tožbo. Če bi uspele dokazati, da je bila izdaja zemljiškoknjižnega dovolila pogojena s plačilom višje kupnine, bi namreč lahko uspele, zato tožba ni bila očitno neutemeljena.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine ter ji naložilo plačilo pravdnih stroškov toženk.

2. Tožeča stranka v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Kot bistveno navaja, da kadar stranka za nastopanje pred sodiščem pooblasti odvetnika, za njeno obsodbo v odškodninski pravdi zadošča že takšno zavedanje o nedopustnosti ravnanja pri pooblaščenem odvetniku. Kadar stranka namreč v svojem imenu in za svoj račun za opravljanje procesnih dejanj pooblasti pooblaščenca, si s tem ustvari ''podaljšano roko'', katere ravnanja in zavest se odškodninsko pravno štejejo za ravnanja in zavest stranke same. Ne glede na to, ali je zavedanje o nedopustnosti izbrisne tožbe obstajalo v sferi toženk osebno ali ne, pa je takšno zavedanje zagotovo obstajalo v sferi njihovega pooblaščenca. Vsak odvetnik se oziroma bi se v dani situaciji nedvomno moral zavedati, da izbrisna tožba zoper tožečo stranko ni in ne more biti pot za učinkovito varstvo pravic toženk. Pooblaščenec se je tako zagotovo zavedal posledic vložene izbrisne tožbe in njene zaznambe v zemljiški knjigi, ki je v tem, da lastnik v zemljiški knjigi tako omadeževane nepremičnine z njo za realno vrednost ne more razpolagati. Odvetnik se je torej zavedal, da vložitev izbrisne tožbe in njena zaznamba tožeči stranki povzroča škodo, in ker se je odločil slednjo kljub temu vložiti in predlagati njeno zaznambo, je odvetnik in s tem pravno tudi toženke tudi nameraval povzročati škodo oziroma je v možnost povzročitve škode vsaj (zavestno) privolil. Podana pa je tudi bistvena kršitev postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Čeprav je tožeča stranka v postopku mnogokrat poudarjala dejstvo, da je toženke ves čas zastopal pooblaščeni odvetnik, torej da kot del podlage tožbe šteje tudi subjektivni odnos do zadeve s strani odvetnika, se sodišče prve stopnje o tem v izpodbijani sodbi ni z ničemer opredelilo in je celotno argumentacijo omejilo le na subjektivni odnos do škodljivega ravnanja toženk osebno. Poleg tega pa je moralo biti že toženkam, ki so dobro vedele, da so v pravnem razmerju le z vmesnim členom L. d. o. o., in da imajo lahko plačilne zahteve le zoper slednjega, popolnoma jasno, da z izbrisno tožbo zahtevano izničenje pridobitve lastninske pravice s strani tožeče stranke, ki je, kar so toženke dobro vedele, kupnino v celoti plačala, ne more biti veljavna pravna pot za njihovo pridobitev njim delno neplačane kupnine, zato je zaključek sodišča prve stopnje o njihovi nevednosti glede navedenega napačen.

3. Toženke so pravočasno odgovorile na pritožbo tožeče stranke in predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Navajajo, da tožeča stranka v pritožbi spreminja tožbeno podlago, ko nedopustno ravnanje pripisuje pooblaščencu toženk, ki ni stranka postopka.

4. Toženke v pravočasni pritožbi izpodbijajo odločitev o stroških postopka izpodbijane sodbe. Navajajo, da ima sprememba tožbe pravno naravo nove in samostojne tožbe, ki se obravnava kot vsaka druga tožba. Zahtevka, ki ju je tožeča stranka uveljavljala s prvotno in spremenjeno tožbo, je torej treba obravnavati samostojno, četudi se obravnavata v istem postopku. Nagrade in izdatke za storitve odvetnika v postopku, ki se nanaša na plačilo po razširjeni tožbi, ki je bila uveljavljana po 1. 1. 2009, se tako določi v skladu z ZOdvT. Toženke so po dovolitvi spremembe tožbe vložile pisne vloge, opravljen pa je bil tudi narok za glavno obravnavo, zato so glede na vrednost spornega predmeta po razširjeni tožbi upravičene do nagrade za postopek v višini 3.087,50 EUR, nagrade za povišanje za zastopanje več strank 1.852,50 EUR, nagrade za narok 2.850,00 EUR in povišanja za zastopanje več strank na naroku 1.710,00 EUR, materialnih izdatkov 20,00 EUR, kar skupaj z DDV znaša 11.424,00 EUR.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbene navedbe tožeče stranke se nanašajo predvsem na subjektivni odnos pooblaščenca toženk do škodljivega dogodka oziroma njegovo zavedanje in hotenje škodovati tožeči stranki, kar je nedopustna pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožeča stranka je ves čas postopka na prvi stopnji zatrjevala, da so z vložitvijo izbrisne tožbe in posledično zaznambe v zemljiški knjigi toženke ravnale protipravno in da so to storile z izključnim namenom škodovati tožeči stranki oziroma jo s tem izsiljevati. Tožeča stranka nikoli ni trdila oziroma poudarjala, kot skuša to sedaj nedopustno razširiti v pritožbi, (subjektivnega) odnosa pooblaščenca toženk/odvetnika do zadeve, ki naj bi jo toženke sprožile z namenom/iz malomarnosti škodovati tožeči stranki. S tem ko tožeča stranka v pritožbi na novo zatrjuje in pripisuje zavedanje o nedopustnosti izbrisne tožbe in namen škodovati tožeči stranki pooblaščencu toženk, ki ni stranka v postopku, nedopustno širi tožbeno podlago, pa tudi sicer je njeno (pravno) tolmačenje zgrešeno. Pri namenu povzročanja škode gre namreč za psihični odnos posameznika do njegovega dejanja in je posledično v domeni slehernega subjekta posebej. Na novo zatrjevani namen povzročitve škode s strani pooblaščenca toženk se tako ne more razširiti na toženke in se šteti kot njihov osebni namen povzročanja škode. Če tožeča stranka meni, da je pooblaščenec ravnal s tovrstnim namenom, bi morala tožbo naperiti (tudi) zoper njega, česar ni storila.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na očitno neutemeljenost izbrisne tožbe (prav to, šikanozno pravdanje naj bi po tožbenih trditvah predstavljalo protipravno ravnanje). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo, da izbrisna tožna na prvi pogled ni bila neutemeljena in da so toženke z njo uveljavljale (sicer neuspešno) varstvo svojih materialnih pravic, kar je natančno obrazložilo na 8. in 9. izpodbijane sodbe. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na te razloge sklicuje in dodaja le, da je v konkretnem primeru (po tožbi) sodišče izpeljalo celotni dokazni postopek (ni torej šlo za nesklepčno tožbo, kot skuša prikazati pritožnica) in je bilo šele po opravljeni dokazni oceni in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zaključeno, da tožbeno zahtevek toženk ni utemeljen, kar jasno kaže na to, da o očitni neutemeljenosti ne moremo govoriti (glej delno sodbo na red. št. 35 v spisu). Če bi bilo zemljiškoknjižno dovolilo vknjižbe lastninske pravice pogojevano s plačilom celotne kupnine toženkam, bi slednje z izbrisno tožbo lahko uspele (primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18. 11. 2009, opr. št. I Cp 3738/2009, na red. št. 48 v spisu). A toženke (v postopku po tožbi tožnice) niso uspele zaradi drugačnih dejanskih ugotovitev, izhajajočih iz izvedenega dokaznega postopka (glej zgoraj navedeni odločbi sodišč na red. št. 35 in 48), torej o očitno neutemeljenem/šikanoznem pravdanju ni mogoče govoriti.

8. Zloraba procesnih pravic je podana zgolj v primeru, kadar gre za dolozno ravnanje stranke. Izkazan mora biti namen škodovati, ki pa v konkretnem primeru, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, ni podan. Tožeča stranka je ves čas zatrjevala, da so toženke izbrisno tožbo in njeno zaznambo v zemljiški knjigi vložile z namenom izsiljevanja, a tega ni niti konkretizirala (kdaj, kje in kako jo je izsiljevala) niti podala dokaznih predlogov v tej smeri, še manj pa je svoje trditve dokazala. Celo tedanji zakoniti zastopnik tožeče stranke in pravnik, zaposlen pri tožeči stranki, ki sta bila zaslišana kot priči, nista povedala ničesar o kakršnemkoli izsiljevanju oziroma pogojevanju umika izbrisne tožbe z višjo kupnino, kot je zatrjevala tožeča stranka. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da toženke niso imele očitnega ali izključnega namena škodovati tožeči stranki, saj v njihovem ravnanju ni zaslediti elementov protipravnosti in nepoštenosti (1).

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženk glede odločitve o stroških postopka. ZOdvT v prehodnih in končnih določbah v 41. členu določa, da če se je sodni postopek na prvi stopnji začel pred uveljavitvijo tega zakona, se nagrade in izdatki za storitve odvetnikov v tem postopku in v vseh nadaljnjih postopkih s pravnimi sredstvi določijo po doslej veljavni Odvetniški tarifi. Če sodišče prve stopnje med tekom postopka dovoli spremembo tožbe, se postopek ne začne znova, pač pa se nadaljuje po spremenjeni tožbi. Časovna točka začetka postopka, ki je pomembna za določitev uporabe predpisa, ostane tako enaka. V konkretnem primeru se je postopek začel pred uveljavitvijo ZOdvT, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo Odvetniško tarifo in glede na vrednost spornega predmeta tudi pravilno določilo največjo možno vrednost storitve po tar. št. 18, 2.000 točk. 9. Na podlagi obrazloženega in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena. ZPP), je obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP in je posledica zavrnitve obeh pritožb. Odgovor toženk ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato gre za nepotreben strošek (155. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

Primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2012, opr. št. II Ips 221/2009.