Jedro

Določila tedaj veljavnega SZ in ZTLR niso omogočala, da bi bil upravnik v posamezni stanovanjski hiši izbran z večino solastniških deležev celotne soseske. Na ta način bi bil lahko upravnik izbran kvečjemu za upravljanje skupnega funkcionalnega zemljišča, skupnih objektov in naprav, več stanovanjskih hiš (soseske), ne pa za uresničevanje odločitev lastnikov in opravljanje ostalih nalog iz 28. člena SZ znotraj posameznega stanovanjskega objekta.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

2. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi, da pritožbeno sodišče naloži plačilo pritožbenih stroškov tožeče stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi v breme tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavanem sporu tožeča stranka zahteva plačilo storitev upravljanja in obratovanja (prim. navedbe iz tč. III. pripr. vloge z dne 10. 01. 2005, list. št. 30) ter plačilo obračunanih dejanskih stroškov (tč. IV. iste pripr. vloge, list. št. 31) po postavkah in v višini, kot izhajajo iz vtoževanega izpiska št. 609134 (list. št. 2-16). Zahtevek tožeča stranka utemeljuje primarno na podlagi Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja soseske B. z dne 17. 06. 1996 (priloga A203), podrejeno pa (za vse vtoževane stroške, razen za storitve upravljanja) na podlagi neupravičene pridobitve (prim. tč. V. pripr. vloge z dne 10.1.2005, list. št. 32).

Glede pogodbene podlage Pritožbeno sodišče je že sklepu, opr. št. I Cpg 450/2008 z dne 15. 01. 2009, zavzelo stališče, da ni najti nobene zakonske podlage, da bi se lahko pri sklenitvi pogodbe o upravljanju kot zadostna večina upošteval delež solastnikov, katerih solastniški deleži predstavljajo več kot polovico vrednosti soseske (B.). Določila tedaj veljavnega Stanovanjskega zakona (SZ) in Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR) namreč niso omogočala, da bi bil upravnik v posamezni stanovanjski hiši izbran z večino solastniških deležev celotne soseske (arg. a contr. 22. čl. SZ in 2. odst. 15. čl. ZTLR). Na ta način bi bil lahko upravnik izbran kvečjemu za upravljanje skupnega funkcionalnega zemljišča, skupnih objektov in naprav, več stanovanjskih hiš (soseske) (prim. 2. odst. 22. čl. SZ), ne pa za uresničevanje odločitev lastnikov in opravljanje ostalih nalog iz 28. člena SZ znotraj posameznega stanovanjskega objekta; ravno zahtevek na plačilo stroškov iz tega naslova pa je predmet te pravde.

Na podlagi razloženega pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, da Pogodba o opravljanju storitev upravljanja soseske B. z dne 17. 06. 1996 (priloga A203) po določilih SZ in ZTLR ni bila veljavno sklenjena. Ker je tožena stranka ugovarjala, da pogodbe o upravljanju ni podpisala (prim. list. št. 22), tožeča stranka pa tega dejstva ni prerekala, sporna pogodba ne zavezuje tožene stranke niti na podlagi določil obligacijskega prava (a contr. 26. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR).

V celoti zmotno pa je stališče pritožnice, da naj bi šlo pri sklepanju sporne pogodbe za sklenitev pogodbe v korist tretjega po 149. členu ZOR, ker naj bi I d.d. sklenil pogodbo o upravljanju v korist obstoječih in bodočih lastnikov posameznih enot v soseski. Korist v obliki ureditve upravljanja in nemotenega obratovanja objektov soseske še pred predajo stanovanjskih enot kupcem, kot jo utemeljuje pritožnica, ne pomeni koristi tretjega, kot jo opredeljuje ZOR v 149. členu. Pojem „koristi“ iz tega zakonskega določila se namreč kaže v pridobitvi lastne in neposredne pravici tretjega zahtevati od dolžnika izpolnitev pogodbe. V danem primeru pa bi bili nasprotno, kupci stanovanj, v kolikor bi bila pogodba veljavno sklenjena, zavezani za plačilo opravljenih storitev upravljanja (2. odst. XI. čl. pogodbe). Institut pogodbe v korist tretjega zato v konkretnem primeru ni uporabljiv.

Glede podrejene, izvenpogodbene podlage Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje ni ugotovilo utemeljenosti tožbenega zahtevka niti na podlagi neupravičene pridobitve. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da se znesek 52,390.590,00 SIT, glede katerega je izvedenec ugotovil, da je na podlagi izpisov prometa in stanja tožeče stranke (A17-A201) izkazano plačilo stroškov dobaviteljem, nanaša na celotno sosesko B. (prim. izvedensko mnenje, list. št. 65-106). Tožeča stranka je bila že v prvotnem postopku s strani sodišča pozvana (285. čl. ZPP), naj pojasni, na katere vtoževane zneske se priznani znesek v izvedenskem mnenju nanaša (prim. list. št. 133). Vendar pa tožeča stranka kljub pozivu sodišča in stališču pritožbenega sodišča v napotkih razveljavitvenega sklepa (str. 3 obrazložitve le-tega, list. št. 170) ni podala trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče preizkusiti, kolikšen del priznanega zneska 52,390.590,81 SIT odpade na toženo stranko.

Tožeča stranka v pritožbi sicer opozarja, da je založene stroške razdeljevala med stanovalce po ključu delitve in da je znesek, ki odpade na toženo stranko, razviden iz razdelilnikov stroškov ter izpiska iz knjigovodske evidence. Iz razdelilnikov stroškov (A1-A16) in listine „Plačila računov, navedenih v razdelilnikih stroškov (A1-A16), ki jih je tožeča stranka S. d.d. plačala dobaviteljem“ (priloga A232), ki jo je na poziv sodišča tožeča stranka predložila, resda po posameznih postavkah izhaja kolikšen del založenih stroškov po izračunu tožeče stranke odpade na toženo stranko. Vendar pa tožeča stranka ni podala trditev, ki bi omogočale preizkus tega izračuna. Ključ delitve, na katerega se sklicuje tožeča stranka, je glede vsake skupine stroškov sicer natančno opisan vlogi z dne 10. 01. 2005 (primerjaj list. št. 28). Vendar pa iz trditev tožeče stranke hkrati izhaja, da se ključ delitve nanaša na brutto ali netto površino oziroma „enotes“ objekta D. 56. Zato bi morala tožeča stranka najprej pojasniti, po kakšnem ključu delitve je od priznanega zneska založenih stroškov dobaviteljem za celotno sosesko (v višini 52,390.590,81 SIT) izračunala znesek, ki odpade na objekt D. 56. Šele od tako dobljenega zneska pa bi bilo po opisanem ključu delitve za objekt D. 56 mogoče preveriti, kolikšen delež založenih stroškov odpade na toženo stranko.

Upoštevaje pravkar razloženo, pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, da zaradi manjkajočih trditev tožeče stranke ni mogoče ugotoviti, v kolikšni višini naj bi bila tožena stranka obogatena. Ker torej tožbene trditve ne utemeljujejo višine tožbenega zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve (nesklepčnost tožbe v tem delu), se izkaže za pravilno odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka na verzijski podlagi.

Glede vprašanja zastaranja Ker je bilo treba pritrditi odločitvi sodišča prve stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka že iz zgornjih razlogov, je odpadel preizkus presoje prvostopenjskega sodišča v zvezi z zastaranjem dela vtoževanih terjatev.

Odločitev drugostopenjskega sodišča Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP) (1. točka izreka te sodbe).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP (2. točka izreka te sodbe).