Jedro

Glede na to, da vzdrževanje komunalne infrastrukture ni stvar posameznikov, ampak države oziroma lokalne skupnosti (in konkretnih izvajalcev javnih služb), po presoji Vrhovnega sodišča morebitna omejitev dostopa do te infrastrukture za tožnike ni zelo huda posledica, tudi zato ne, ker je v skladu s posameznimi področnimi zakoni vzdrževalcem te infrastrukture zagotovljen dostop do infrastrukture, tudi do tiste, ki se nahaja na zasebnih zemljiščih.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo tožniki vlagajo revizijo, v kateri navajajo, da je dovoljena iz razlogov po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka) na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožnikov zoper sklep tožene stranke z dne 8. 12. 2005. Z njim je občinski svet nepremičninam parc. št. 14 (pot v izmeri 75 m2), parc. št. 15 (pot v izmeri 116 m2), parc. št. 16 (pot v izmeri 159 m2), vse v k.o. ..., ukinil status javnega dobra in odločil, da nepremičnine postanejo last Občine Ivančna Gorica. Po podatkih spisa so navedene parcele nastale s parcelacijo nepremičnine parc. št. 12, k.o. ..., ki je imela status javnega dobra, ker je po njej potekala javna cesta skozi vas A. Parcelacija navedene parcele je bila izvedena tako, da je bila površina, po kateri dejansko poteka javna cesta, določena kot samostojna parcela (parc. št. 13, k.o. ...), površina, kjer cesta ne poteka, pa je bila razdeljena na tri zgoraj navedene parcele.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih odločitvah (npr. Up 858/2008 z dne 3. 6. 2008 in Up 1186/2008 z dne 23. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in ob primerni uporabi 367.a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim dostavkom 22. člena ZUS-1, gre za pomembno pravno vprašanje le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava preko sodne prakse. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča ter ob primerni uporabi določbe četrtega odstavka 367. b člena ZPP v zvezi s prvim dostavkom 22. člena ZUS-1, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje, pravno pravilo, ki je bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. V obravnavanem primeru tožniki glede dovoljenosti revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS navajajo le, da gre „za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, pri čemer Vrhovno sodišče glede takšne zadeve še ni odločalo,“ kar glede na pojasnjene kriterije za dovolitev revizije ne zadostuje.

7. Po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

8. Glede dovoljenosti revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 tožniki navajajo, da jim ukinitev javnega dobra na obravnavanih nepremičninah onemogoča dostop in vzdrževanje glavne razdelilne elektro omarice in glavnega vodovodnega voda, ki se nahajata na obravnavanih nepremičninah. Glede na to, da vzdrževanje komunalne infrastrukture ni stvar posameznikov, ampak države oziroma lokalne skupnosti (in konkretnih izvajalcev javnih služb), po presoji Vrhovnega sodišča morebitna omejitev dostopa do te infrastrukture za tožnike ni zelo huda posledica, tudi zato ne, ker je v skladu s posameznimi področnimi zakoni vzdrževalcem te infrastrukture zagotovljen dostop do infrastrukture, tudi do tiste, ki se nahaja na zasebnih zemljiščih. Po mnenju tožnikov je zelo huda posledica izpodbijane odločitev tudi zožitev javne ceste, zaradi česar naj bi bila ogrožena prometna varnost, in tudi temu Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Pogoji za varno odvijanje prometa na javni cesti (širina, varovalni pas ipd.) so namreč določeni z aktom o kategorizaciji, na ta akt pa izpodbijana odločitev ne vpliva, niti ni ta akt predmet presoje v obravnavanem primeru.

9. Zaradi navedenega je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1.