Jedro

Nepravilnosti, ki imajo za posledico ničnost odločbe, lahko posegajo tudi v pravni položaj tretjih, ki v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bili udeleženi. Aktivno legitimacijo za uveljavljanje ničnosti zato nimajo le osebe s formalnim statusom stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe, pač pa vse osebe, na pravice ali pravne koristi katerih vpliva nična odločba, ne glede na to, ali so imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe ali ne.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 641/2021-35 z dne 25. 11. 2022 se razveljavi v II. in III. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu sodišču v nov postopek.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da nadaljuje s prekinjenim postopkom (I. točka izreka) in da zavrže tožbo (II. točka), pri čemer vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (III. točka izreka). Tožnik je navedeno tožbo vložil zaradi molka organa, saj upravna organa prve in druge stopnje nista odločila o njegovem predlogu, naj se za nično izreče prometno dovoljenje z dne 18. 2. 2017, izdano družbi A., d. o. o., za vozilo s številko šasije ... (v nadaljevanju prometno dovoljenje). Zaradi obstoja razlogov za ničnost iz 4. in 5. točke prvega ostavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je sodišču predlagal, naj navedeno prometno dovoljenje izreče za nično.

2. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je sodišče nadaljevalo prekinjeni upravni spor, ker je bilo o predhodnem vprašanju že pravnomočno odločeno. Okrožno sodišče v Ljubljani je namreč s pravnomočnim sklepom II Ks 7048/2018 z dne 2. 4. 2019 zavrnilo zahtevo Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani za preiskavo zoper osumljenega A. A. kot dejanskega poslovodjo družbe A. Tožbo je zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) z navedbo, da tožnik ni bil stranka ali stranski udeleženec v postopku za izdajo spornega prometnega dovoljenja (to je v upravnem registracijskem postopku), niti tožnik ne vlaga tožbe zaradi molka organa, ker ni bilo odločeno o njegovi zahtevi za vstop v navedeni upravni postopek. To po presoji sodišča pomeni, da z navedenim prometnim dovoljenjem ni bilo odločeno o tožnikovi pravici ali pravni koristi.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugotovi, da je prometno dovoljenje z dne 18. 2. 2017 nično, podrejeno, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da tožnik v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da je tožnik v upravnem sporu oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. V skladu z 42. členom ZUP je stranka v upravnem postopku lahko tudi pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek (prvi odstavek navedenega člena).

7. Na podlagi teh določb je razvidno, da je v upravnem sporu aktivno legitimirana za vložitev tožbe oseba (tožnik), ki z njo uveljavlja svojo pravico ali pravno korist, to pa je oseba, ki je imela že v upravnem postopku (torej tudi v upravnem postopku odločanja o izrednem pravnem sredstvu) položaj stranke ali stranskega udeleženca. S tem v zvezi je pomembno ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča, da je tožbo zaradi molka mogoče vložiti le v primerih opustitve izdaje upravnega akta, s katerim bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika.1 Pravno upoštevna opustitev odločanja, ki ima lahko za posledico vložitev tožbe zaradi molka, tako nastopi le ob predpostavki, da obstoji obveznost organa, da z upravnim aktom odloči o strankini zahtevi, v okviru meritorne presoje pa tudi, ali je za tako odločanje (v tej zadevi o izrednem pravnem sredstvu) predpisan rok, ki je bil neutemeljeno prekoračen.

8. V obravnavanem primeru ni sporno, da je pritožnik pri upravnem organu vložil predlog, naj za nično izreče upravno odločbo, to je prometno dovoljenje, ki je bilo izdano drugi osebi. Izpodbijanemu sklepu zato utemeljeno očita, da se sodišče ne bi smelo ukvarjati z njegovim položajem stranke v postopku, v katerem je bilo to dovoljenje izdano, ampak z njegovim statusom v postopku izrednega pravnega sredstva. Da navedena dva položaja nista nujno povezana (v smislu, da je v skladu s prvim odstavkom 280. člena ZUP upravičen predlagatelj, naj se odločba izreče za nično, le stranka iz postopka izdaje odločbe), izhaja iz razlage Ustavnega sodišča, da navedena zakonska določba aktivno legitimacijo za uveljavljanje ničnosti ne priznava le osebam s formalnim statusom stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe, pač pa vsem osebam, na katerih pravice ali pravne koristi vpliva nična odločba, ne glede na to, ali so te osebe imele formalni status stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe ali ne. Pri tem poudarja, da lahko nepravilnosti, ki imajo za posledico ničnost odločbe, posegajo tudi v pravni položaj tretjih, ki v postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bili udeleženi. To še posebej velja v primeru ničnostnega razloga iz 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP (ki ga uveljavlja tudi pritožnik), saj ta že po naravi stvari učinkuje zoper osebo, ki ni imela formalnega statusa stranke v postopku izdaje izpodbijane odločbe.2

9. Po navedenem je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da pritožnik s tožbo zaradi molka ne uveljavlja svoje pravice, ker ni bil stranka ali stranski udeleženec že v upravnem registracijskem postopku. Izpodbijana odločitev tako temelji na zmotni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki je vplivala na odločitev o tožbi (II. točka izreka izpodbijanega sklepa) s stroškovno posledico (III. točka izreka). Vrhovno sodišče, ki ne more samo prvič vsebinsko presojati tožbe, je zato v tem delu ugodilo podrejenemu pritožbenemu zahtevku, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1). Pritožbo je zavrnilo v delu, ki se nanaša na nadaljevanje prekinjenega upravnega spora, saj o tem v pritožbi ni navedb, kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, pa niso bile ugotovljene.

10. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 1 Sklepa I Up 134/2020 z dne 25. 11. 2020 in I Up 121/2021 z dne 17. 3. 2021. 2 Odločba št. Up-666/10, Up-1153/10 z dne 12. 5. 2011.