Jedro

Okrožna državna tožilka pravilno opozarja, da pri starostni razliki osemnajstih let, kakor je obstajala tempore criminis, o ljubezenskem razmerju med obtožencem in oškodovanko praktično ni mogoče govoriti, ne glede na to, da ga je oškodovanka morda res tako dojemala. Razen obtoženčeve nekaznovanosti in dejstva, da se je osebnostno uredil, nikakršnih drugih olajševalnih okoliščin ni, ti dve okoliščini pa sami po sebi statusa posebnih olajševalnih okoliščin ne moreta imeti.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se deloma ugodi in izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se iz odločbe o kazenski sankciji izpusti besedilo "ob upoštevanju omilitvenih določb iz 50. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1", obtožencu izrečena zaporna kazen pa zviša na 3 (tri) leta zapora.

II. V ostalem se pritožba okrožne državne tožilke, pritožba zagovornice pa v celoti kot neutemeljeni zavrneta in v nespremenjenih, a pobijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Po prvem odstavku 98. člena Zakona o kazenskem postopku je dolžan obtoženec kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi iste zakonske določbe in z upoštevanjem omilitvenih določil iz 50. in 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 mu je izreklo kazen enega leta zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom, ter sklenilo, da mora obtoženec po pravnomočnosti sodbe plačati še odmerjeno sodno takso. Glede potrebnih izdatkov in nagrade obtoženčeve zagovornice in pooblaščenke oškodovanke pa je sodišče sklenilo, da obremenjujejo proračun.

2. Zoper to sodbo se iz pritožbenega razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP, tedaj zoper odločbo o kazenski sankciji, pritožuje okrožna državna tožilka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtožencu izrečeno zaporno kazen v trajanju štirih let. 3. Obtoženčeva zagovornica vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. V odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke obtoženčeva zagovornica predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Po pregledu spisovnega gradiva in opravljeni pritožbeni seji višje sodišče ugotavlja, da je potrebno pritožbi okrožne državne tožilke deloma ugoditi, medtem, ko je potrebno pritožbi obtoženčeve zagovornice utemeljenost odreči v celoti.

6. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva obravnavane kazenske zadeve pravilno in celovito dognalo, v podkrepitev svojih dejstvenih sklepov pa navedlo tudi prepričljive razloge. Pritožnica prvenstveno navaja, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo okoliščine, ali je obtoženec vedel za oškodovankino pravo starost ali ne. Pritožbeno sodišče glede sklepov sodišča prve stopnje, povezanih s to okoliščino, nikakršnih pomislekov nima. O tem, da je obtoženec vedel za oškodovankin starost je prepričljivo izpovedala oškodovanka na glavni obravnavi, čeprav je potrebno pritrditi temu, kar izpostavlja pritožnica, da je oškodovanka na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom dejala, da se z obtožencem o starosti nista ničesar pogovarjala, medtem, ko obtoženec na zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom sam pove, da je vedel, da oškodovanka hodi v sedmi ali osmi razred osnovne šole. To, da je obtoženec vedel za oškodovankino starost potrdi tudi oškodovankina sestra B. B., ki je dejala, da ji je C. C. oz. oškodovanka še pred podajo kazenske ovadbe povedala, da obtoženec ve za njeno starost. Oškodovanka je nadalje dejala da sta se z obtožencem tudi pogovarjala o starostni razliki med njima. Tudi obtoženčev stanodajalec Č. Č. je jasno izpovedal, da mu je oškodovanka povedala, da je stara 13 let in da sta ravno na podlagi te okoliščine on in njegov oče obtožencu povedala svoje mnenje, da je C. C. premlada za njega. Nenazadnje pa je potrebno opozoriti, da je obtoženec v svojem zagovoru pred preiskovalnim sodnikom sam povedal, da je oškodovanki pomagal pri učenju, pri čemer priča Č. Č. pojasni, da je šlo za zgodovino in sicer za sedmi ali osmi razred osnovne šole. Prav tako je obtoženec v preiskavi povedal, da je oškodovanka trdila, da je stara 14 ali 15 let in da ji on ni verjel. O oškodovankini starosti se je večkrat pogovarjal tudi z Č. Č., ki je, kakor je priča povedala sama, vedel za oškodovankino starost, slednji pa mu je tudi svetoval, naj opusti vse stike z oškodovanko. Na podlagi navedenega tako pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je z vso potrebno gotovostjo ugotovljeno, da je obtoženec za oškodovankino starost že od vsega začetka vedel. 7. Obtoženčeva zagovornica nadalje izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno dognalo ne števila spolnih odnosov med obtožencem in oškodovanko, niti krajev, kjer naj bi se to dogajalo. V zvezi s tem obtoženec navaja, da je do spolnih odnosov med njim in oškodovanko prihajalo samo v parku ob železniški postaji, medtem ko v stanovanju Č. Č. naj odnosov ne bi imela, medtem, ko oškodovanka zatrjuje diametralno nasprotno in sicer, da sta spolne odnose imela samo v Č. Č. stanovanju, drugje pa ne. Priča Č. Č. je v zvezi s tem povedal, da je obtoženec oškodovanko večkrat pripeljal v njegovo stanovanje, ni pa vedel ničesar o tem, ali sta imela takrat tudi spolne odnose ali ne. Oškodovankina sestra B. B. je v zvezi s tem izpovedala, da kolikor je njej znano, sta oškodovanka in obtoženec imela spolne odnose samo na železniški postaji in da je enkrat tudi sama bila prisotna, ko sta se obtoženec in oškodovanka iz družbe izločila in se odmaknila na veliki travnik pri železniški postaji, pri čemer je ona sklepala, da sta spolno občevala. Tako pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami prvostopenjskega, navedenih v točki 6 obrazložitve grajane sodbe, tako glede krajev, kakor tudi glede števila spolnih odnosov, pri čemer je slednjo okoliščino oprlo na izpovedbo oškodovanke in pa na to, kar je o prihajanju oškodovanke v njegovo stanovanje izpovedala priča Č. Č.

8. Okrožna državna tožilka v pritožbi utemeljeno opozarja na to, da je sodišče prve stopnje ravnalo napak, ko je pri odmeri zaporne kazni ocenilo, da so podane posebne olajševalne okoliščine, ki utemeljujejo izrek omiljene kazni. Sodišče je uporabo omilitvenih določil oz. posebnih olajševalnih okoliščin utemeljilo z obstoječim ljubezenskim razmerjem med mladoletno oškodovanko in obtožencem, njunimi osebnimi okoliščinami in pa tem, da je oškodovanka obtoženca na policijo ovadila šele po tem, ko je o dogodku policijo obvestil Zavod za vzgojo in izobraževanje Logatec, kar naj bi oškodovanka po vsej verjetnosti storila proti lastni volji, kakor to zapiše sodišče. Okrožna državna tožilka pravilno opozarja, da pri starostni razliki osemnajstih let, kakor je obstajala tempore criminis, o ljubezenskem razmerju med obtožencem in oškodovanko praktično ni mogoče govoriti, ne glede na to, da ga je oškodovanka morda res tako dojemala, pri čemer pa obtoženec, ki kaznivega dejanja ni priznal, o tem, da naj bi med njima šlo za ljubezensko razmerje ne omenja nikjer, v nasprotju s tem, kar o tem v odgovoru na pritožbo državne tožilke navaja zagovornica. Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v odločbi opr. št. I Ips 29324/2013 z dne 28.8.2014. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanka na glavni obravnavi dne 25.2.2021 v svojem zagovoru povedala, da je v času, ko se je družila z obtožencem, uživala tudi travo, ki ji jo je dajal obtoženec, pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem ugotavlja, da je to gotovo okoliščina, ki pri oceni o ustreznosti uporabe omilitvenih določil ne more ostati neodmevna. Zagovornica minimizira obtoženčevo početje tudi s tem, ko v odgovoru na pritožbo navaja, da naj bi pri oškodovanki šlo za spolno zrelo dekle, ki je spolne odnose imela že v preteklosti. To, da je imela oškodovanka spolne odnose v preteklosti in sicer že v letu 2018 sicer drži, vendarle pa je potrebno opozoriti na to, da je bila izguba nedolžnosti pri oškodovanki posledica spolne zlorabe oz. posilstva, tako, kakor je to razvidno iz izvida ginekologa na listovni št. 13 spisa. Že res, kar navaja zagovornica, da obtoženčevo početje pri oškodovanki ni pustilo nikakršnih posledic, tako, kakor je to razvidno iz iz individualne ocene stopnje ogroženosti oškodovanke, ki se nahaja na listovni št. 20 spisa, kar pa še ne pomeni, da je na mestu uporaba instituta dejanja majhnega pomena oziroma določbe 4. točke 358. člena ZKP. Za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od petnajstih let po prvem odstavku 173. člena KZ-1 je v zakonu predpisana kazen od treh do osmih let zapora in že zaradi tega, ne glede na okoliščine, v katerih je do spolnega odnosa prišlo, o majhnem pomenu kaznivega dejanja ni mogoče govoriti. Sklepno je tedaj potrebno ugotoviti, da je pri tem kaznivem dejanju, kjer je subjekt varovanja otrok, in upoštevaje pri tem tudi mednarodne smernice in trende, ki so zaščiti te občutljive kategorije namenjeni, je na dlani, da je potrebno morebitno uporabo omilitvenih določb iz druge alineje 50. člena KZ-1 tenkočutneje presojati. Prav ta presoja pa v bistvu pokaže, da razen obtoženčeve nekaznovanosti in pa dejstva, da se je osebnostno uredil, nikakršnih drugih olajševalnih okoliščin ni, ti dve okoliščini pa sami po sebi statusa posebnih olajševalnih okoliščin ne moreta imeti. V zvezi s podajo kazenske ovadbe oz. oceno o tem, ali bi oškodovanka brez posredovanja Zavoda za vzgojo in izobraževanje Logatec to tudi sama storila ali ne, pritožbeno sodišče meni, da je ta ocena povsem nepomembna, dejstvo pa je, da je omenjeni zavod bil dolžan reagirati nemudoma po tem, ko je do njega prišel glas, kaj se med otrokom in obtožencem dogaja, tako, kakor je to tudi storil z dopisom na listovni št. 4 spisa, ki ga je naslovil tako na CSD kakor tudi na Policijsko postajo Nova Gorica. Sklepno je tedaj potrebno ugotoviti, da sodišče prve stopnje podlage za uporabo določbe iz druge alineje 50. člena KZ-1 ni imelo oz. je obstoj posebnih olajševalnih okoliščin napak ocenilo.

9. Glede na vse zgoraj navedeno je bilo potrebno pritožbi okrožne državne tožilke deloma ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremeniti tako, kakor je videti iz izreka. Pritožbeno sodišče je obtožencu izrečeno zaporno kazen zvišalo na tri, ne pa na štiri leta zapora, tako, kakor je to predlagala okrožna državna tožilka. Pri tem je ugotovilo, da obteževalnih okoliščin pri obtožencu, razen trajanja inkriminiranega početja in pa dejstva, da je obtoženec oškodovanko oskrboval tudi z drogo, ni, zato se je pritožbeno sodišče odločilo pritožbi okrožne državne tožilke ugoditi le deloma in obtožencu na podlagi prvega odstavka 173. člena KZ-1 izreči kazen treh let zapora.

10. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah iz 383. člena ZKP nepravilnosti ni pokazal, zaradi česar je bilo potrebno na podlagi prvega odstavka 394.čl. ZKP razsoditi tako, kakor je videti iz izreka.

11. Okrožna državna tožilka je s pritožbo uspela oz. je odločitev pritožbenega sodišča v škodo obtoženca, zato je dolžan slednji na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP kot stroške pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki jo bo s posebnim sklepom odmerilo sodišče prve stopnje.