Jedro

Z omejitvijo izpodbojnega predmeta na kršitve materialnega in procesnega zakona iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, so odločilna dejstva že po samem zakonu (ex lege) pravnomočno ugotovljena ter posledično po prvem odstavku 129. člena ZKP neizpodbojna.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo II K 57204/2020 z dne 9. 9. 2021 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) ter mu po uporabljenih omilitvenih določbah iz 50. ter 2. točke prvega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen eno leto zapora. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) mora obsojenec povrniti stroške tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačati sodno takso, medtem ko je bilo za nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice po prvem odstavku 97. člena ZKP sklenjeno, da se izplačajo iz proračunskih sredstev.

2. Zoper sodbo sta se pritožili okrožna državna tožilka in obsojenčeva zagovornica. Višje sodišče v Kopru je s sodbo II Kp 57204/2020 z dne 1. 9. 2022 delno ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke ter prvostopenjsko sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojencu izreklo kazen tri leta zapora brez uporabljenih omilitvenih določb. V ostalem je bila pritožba okrožne državne tožilke zavrnjena kot neutemeljena ter po neutemeljeni zagovorničini pritožbi v nespremenjenem delu potrjena prvostopenjska sodba. S sodbo višjega sodišča je bilo obsojencu po prvem odstavku 98. člena ZKP naloženo plačilo sodne takse.

3. Obsojenčeva zagovornica je zoper sodbo višjega sodišča in prvostopenjsko sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter podrejeno, „da obtožbo zavrne oziroma zavrže ter da kazenski postopek ustavi.“

4. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državi tožilec dr. Jože Kozina. Po njegovi oceni izpodbojna razloga, kot sta v zahtevi obrazložena, ne presegata ravni zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanjskega stanja, zaradi katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti po drugem odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti. Glede na to vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in zagovornici. Prvi se o odgovoru ni izjavil, obsojenčeva zagovornica pa v izjavi nasprotuje povzeti oceni vrhovnega državnega tožilca. Vztraja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti podala zaradi kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP ter v splošnem še, da je zapovedanemu trditvenemu bremenu v obrazložitvi zahteve v celoti zadostila.

B.

6. Vložnica kršitve ali kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP v sami zahtevi neposredno ni opredelila. V njeni obrazložitvi pravi, da obsojenčevo ravnanje ni bilo takšno, da bi ustrezalo pravni opredelitvi (kvalifikaciji) kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena KZ-1. Povzeto kaže na zatrjevanje kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, medtem ko z naknadno navedbo o izključeni obsojenčevi krivdi in kaznivosti v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca zatrjuje kršitev kazenskega zakona iz 2. točke tega člena.

7. Ne glede na razliko v vsebini obeh kršitev, in čeprav zadnje kršitve v obrazložitvi zahteve niti posredno ni bilo mogoče zaslediti, Vrhovno sodišče pritrjuje oceni vrhovnega državnega tožilca, da je bila zahteva v tem delu dejansko vložena zaradi drugega izpodbojnega razloga, ki ga Vrhovno sodišče po omenjeni zapovedi v drugem odstavku 420. člena ne more preizkusiti. To je nenazadnje logično, kajti z omejitvijo izpodbojnega predmeta na kršitve materialnega in procesnega zakona iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, so odločilna dejstva že po samem zakonu (_ex lege_) pravnomočno ugotovljena ter posledično po prvem odstavku 129. člena ZKP neizpodbojna. Ko torej vložnica navaja, da se obsojenec ni zavedal oškodovankine starosti v času, ko je bil z njo spolno intimen, da tega glede na njeno takratno obnašanje ni mogel vedeti, da so njene kasnejše izpovedbe dvoumne in spremenljive, da gre za mladoletno, labilno osebo z zelo težavnim otroštvom, ki si je tudi z grožnjami prizadevala za ohranitev zveze z obsojencem, da sta izpovedbi prič B. B. in C. C. za obsojenca razbremenjujoči, da sta bila obsojenec in oškodovanka par vsega tri mesece, da sta v tem času živela odmaknjeno, ter da je obsojenec videti bistveno mlajši, medtem ko je oškodovanka za svoja leta zelo zrela, ne zatrjuje nobene od kršitev kazenskega zakona iz 372. člena ZKP, temveč se spušča v dokazno oceno nižjih sodišč, s ciljem doseči dvom v ugotovljeno dejansko stanje, kot predmet, ki v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti po ugotovljenem ni izpodbojen.

8. Podobno kot pri uveljavljanih kršitvah kazenskega zakona, vložnica niti uveljavljanih kršitev določb kazenskega postopka neposredno ni opredelila. Te je Vrhovno sodišče prepoznalo v delih obrazložitve, v katerih vložnica navaja, da je prvostopenjska sodba oprta na izpovedbo omenjene priče B. B., ki na glavni obravnavi ni bil zaslišan, da bi obsojenec, glede na način življenja in s tem povezane osebnostne posledice, moral imeti zagovornika že v preiskavi in še, da bi moral biti obtožbe oproščen, saj da ni podana sorazmernost med pomenom kaznivega dejanja in posledicami, ki bi jih oz. jih je že obsodilna sodba povzročila za obsojenca. Gre za kršitev prvega odstavka 340. člena v zvezi s prvim odstavkom 334. člena ZKP, kršitev prvega odstavka 70. člena ZKP in na koncu, pogojno za kršitev 4. točke 358. člena ZKP.

9. Glede prvih dveh kršitev je Vrhovno sodišče ugotovilo, da jih vložnica v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo ni uveljavljala, v obrazložitvi zahteve pa nikjer ne navaja ovir, ki so ji to preprečevale. Pomeni, da se na te kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti po zapovedi iz petega odstavka 420. člena ZKP ne more sklicevati. Drugače je pri posredno zatrjevani kršitvi 4. točke 358. člena ZKP, ki je bila sicer uveljavljana že v pritožbi in je sedaj v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana na enak način. Z navajanjem dejstev, kot so obsojenčeve osebne in druge okoliščine, povezane s kaznivim dejanjem (odvisnost od prepovedanih drog, brezdomstvo, kratkotrajnost razmerja z oškodovanko ipd.) ter odsotnost škodljivih posledic pri oškodovanki, ki si je želela spolnih odnosov z obsojencem ter z njimi celovitega partnerskega razmerja, česar nikoli ni obžalovala, vložnica znova sega v področje ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga po že obrazloženem z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

C.

10. Ker se vložnica v delu zahteve za varstvo zakonitosti sklicuje na kršitve, na katere se glede na zahtevo po predhodnem izčrpanju pravnih sredstev ne sme sklicevati in ker je v ostalem zahteva vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Odločba o obsojenčevi oprostitvi plačila sodne takse temelji na prvem odstavku 98. člena, četrtem odstavku 95. člena ZKP in prvem odstavku 11. člena Zakona o sodnih taksah. Obsojenec je po podatkih iz prvostopenjske sodbe zaposlen od 13. 7. 2021, dohodki in višina niso znani, hkrati pa se nahaja na prestajanju kazni zapora.

12. Odločitev je bila sprejeta soglasno.