Jedro

Odvetnik je upravičen do kilometrine za vsak prevožen kilometer največ v višini, ki se po zakonu, ki ureja dohodnino ne všteva v davčno osnovo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, stroškovna odločitev v II. točki izpodbijane sodbe se spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.165,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje. V ostalem se ta pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 1 vzdržalo v celoti v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 6.847,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 3.286,34 EUR od 1.12.2010 do plačila; 733,65 EUR od 1.2.2011 do plačila; 2.082,03 EUR od 1.3.2011 do plačila ter ji v roku 8 dni povrniti stroške izvršilnega postopka v višini 173,48 EUR; II.) toženi stranki naložilo, da mora v roku 8 dni plačati tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 1.178,76 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka. Hkrati je uveljavljala povrnitev stroškov. Trdi, da je obrazložitev sodbe pomanjkljiva. Sodišče ni navedlo vseh razlogov oz. pravno relevantnih dejstev, ki bi utemeljevala njegovo odločitev. Sicer je ugotovilo, da sta stranki sklenili pogodbo, s katero se je tožnik kot izvajalec obvezal za toženca kot naročnika opravljati storitve s stroji ali vozili. Ni pa konkretno navedlo višine in zapadlosti računov. Sodba je zato obremenjena s kršitvijo 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP. Odločitev pa je napačna tudi v stroškovnem delu, to je v II. točki izreka. Sodišče je pooblaščenki tožeče stranke priznalo kilometrino v višini 0,40 EUR/km, čeprav odvetniška tarifna št. 6003 priznava največ v višini, ki se po zakonu, ki ureja dohodnino, ne všteva v davčno osnovo. V 5. čl. Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih odhodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo pa je določeno, da se v primeru, da delodajalec uporablja lastno prevozno sredstvo, povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju ne všteva v davčno osnovo do višine 0,37 EUR za vsak prevožen kilometer.

Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Ni utemeljena pritožbena trditev, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti in da je zato podana kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP); sodišče prve stopnje je konkretno navedlo, da je tožeča stranka za toženo stranko opravila storitve na podlagi pogodbe, katerih plačilo uveljavlja s spornimi štirimi računi, pri čemer so izrecno navedeni zneski po vsakem posamičnem računu in datumi zapadlosti v plačilo.

Utemeljeno pa pritožnica izpodbija po sodišču prve stopnje sprejeto odločitev le v manjšem stroškovnem delu. Iz 10. točke obrazložitve sodbe je razvidno, da je sodišče tožeči stranki priznalo potne stroške za prihod pooblaščenca na dva naroka za glavno obravnavo, v višini kilometrine po 0,40 EUR za kilometer. Iz tar.št. 6003 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) pa izhaja, da je odvetnik upravičen do kilometrine za vsak prevožen kilometer največ v višini, ki se po zakonu, ki ureja dohodnino ne všteva v davčno osnovo. Iz Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, sprejete na podlagi 44. čl. Zakona o dohodnini (ZDoh-2) izhaja, da se povračilo stroškov prevoza delojemalca na službenem potovanju ne všteva v davčno osnovo do višine 0,37 EUR za vsak prevožen kilometer. Glede na to tožeča stranka iz tega naslova ni upravičena do zneska 174,72 EUR (2 x 182 km x 0,40 EUR/km x 120 %), ampak do zneska 161,61 EUR (2 x 182 km x 0,37 EUR/km x 120 %), torej 13,11 EUR manj, kot je priznalo sodišče prve stopnje 1.178,76 – 13,11 = 1.165,65).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo, delno pa jo je zavrnilo in odločilo tako, kot je navedeno v izreku (353. čl. in 358. čl. ZPP). Hkrati je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka; tožena stranka zato, ker je s pritožbo uspela le v manjšem delu glede stroškov (2. odst. 154. čl. ZPP), tožeča stranka pa zato, ker ni v odgovoru na pritožbo navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).