Jedro

Stanovanjski blok, v katerem je v relevantnem obdobju od 16. 10. 2005 do konca marca 2008 prebivala tožnica, je od ceste oddaljen 5 do 6 metrov, v tem obdobju pa je bila tožnica kot upokojenka praktično ves čas doma. Tožnica je prebivala v podstrešnem stanovanju, katerega balkonsko okno gleda na cestno stran, kjer se nahaja eno najožjih prometnih „grl“ v Gornji Radgoni.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako: da se v I. točki izreka te sodbe znesek 4.000,00 EUR nadomesti z zneskom 3.300,00 EUR, znesek pravdnih stroškov 901,67 EUR pa z zneskom 493,40 EUR, tako da se po navedeni spremembi sodba sodišča prve stopnje glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 3.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2008 do plačila, v roku 15 dni ter ji v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe sodišča prve stopnje plačati 493,40 EUR stroškov pravdnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka pa do plačila. V presežku se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.“ da se v III. točki izreka te sodbe odločitev o stroških pritožbenega postopka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe sodišča druge stopnje povrniti 79,59 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka do plačila.

Sicer se revizija zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe plačati 69,52 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za izpolnitev te obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožnici plača odškodnino v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2008 dalje ter da ji povrne pravdne stroške v znesku 1.256,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremenilo tako, da je toženka dolžna tožnici plačati 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2008 dalje ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 901,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sicer je pritožbo zavrnilo. Odločilo je še, da mora tožnica toženki povrniti 46,82 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 79/2011 z dne 29. 9. 2011 ugodilo predlogu toženke in revizijo dopustilo glede višine odškodnine.

4. Toženka v reviziji uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč spremeni tako, da odškodnino in stroške ustrezno zniža, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Strinja se s stališčem izpodbijane sodbe, da je podan temelj njene odškodninske odgovornosti, trdi pa, da bi bila za tožnico primerna odškodnina v višini 1.900,00 EUR oziroma za 2.100,00 EUR manj od prisojene. Navedla je, da je na podlagi enake dejanske in pravne podlage pred sodišči v Pomurju vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Praksa Višjega sodišča v Mariboru v doslej razsojenih zadevah ni enotna. Razlike med odškodninami, prisojenimi v primerljivih zadevah, so prevelike in presegajo sprejemljivo toleranco, predvsem pa bistveno odstopajo od prakse Vrhovnega sodišča v zvezi z zadevami, v katerih so bili prizadeti posamezniki, ki so prebivali na Cankarjevi ulici in na Tišinski ulici v Murski Soboti. Tam tožniki niso bili izpostavljeni le hrupu, ampak tudi drugim vrstam emisij (vibracijam in težkim kovinam), izpostavljenost pa je trajala bistveno daljše časovno obdobje. Po mnenju revidetke odločitev odstopa od primerljivih zadev Višjega sodišča v Mariboru (sklicuje se na odločbe Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1532/2008 z dne 4. 11. 2008, I Cp 1132/2010 z dne 27. 10. 2010, I Cp 1585/2010 z dne 27. 10. 2010, I Cp 1247/2010 z dne 27. 10. 2010) in od prakse Vrhovnega sodišča (sklicuje se na odločbe II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 567/2008, II Ips 409/2009, II Ips 301/2010 in II Ips 303/2010). Navaja še, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnica v primerjavi z drugimi oškodovanci navedla bistveno manj nevšečnosti ter da njeno stanovanje ni obrnjeno na cesto G1-3. 5. Sodišče je izvod dopuščene revizije skupaj s predlogom za dopustitev revizije in sklepom o dopustitvi revizije vročilo nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami; v nadaljevanju ZPP), ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija je delno utemeljena.

7. Temelj toženkine odškodninske odgovornosti predstavljajo ugotovitve o znatno povečani ravni hrupa v bivanjskem okolju tožnice, ki je živela ob regionalni cesti G1-3 na relaciji Pesnica – Vučja vas in zaradi katerega je v obdobju 29,5 mesecev, to je od 16. 10. 2005 do konca marca 2008, trpela psihično neugodje (nespečnost, nezbranost ipd.) v obsegu, ki utemeljuje prisojo denarne odškodnine(1). Sledeč revidentkinim navedbam je na podobni dejanski in pravni podlagi vložilo tožbe okrog 2.100 tožnikov. Nekaj deset zadev je že bilo predmet presoje pred Vrhovnim sodiščem, tako da je le-to dobilo vpogled v široko paleto dejanskih okoliščin posameznih primerov, ki so jih nižja sodišča upoštevala, a so jim pri odmeri odškodnine dala različno težo. 8. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča mora odškodnina za nepremoženjsko škodo odražati na eni strani subjektivno prizadetost posameznika, na drugi strani pa vzpostavljati sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Pri določitvi višine pravične odškodnine je treba vzeti v obzir individualne značilnosti vsakega primera posebej in jih ovrednotiti na način, ki bo ustvarjal ustrezno razmerje med škodami različnega obsega.

9. Že revidentka je opozorila na odločitve Vrhovnega sodišča o primerni višini odškodnine za duševno trpljenje oseb, ki so živele ob Cankarjevi in na Tišinski ulici v Murski Soboti in ki so bile zaradi preusmeritve tranzitnega prometa po osamosvojitvi Republike Slovenije od leta 1991 do leta 2000 izpostavljeni prekomernemu hrupu, vibracijam in izpustu plinov(2). V teh zadevah so bile prisojene odškodnine v razponu do 2.000.000 SIT (8.345,85 EUR) oziroma do 2.100.000 SIT (8.763,14 EUR), kar je tedaj predstavljalo 10 do 11 povprečnih neto plač. Višina odškodnine v posameznem primeru je bila v odločilni meri odvisna od oddaljenosti bivališča od Cankarjeve in Tišinske ulice in od časa dejanske izpostavljenosti v območju prekomernih imisij. Najvišja odškodnina je bila prisojena tožnikom, ki so živeli v neposredni bližini ceste, po kateri je potekal tovorni promet, in ki so bili prekomernim imisijam izpostavljeni prek celega dneva in celotno obdobje desetih let. Osebam, katerih domovi so bili bolj oddaljeni od ceste, oziroma so bile prekomernim obremenitvam izpostavljene krajši čas, je bila prisojena sorazmerno nižja odškodnina.

10. Tem kriterijem je Vrhovno sodišče sledilo tudi pri odločanju v obravnavani in v tej podobnih zadevah. Odločilna teža gre ugotovitvama o oddaljenosti bivališča od ceste G1-3 in o obdobju izpostavljenosti, tako kumulativno gledano kot z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tako so bili najbolj obremenjeni tisti, ki se nahajajo v neposredni bližini omenjene ceste, manj pa po naravi stvari tisti, katerih domovi so oddaljeni približno 15 metrov in več. Bolj so bili obremenjeni tisti, ki so zaradi upokojitve, nezaposlenosti ali drugih razlogov večino časa preživljali doma, kot tisti, ki so bili zaradi zaposlitve, šolanja ali drugih razlogov določen čas odsotni. V zvezi s tem revidentka utemeljeno opozarja, da je bilo obdobje izpostavljenosti, gledano kot celota, v obravnavani in tej podobnih zadevah znatno krajše kot v "murskosoboških" zadevah in bi se to moralo odraziti v višini prisojene odškodnine. Ne glede na to ni mogoče premosorazmerno upoštevanje te okoliščine v smislu "ker so bili tožniki v tistih zadevah izpostavljeni imisijam deset let, tu pa le nekaj manj kot pet let, so upravičeni do nekaj manj kot polovico manjše odškodnine". Odmera odškodnine za nepremoženjske škode že nasploh ni matematična operacija, proti takemu izračunu v obravnavanem primeru pa govorita še vsaj dva razloga. Kot prvo se je intenzivnost imisij tako v obravnavanih kot v "murskosoboških" zadevah skozi čas spreminjala in je najvišjo raven dosegla prav v obdobju zadnjih nekaj let pred preusmeritvijo prometa na novozgrajeno avtocesto. V obravnavanem primeru so bile tako v letih 2005 in 2006 presežene že kritične vrednosti dnevnega in nočnega hrupa, v nadaljnjih letih pa je bilo to preseganje še bistveno znatnejše, saj so bile presežene kritične vrednosti dnevno-večerno-nočnega hrupa ter nočnega hrupa. Poleg tega škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje.

11. Neutemeljene so revizijske navedbe o upoštevnosti dejstva, da so bili prizadeti tožniki iz Murske Sobote izpostavljeni ne le hrupu, ampak tudi vibracijam in težkim kovinam, v obravnavanih primerih pa ne. Ker je vir nedovoljenih imisij v obeh skupinah primerov predstavljal znatno povečan obseg tovornega prometa, opisani razliki v ugotovljenem dejanskem stanju, ki je bil podlaga za prisojo odškodnine v prvi in v obravnavani skupini, ni mogoče pripisati pravno upoštevne teže. Na drugačno stališče v obravnavani zadevi poleg tega ne more vplivati niti revidentkino sklicevanje na odločitve pritožbenega sodišča in na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 409/2009. Stališče pritožbenega sodišča o višini primerne odškodnine za Vrhovno sodišče samo po sebi ni zavezujoče. Prepričuje lahko le s težo argumentov, teh pa revidentka ni navedla in se zato z njimi ni treba posebej soočiti. Ker se je raznolikost in razsežnost zadev pokazala šele, ko je Vrhovno sodišče prejelo več revizij zoper sodbe, izdane v podobnih primerih, v zgornji obrazložitvi pa so navedeni argumenti, ki so narekovali sprejeto odločitev, niti sklicevanje na sodbo II Ips 409/2009 ne more privesti do drugačne odločitve.

12. Ob upoštevanju vsega navedenega predstavlja primerno odškodnino odmera v znesku 3.300,00 EUR oziroma slabe tri in pol povprečne neto plače. Stanovanjski blok, v katerem je v relevantnem obdobju od 16. 10. 2005 do konca marca 2008 prebivala tožnica, je od ceste oddaljen 5 do 6 metrov, v tem obdobju pa je bila tožnica kot upokojenka praktično ves čas doma. Revizijskim očitkom, da je tožnica v primerjavi z drugimi oškodovanci navedla bistveno manj nevšečnosti ter da njeno stanovanje ni obrnjeno na cesto G1-3, ni mogoče dati nobene teže, saj gre za nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP). V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnica prebivala v podstrešnem stanovanju, katerega balkonsko okno gleda na cestno stran, kjer se nahaja eno najožjih prometnih „grl“ v Gornji Radgoni, obsežne pa so tudi ugotovitve o nevšečnostih in duševnih bolečinah, ki ji je tožnica prestajala (stran šest sodbe sodišča prve stopnje). Po navedenem je Vrhovno sodišče reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, tako da se tožnici prisojen znesek odškodnine zmanjša na 3.300,00 EUR, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne (prvi odstavek 380. člena ZPP).

13. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Vrhovno sodišče je glede odmere potrebnih stroškov pravdnega postopka upoštevalo pravnomočno odločitev drugostopenjskega sodišča, ki je tožnici priznalo 1.821,05 EUR in toženki 1.003,75 EUR. Glede na spremenjeno odločitev je tožnica uspela s približno 53 % (3.300 EUR od zahtevanih 6.260 EUR) in je upravičena do zneska 965,16 EUR, toženka pa z 47 % in je tako upravičena do povračila 471,76 EUR njenih stroškov. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožnici povrniti 493,40 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje skupaj s pravnomočno prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. Znižanje prisojene odškodnine je terjalo tudi spremembo odločitve o stroških pritožbenega postopka. Toženka je po določbah 1. točke Tar. št. 21 in tretjem odstavku 13. člena Odvetniške tarife (OT) upravičena do 510 točk, kar znaša 234,09 EUR (glej odmero na list. št. 90), glede na njen uspeh s pritožbo v višini 34 % (1.700 EUR od izpodbijanih 5.000 EUR), pa ji je tožnica dolžna povrniti znesek 79,59 EUR.

15. Ker je toženka delno uspela tudi z revizijo, je sodišče tožnici naložilo, da ji povrne ustrezen del njenih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženka je po določbah 3. točke Tar. št. 21 in tretjem odstavku 13. člena OT upravičena do 459 točk, kar znaša 210,68 EUR (glej odmero na list. št. 102). Ker je z revizijo uspela v 33 % (700 EUR od izpodbijanih 2.100 EUR), ji je tožnica dolžna povrniti 69,52 EUR stroškov. Le-te je dolžna plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku od vročitve te sodne odločbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka (prvi odstavek 378. člena v zvezi s prvim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami).

Op. št. (1): Prim. sodbi II Ips 409/2009 z dne 18. 2. 2010 in II Ips 170/2009 z dne 26. 3. 2009. Op. št. (2): Izmed odločb, navedenih v reviziji, so to sodbe II Ips 148/2007 z dne 8. 11. 2007, II Ips 813/2007 z dne 29. 11. 2007, II Ips 940/2007 z dne 24. 1. 2008 in II Ips 567/2008 z dne 9. 7. 2008.