Jedro

Na podlagi drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 118. člena ZDR sodišče v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko samo razveže pogodbo o zaposlitvi, če upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Pri taki odločitvi upošteva vse okoliščine in interese, ki jih lahko ugotovi pred odločitvijo, to je do zaključka obravnave pred sodiščem.

Ker je tožena stranka na podlagi pravnomočne sodbe v prvem postopku tožnika pozvala na delo in mu omogočila ponovni nastop dela, tako da je bilo tožniku delovno razmerje že več kot leto in pol ponovno vzpostavljeno, je sodišče utemeljeno presodilo, da ni šlo za takšno stopnjo izgube zaupanja v smislu drugega odstavka 118. člena ZDR, da se delovno razmerje ne bi moglo nadaljevati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožniku povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 252,50 EUR v 8 dneh, sicer tečejo zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. S sodbo Pdp 857/2007 z dne 26. 8. 2008, v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje Pd 301/2006 z dne 9. 5. 2007, je sodišče druge stopnje pravnomočno razsodilo, da je bila tožniku s sklepoma z dne 3. 8. 2006 in 6. 9. 2006 nezakonito izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi ter ugodilo tožnikovemu zahtevku za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitev na delo. Vrhovno sodišče je glede na ugotovitve, da ni bilo dokazano, da bi tožnik storil očitane kršitve, v zvezi z odločitvijo o nezakonitosti izredne odpovedi revizijo kot neutemeljeno zavrnilo, glede priznanja pravic iz delovnega razmerja in vrnitve tožnika na delo pa v zvezi s sklicevanjem tožene stranke na obstoj razlogov po drugem odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) reviziji ugodilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je izhajalo iz predpostavke, da dejstvo, da tožniku očitana kršitev ni bila dokazana, ne more biti absolutna ovira za odločitev sodišča o razvezi pogodbe o zaposlitvi. Za tako odločitev je bistvena zgolj ocena, ali je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče (upoštevaje pri tem značilnosti tožnikovega dela policista in ugotovitve sodišča, da so indici za tožnikove kršitve sicer obstojali).

2. Po ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ponovno ugodilo tožnikovemu reintegracijskemu zahtevku. Ob poudarjanju drugačnega položaja delavca, ki mu razlog za izredno odpoved ni bil dokazan, v razmerju do drugega odstavka 118. člena ZDR je kot pomembno za odločitev ugotovilo, da je tožena stranka tožnika na podlagi že prve pravnomočne sodbe pozvala na delo in mu delo dejansko omogočila, tako da po prekinitvi delovno razmerje med strankama traja že leto in pol. Zato ni mogoče govoriti o porušenju zaupanja med strankama v taki meri, da si delovnega razmerja več ne bi bilo mogoče predstavljati in bi bilo nesmiselno sedaj ugotavljati obstoj delovnega razmerja le do dneva izdaje sodbe ter odločati o odškodnini.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je kot bistveno štelo, da odločanje o sodni razvezi ne bi bilo utemeljeno že zato, ker ni bilo dokazano, da je tožnik očitano kršitev storil. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da so obstojali pogoji za razvezo pogodbe o zaposlitvi v smislu drugega odstavka 118. člena ZDR glede na siceršnje delovanje tožnika, kot policista, v zvezi s spremljanjem tihotapske družbe in v zvezi s tem izgubljenim zaupanjem. Po izdaji prve pravnomočne sodbe je tožena stranka tožnika reintegrirala zgolj formalno na papirju, dejansko pa tožnik ne hodi v službo in mu je bilo preklicano dovoljenje za dostop do tajnih podatkov, ki je pogoj za delo policista.

5. V odgovoru na revizijo je tožnik prerekal revizijske navedbe, da po reintegraciji dejansko ni nastopil dela in predlagal zavrnitev revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve in druge stopnje, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Tožena stranka tožnikovih navedb, da ga je na podlagi prve pravnomočne sodbe pozvala na delo in da je delo tudi dejansko nastopil, vse do zaključka obravnave v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje ni prerekala. Zato sodišče njenih kasnejših navedb v pritožbenem in revizijskem postopku, da tožnik dejansko dela ni nastopil in ga ne opravlja, glede na določbe prvega odstavka 337. člena ZPP ni moglo upoštevati, saj tožnik ni izkazal, da teh navedb ni pravočasno podal že pred sodiščem prve stopnje brez svoje krivde.

9. Na podlagi drugega odstavka, v zvezi s prvim odstavkom 118. člena ZDR sodišče v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko samo razveže pogodbo o zaposlitvi, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Pri taki odločitvi torej sodišče upošteva vse okoliščine in interese, ki jih lahko ugotovi pred odločitvijo, to je do zaključka obravnave pred sodiščem.

10. Ob ugotovitvi sodišča, da je tožena stranka na podlagi pravnomočne sodbe v prvem postopku tožnika pozvala na delo in mu omogočila ponovni nastop dela, tako da je bilo tožniku delovno razmerje že več kot leto in pol ponovno vzpostavljeno, je sodišče utemeljeno presodilo, da ni šlo za takšno stopnjo izgube zaupanja v smislu drugega odstavka 118. člena ZDR, da se delovno razmerje ne bi moglo nadaljevati. Z izvršitvijo sodne odločbe o vrnitvi tožnika na delo je bilo izkazano, da je nadaljevanje tožnikovega delovnega razmerja vsaj v načelu mogoče. Res pa je imela pri tem tožena stranka na voljo tudi dodatno preverjanje zaupanja v tožnika, kot policista, v smislu preverjanja obstoja varnostnega zadržka (5. točka prvega odstavka in drugi odstavek 67. člena Zakona o policiji – ZPol). Kolikor tožena stranka zatrjuje, da je bil pri tožniku naknadno ugotovljen varnostni zadržek, bi lahko glede statusa tožnika ustrezno ukrepala tudi iz tega naslova, kar pa ni bilo predmet tega sodnega spora.

11. Glede na navedeno sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko ni sledilo toženkinemu predlogu za odločitev o razvezi tožnikove pogodbe o zaposlitvi v smislu drugega odstavka 118. člena ZDR namesto njegove reintegracije v delovno razmerje.

12. Tožnik je v odgovoru utemeljeno opozoril na nedopustnost revizijskih navedb glede že predhodne domnevno le navidezne reintegracije. Glede na določbe prvega odstavka 154. člena in 155. člena ZPP mu mora tožena stranka povrniti stroške za vložitev odgovora, odmerjene po Odvetniški tarifi, veljavni v času vložitve tožbe, v znesku 252,50 EUR, a za primer neplačila v 8 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi.