Jedro

Tožena stranka je kot edino okoliščino, zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja tožnika ni mogoče, navedla, da naj bi tožnik storil očitano kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Ker je bilo ugotovljeno, da očitane kršitve ni storil, je treba šteti, da tožena stranka navajane okoliščine ni dokazala. Glede na to, da drugih relevantnih navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da obstajajo okoliščine in interesi, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, tožena stranka niti ni podala, pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi niso podani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za ves čas, ko ni delal, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, izplačati plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in mu povrniti stroške postopka v višini 1.349,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se je iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni (tako da sodno razveže pogodbo o zaposlitvi in da tožniku naloži povrnitev stroškov postopka tožene stranke) oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbi opr. št. VIII Ips 497/2008 z dne 9. 2. 2010 sodišču prve stopnje naložilo, da v ponovljenem postopku zavzame stališče do navedb tožene stranke, ker obstajajo indici, da je tožnik kot policist prekoračil pooblastila. Že v prvi sodbi opr. št. Pd 301/2006 z dne 9. 5. 2007 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstaja dvom o zakonitosti tožnikovega ravnanja, ki je bilo podlaga za sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Drugačna ugotovitev izhaja iz izpodbijane sodbe, češ da ni mogoče šteti, da je tožnik ravnal z namenom odstraniti ovire za izvedbo kaznivega dejanja tihotapstva. V konkretnem primeru ni bistveno, ali je tožnik ravnal z namenom odstraniti ovire za izvedbo kaznivega dejanja tihotapstva, torej ali je očitana kršitev obveznosti iz delovnega razmerja dokazana, ampak je bistveno, ali je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče, torej ali tožena stranka upoštevaje pooblastila in specifičnost dela policista tožniku lahko zaupa. Zoper tožnika in ostale člane skupine je bila vložena obtožnica, pri čemer je bil kazenski postopek ustavljen zaradi spremembe Kazenskega zakonika, po kateri očitano ravnanje zaradi prenizke vrednosti tihotapljenega blaga ni kaznivo dejanje, in ne, ker bi bilo dokazano, da tožnik očitanega ravnanja ni storil. Ravnanje ni bilo skladno z dolžnostjo delavca, da se vzdrži vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala interesom delodajalca. Iz tega razloga je bilo zaupanje tožene stranke do tožnika porušeno, zaradi narave dela, ki ga tožnik opravlja, z njim ne more nadaljevati delovnega razmerja. Tožnik kot policist ne bi smel ravnati v nasprotju z nalogami, ki jih določa zakon, zaradi skrbi za red in zakonitost bi moral spoštovati pravila. Z odločbo z dne 9. 2. 2009 mu je tožena stranka odvzela dovoljenje za dostop do javnih podatkov, kar dodatno dokazuje izgubo zaupanja. Na delo ga je pozvala zgolj zaradi izvršitve pravnomočne sodbe, drugačno ravnanje bi bilo neodgovorno.

V odgovoru na pritožbo je tožnik prerekal pritožbene navedbe tožene stranke. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navedel je, da so pritožbene navedbe v zvezi s prepovedjo škodljivega ravnanja nebistvene, ker je bilo o vprašanju, ali je tožnik z očitanim ravnanjem kršil obveznosti iz delovnega razmerja, že pravnomočno odločeno. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi revizije tožene stranke potrdilo odločitev o nezakonitosti sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prav tako nebistvene so nadaljnje pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ustavitev kazenskega postopka. V ponovljenem postopku se je odločalo le o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnika pozvala na delo in mu izplačala neizplačane plače. Dejstvo, da mu je delo omogočila, je razvidno iz plačilne liste za mesec januar 2010. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožena stranka v pritožbi, ter skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 8. 2006 v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije z dne 6. 9. 2006, za reintegracijo in reparacijo že odločilo s sodbo opr. št. Pd 301/2006 z dne 9. 5. 2007. Pritožbeno sodišče je s sodbo opr. št. Pdp 857/2007 z dne 26. 8. 2008 citirano sodbo v delu, v katerem je bilo tožbenem zahtevku ugodeno, potrdilo (spremenilo je le odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi stroškov postopka). Na podlagi revizije tožene stranke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 497/2008 z dne 9. 2. 2010 sodbo pritožbenega sodišča v delu, v katerem se nanaša na reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi je navedlo, da je pritožbeno sodišče pri odločanju o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi zmotno uporabilo materialno pravo, saj niti dejstvo, da sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil nezakonit iz formalnih razlogov, niti dejstvo, da tožena stranka očitanih kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ni dokazala, ne moreta predstavljati absolutne ovire za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ampak je za odločitev bistvena le ocena, ali je nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki mogoče. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje ponovno presodilo, da je nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki mogoče in ni sodno razvezalo pogodbe o zaposlitvi, ampak je reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu zahtevku ugodilo. S takšno presojo pritožbeno sodišče soglaša. Sodna razveza pogodbe o zaposlitvi je urejena v 118. členu ZDR (Zakona o delovnih razmerjih; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji). Skladno z 2. odstavkom tega člena ZDR sodišče ne glede na predlog delavca sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, če upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Okoliščin in interesov sodišče ne more ugotavljati na lastno pobudo, ampak jih mora delodajalec zatrjevati in dokazati (stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. VIII Ips 230/2007 z dne 28. 5. 2008).

Tožnik je pred sodiščem prve stopnje vztrajal pri reintegracijskem tožbenem zahtevku. Tožena stranka je s pripravljalno vlogo z dne 1. 2. 2007 predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se je sklicevala na razloge, zaradi katerih s tožnikom ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Te razloge je opisala v tožbi, navedla je, da je bil tožnik kot policist tako v službenem kot v prostem času dolžan ravnati skladno s predpisi. Z ravnanjem, ki mu je bilo očitano v sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pa je storil dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja, zaradi česar je bilo zaupanje tožene stranke vanj porušeno. Porušeno je bilo zaupanje v njegovo verodostojnost, zaradi narave dela in nalog, ki so policistom naložene, tožena stranka tožnika ne more pozvati na delo. Policisti namreč ne smejo ravnati v nasprotju s pravili oziroma z nalogami, ki jih nalaga zakon. V pripravljalni vlogi z dne 15. 5. 2007 je tožena stranka še dodala, da je medsebojno zaupanje, ki je temelj policistovega dela, med strankama omajano, tako da ni mogoče, da bi tožnik še naprej opravljal delo.

Z opisanimi navedbami je tožena stranka kot okoliščine (in interese), zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja tožnika ni mogoče, navedla le dejstvo, da naj bi tožnik storil očitano kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (da naj bi ravnal z namenom odstraniti ovire za izvedbo kaznivega dejanja tihotapstva). Ker je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da tožnik očitane kršitve obveznosti iz delovnega razmerja ni storil, je treba šteti, da tožena stranka navajane okoliščine, zaradi katere naj bi izgubila zaupanje v tožnika, tako da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, ni dokazala. Če bi šteli, da je utemeljeno izgubila zaupanje vanj, kljub temu, da očitanega ravnanja ni storil (tožena stranka je utemeljevala izgubo zaupanja na očitanem ravnanju, ki je predstavljalo podlago za sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi), bi tožnik ob sicer nezakonitem sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi izgubil zaposlitev iz istih razlogov, za katere je bilo ugotovljeno, da ne morejo predstavljati utemeljenega odpovednega razloga oziroma obstoja in resničnosti katerih tožena stranka v sodnem postopku ni uspela dokazati. Glede na to, da drugih relevantnih navedb (razen sklicevanja na kazenski postopek, sprožen na podlagi istega ravnanja, ki je bil ustavljen), na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da obstajajo okoliščine in interesi, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, tožena stranka niti ni podala, je odločitev, da ga je dolžna pozvati na delo, pravilna.

V delovnem sporu sodišče odloča v okviru trditvene in dokazne podlage, ki jo predložita stranki. To pomeni, da v primeru, če stranki ne navajata dodatnih okoliščin in interesov, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, ni podlage za izvedbo dokazov po uradni dolžnosti – dokazov, na podlagi katerih bi sodišče ugotovilo druge okoliščine in interese, na podlagi katerih bi sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi. V 1. odstavku 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 4/02), ki dopušča sodišču, da po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, če ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, izvede dokaze po uradni dolžnosti, so vsebovana preiskovalna pooblastila sodišča, vendar le v okviru trditvene podlage, ki jo je dolžna podati stranka. Možnost izvajanja dokazov po uradni dolžnosti stranke tudi ne razbremeni dolžnosti predlaganja dokazov. V poštev pride le (v korist delavca kot šibkejše stranke v postopku), kadar sodišče kljub izvedbi predlaganih dokazov ostane v dvomu, pa oceni, da obstoji realna možnost, da bi izvedba dodatnih dokazov pripomogla k pravilni ugotovitvi dejanskega stanja. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje na podlagi trditev, ki jih je podala tožena stranka, in na podlagi izvedenih dokazov, ugotovilo, da tožnik očitanega ravnanja, ki naj bi predstavljalo okoliščino, zaradi katere je tožena stranka izgubila zaupanje vanj in zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, ni storil. Ugotovilo je, da tožena stranka navajane okoliščine ni dokazala, drugih okoliščin ali interesov, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, pa ni navedla, zaradi česar pravilno ni sodno razvezalo pogodbe o zaposlitvi. Dodatnih dokazov, ki niso bili predlagani, tudi utemeljeno ni izvedlo.

Pritožba sicer utemeljeno opozarja, da dejstvo, da je tožena stranka tožnika po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila ugotovljena nezakonitost sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pozvala na delo, ne more predstavljati okoliščine, ki bi dokazovala, da ni izgubila zaupanja vanj oziroma da je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje to okoliščino upoštevalo kot bistveno, kar je zmotno, je sprejelo pravilno odločitev. Pri presoji izpodbijane odločitve je bistveno le, da je tožena stranka kot edino okoliščino navajala izgubo zaupanja zaradi očitanega ravnanja in da te okoliščine ni dokazala ter da drugih dokazov, na podlagi katerih bi se ugotovile dodatne okoliščine in interesi, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno (oziroma niti ni smelo) izvajati.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, tožnik pa sam krije svoje pritožbene stroške, ker odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi spora.