Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali je v pravdnem postopku, zaradi načela kontradiktornosti, stranka, ki se v zvezi z dobro vero sklicuje na neimenovan vir oziroma vir, katerega identitete ne želi razkriti, dolžna na zahtevo nasprotne stranke, identiteto vira razkriti sodišču? S tem v zvezi, ali je v pravdnih postopkih pričo, katere identitete stranka ne želi razkriti oziroma jo razkrije le sodišču, mogoče zaslišati kot zaščiteno pričo s prikritjem oziroma popačenjem glasu ali videza?

2. Ali v okviru pravice do svobodnega izražanja skrbnost novinarja predpostavlja, da novinar informacijo, ki jo je dobil od neimenovanega vira, še dodatno preveri?

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanj:

1. Ali je v pravdnem postopku, zaradi načela kontradiktornosti, stranka, ki se v zvezi z dobro vero sklicuje na neimenovan vir oziroma vir, katerega identitete ne želi razkriti, dolžna na zahtevo nasprotne stranke, identiteto vira razkriti sodišču? S tem v zvezi, ali je v pravdnih postopkih pričo, katere identitete stranka ne želi razkriti oziroma jo razkrije le sodišču, mogoče zaslišati kot zaščiteno pričo s prikritjem oziroma popačenjem glasu ali videza?

2. Ali v okviru pravice do svobodnega izražanja skrbnost novinarja predpostavlja, da novinar informacijo, ki jo je dobil od neimenovanega vira, še dodatno preveri?

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine zaradi objave članka z dne 29. 5. 2012 z naslovom: „A. A., nekdanji veleposlanik v B., ovaden“, s katerim naj bi toženka razžalila čast in dobro ime tožnika. Prvostopenjsko sodišče je tožnikov zahtevek zavrnilo in kot bistveno ugotovilo, da so obstajali utemeljeni razlogi, da sta novinarki, ki sta članek napisali, verjeli v resničnost spornih dejstev. Sodbo je pritožbeno sodišče potrdilo.

2. Zoper pravnomočno sodbo tožnik vlaga predlog za dopustitev revizije glede naslednjih vprašanj: 1) ali zahteva (prizadetega), da lahko novinar objavi le preverjene in verodostojne informacije, torej takšne informacije, ki temeljijo na objektivno preverljivih virih, na podlagi katerih je mogoče objektivno utemeljeno zaključiti, da je novinar lahko utemeljeno verjel v resničnost zapisanega, pomeni nesorazmeren poseg v svobodo izražanja; 2) ali zahteva (prizadetega) da lahko novinar informacije o vsebini kaznivih dejanj, ki so predmet kazenske ovadbe, sporoča javnosti le, če temeljijo na verodostojnih (objektivno preizkušenih materialnih dokazih) pomeni nesorazmeren poseg v svobodo izražanja; 3) ali pravica do svobode izražanja zajema pravico do poročanja o vloženi kazenski ovadbi zaradi dejanj, povezanih s porabo proračunskega denarja, če vsebina poročila za javnost ne odraža dejanske vsebine kazenske ovadbe oziroma je vsebina poročila za javnost popolnoma drugačna od vsebine kazenske ovadbe? Ali pravica do svobode izražanja zajema pravico novinarja, da samostojno v javnosti interpretira izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja, čeprav niti izvršitveno ravnanje, niti samo kaznivo dejanje, ki je predmet poročanja, ni zajeto v vsebini kazenske ovadbe in ne izhaja iz nobenega uradnega dokumenta; 4) ali je dolžna stranka v pravdnem postopku, ki se v zvezi z dobro vero sklicuje na neimenovan vir oziroma vir, katerega identitete ne želi razkriti, na zahtevo nasprotne stranke, identiteto vira razkriti vsaj sodišču, in sicer z namenom spoštovanja načela kontradiktornosti? S tem v zvezi, ali je mogoče v civilnih postopkih zaslišati vir, katerega identitete stranka ne želi izdati oziroma jo izda le sodišču, na podoben način, kot se to izvaja v kazenskih postopkih, ko sodišče ugotovi identiteto osebe, osebo pa se nato zasliši kot zaščiteno pričo s prikritjem oziroma popačenjem glasu ali videza; 5) ali v okviru pravice do svobodnega izražanja skrbnost novinarja predpostavlja, da novinar informacijo, ki jo je dobil od neimenovanega vira še dodatno preveri in v javnost lansira zgolj tisto informacijo, ki jo potrjuje tudi drug (objektivno in javno preverljiv) vir informacij?

3. Predlog utemeljuje s tem, da je bilo poročanje toženke senzacionalistično in zgolj v njenem ekonomskem interesu. Novinarki nista poročali le o tem, da je bila zoper tožnika vložena kazenska ovadba zaradi suma oškodovanja javnih sredstev, ampak sta se spuščali v izvršitveno ravnanje kaznivih dejanj, ta dejstva pa niso izhajala iz nobenega uradnega dokumenta, s katerim naj bi novinarki razpolagali v času objave članka, niti nista novinarki v postopku pojasnili, kje oziroma od koga naj bi o teh dejstvih izvedeli. Toženka ni predložila nobenih materialnih dokazov, ki bi dokazovali, da sta novinarki v času objave članka razpolagali z objektivnimi razlogi in verodostojnimi dejstvi, ki so jima omogočali utemeljeno verjeti v resničnost zapisanega. Vsi materialni dokazi (listine), ki jih je toženka vložila v spis, se nanašajo na obdobje po objavi članka. Tudi iz teh listin pa ni mogoče najti podlage za navedbe, da naj bi si tožnik iz proračunskega denarja kupil stanovanje v B. Toženka je ves dokazni postopek temeljila na neimenovanih virih, sodišče pa ji je nekritično sledilo. Tožnik ni imel nobene možnosti, da bi dokazoval nasprotno, saj neimenovanih virov ni mogel predlagati za zaslišanje. Proti neimenovanim virom, na katerih temelji sklep o tem, da sta novinarki utemeljeno verjeli v resničnost zapisanih dejstev, se v sodnem postopku ni mogoče učinkovito braniti. Ravnanje v dobri veri predpostavlja, da je izvedena dovolj skrbna preiskava o resničnosti tega, kar je dejanska podlaga sporočila ter da mora novinar, tudi če je dobil neko informacijo od neimenovanega vira, to informacijo dodatno preveriti.

4. Predlog je delno utemeljen.

5. Revizijsko sodišče je ocenilo, da so pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) podani glede pravnih vprašanj, oblikovanih v izreku sklepa, zato je v tem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).