Jedro

Svoboda izražanja (zaradi svoje teže tem bolj) vključuje odgovornost novinarjev za posredovanje zanesljivih in natančnih informacij in da so ti zaradi tega dolžni ravnati v dobri veri in v skladu z novinarsko etiko. Ravnanje v dobri veri predpostavlja, da je bila izvedena dovolj skrbna preiskava o resničnosti tega, kar je dejanska podlaga sporočila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi strani povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 639,28 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom 1) dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), 2) zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem je toženec dolžan tožniku plačati odškodnino 10.000,00 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi in objaviti sodbo – uvod, izrek in povzetek vsebine na svoje stroške (II. točka izreka) in 3) tožniku naložilo povrnitev toženčevih stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Tožnik v pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka in o stroških postopka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V sodnem postopku mora biti zagotovljeno ustrezno ravnovesje med svobodo izražanja in varstvom osebnostnih pravic. Svoboda izražanja je zagotovljena le v primeru, ko novinarji za zapise in izjave že v času objave članka dejansko razpolagajo z objektivnimi razlogi oziroma s preverjenimi in verodostojnimi informacijami, na podlagi katerih so lahko utemeljeno verjeli v zapisano. Ker se sodba ni opredelila do navedb in dokazov v zvezi z navedenim dejstvom, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V članku je navedeno, da naj bi mu bilo očitanih več kaznivih dejanj poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, da naj bi bil podan sum poneverbe za kar 350.000 EUR, da naj bi si iz proračunskih sredstev kupil stanovanje v X in da naj bi za nakup stanovanja trošil denar, namenjen za najemnino rezidence. Nobeno od teh dejstev ni resnično in novinarki nista imeli utemeljenih razlogov verjeti v njihovo resničnost. Poročanje je izključno, zgolj in samo senzacionalistično in v toženčevem ekonomskem interesu. Senzacionalističnost temelji na trditvi, da naj bi tožnik iz proračunskih sredstev kupil stanovanje v X. Koliko je zanj plačal, niti ni pomembno. Novinarki nista poročali le o tem, da je bila zoper tožnika vložena kazenska ovadba zaradi suma oškodovanja javnih sredstev, ampak sta se spustili v izvršitveno ravnanje kaznivih dejanj. Med navedenima informacijama je bistvena kvalitativna razlika. Novinarki sta se spustili v konkretizacijo izvršitvenih ravnanj nekih drugih kaznivih dejanj, kot je izhajalo iz ovadbe, in članek dopolnili z izmišljenimi dejstvi, ki niso temeljili na nobenem uradnem dokumentu ali uradni izjavi katerekoli institucije. Brez izmišljene informacije novica ni bila šokantna in kot taka zanimiva za javnost. Tudi ovadba utemeljuje zaključek, da je bil tožnik ovaden le v zvezi s kaznivim dejanjem zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic in ne tudi zaradi poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja. Toženec je dokazni postopek temeljil na neimenovanih virih, teh pa tožnik ni imel možnosti preveriti. Vsi materialni dokazi, ki jih je predložil toženec, se nanašajo na obdobje po objavi članka. Na čem temelji navedba v 30. točki obrazložitve, da so bili dokumenti novinarkama znani že v času objave, ni pojasnjeno. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega ti dokumenti ničesar ne povedo o dobri veri novinark. Predložen ni bil niti en verodostojen materialni dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče utemeljeno in brez vsakršnega dvoma zaključiti, da sta v času objave članka lahko objektivno utemeljeno verjeli v resničnost zapisane vsebine. Že bežen vpogled v izpovedbi novinark utemeljuje sklep, da nista verodostojni. N. je najprej pojasnjevala, kako je od PR službe na policiji izvedela, da gre za kazniva dejanja, napisana v članku, njen vir pa ji je povedal še za vsoto 350.000 EUR, nekaj stavkov naprej pa je povedala, da se ne spomni več, ali ji je dejansko policijski vir povedal tudi za ta kazniva dejanja, ker na policiji o vsebini ovadbe ne smejo govoriti. Kljub navedeni nedoslednosti in dejstvu, da listine ne potrjujejo izpovedb, je sodišče verjelo "prepričljivim" izpovedbam prič. Tako je popolnoma jasno, da sta si novinarki dejstvo, da naj bi za tovrstni scenarij slišali iz "diplomatskih krogov", preprosto izmislili. Dejstvo, da je stanovanje kupila tožnikova žena, je bilo tožencu znano že iz članka, objavljenega 11.11.2011 v T. Glede na podobnost zapisov je očitno, da sta bili novinarki seznanjeni z vsebino teh člankov, sodba pa nekritično verjame novinarkama. Ni mogoč drugačen zaključek, kot da sta novinarki vedoma in namerno zapisali neresnične in žaljive trditve o tožniku. Ker je bila dokazna ocena izvedena v nasprotju z 8. členom ZPP, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kljub pravici, da ne razkrije virov, je novinar dolžan z drugimi dokazi dokazati, da je utemeljeno verjel v resničnost zapisanega. Novinarki nista preverili informacije in nista niti poklicali tožnika. Sklicevanje na neimenovane vire v sodnem postopku ne more biti varovano. Članek kot celota, vključno s fotografijo, vpliva na tožnikovo dobro ime. Tudi fotografija je bila objavljena izključno z namenom, prikazati tožnikovo politično pripadnost in obračunati z njim kot z domnevnim članom S. Objava take fotografije brez soglasja prizadete osebe zato posega v njegovo pravico do zasebnosti, četudi gre za širše prepoznavno (javno) osebo. Pravica objaviti fotografijo, na kateri se ga prikazuje kot pripadnika določene politične stranke in ki je nastala osem let nazaj v času volitev, se ne more raztezati "ad infinitum". Tožnik ima interes, da se ga ne povezuje več z nobeno politično stranko, toženec pa tega ni upošteval. Že po sodbi Sodišča EU v zadevi C-131/12 ima posameznik pravico do pozabe. Ker se sodba o navedenem ni izrekla, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz vsebine članka jasno izhaja vtis, da je bil toženčev namen zgolj obsoditi tožnikov značaj in osebnost, tožnik pa ima – še toliko bolj, ker ni absolutno javna oseba – pravico do ugleda tudi, ko deluje v javni sferi.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitki bistvenih kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni. Pritožba jih utemeljuje z argumenti, ki deloma predstavljajo očitek zmotne uporabe materialnega prava, deloma pa zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Odgovor nanje bo zato podan v okviru preizkusa teh pritožbenih razlogov.

6. Odškodninski zahtevek temelji na trditvah o objavi nepreverjenih in neresničnih dejstev v članku z naslovom "A. A. ovaden", ki je bil objavljen v časopisu Č ... 5. 2012. Za tožnika so sporni zapisi: - "Očitajo mu več kaznivih dejanj poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, za kar je zagrožena kazen do treh let zapora, in zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (predvidena kazen do enega leta zapora).", - mednaslov "Proračun naj bi oškodoval za 350.000 EUR", - "Po neuradnih informacijah pa naj bi šlo za sum poneverbe kar 350.000 EUR. Kar pomeni, da je vsota, za katero naj bi proračun oškodoval bivši veleposlanik v ..., precej višja kot pri B. B., ki naj bi za zasebne namene porabil dobrih 100.000 EUR davkoplačevalskega denarja.", - "A. A. naj bi si po naših informacijah iz proračunskih sredstev nabavil stanovanje v X. Tako je v diplomatskih krogih mogoče slišati, da naj bi za nakup stanovanja trošil denar, namenjen za najemnino rezidence, opozarjajo pa tudi na enormne zneske, ki mu jih je ministrstvo odobrilo za reprezentanco."

7. Stališče izpodbijane sodbe, da toženčevo ravnanje ni bilo protipravno, temelji na zaključkih, - da je za poročanje o obravnavani temi, tj. o domnevnih nepravilnostih pri porabi proračunskih sredstev na veleposlaništvu Republike Slovenije v X, obstajal interes javnosti do obveščenosti, - da sta si novinarki prizadevali dobiti verodostojne informacije pri pristojnih institucijah, - da je ena od novinark pred objavo članka skušala dobiti izjavo tožnika, - da sta novinarki temeljili na zanesljivih informacijah in zanesljivih virih in pokazali zadostno (razumno) skrbnost pri preverjanju podanih informacij s ciljem posredovati resnične in verodostojne informacije, - da je glede na temo članka toženec smel objaviti tudi tožnikovo fotografijo, da objavljena fotografija ne izkrivlja namena, ki je bil zasledovan s člankom, in da z njeno objavo ni bilo poseženo v tožnikov ugled.

8. Materialnopravna podlaga zahtevka, ki jo uokvirja zahteva po uravnoteženju varstva na eni strani tožnikove pravice do časti in dobrega imena kot ene od osebnostnih pravic, varovanih tako v OZ (179. člen) kot v Ustavi (35. člen), in toženčeve svobode izražanja (39. člen Ustave), je celovito podana v izpodbijani sodbi. Vanjo so vključeni vsi relevantni preudarki, ki so jih Evropsko sodišče za človekove pravice, ustavnosodna presoja in sodna praksa opredelili kot pomembne pri presoji, kateri izmed nasprotujočih si pravic je v posameznem primeru treba dati prednost. Pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da okoliščine obravnavanega primera niso bile pravilno ovrednotene in da bi morala biti odločilna teža dati varstvu njegovega dobrega imena.

9. Vsebina spornih delov članka, kot je ob upoštevanju merila povprečnega bralca(1) pravilno ovrednotena v sodbi, za pritožbo ni sporna. Pravilno je tudi stališče, da navedbe, da je bila zoper tožnika vložena kazenska ovadba zaradi suma storitve kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja, da naj bi tožnik poneveril 350.000 EUR, da naj bi iz proračunskih sredstev kupil stanovanje v X in da naj bi za nakup tega stanovanja porabil denar, namenjen za najemnino rezidence, lahko prizadenejo tožnikovo čast in dobro ime.

10. Pritožbeno gledišče, da bi novinar smel objaviti le preverjene in verodostojne informacije in da bi toženec smel informacije o vsebini kaznivih dejanj, ki so predmet kazenske ovadbe, sporočati le, če bi temeljile na verodostojnih materialnih dokazih, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno in brez vsakršnega dvoma zaključiti, da je objektivno utemeljeno verjel v resničnost zapisanega, bi v okoliščinah obravnavanega primera pomenilo nesorazmeren poseg v svobodo izražanja.

11. Kot je navedeno že v izpodbijani sodbi, objava žaljivih neresničnih dejstev ni varovana s svobodo izražanja. Upoštevaje pomen in vlogo svobode izražanja v svobodni demokratični družbi pa je protipravnost izključena ne le v primeru sporočanja resničnih dejstev, temveč tudi, če je odgovorna oseba imela utemeljen razlog verjeti v resničnost navedenega. Pri presoji je pomembno, ali je obravnavana tema v interesu javnosti in kako intenziven je ta interes, na čigavo ravnanje se pisanje nanaša ter ali gre za izrekanje trditev o dejstvih ali za izražanje mnenj, kritik, vrednostnih sodb. Da bi bila ta varovana, morajo imeti podlago v dejstvih. Varovana ni le vsebina informacij in mnenj, temveč tudi oblika, v kateri so sporočene. Pravilen je tudi argument, da svoboda izražanja (zaradi svoje teže tem bolj) vključuje odgovornost novinarjev za posredovanje zanesljivih in natančnih informacij in da so ti zaradi tega dolžni ravnati v dobri veri in v skladu z novinarsko etiko. Ravnanje v dobri veri predpostavlja, da je bila izvedena dovolj skrbna preiskava o resničnosti tega, kar je dejanska podlaga sporočila. Skrbnost se presoja glede na možnosti ugotavljanja resničnosti sporočila. Zahteve ne smejo biti postavljene tako visoko, da bi ovirale javno razpravo o obravnavanih vprašanjih in so zato sorazmerne pomenu obravnavanega vprašanja oziroma te razprave za javnost. Na drugi strani so zahteve po preiskavi tem višje, kolikor intenzivnejši je poseg v osebnostne pravice oseb, katerih ravnanje je predmet javne razprave. Praviloma je treba pred objavo dobiti izjavo prizadete osebe, sporočilo pa ne sme predstavljati njene vnaprejšnje obsodbe.

12. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bila zoper tožnika vložena kazenska ovadba v zvezi s finančnim poslovanjem slovenskega veleposlaništva v X v času, ko je bil veleposlanik tožnik, da je iz članka razvidno, da gre za domnevne – in ne že za ugotovljene – finančne nepravilnosti, da niti na Ministrstvu za zunanje zadeve niti na policiji niso dali informacij o tem, kakšna je vsebina domnevno storjenih kaznivih dejanj, in da je novinarka o vsebini očitkov vprašala tožnika, a se o tem ni izrekel. 13. Med zadevami splošnega pomena, ki naj bodo v demokratični družbi deležne odprte in javne razprave, so na prvem mestu tiste, ki se tičejo ravnanja oblastnih organov in porabe javnega denarja. Dejstvo, da je Ministrstvo za zunanje zadeve zoper tožnika vložilo prijavo na policijo v zvezi s finančnim poslovanjem veleposlaništva v času, ko je bil tožnik njegov predstojnik, utemeljuje zaključek o pomembnosti te teme za javnost. 14. Navedba, da je policija na podlagi prijave Ministrstva za zunanje zadeve zoper tožnika vložila kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivih dejanj, povezanih s finančnim poslovanjem veleposlaništva, se je v pravdi izkazala za resnično. Ugotovitev temelji na sklepu o zavrženju kazenske ovadbe, iz katerega izhaja, da se je ovadba nanašala na sum storitve več kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, da so bila dejanja povezana z uporabo sredstev za reprezentanco in da je bil v letih 2007 in 2008 znaten razkorak med odobrenimi in porabljenimi sredstvi za reprezentanco, do prekoračitve pa je prišlo tudi v letih 2006 in 2009. 15. Pritožba tudi ne nasprotuje v sodbi povzeti vsebini listin, iz katerih izhaja, da je vložitev prijave temeljila na ugotovitvah inšpekcijskega nadzora, ki je pokazal nepravilnosti pri prekomerni porabi sredstev za reprezentanco in za najem rezidence ter pri zaposlovanju oseb, da je bila kazenska ovadba podana zaradi suma storitve več kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic, v zvezi s katerimi je bila tožniku očitana povzročitev škode v skupni višini okoli 245.000 EUR, in da je tožnik sam povedal, da je bilo stanovanje v X res kupljeno, vendar iz ženinih sredstev. S temi listinami toženec v času sporne objave resda ni razpolagal (take ugotovitve tudi ni v 30. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Ne glede na to so mogle potrditi toženčevo trditev, da sta njegovi novinarki do informacij o vsebini dejanj, ki so bile predmet prijave, prišli prek svojih virov na ministrstvu, in da si jih nista izmislili, kot trdi tožnik. Kolikor gre za navedbe v članku, ki temeljijo na teh dejstvih, je v sodbi tudi dovolj podlage za zaključek o verodostojnosti izpovedb novinark o iskanju informacij o teh dejstvih pri virih na ministrstvu.

16. V sodbi je tudi ustrezno ovrednoteno dejstvo, da je bila ovadba, kot izhaja iz predloženih listin, vložena zaradi suma storitve kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, ne pa tudi zaradi suma storitve kaznivega dejanja poneverbe. Obe kaznivi dejanji se nanašata na nedovoljeno pridobivanje premoženjske koristi,(2) tako da je bila za povprečnega bralca, se pravi bralca, ki je razumen in ni vnaprej opredeljen, in kot tak ni posebej poučen o kazenskem pravu, navedba o pravni opredelitvi dejanj postranskega pomena. Osrednja vsebina je sum nedovoljene porabe proračunskega denarja, uporabljenega med drugim za nakup lastnega stanovanja.

17. Iz članka je jasno razvidno, da navedbe o vsebini ravnanj, očitanih pritožniku, ne temeljijo na uradnih virih, tj. informacijah, pridobljenih na ministrstvu in policiji. Pravilen je tudi zaključek sodbe, da članek povprečnemu bralcu ne sporoča, da je tožnik storil kaznivo dejanje, ampak da ga je ministrstvo prijavilo policiji zaradi suma storitve kaznivih dejanj. Pri presoji, ali imajo sporne navedbe dovolj podlage v dejstvih, je zato izpodbijana sodba pravilno izhajala iz dejstev, s katerimi je toženec – upoštevaje vsebino članka – razpolagal v času objave. Ni odločilno, ali je bila kazenska ovadba kasneje zavržena ali je bil na njeni podlagi začet kazenski postopek, ki se je končal s pravnomočno obsodilno sodbo. Dopustno je namreč sporočanje o vloženi kazenski ovadbi zaradi dejanj, povezanih s porabo proračunskega denarja, in ne šele o pravnomočni obsodilni sodbi.

18. Pritožba tudi ne daje podlage za dvom o pravilnosti ugotovitve, da je novinarka, kot je navedeno tudi v članku, pred objavo stopila v stik s tožnikom in ga vprašala o očitkih, zaradi katerih je bila vložena kazenska ovadba. Četudi je bil toženec seznanjen s člankom v T., objavljenim pol leta pred spornim zapisom, to še ne pomeni, da so bile prekoračene meje dopustne svobode izražanja. V članku je bila le povzeta tožnikova izjava, da je stanovanje kupila njegova žena, možnost podati tako izjavo pa je imel tožnik tudi pred objavo spornega članka.

19. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi z objavo fotografije tožnika na predvolilnem plakatu politične stranke. Pravilni so zaključki izpodbijane sodbe, da je glede na obravnavano temo toženec smel objaviti tudi tožnikovo fotografijo, da objavljena fotografija ne izkrivlja namena, ki je bil zasledovan s člankom, in da z njeno objavo ni bilo poseženo v tožnikov ugled. Gre za fotografijo plakata, objavljenega na javnem kraju, njegova vsebina pa ni žaljiva. Sporoča le, da je bil tožnik kandidat na državnozborskih volitvah na listi ene od političnih strank. Morebiten tožnikov interes, da se ga več ne povezuje z nobeno politično stranko, sploh pa ne, ker je bil izražen naknadno, ne more biti podlaga za zaključek o nedopustnosti objave sporne fotografije.

20. Sklicevanje na "pravico do pozabe", o kateri se je Sodišče Evropske unije izreklo v sodbi C-131/12 z dne 13. 1. 2014, ne more privesti do drugačnega zaključka. Sodba daje podlago za zahtevo oseb, da v primerih, ko je podatek s potekom časa postal netočen, neustrezen, nepomemben ali prekomeren, zahtevajo odstranitev povezav, ki vsebujejo njihove osebne podatke. Pravica ni absolutna, ampak zahteva tehtanje z drugimi pravicami.

21. V obravnavanem primeru ni bila podana vnaprejšnja zahteva za neuporabo fotografije, poleg tega pa tožnik ni zatrjeval (niti izkazal), da bi šlo za informacijo, ki bi ob upoštevanju drugih varovanih interesov sploh morala biti izbrisana.

22. Obrazloženi materialnopravni preudarki, ki so nudili podlago za odločitev o (ne)dopustnosti zatrjevanega posega v tožnikovo čast in dobro ime, so tudi odraz spoznanja, da novinar ne more biti objektiven in da to, kar vidi in piše, vidi in piše iz določenega, lastnega, zornega kota. Svet interpretira in ga ne zrcali.(3) Meja med dopustnim in nedopustnim zato ne more biti opredeljena s presojo, ali je pisanje objektivno ali ne. V sodni praksi izoblikovana vodila za presojo so podlaga za odgovor na vprašanje, ali sporočilo vzpodbuja javno razpravo o obravnavanih vprašanjih oziroma ali gre za pošteno sporočanje, tj. sporočanje, ki ima "zadostno dejansko podlago".(4) Zato sta za odločitev ključnega pomena prepoznava konteksta spornega sporočila in ustrezna razmejitev med dejstvi in mnenjem. Če je dejstvena podlaga sporočila prepletena s stališči, mnenjem, opredelitvijo pisca in bi ločitev vrednostnih in dejanskih vsebin prenaredila pomen sporočila, za presojo njene dopustnosti veljajo merila za presojo mnenj.

23. Pritožba kot celota (na posamezne očitke je bilo odgovorjeno že zgoraj) ne vzbuja dvoma o tem, da kateri od relevantnih preudarkov bodisi ne bi bil upoštevan bodisi mu ne bi bila dana prava teža. Po ugotovitvi, da je bila v zvezi z nepravilnostmi pri porabi proračunskega denarja na veleposlaništvu, ki jih je pokazal notranji nadzor na ministrstvu, vložena prijava na policijo, da sta toženčevi delavki pokazali potrebno skrbnost pri pridobivanju informacij o tem, kakšna je natančnejša vsebina očitkov, in da je bila tožniku dana možnost, da se o tem izreče, ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je bil toženčev namen zgolj obsoditi tožnikov značaj in osebnost in da je bilo sporočanje zgolj senzacionalistično. Je eno od možnih razumevanj spornega sporočila, a preveč oddaljeno od zapisanega, da bi moglo služiti kot podlaga za presojo o njegovi dopustnosti.

24. Po navedenem in po ugotovitvi, da niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podani, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

25. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan tožencu povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev odgovora na pritožbo (504,00 EUR po tar. št. 3210) ter za poštne in telekomunikacijske storitve (20,00 EUR po tar. št. 6002), oboje povečano za 22 % davek na dodano vrednost, in znašajo skupaj 639,28 EUR. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. Op. št. (1): O vsebini tega pojma prim. odločbi VSL I Cp 1736/2013 z dne 15. 1. 2014 in I Cp 1206/2015 z dne 10. 6. 2015. Op. št. (2): Kaznivo dejanje poneverbe stori, kdor si protipravno prilasti denar, premično stvar ali drug del tujega premoženja, ki mu je zaupano v zvezi z zaposlitvijo ali pri opravljanju gospodarske, finančne ali poslovne dejavnosti ali pri opravljanju dolžnosti skrbnika ali mu je prepuščeno kot uradni osebi v službi, kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic pa stori uradna oseba ali javni uslužbenec, ki, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobila kakšno (ne)premoženjsko korist ali da bi komu prizadejala škodo, izrabi svoj uradni položaj ali prestopi meje uradnih pravic ali ne opravi uradne dolžnosti.

Op. št. (3): Fabris, Etika komunikacije, Družina, Ljubljana, 2016, str. 114. Op. št. (4): Glej npr. odločbo US RS Up-1019/12 z dne 26. 3. 2015.