Jedro

V konkretnem primeru se je toženka s prodajno pogodbo zavezala prenesti na tožnico solastninski delež na obravnavani nepremičnini, ki pa ne samo, da v trenutku sklenitve pogodbe ni bila v njeni solasti, nepremičnina je bila takrat že tožničina. To pa pomeni, da je toženkino pogodbeno obveznost, zaradi katere se je tožnica zavezala plačati toženki kupnino, nemogoče izvršiti. Prevzeta pogodbena obveznost tožnice za plačilo kupnine je zato brez kavze. Ker podlage za obveznost tožnice ni, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je prodajna pogodba na podlagi četrtega odstavka 39. člena OZ nična.

Razlog za ničnost prodajne pogodbe ni v tem, da je toženka prodala tujo stvar, temveč v tem, da je bila tožnica v trenutku sklepanja prodajne pogodbe že lastnica predmetne nepremičnine. Kaj sta pravdni stranki glede obstoja kavze mislili oziroma kaj sta vedeli ali bi morali vedeti glede lastništva obravnavane nepremičnine, z vidika ničnosti pogodbe ni odločilno.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 839,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna stranski intervenientki v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.023,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, (I) da je prodajna pogodba št. 0000/2012, ki sta jo dne 15. 12. 2012 sklenili tožnica in toženka, nična, in (II) da je toženka dolžna tožnici plačati 87.588,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2015 do plačila, (III) zavrnilo, kar je tožnica zahtevala več (zakonske zamudne obresti od zneska 87.588,00 EUR od 10. 4. 2013 do 8. 12. 2015), (IV in V) naložilo toženki, naj tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 3.827,18 EUR, stranski intervenientki pa njene pravdne stroške v znesku 4.433,71 EUR, obema v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki in stranska intervenientka.

3. Tožnica in stranska intervenientka vsaka s svojo pritožbo izpodbijata zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata, naj pritožbama ugodi in sodbo v III. točki izreka spremeni tako, da bo ugodeno tudi tožbenemu zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 87.588,00 EUR za čas od 10. 4. 2013 do 8. 12. 2015. 4. Tožnica v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je bila toženka v slabi veri šele od vložitve tožbe in ne že v času sklepanja prodajne pogodbe. Sodišče je dejstva, s katerimi je utemeljijo dobrovernost toženke, zmotno ugotovilo. Napačne so ugotovitve sodišča, da je N. K. dala toženki pobudo za sklenitev pogodbe o preužitku, da toženka lastništva predmetne parcele ni preverjala, da ji N. K. o zapuščinskem postopku ni nikoli govorila, da si toženka z N. K. ni bila blizu in da toženka ni izvajala nobenih pritiskov na tožnico glede prodaje predmetne nepremičnine. Te ugotovitve so v nasprotju z ugotovitvami Okrožnega sodišča v Ljubljani v sodbi P 633/2016-I z dne 12. 5. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 405/2018, s katerima je bila ugotovljena ničnost pogodbe o preužitku. Ker sodišče ugotovitev iz navedene sodbe, na katerih temelji izrek sodbe, ni upoštevalo, je kršilo določilo „res iudicata“. Zmotna je ugotovitev sodišča, da toženka ob sklenitvi prodajne pogodbe ni bila nepoštena, ker ni bila dedič po pokojni M. C. Toženka res ni bila dedinja po M. C., vendar pa je postala solastnica predmetne nepremičnine na podlagi pogodbe o preužitku, ki jo je sklenila z N. K. Slednja pa je bila dedinja po pokojni M. C., poleg tega je tudi vedela, da je M. C. že tekom svojega življenja odsvojila predmetno nepremičnino, o čemer je povedala tudi toženki, ki je njena snaha, saj je glede na sklenjeno pogodbo o preužitku med njima očitno obstajalo razmerje medsebojnega zaupanja in podpiranja. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da toženki ni moč očitati nedobrovernosti, ker je bila predmetna nepremičnina vključena v sklep o dedovanju in je N. K. lahko prosto razpolagala z njenim idealnim deležem na njej. Sklep o dedovanju je namreč zgolj ugotovitvena odločba in v last dedičev ni mogla preiti nepremičnina, ki ni bila last zapustnice. Ker je N. K. povedala toženki, da je že zapustnica odsvojila predmetno nepremičnino, ugotovitev, da je N. K. na podlagi sklepa o dedovanju prosto razpolagala z idealnim deležem, ne more predstavljati odločilnega dejstva. Sodišče je zmotno navedlo, da toženki ni mogoče očitati nepoštenosti, zaradi tega ker so bila na nepremičnini zgrajena vojaška skladišča in ker ni plačevala davkov in prispevkov. Ograjeni vojaški objekti predstavljajo navzven vidno posest tretje osebe. Ker N. K. na predmetni nepremičnini ni mogla izvrševati posesti, je toženko vezala raziskovala dolžnost, da preveri dejansko stanje parcele. Od toženke bi bilo logično pričakovati, da se bo pozanimala, katere nepremičnine je pridobila v last na podlagi pogodbe o preužitku, saj bodo nanje vezane določene dajatve. Toženki bi moralo vzbuditvi dvom tudi neplačevanje dajatev s strani dedičev. Sodišče tudi ni upoštevalo navedbe tožnice, da so solastniki predmetne nepremičnine nastopali pred tožnico kot celota, zato je treba pritisk enega razumeti kot pritisk celote, ter da je tožnica solastne deleže odkupila z ločenimi pogodbami sočasno. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tudi stranska intervenientka s pritožbo izpodbija zaključke sodišča, ki se nanašajo na dobrovernost toženke. Navaja, da iz predloženih dokazov izhaja, da je N. K. vedela, da je M. C. predmetno nepremičnino odsvojila že tekom svojega življenja. Ob upoštevanju svaštvenega razmerja med N. K. in toženko ter sklenjene pogodbe o preužitku, kar kaže na tesno povezanost med N. K. in toženko, je bila brez dvoma o tej okoliščini s strani N. K. obveščena tudi toženka. Da je med njima obstajalo izrazito tesno razmerje, potrjuje tudi okoliščina, da je N. K. raje sklenila pogodbo o preužitku s toženko kot pa s svojim sinom. Pogodba o preužitku je bila sklenjena prav zato, da se zabriše nedobrovernost N. K., kar kaže tudi dejstvo, da je bila pogodba o preužitku sklenjena 24. 8. 2012, prodajna pogodba pa 15. 12. 2012. Iz podatkov zapuščinskega postopka izhaja, da je informacija o prodaji spornega zemljišča prišla do vseh potomcev M. C. ter da je pokojna kupnino zanj izročila svojim otrokom, ki so o tem gotovo obvestili tudi svoje potomce. Toženka je žena A. K., ki je imel kot sin N. K. vsekakor koristi od kupnine in je o tej okoliščini nedvomno seznanil toženko. Poleg tega je toženka opustila svoje dolžnostno ravnanje, saj so bile glede na to, da se je na nepremičnini nahajal objekt, podane okoliščine, ki bi pri povprečnemu prevzemniku vzbudile sum, da sporna nepremičnina ni v lasti preužitkarja. Toženka bi se morala ob izostanku posesti na sporni nepremičnini s strani M. C. in ostalih dedičev ter glede na namenskost objekta z vpogledom v zapuščinski spis prepričati o lastništvu nepremičnine. Dejstvo tudi je, da nobenega dediča niso bremenili stroški in javna bremena v zvezi z nepremičnino, saj jih je pred prodajo plačevala tožnica. Pričakovano lastništvo nepremičnine v velikosti 600 m2 za seboj potegne precejšnje stroške in davščine pa tudi donose, kar prevzemnika vsekakor motivira, da se seznani s tem, kaj je nepremičnina v naravi. Vsako nevednost glede lastništva je zato treba pripisati izključno nezadostni skrbnosti toženke. Neskrbnost toženke pa že zadostuje za zaključek, da je podana njena krivda v smislu 91. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), česar sodišče ni upoštevalo. Toženka je pri sklenitvi prodajne pogodbe ravnala protipravno, saj jo je sklenila kljub zavedanju, da lahko gre ob upoštevanju specifičnih okoliščin primera za prodajo nepremičnine, ki je že bila odsvojena. Podana je tudi vzročna zveza med nastalo škodo in ničnostjo prodajne pogodbe. Toženka je zato dolžna vrniti tožnici kupnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma izplačila. Priglaša pritožbene stroške.

6. Toženka je na pritožbo stranske intervenientke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovora na pritožbo stranski intervenientki.

7. Toženka izpodbija I., II., IV. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje prav tako iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožnici naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške toženke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka je podala ugovor pasivne legitimacije, sodišče pa ni podalo jasnih razlogov, zakaj šteje, da je podana pasivna stvarna legitimacija toženke, zaradi česar je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vztraja, da je za prikrajšanje tožnice odgovorna zgolj stranska intervenientka, ker njen pravni prednik ni izpolnil svoje obveznosti iz menjalne pogodbe. Stranska intervenientka je tista, ki je odgovorna za situacijo, v kateri je tožnica plačala za nepremičnino, za katero se je po sklenitvi prodajne pogodbe izkazalo, da ni v lasti toženke. Tožnica bi zato morala škodo iztožiti od stranske intervenientke, kar je z vložitvijo tožbe v sporu VII Pg 3517/2013 tudi začela. Sodišče je napačno zavrnilo ugovor toženke o neobstoju pravnega interesa tožnice za vodenje te pravde. Tožnici bi bilo mogoče priznati pravni interes šele, če bi bila v sporu VII Pg 3517/2013 neuspešna. Sodišče je prekoračilo trditveno podlago s tem, ko je presodilo, da je prodajna pogodba nična zaradi odsotnosti podlage. Tožnica namreč ničnosti prodajne pogodbe ni utemeljevala na neobstoju kavze, temveč na nemoralnosti ravnanja toženke, ki pa ga ni bilo. Ker se domneva, da posel ima kavzo, bi tožnica morala trditi in dokazati, da prodajna pogodba nima kavze. Sodišče je s tem, ko je preseglo trditveno podlago, zagrešilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Določilo 92. člena OZ ne predstavlja odstopa od razpravnega načela. Presoja sodišča o ničnosti prodajne pogodbe zaradi neobstoja kavze je tudi materialnopravno zmotna. Ker je prodaja tuje stvari izrecno dovoljena (440. člen OZ), prodajni pogodbi, četudi se je kasneje izkazalo, da toženka ni bila lastnica predmeta pogodbe, ni mogoče očitati odsotnosti kavze, ki je bila v vzajemnih zavezah obeh strank. Če toženka kasneje zaradi naknadne nemožnosti izpolnitve ni mogla izpolniti pogodbe, to ne pomeni neobstoja kavze. Ker je obstoj zmote relevanten zgolj v primeru odločanja o izpodbojnosti posla, je nepomembno razlogovanje sodišča glede obstoja zmote strank pri sklepanju pogodbe. Odločitev o ničnosti pogodbe je glede na pojasnjeno nepravilna. Posledično pa tudi iz drugih razlogov je napačna tudi odločitev glede vračila kupnine. Prikrajšanje tožnice ni podano, saj je tožnica lastnica sporne nepremičnine, toženka pa je obdržala kupnino, kar pomeni, da tožnica na račun toženke ni prikrajšana. Prikrajšana bi bila zgolj, če bi toženka obdržala tudi nepremičnino. Tožnica prikrajšanja tudi ni vrednostno izkazala, saj ni podala konkretnih trditev, če in koliko je za predmetno nepremičnino plačala Mestna občina X. (stranska intervenientka na strani tožnice). Napačna je presoja sodišča, da sklicevanje toženke na določilo 191. člena OZ ni utemeljeno. Toženka je trdila in dokazovala, da je tožnica bila oziroma bi morala biti seznanjena z menjalno pogodbo iz leta 1977 in kupno pogodbo iz leta 1978. Dokumenti, ki jih je v spis predložila toženka, dokazujejo, da se je tožnica zavedala, da je z lastništvom predmetne nepremičnine nekaj hudo narobe ter da je treba lastništvo še urediti. Kupna pogodba iz leta 1978 se je v zapuščinskem spisu nahajala vse od leta 1983. Tožnica bi morala glede na specifične okoliščine pred sklenitvijo prodajne pogodbe vpogledati v zapuščinski spis. Tožnica je torej ravnala hudo malomarno, kar opravičuje uporabo 191. člena OZ. Napačno je stališče sodišča, da bi morala toženka za uporabo 191. člena OZ dokazati, da je tožnica pred sklenitvijo prodajne pogodbe vedela, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi menjalne pogodbe in relevantnih določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 9. 5. 2019 opozorila, da so se pogoji za pridobitev lastninske pravice tožnice na podlagi menjalne pogodbe in priposestvovanja iztekli, še preden je tožnica sklenila prodajno pogodbo, kar bi tožnica kot dober gospodarstvenik morala vedeti. Tožnica ni uveljavljala obstoja lastninske pravice na podlagi navedenih dejstev, temveč se je prostovoljno odločila skleniti prodajno pogodbo, kar pomeni, da je kupnino plačala vedoč, da tega ni dolžna. Nesprejemljiva je ugotovitev sodišča, da je nelogično, da bi tožnica vedela za obstoj in realizacijo kupne pogodbe, hkrati pa vlagala tožbo zoper stransko intervenientko. Obstoj in izpolnitev kupne pogodbe še ne pomeni, da je stranska intervenientka izpolnila svojo obveznost do tožnice. Sodišče je napačno uporabilo tudi drugi odstavek 87. člena OZ. Ne glede na razlog ničnosti namreč sodišče ne more prisoditi vračila kupnine stranki, ki je nepoštena. Ker tožnica ni izkazala zahtevane skrbnosti, bi moralo sodišče kondikcijski zahtevek zavrniti. Napačna je tudi odločitev v obrestnem delu. Ker je toženka 31. 8. 2018 prejela sodbo VSL I Cp 405/2018, s katero je bilo pravnomočno odločeno, da je tožnica postala lastnica predmetne nepremičnine pred sklenitvijo prodajne pogodbe, tečejo zamudne obresti šele od 1. 9. 2018. Navaja še, da bo, če bo izpodbijana sodba obstala, vložila odškodninsko tožbo zoper tožnico zaradi protipravnega ravnanja zapuščinskega sodišča. Napačna je tudi odmera pravdnih stroškov. Sodišče je neutemeljeno priznalo stranski intervenientki stroške sestave zadnjih štirih pripravljalnih vlog in zastopanja na narokih dne 17. 4. 2019 in 19. 6. 2019, saj gre za nepotrebne stroške. Priglaša pritožbene stroške.

8. Tožnica in stranska intervenientka sta na pritožbo toženke odgovorili in predlagali njeno zavrnitev ter naložitev stroškov odgovorov na pritožbo toženki.

9. Pritožbe niso utemeljene.

K pritožbi toženke

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je podana pasivna legitimacija toženke, zaradi česar naj bi bila podana procesna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pasivna stvarna legitimacija je podana, kadar je tožena stranka subjekt zatrjevane obveznosti. Torej, ko tožeča stranka lahko terja uveljavitev svoje pravice iz materialnopravnega razmerja ravno nasproti toženi stranki.1 Sodišče prve stopnje je v 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe podalo zadostne pa tudi pravilne razloge o tem, zakaj šteje, da je v tem sporu podana pasivna legitimacija toženke, ne pa stranske intervenientke, kot je trdila toženka. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da tožnica v tej pravdi uveljavlja ničnost prodajne pogodbe št. 0000/2012, ki sta jo dne 15. 12. 2012 sklenili pravdni stranki (v nadaljevanju prodajna pogodba), in vračilo kupnine, ki jo je plačala toženki na podlagi navedene pogodbe, kar utemeljuje sklep o pasivni legitimaciji toženke kot pogodbene stranke. Pravilno je tudi pojasnilo, da je odločitev o gospodarskem sporu VII Pg 3517/2013, v katerem tožnica toži stransko intervenientko na plačilo odškodnine zaradi neizpolnitve menjalne pogodbe iz leta 1977, nepomembna za odločitev v tem sporu, saj se gospodarski spor nanaša na drugo pogodbeno razmerje, pa tudi stranki pogodbe nista isti. Ob tem velja glede na pritožbene navedbe še dodati, da četudi bi držalo, da je do sklenitve prodajne pogodbe privedla kršitev menjalne pogodbe s strani stranske intervenientke, to ne bi pomenilo, da je za vračilo kupnine odgovorna stranska intervenientka, kot zmotno navaja toženka v pritožbi. Kupnino bi bila namreč tožnici še vedno dolžna vrniti toženka, saj jo je ona kot pogodbena stranka prejela na podlagi, kot se je izkazalo v tej pravdi, nične prodajne pogodbe, ne pa stranska intervenientka.

11. Ker odločitev v gospodarskem sporu VII Pg 3517/2013 nima nobenega vpliva na odločitev v tej pravdi, je neutemeljeno tudi pritožbeno vztrajanje, da bi bilo tožnici mogoče priznati pravni interes za vodenje predmetne pravde šele, če bi bila v navedenem sporu neuspešna. Razloge, zakaj ima tožnica pravni interes za tožbo na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in vrnitev kupnine, je sicer sodišče prve stopnje navedlo v že omenjeni 34. točki obrazložitve sodbe. Te razloge pritožbeno sodišče sprejema in se nanje v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

12. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo s tem, ko je ničnost prodajne pogodbe utemeljilo z odsotnostjo podlage (kavze). V skladu z razpravnim načelom, ki je uzakonjeno v 7. členu ZPP, sodišče ne sme sprejeti v podlago odločbe nobenega dejstva, ki ga stranki nista zatrjevali. Zaradi navedenega sodišče uradno pazi na ničnost le v okviru trditev strank. Prvostopenjsko sodišče je navedeno načelo upoštevalo, saj sta tožnica pa tudi stranska intervenientka zatrjevali vsa odločilna dejstva, na katerih temelji zaključek o odsotnosti kavze prodajne pogodbe, ki sta jo sklenili toženka kot prodajalka in tožnica kot kupec in katere predmet je bil 1/8 solastninski delež toženke na nepremičnini parc. št. 53 k. o. Y. Tožnica je tako v pripravljalni vlogi z dne 13. 11. 2018 navedla, da je tožnica postala kot imetnica pravice uporabe lastnica predmetne nepremičnine na podlagi ZLNDL, ter da toženka nikoli ni bila solastnica predmetne nepremičnine, saj je bila pogodba o preužitku, katere predmet je bila tudi navedena nepremičnina oziroma solastninski delež na njej, ugotovljena za nično, kar je tudi utemeljila,2 že navedene okoliščine pa utemeljujejo sklep o ničnosti prodajne pogodbe zaradi odsotnosti podlage, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju obrazložitve te sodbe. Tožnica je sicer kot ničnostni razlog navedla, da je bila predmetna nepremičnina predhodno (leta 1978) že prodana in da je prodajna pogodba z dne 15. 12. 2012, ki pomeni drugo, dvojno prodajo, v nasprotju z moralo na podlagi 86. člena OZ, vendar pa sodišče pozna materialno pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia) in ga po uradni dolžnosti tudi uporablja. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje po tem, ko je ugotovilo, da v konkretnem primeru ne gre za dvojno prodajo, v okviru trditev pravdnih strank in stranske intervnientke utemeljeno presojalo ničnost prodajne pogodbe še na drugi pravni podlagi, in sicer na podlagi 39. člena OZ. Ker je torej sodišče prve stopnje odločalo v okviru trditev tožnice in stranske intervenientke, o katerih se je toženka imela možnost izreči3, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je preseglo trditveno podlago tožnice, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Presoja sodišča prve stopnje, da je prodajna pogodba nična zaradi odsotnosti kavze, je tudi materialnopravno pravilna. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je M. C. leta 1978 na podlagi kupne pogodbe namesto razlastitve prodala in izročila predmetno nepremičnino pravnemu predniku stranske intervenientke in zanjo prejela kupnino, zaradi česar nepremičnina ob njeni smrti ni bila njena last. Ker nepremičnina ni bila predmet dedovanja po M. C., dediči (tudi N. K.) na tej podlagi niso mogli postati (so)lastniki sporne nepremičnine in posledično tudi (so)lastninske pravice niso mogli s pogodbo prenesti naprej. Ugotovljeno je tudi, da je tožnica, ki je leta 1977 sklenila s pravnim prednikom stranske intervenientke menjalno pogodbo glede predmetne nepremičnine, kot imetnica pravice uporabe lastninsko pravico na navedeni nepremičnini pridobila na originaren način že 25. 7. 1997 na podlagi ZLNDL. Da je tožnica lastnica predmetne nepremičnine, je bilo pravnomočno ugotovljeno tudi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 633/2016 z dne 12. 5. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 405/2018 z dne 25. 7. 2018. Z navedeno sodbo je bilo tudi pravnomočno ugotovljeno, da je pogodba o preužitku z dne 24. 8. 2012, ki so jo sklenile N. K. (dedinja po M. C.), toženka in A. M., nična (med drugim) v delu, ki se nanaša na solastninski delež do 1/8 na predmetni nepremičnini v razmerju med N. K. in toženko, ter da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje pri tej nepremičnini. Ob upoštevanju povzetih ugotovitev, ki jih toženka s pritožbo ne izpodbija, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da prodajna pogodba z dne 15. 12. 2012 nima kavze. Kavza pri prodajni pogodbi je causa acquirendi - vsak prodajalec se zaveže izročiti stvar kupcu samo zato, ker se je kupec proti njemu zavezal plačati ceno. Kavza je torej v vzajemnosti: vzajemnost je v tem, da vsaka pogodba vsebuje pogoj, po katerem je izpolnitev ene stranke odvisna od izpolnitve druge stranke.4 Pri dvostransko obveznih pogodbah kavza ne obstaja, če je obveznost brez predmeta ali jo je nemogoče izvršiti.5 V konkretnem primeru se je toženka s prodajno pogodbo zavezala prenesti na tožnico solastninski delež na obravnavani nepremičnini, ki pa ne samo, da v trenutku sklenitve pogodbe ni bila v njeni solasti, nepremičnina je bila takrat že tožničina. To pa pomeni, da je toženkino pogodbeno obveznost, zaradi katere se je tožnica zavezala plačati toženki kupnino, nemogoče izvršiti. Prevzeta pogodbena obveznost tožnice za plačilo kupnine je zato brez kavze. Ker podlage za obveznost tožnice ni, je presoja sodišča prve stopnje, da je prodajna pogodba na podlagi četrtega odstavka 39. člena OZ nična, pravilna, drugačno pritožbeno stališče pa zmotno.

14. Toženka v pritožbi neutemeljeno opozarja na določilo 440. člena OZ, v skladu s katerim je prodaja tuje stvari dovoljena. Razlog za ničnost prodajne pogodbe namreč ni v tem, da je toženka prodala tujo stvar, temveč, kot že pojasnjeno, v tem, da je bila tožnica v trenutku sklepanja prodajne pogodbe že lastnica predmetne nepremičnine. Ker gre za napako (že) v sklenitveni fazi, je neutemeljeno tudi pritožbeno navajanje, da okoliščina, da toženka kasneje, zaradi naknadne nemožnosti izpolnitve, ni mogla izpolniti pogodbe in na tožnico prenesti lastninske pravice, ne pomeni neobstoja kavze.

15. Toženka sicer pravilno opozarja, da je obstoj zmote odločilen le v primeru presoje izpodbojnosti pogodbe, vendar pa je sodišče prve stopnje to tudi upoštevalo, saj je pri presoji ničnosti prodajne pogodbe zgolj pravilno pojasnilo, da je prodajna pogodba nična kljub morebitni zmoti pogodbenih strank glede lastništva sporne nepremičnine oziroma zmoti o tem, da obstaja podlaga pogodbe. Tudi v primeru, ko stranka oziroma stranki mislita, da kavza obstaja (putativna kavza), kavze ni6. Kaj sta pravdni stranki glede obstoja kavze mislili oziroma kaj sta vedeli ali bi morali vedeti glede lastništva obravnavane nepremičnine, zato z vidika ničnosti pogodbe ni odločilno.

16. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da je toženka dolžna tožnici na podlagi 87. člena OZ vrniti kupnino, ki jo je prejela na podlagi nične prodajne pogodbe. V skladu s prvim odstavkom 87. člena OZ mora v primeru ničnosti pogodbe vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. Ob upoštevanju navedenega določila, iz katerega izhaja, da ima oseba, ki je že izpolnila svojo pogodbeno obveznost na podlagi nične pogodbe (prikrajšanec), obogatitveni zahtevek, je zgrešeno pritožbeno stališče, da v konkretnem primeru zahtevek za vrnitev kupnine ni utemeljen, ker prikrajšanje tožnice ni podano, saj toženka ni obdržala nepremičnine. Prikrajšanje tožnice je namreč podano, ker je toženki, kar niti ni bilo sporno, že plačala kupnino za solastninski delež na predmetni nepremičnini v višini 87.588,00 EUR na podlagi nične prodajne pogodbe. Pri tem je nepomembno, da toženka ni obdržala predmetne nepremičnine, kar je sicer logično, saj nepremičnina nikoli ni bila njena. Ker prikrajšanje tožnice vrednostno ustreza izplačani kupnini, tudi ne drži pritožbena navedba, da tožnica prikrajšanja ni vrednostno izkazala, saj ni podala konkretnih trditev, če in koliko je za predmetno nepremičnino plačala Mestna občina X. (stranska intervenientka na strani tožnice).

17. Toženka tudi neutemeljeno vztraja, da je treba v tej zadevi uporabiti 191. člen OZ. Ker se za uporabo načela volenti non fit iniuria iz 191. člena OZ zahteva vednost prikrajšanca - slednji mora vedeti, da za dolg, ki ga izpolnjuje, ni zavezan7, je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da bi toženka morala dokazati, da je tožnica pred sklenitvijo prodajne pogodbe vedela, da je M. C. že leta 1978 prodala predmetno nepremičnino pravnemu predniku stranske intervenientke in da je zato tožnica veljavno pridobila lastninsko pravico že na podlagi menjalne pogodbe iz leta 1977 in relevantnih določb ZLNDL.8 Tega pa toženki po pravilnih ugotovitvah izpodbijane sodbe, ki temeljijo na jasni, popolni in vsebinsko prepričljivi dokazni oceni, ni uspelo dokazati. Na pravilne, obširne razloge sodišča prve stopnje o tej okoliščini (glej točke 53 - 56 obrazložitve izpodbijane sodbe) se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje, na pritožbene navedbe pa še odgovarja. Iz listinske dokumentacije, in sicer dopisov MORS šifra 0000/2005 z dne 21. 10. 2005 (priloga A43) in številka 0000/2005-2 z dne 8. 11. 2005 (priloga A44), na katera se sklicuje toženka v pritožbi, nikjer ne izhaja, da je tožnica vedela, da je pravni prednik stranske intervenientke od M. C. že leta 1978 kupil predmetno nepremičnino. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, iz navedenih dopisov izhaja kvečjemu nasprotno, torej da tožnica za navedeno pogodbo ni vedela. Tožnica je na podlagi teh dopisov pa tudi na podlagi Pogodbe o uskladitvi zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim in priznanjem lastninske pravice z dne 28. 5. 2008 (priloga A47) vedela zgolj za neurejeno lastninskopravno razmerje glede predmetne nepremičnine, kar pa ne utemeljuje uporabe 191. člena OZ. Prav tako z vidika 191. člena OZ ni pomembno, kdaj bi morala tožnica kot skrben kupec vpogledati v zapuščinski spis, v katerem se je nahajala kupna pogodba iz leta 1978, ter zakaj je tožnica vanj vpogledala šele leta 2015, kar je po sklenitvi prodajne pogodbe. Odločilna je namreč vednost in ne (ne)skrbnost prikrajšanca.

18. Toženka nadalje neutemeljeno izpodbija obrazložitev sodišča prve stopnje, da je nelogično, da bi tožnica vedela za obstoj in realizacijo kupne pogodbe iz leta 1978, hkrati pa vlagala tožbo zoper stransko intervenientko zaradi neizpolnitve menjalne pogodbe. Obstoj in izpolnitev navedene kupne pogodbe, na podlagi katere je pravni prednik stranske intervenienke pridobil predmetno nepremičnino, namreč v povezavi z nespornim dejstvom, da ima tožnica predmetno nepremičnino v posesti, pri čemer toženka sama priznava, da ji jo je pravni prednik stranske intervenientke izročil že v letu 1977, utemeljuje sklep, da je stranska intervenientka oziroma njeni pravni prednik izpolnil svojo obveznost do tožnice po menjalni pogodbi iz leta 1977, tj. prenos pravice uporabe na predmetni nepremičnini, ki se je lahko prenašala tudi izvenknjižno, ter da je zato tožnica kot imetnica pravice uporabe pridobila lastninsko pravico na predmetni nepremičnini na podlagi ZLNDL. Drugačno pritožbeno stališče glede (ne)izpolnitve menjalne pogodbe je zmotno.

19. Toženka sicer pravilno navaja, da je v pripravljalni vlogi z dne 9. 5. 2019 opozorila, da so se pogoji za pridobitev lastninske pravice tožnice na podlagi menjalne pogodbe in priposestvovanja iztekli, še preden je tožnica sklenila prodajno pogodbo s toženko, vendar pa je z navedenimi okoliščinami utemeljevala nepoštenost tožnice (prodajno pogodbo naj bi sklenila kljub temu, da je imela na voljo druge poti - priposestvovanje - za pridobitev lastninske pravice) in se zavzemala za uporabo člena 87/2 OZ, ne pa za uporabo 191. člena OZ. Navedene trditve toženke sicer še ne utemeljujejo sklepa, da je tožnica vedela, da je pridobila lastninsko pravico že na podlagi priposestvovanja, pri čemer toženka v pritožbi sama navaja, da bi tožnica kot dober gospodarstvenik to (zgolj) morala vedeti. Zgolj neskrbnost prikrajšanca oziroma njegovo hudo malomarno ravnanje pa za sklicevanje na načelo volenti non fit iniuria, kot že pojasnjeno, ne zadošča. Ob tem velja še dodati, da je bila pogoj za priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini že po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), tako kot je sedaj po Stvarnopravnem zakoniku (SPZ), tudi dobrovernost priposestvovalca (drugi in četrti odstavek 28. člena ZTLR ter 43. člen SPZ). V zahtevi po dobrovernosti pa je zaobsežena tudi zahteva po pravnem naslovu. To pa pomeni, da bi morala toženka zato, da bi dokazala, da je tožnica vedela, da je pridobila lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja, tudi dokazati, da je tožnica vedela za sklenitev kupne pogodbe iz leta 1978, kar pa, kot že pojasnjeno, ni dokazala. Če namreč tožnica ni vedela, da je bila sklenjena kupna pogodba iz leta 1978, tudi dobroverna posestnica ni mogla biti, ob dejstvu, da je bilo z menjalno pogodbo iz leta 1977 dogovorjeno, da bo pravni prednik stranske intervenientke na tožnico prenesel pravico uporabe na predmetni nepremičnini, ki je bila tedaj še v lasti M. C. (priloga A17)9. 20. Toženka prav tako ne more uspeti s pritožbenim opozarjanjem na drugi odstavek 87. člena OZ, po katerem lahko sodišče, če je pogodba nična zato, ker po svoji vsebini ali namenu nasprotuje temeljnim moralnim načelom, v celoti ali deloma zavrne zahtevek nepoštene stranke za vrnitev tistega, kar je dala drugi stranki; pri odločanju upošteva sodišče poštenost ene oziroma obeh strank, ter pomen ogroženih interesov. Navedeno pravilo predstavlja izjemo od splošnega pravila iz prvega odstavka 87. člena OZ, po katerem ima prikrajšanec na podlagi nične pogodbe kondikcijski zahtevek, zaradi česar ga je treba razlagati restriktivno. Njegova uporaba pride zato po oceni pritožbenega sodišča v poštev zgolj v primeru, ko je pogodba nična (le) zaradi tega, ker nasprotuje morali, ne pa, ko je nična (tudi) iz drugega razloga. To pa pomeni, da drugega odstavka 87. člena OZ v obravnavanem primeru, ko je prodajna pogodba nična, ker nima kavze, ni mogoče uporabiti. Ne glede na navedeno velja še dodati, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnica, ki ob sklepanju prodajne pogodbe za kupno pogodbo iz leta 1978 ni vedela, toženki pa tudi ni prikrivala nobenih okoliščin, ni ravnala nemoralno, ter da vprašanje njene (ne)skrbnosti pri sklepanju pogodbe v primeru vrnitvenega zahtevka ni relevantno (primerjaj 57. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

21. Toženka ne more doseči drugačne odločitve o zahtevku za vrnitev kupnine niti z opozarjanjem, da je bila toženka pri sklepanju prodajne pogodbe dobroverna in poštena. V skladu s 87. členom OZ kot tudi s 190. členom OZ in ostalimi pravili o neupravičeni pridobitvi namreč poštenost pogodbene stranke, ki je prejela izpolnitev na podlagi nične pogodbe, ne utemeljuje sklepa o neutemeljenosti kondikcijskega zahtevka druge pogodbene stranke, ki je opravila izpolnitev na podlagi nične pogodbe.

22. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpodbijanje odločitve o zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice od vložitve tožbe (9. 12. 2015) dalje, kar je upoštevaje 193. člen OZ, po katerem je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka, najkasnejši trenutek. Najkasneje od vložitve zahtevka namreč pridobitelj ni več dobroveren. Napačno je zato pritožbeno stališče, da tečejo zamudne obresti šele od 1. 9. 2018 dalje, kar je naslednji dan po tem, ko je toženka prejela sodbo VSL I Cp 405/2018, s katero je bilo pravnomočno odločeno, da je tožnica postala lastnica predmetne nepremičnine že pred sklenitvijo prodajne pogodbe.

23. Ker morebitna vložitev tožbe s strani toženke zoper tožnico zaradi nezakonitega delovanja njenega organa (zapuščinskega sodišča) ni odločilna okoliščina za odločitev v tem sporu, se sodišče prve stopnje do nje ni bilo dolžno izreči, niti se do pritožbenih navedb o protipravnem ravnanju zapuščinskega sodišča ni bilo dolžno posebej opredeljevati pritožbeno sodišče (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Toženka končno neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Sodišče prve stopnje je stranski intervenientki, ki je ob upoštevanju tožničinega uspeha (uspela ni le z delom obrestnega zahtevka) v tej pravdi v skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP upravičena do povračila vseh pravdnih stroškov, utemeljeno poleg stroškov sestave prve in druge pripravljalne vloge, priznalo tudi stroške sestave nadaljnjih štirih pripravljalnih vlog. Stranska intervenientka je namreč v tretji, četrti in peti pripravljalni vlogi argumentirano odgovorila na navedbe toženke iz njenih pripravljalnih vlog, zadnjo pripravljalno vlogo pa je vložila zaradi prejema sodbe v podobni zadevi, pri čemer je navedeno sodbo predložila ter pojasnila, v katerih delih je uporabljiva v tej pravdi, v katerih pa ne, zaradi česar gre za potrebne pravdne stroške v smislu 155. člena ZPP. Stranski intervenientki so bili utemeljeno priznani tudi potrebni stroški zastopanja na narokih dne 17. 4. 2019 in dne 19. 6. 2019. Na naroka se je namreč morala pripraviti, saj ni mogla vedeti, ali bo tožnica na njih ustrezno uveljavljala in ščitila svoje pravice. Razumljivo pa je, da po tem, ko je na narokih ocenila, da je tožnica opravila ustrezna procesna dejanja, ni podvajala njenih navedb niti ni postavljala istih vprašanj, temveč se je njenim navedbam (zgolj) pridružila.

K pritožbama tožnice in stranske intervenientke

25. Sodišče prve stopnje je na podlagi že citiranega 193. člena OZ odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici zakonske zamudne obresti od prejete kupnine (šele) od dne vložitve tožbe dalje (9. 12. 2015), ker ji pred tem ni mogoče očitati nedobrovernosti. Tožnica in stranska intervenientka navedeno odločitev neutemeljeno izpodbijata. Ugotovitve in zaključki sodišča prve stopnje, s katerimi je utemeljijo dobrovernost toženke do vložitve tožbe, so namreč pravilni, pritožbene navedbe, s katerimi pritožnici vztrajata, da je bila toženka nepoštena že ob prejemu kupnine, pa neutemeljene.

26. Tožnica neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko ni upoštevalo ugotovitev Okrožnega sodišča v Ljubljani v sodbi P 633/2016-I z dne 12. 5. 2017 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 405/2018, s katerima je bila ugotovljena ničnost pogodbe o preužitku, kršilo načelo „res iudicata“. Pravnomočna namreč postane samo v izreku vsebovana odločitev, ne pa v obrazložitvi vsebovani razlogi o pravno relevantnih dejstvih. Sodišče prve stopnje zato ni bilo vezano na ugotovitve iz navedenih sodb, na katerih temelji odločitev o ničnosti pogodbe o preužitku, temveč je moralo izvesti dokazni postopek in na podlagi zbranega procesnega gradiva samo ugotoviti (ne)dobrovernost toženke.

27. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je za presojo nepoštenosti toženke pomembno zgolj njeno vedenje glede prodaje predmetne nepremičnine s strani M. C. pravnemu predniku stranske intervenientke, ne pa tudi vedenje N. K. in ostalih dedičev po pokojni M. C. Četudi so slednji kot potomci in udeleženci zapuščinskega postopka po pokojni M. C. za kupno pogodbo iz leta 1978 vedeli, to namreč ne pomeni, da je zanjo vedela oziroma bi morala vedeti tudi toženka, ki ni bila dedinja po pokojni M. C. niti v zapuščinskem postopku po M. C. ni sodelovala. Pritožbeno opozarjanje, da je N. K. vedela, da je M. C. že tekom življenja odsvojila predmetno nepremičnino, je zato odveč.

28. Pritožnici nadalje na moreta uspeti s pritožbenimi navedbami, da je N. K. glede na svaštveno razmerje in sklenjeno pogodbo o preužitku toženki gotovo povedala, da je bila predmetna nepremičnina odsvojena že tekom življenja M. C. Navedene okoliščine, kot tudi okoliščina, da je N. K. pogodbo o preužitku raje sklenila s toženko kot pa s svojim sinom (možem toženke), iz katerih sicer izhaja, da je med toženko in N. K. obstajalo razmerje medsebojnega zaupanja in podpiranja, namreč same po sebi ne omogočajo sklepa o vednosti toženke o kupni pogodbi iz leta 1978, saj to, da nekomu zaupaš, še ne pomeni, da mu vse tudi poveš (sploh pa ne o oddaljenih dogodkih, kot je sklenitev kupne pogodbe iz leta 1978). Da N. K. toženki ni povedala o prodaji predmetne nepremičnine v letu 1978 oziroma da se je toženka z navedeno prodajo seznanila šele leta 2015, je sicer sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo zlasti na podlagi prepričljive, logične in življenjske izpovedbe toženke, iz katere je med drugim izhajalo, da pred sklenitvijo pogodbe o preužitku ni preverjala lastništva N. K., saj je bilo vse narejeno na podlagi sklepa o dedovanju, ki mu je zaupala, ter da ji N. K. nikoli ni govorila o zapuščinskem postopku, razen, da jo je jezilo, da toliko časa traja.

29. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je toženki o prodaji predmetne nepremičnine v letu 1978 povedal njen mož. Gre za golo domnevo, ki nima opore v izvedenih dokazih.

30. Glede na prepričljivo izpovedbo toženke, da je prišla pobuda za sklenitev pogodbe o preužitku s strani N. K., ker je bila že stara, mož ji je umrl in ni želela iti v dom, stranska intervenientka prav tako neutemeljeno navaja, da je bila pogodba o preužitku sklenjena prav zato, da se zabriše nedobrovernost N. K., kar naj bi kazalo tudi dejstvo, da je bila pogodba o preužitku sklenjena 24. 8. 2012, prodajna pogodba pa 15. 12. 2012. 31. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo kot pomembno okoliščino, zaradi katere toženki ni mogoče očitati nepoštenosti do vložitve tožbe, da je bila nepremičnina vključena v sklep o dedovanju kot sestavni del zapuščine in je zato (lahko) N. K. kot dedinja z njo prosto razpolagala. Na podlagi sklepa o dedovanju, pa čeprav je le ugotovitvene narave, in dejstva, da je tožnica pristala na sklenitev prodajne pogodbe, čeprav je imela predmetno nepremičnino ves čas v posesti, se je namreč toženka, ki ni vedela za kupno pogodbo iz leta 1978, lahko upravičeno zanesla, da je N. K. postala solastnica predmetne nepremičnine na podlagi dedovanja in da je nato sama postala njena solastnica na podlagi pogodbe o preužitku, ki jo je sklenila z N. K. Ob upoštevanju navedenih okoliščin je namreč, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, toženki, ki se, kot je sama prepričljivo izpovedala, za prodajo niti ni zanimala, priznala pa je, da je bila seznanjena z neurejenim lastninskopravnim razmerjem na predmetni nepremičnini, nerazumno očitati, da ni raziskovala, ali in v kakšni meri ima lahko posestno stanje nepremičnine oziroma dejstvo, da so bili na njej že zgrajeni vojaški objekti in da je niso bremenile dajatve za navedeno nepremičnino, dejanski vpliv na obstoj njene solastninske pravice. Pritožbene navedbe, da bi se morala toženka ob izostanku posesti na sporni nepremičnini, glede na namenskost na njej zgrajenega objekta ter glede na to, da nobenega od dedičev niso bremenili nikakršni stroški in javna bremena v zvezi z navedeno nepremičnino, z vpogledom v zapuščinski spis prepričati o lastništvu nepremičnine, so zato neutemeljene.

32. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb toženke ter prič M. S. in M. G. Z. pravilno ugotovilo, da toženka pri pogajanjih za sklenitev prodajnih pogodb s tožnico ni sodelovala in da so dediči v pogajanjih sodelovali v lastnem imenu. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navedb tožnice, da so solastniki pri prodaji predmetne nepremičnine nastopali kot celota, zaradi česar je bilo pritisk enega razumeti kot pritisk celote.

33. Ker tožnica z dajatvenim tožbenim zahtevkom ne uveljavlja škode, ki ji je nastala zaradi nične prodajne pogodbe, temveč zahteva nazaj svojo izpolnitev na podlagi te pogodbe, kar ureja 87. člen OZ, je napačno pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti 91. člen OZ, ki določa odškodninsko odgovornost pogodbenika, ki je kriv za sklenitev nične pogodbe. Posledično je odveč pritožbeno opozarjanje, da je bila toženka neskrbna, kar pomeni, da je podana njena krivda v smislu 91. člena OZ Odločitev

34. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

35. Ker toženka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožnici in stranski intervenientki povrniti njune potrebne stroške odgovorov na pritožbo, s katerimi sta argumentirano in izčrpno odgovorili na pritožbo toženke (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) tožnici priznalo: 1.375 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 21/1) in 23,75 točk za materialne stroške (2% + 1% - 11. člen OT), kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR skupaj znaša 839,25 EUR. Stranski intervenientki je prav tako priznalo 1.375 točk za odgovor na pritožbo in 23,25 točk za materialne stroške, oboje pa še povišano za 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.023,89 EUR. Priznane stroške jima mora plačati v 15 dneh (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

36. Tožnica in stranska intervenienta sami krijeta stroške svojih pritožb, saj z njima nista uspeli (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo stranske intervenientke, saj z njim ni pripomogla k odločitvi na pritožbeni stopnji, v njem pa je neutemeljeno tudi vztrajala pri ugovoru pomanjkanja pasivne legitimacije toženke, zaradi česar ne gre za potrebne stroške (155. člen ZPP).

1 Glej npr. VSL sodbo Cpg 779/2018 z dne 29. 8. 2019. 2 Navedena dejstva je zatrjevala tudi stranska intervenientka v pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2018. V pripravljalni vlogi z dne 22. 5. 2019 pa je opozorila tudi, da prodajna pogodba nima dopustne kazve, ker nelastnik ne more na lastnika nepremičnine, ki je predmet prodaje, prenesti lastninske pravice. 3 Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 8. 1. 2019 tudi odgovorila na navedbe tožnice iz pripravljalne vloge z dne 13. 11. 2018 in stranske intervenientke v pripravljalni vlogi z dne 29. 11. 2018. 4 P. Grilc v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 299. 5 Ibidem, str. 310. 6 Ibidem, str. 310-311. 7 A. Polajnar Pavčnik v N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 49-50. 8 Če bi tožnica vedela, da je bila ob sklepanju prodajne pogodbe že lastnica predmetne nepremičnine, bi bilo treba šteti, da je vedela, da ni podlage za sklenitev prodajne pogodbe in posledično za plačilo kupnine z njene strani toženki. 9 Iz menjalne pogodbe izhaja, da mora pravni prednik stranske intervenientke šele pridobiti predmetno nepremičnino.