Jedro

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila podana tožnici, je zakonita, saj je pri tožencu prenehala potreba po opravljanju dela iz njene pogodbe o zaposlitvi. Odpoved ni bila posledica razveznega postopka med strankama, ampak dejstva, da je toženec tožničino delovno mesto ukinil in njene delovne naloge prenesel na preostale zaposlene.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 18. 6. 2010 nezakonita in se v posledici razveljavi (1./1. točka) ter da se ugotovi, da pogodba o zaposlitvi z dne 11. 2. 2010 ni prenehala veljati (1./2. točka). Prav tako je zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da je tožnica tudi po preteku 75-dnevnega odpovednega roka, ki začne teči 19. 6. 2010, še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja ter da ji delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2010 ni prenehalo (1./3. točka). Posledično navedenemu je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico nemudoma pozvati in sprejeti nazaj na delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 2. 2010 in sicer od dneva poteka odpovednega roka dalje, za delovno mesto, ki ustreza izobrazbi oziroma za dela in naloge, ki jih je tožnica opravljala do dneva vročitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, ki ustreza stopnji izobrazbe, znanjem in zmožnostim tožnice – in ji za čas od trenutka nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do ponovnega nastopa dela priznati vse pravice iz delovnega razmerja ter vpisati delovno dobo od dneva prenehanja delovnega razmerja do dneva ponovnega nastopa dela (1./4. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati za čas od trenutka prenehanja delovnega razmerja dalje, polno plačo z vsemi dodatki in bonitetami, ki jih bi prejemala, če bi v tem času delala, z vsemi pripadajočimi davki in prispevki, ki jih je dolžna tožena stranka nakazovati pristojnim organom in organizacijam, v višini v skladu s predpisi, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti posameznega zneska in sicer od vsakokratnega izplačilnega dne za pretekli mesec dalje, do plačila (1./5. točka). Odločilo je, da se zavrne zahtevek za plačilo pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe dalje, do plačila, vse v roku osem dni (1./6. točka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (2. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz pritožbenih razlogov nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške tožene stranke. Navaja, da je po njeni oceni izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita zaradi fiktivnega odpovednega razloga in je bil dejanski razlog to, da je tožnica prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi, njena skrhana zakonska zveza s toženo stranko A.M. in začet postopek razveze njune zakonske zveze. To pa skladno z določbo 89. člena ZDR predstavlja neutemeljen odpovedni razlog. Skladno z 9. alineo 1. odstavka 89. člena ZDR se namreč kot neutemeljen razlog za redno odpoved o zaposlitvi šteje tudi zakonski stan posameznika. Sodišče je v izpodbijani sodbi zaključilo, da je dokazan obstoj poslovnega razloga za podano odpoved pogodbe tožnice in da tožnica ni uspela dokazati, da naj bi bil resničen razlog za odpoved tožnice postopek razveze njune zakonske zveze. Tožena stranka pri podajanju odpovedi tožnici ne bi naredila takšne napake, da bi odpoved padla, ker se je pričel postopek razveze njune zakonske zveze oziroma z navajanje takšnega razloga. Kaj takšnega bi bilo neresno pričakovati tudi, če tožena stranka ne bi imela angažirane odvetniške pisarne, ki bi skrbela za pravilno izvedbo postopka odpovedi. Tožnica je delala za toženo stranko od sklenitve zakonske zveze z njim, pri čemer se je tudi pri njem tudi uradno zaposlila leta 1994, kar je šest let po sklenitvi zakonske zveze. Pri podjetju tožene stranke gre za družinsko podjetje, v katerega rast in razvoj sta vse svoje delo in energijo vlagali obe pravdni stranki, kar je razvidno iz dokazov, priloženih prvi pripravljalni vlogi tožnice z dne 10. 12. 2010, ko je bila tudi navzven vedno predstavljana kot solastnica podjetja in v okviru vodstva podjetja. Glede na to, da je imelo podjetje oziroma tožena stranka v času, ko je bila podana odpoved tožnici, preko 60 zaposlenih delavcev, je skrajno nenavadno, da se v postopku racionalizacije poslovanja poda odpoved zakonskemu partnerju, ki je ves čas sodeloval pri razvodu družinskega postopka, pred ostalimi delavci. Poslovni razlog je bil v tem primeru le izrabljen za poskus izvedbe navzven zakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za tak namen je poslovni razlog dejansko edini, ki lahko pripelje do morebitnega uspeha, saj sodišče nima pravice presojati smiselnosti poslovnega odločanja delodajalca, temveč lahko preveri le zakonitost samega postopka odpovedi in dejanski obstoj zatrjevanega razloga. Poslovni razlog je torej idealen razlog, od katerega delodajalec lahko skrije marsikateri dejanski razlog odpovedi. Drugi pomemben pokazatelj, ki kaže na to, da je prišlo pri tožnici do odpovedi izključno zaradi zakonske zveze oziroma zaradi začetka postopka za njeno prenehanje, je časovna usklajenost dogodkov. Tožena stranka je sprejela spremembo sistemizacije z dne 11. 6. 2010, s katero se je ukinjalo zgolj delovno mesto, na katero je bila dne 12. 2. 2010 prezaposlena tožnica. Dne 18. 6. 2010 je bila tožnici vročena še izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz opisanega je razvidno, da je bila odločitev o ukinitvi delovnega mesta, ki ga je zasedala tožnica, sprejeta praktično takoj za tem, ko je toženec prejel dopis njene odvetnice z dne 31. 5. 2010, s katerim ga je slednja obvestila, da je zanjo zakonska zveza postala nevzdržna in da predlaga, da se sporazumno razveže. Dve zaslišani priči in sicer M.Š. in T.S. sta prav tako od tožene stranke prejeli odpoved pogodbe iz poslovnega razloga, pa nobenemu od njiju ni bila istočasno z vročitvijo obvestila o nameravani odpovedi ali s samo odpovedjo izvršena takojšnja odstranitev z delovnega mesta in iz prostorov tožene stranke. Da so delovne odnose pri toženi stranki, zlasti med tožnico in tožencem, obremenjevali tudi njuni osebni odnosi, vezano na skrhano zakonsko zvezo, je izpovedovala tudi priča T.S., ki je dejal, da so sodelavci vedeli, da imata pravdni stranki zakonske težave, zlasti je bil načet odnos med njima in tudi opazke, ki bi jih bilo mogoče tolmačiti tudi drugače, očitno izven okvirov delovnega razmerja, bilo je cinizma, sarkazma, itd.. Do odpovedi torej ne bi prišlo, če ne bi bilo težav v zakonski zvezi in ne bi prišlo do zahteve tožnice po njeni razvezi. Tožnica je z več posrednimi dokazi in dejstvi po njenem prepričanju uspela dokazati tako iz vsebinskega kot zlasti tudi časovnega vidika, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko podana iz nedopustnega oziroma neutemeljenega razloga iz 89. člena ZDR in ne iz poslovnega razloga, ki se je zatrjeval in katerega je tožena stranka sicer verjetno izkazala. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo tožeče stranke in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan po preteku paricijskega roka, vse do plačila. Navaja, da je tožena stranka tako v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot tudi v delovnem sporu obrazložila razloge za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in sicer reorganizirala dela zaradi racionalnejšega in učinkovitejšega poslovanja tožene stranke in s tem znižanja poslovnih stroškov tožene stranke. Tožnica ves čas postopka navaja, da je bil dejanski razlog za odpoved zakonska razveza z A.M., vendar pa tožnica ni predlagala nobenega dokaza, ki bi takšne njene navedbe potrdil. Nobena od zaslišanih prič, in sicer M.Š., J.T. in T.S., ki jih je predlagala za zaslišanje tožnica, ni potrdila navedb tožnice o osebnem obračunavanju. Zgolj indici, na katere se sklicuje tožnica, ne morejo biti podlaga za morebitno ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica navaja, da do ravnanja, ko ji je tožena stranka podala odpoved pogodbo o zaposlitvi, ne bi prišlo, če zakonca ne bi imela zakonskih težav. Tožena stranka takšnim navedbam oporeka. Tožena stranka je že v postopku dokazala, da je tožnica opravljala delo nabave, tožena stranka pa je pri opravljanju svoje dejavnosti ugotovila, da potrebe po opravljanju dela, ki ga je opravljala tožnica, ni, saj lahko celotno njeno delo opravlja vodja komerciale, kateremu je bila tožnica delovno podrejena. Tožena stranka je tudi predložila podatke o tem, kakšen strošek je za toženo stranko predstavljala zaposlitev tožnice. Po mnenju tožnice, tožena stranka ne bi smela podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga, ker je tožnica v zakonski zvezi z A.M.. V skladu s takšnim stališčem tožnice je torej delavec, ki je v zakonski zvezi z delodajalcem, v privilegiranem položaju z ostalimi delavci, saj mu delodajalec ne glede na obstoj poslovnih razlogov ne sme odpovedati delovnega razmerja. V kolikor bi bila namreč takšnemu delavcu odpovedana pogodba o zaposlitvi, bi se torej lahko vedno skliceval na obstoj osebnih razlogov iz 89. člena ZDR. Tožena stranka je bila dolžna dokazati, da ne obstaja neutemeljen oziroma nedopusten razlog za odpoved. Tožena stranka je v samem postopku izkazala poslovni razlog. V zvezi z zakonito podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazno breme sicer res nosi delodajalec oziroma tožena stranka, vendar pa to ne pomeni, da je dolžan delavec oziroma tožnik podati le navedbe o obstoju nedopustnega razloga, ter da v zvezi s tem tudi ne nosi dokaznega bremena. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene navedbe pa navaja: Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - 103/2007- ZDR) določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstaja utemeljen razlog za redno odpoved, kot to določa 2. odstavek 81. člena ZDR. Med utemeljene razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ZDR v 1. alineji 1. odstavka 88. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Delodajalec sme v skladu z 2. odstavkom 88. člena ZDR pogodbo odpovedati le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz zaposlitve. Pred odpovedjo mora delodajalec preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo (3. odstavek 88. člena ZDR). Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme, da obstoji utemeljen razlog za odpoved pogodbe, je na strani delodajalca (1. odstavek 82. člena ZDR). ZDR tudi v 6. odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Pogodba o zaposlitvi mora biti odpovedana v pisni obliki, obrazložen mora biti odpovedni razlog, delavec mora biti opozorjen na pravno varstvo in na pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti (86. člen ZDR). ZDR v 89. členu določa neutemeljene odpovedne razloge in med drugim v 9. alinei tudi kot neutemeljeni odpovedni razlog našteva zakonski stan, na kar se v pritožbi in tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje sklicuje tožnica.

V predmetni zadevi je sodišče odločalo o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožnice, ki je sicer zakonska partnerica tožene stranke v razveznem postopku. Iz obširno izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter po zaslišanju obeh strank ter prič M.Š., T.S. in J.T., je sodišče odločalo o zakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka tožnici podala dne 18. 6. 2010. Sodišče je tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitve iz poslovnega razloga zavrnilo in posledično zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka zakonito tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in pri tem spoštovala določbe ZDR. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje in jih zato ne ponavlja, glede na podane pritožbene ugovore pa še dodaja: Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od 1. 4. 1994 za nedoločen čas in s polnim delovnim časom, od 1. 1. 2009 je opravljala delo na delovnem mestu prokurist na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2004, nato je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2009 opravljala dela vodja poslovne uprave, v nadaljevanju pa na delovnem mestu vodja nabave na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 2. 2010, kar sicer med strankama ni bilo sporno in kot to izhaja iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnici 14. 6. 2010 vročila obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter dopis o čakanju na delo doma, v nadaljevanju pa je tožena stranka podala 18. 6. 2010 redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (priloga A1). Tožena stranka je v odpovedi ugotovila, da obstaja resen in utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela iz pogodbe in tudi preverila, ali je mogoče tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji, ali na drugih delih, ali jo je mogoče dokvalificirati ali prekvalificirati in ugotovila, da to ni mogoče. Tožnica je bila tudi opozorjena na pravno varstvo.

Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je prenehala potreba po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR (prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca). V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka spremenila organizacijo in je delovno mesto tožnice vodja nabave ukinila. Določila je, da delovne naloge, ki jih je opravljala tožnica, razporedi med ostale delavce, tako je delo vodje nabave prevzel vodja komerciale M.Š., ki je bil sicer tožnici nadrejeni vodja. Delodajalec je glede organizacije dela in s tem sistemizacije delovnih mest povsem samostojen in se sodišče ne more spuščati v primernost in stroškovno (ne)učinkovitost organizacije, pač pa lahko preverja le, ali je delodajalec delavcu podal zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Dejstvo je, da je tožena stranka spremenila sistemizacijo delovnih mest in ukinila delovno mesto vodja nabave, kar je sodišče ugotovilo po zaslišanju prič J.T., tožnice in tudi tožene stranke. Pritožba kot poglavitni razlog uveljavlja, da je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga ker je tožnica zakonska partnerica tožene stranke (s.p.) sicer v razveznem postopku ter da je dejansko šlo za odpoved iz neutemeljenih razlogov iz 89. člena ZDR.

ZDR v 89. členu določa neutemeljene odpovedne razloge in med ostalimi tudi, da je to tudi zakonski stan delavca. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izvedlo obširen in natančen dokazni postopek glede na podane dokazne predloge obeh strank in zlasti tožnice in ugotovilo, da tožnica pogodb o zaposlitvi, za katere je trdila, da je bila prisiljena v podpis vanje, nikoli ni izpodbijala in tako je sodišče prve stopnje, kot je pravilno navedlo, lahko presojalo le redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 6. 2010, torej ali se je spremenila organizacija dela v komercialni službi in posledično ali je prenehala potreba po delu tožnice iz pogodbe o zaposlitvi, kot to določa 88. člen ZDR. Sodišče je ugotovilo, da je prenehala potreba po delu vodje nabave pri toženi stranki. Sodišče je ugotovilo, da krhanje zakonske zveze oziroma razvezni postopek med zakoncema ni bil razlog za podano odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar so med postopkom pojasnile tudi zaslišane priče, sicer sodelavci tožnice in tožene stranke. Z navedeno dokazno oceno se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. M.Š. je izpovedal, da nikoli ni bil priča kakršnimkoli ravnanjem, ki bi kazalo na zasebno življenje tožnice in toženca, je pa jasno, da so vsi zaposleni vedeli, da sta zakonca. Ob navedenem je pojasniti, da je tožnica nedopustnost razloga zakonske zveze navajala, ni pa bilo to dokazano v postopku, pri čemer pa si tožnica zmotno tolmači svoj status in kot zakonska partnerica ne more biti v privilegiranem položaju z ostalimi delavci pri toženi stranki. Torej se je tožena stranka lahko samostojno odločila, da ukine delovno mesto vodja nabave, katero delo je opravljala ona in posledično navedenemu podala tožnici tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je njeno delo prevzel vodja komerciale. Ob navedenem bo tožnica morala svoja premoženjskopravna razmerja reševati v razveznem postopku in tako njene pritožbene navedbe o tem, da je soustvarjala firmo in bila ves čas predstavljana kot vodilna delavka in solastnica firme, v predmetnem postopku ne morejo biti upoštevne. Dejstvo je, da je dokazno breme o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi na strani delodajalca, kot to določa 82. člen ZDR, vendar je v konkretnem primeru tožena stranka dokazala utemeljenost odpovednega razloga. Delodajalec se namreč lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela, lahko organizira tako, da delovne naloge prerazporedi na druge zaposlene, kar ima seveda za posledico lahko ukinitev samostojnega delovnega mesta, kot je bilo to v obravnavanem primeru.

Dejstvo da je tožena stranka za postopek podaje redne odpovedi iz poslovnih razlogov najela odvetnika, pa tudi ne kaže na to, da bi postopek odpovedi tožnici tožena stranka izvajala zaradi razveznega postopka s tožnico. Sicer pa tožnica v pritožbi tudi navaja, da je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi še M.Š. in T.S. (leto kasneje), torej ne samo njej iz razloga, ker je v razveznem postopku. Tudi dejstvo, da je bila po prejemu odpovedi poslana domov na čakanje na delo, ne more predstavljati kakršnegakoli šikaniranja tožnice kot zakonske partnerice.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka in je tožnica dolžna kriti svoje stroške postopka iz razloga, ker v pravdi ni uspela, kot to določa 154. člen ZPP, tožena stranka pa krije svoje stroške postopka na podlagi določil 41. člena Zakona o delovnih socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 2/2004 – ZDSS-1).

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj ocenjuje, da za rešitev spora niso pravno relevantni.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožnica zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa iz ker v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec vedno krije svoje stroške postopka, kot to določa 41. člen ZDSS-1, pa tudi sicer njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi spora.